Forum.Over.Net

Starševski čvek

Žalovanje - kako in kako dolgo?

Default avatar

zaskrbljena :-(

13.9. je umrla moja mama. Jasno, da smo žalostni in nekoliko zmedeni, še vedno nam domačim ni jasno, da je resnično ne bo več nazaj. Spopadamo se verjetno z zelo podobnimi občutki, kot vsi ostali v enaki situaciji. Le oče, njen mož, to žalovanje kaže na način, ki me skrbi...

Star je 74 let, razumen in resen mož, ne ravno komunikativen, z nekaj zelo dobrimi prijatelji, sicer nedružaben. Predvsem pa že celo življenje s kroničnim pomanjakanje samozavesti. Zato pa toliko bolj odvisen od mame.

Zdaj je iz dneva v dan bolj zmeden, v dialogu z domačimi še nekako sledi, med urejanjem po raznih institucijah - kar nekaj je zdaj bilo tega - pa se popolnoma izgubi. Pojma nima, kaj smo se dogovorili!
Brezvoljen je, k vsakemu opravilu se mora prisiliti, čeprav je pred nekaj mesci še obdeloval veliki vrt, inštruiral matematiko in fiziko, v glavnem bil je ves dan aktiven.

Da je brezvoljen v tej situaciji, mi je popolnoma razumljivo. Se pa bojim, da ga ne bi boleča izguba, ta grozoviti šok in bolečina ob njem pahnila v demenco oz. jo pospešila; do zdaj o demenci ni bilo ne duha ne sluha. Vedno pa je potreboval nekoga, ki je potrdil pravilnost njegovih odločitev ali se celo odločal nemesto njega. Z mamo sta bila v tem smislu popolnoma kompatibilna. Zato sta pa razvila (nezdravo) simbiozo. In zato je zanj cela stvar še hujša.

Zanima me, kakšne izkušnje imate z žalovanjem vaših staršev.
V kolikšnem času so se "pobrali"? Kako je izgledala prva faza žalovanja? So le strmeli v prazno in/ali jokali? Kako dolgo? So spustili koga do sebe, govorili o svojih občutkih - to me zanima predvsem za moške.

Hvala!!!
Default avatar

Določena nasprotja

Odvisno od posameznika prav pri vsem. Pri nekaterih pride celo za njimi in so zapoznele reakcije. Tako da, če pričakuješ, da bo po mesecu dni "veselo vrtičkal", je to utopično pričakovanje. In če je nankrat ostal sam, potem zna biti to dalj trajajoča zadeva. Tu ne mislim, da ima vas, ampak je to čisto drugo stanje.

Moja mati se nikdar ni pobrala. Vse ostalo, kako in kaj pa nima nekega smisla opisovati, ker vsak človek drugače dojema, reagira, čustvuje, žaluje ...

Ne razumem pa tega, ko praviš, da je umrla 13.09., potem pišeš, da se mora prisiliti k nekemu delu (je logično, da mu je padlo dol), hkrati pa govoriš, kako je pred meseci še veselo vrtičkal? Pred meseci je bila še živa ali o katerem letu govoriš?

Prebolevanje lahko traja tudi leto ali leta, tako da ni pravila za nobenega.
Default avatar

arca

Ni moja osebna izkušnja, boš pa dobila odgovor na vprašanje.


"Žalovanje je odziv človeka na izgubo, razlaga Nada Wolf, vodja programa žalovanja v Hospicu. Medtem ko o prijetnih stvareh po navadi veliko in radi govorimo, pa zelo drugače ravnamo z doživljanji, ki nas bremenijo, ovirajo pri našem delu, v vsakdanjem početju, kar vse velja tudi ob žalosti. Ko se nam nekako ustavi življenje, kar se velikokrat zgodi v času žalovanja, se nam zdi, da to ni sprejemljivo in da moramo to stanje čim prej odpraviti. Ti občutki dejansko niso prijetni, so obremenjujoči, a so zelo smiselni.

Pri žalovanju gre za proces, v katerem si sledijo različne faze. Obstaja več strokovnih razlag doživljanja tega procesa, okvirno pa lahko govorimo o treh obdobjih. Najprej doživimo šok, temu sledi faza upora temu, kar se je zgodilo (v tem času doživljamo jezo, zanikanje in druge čustvene reakcije, za katere je prav, da si jih dovolimo), nato pa se prične čas sprejemanja dokončnosti izgube. Ko izgubo sprejmemo, se proces zaključuje - to je tedaj, ko ponovno zmoremo žnormalnež ritme življenja, običajne obveznosti, vključevati se v socialno sredino in ko spomin na pokojnega ni več tako zelo boleč," razlaga Nada Wolf in dodaja, da žalovanje objame človeka celostno, na vseh področjih. "Reakcije so telesne, čustvene, psihične, duhovne in socialne. Žalujemo vsi, a vsak po svoje. To je zelo individualno." Opozarja tudi na "pozabljene žalovalce". "Ti so dostikrat spregledani. Mednje sodijo otroci - na srečo se o tem vse več govori - pa denimo prijatelji, ki lahko zelo žalujejo, ljubice oziroma ljubimci, nezakonski otroci. Velikokrat velja, da imajo žpravicož biti žalostni samo dediči prvega reda - ti nekako celo žmorajo biti žalostniž, drugim pa se to odreka."

Kako dolgo traja žalovanje? "Časovnim merilom se želimo izogibati, so pa okvirna merila: šok lahko traja od enega dneva do enega ali dveh tednov - odvisno je od načina smrti. Če gre za nenadno smrt, denimo uboj, je šok bolj dolg, če pa predvidevamo smrt bližnjega, je lahko bolj kratkotrajen. Vedno pa do stanja šoka pride - tudi ko pričakujemo, da bo bližnji umrl, ko se smrt zgodi, je trenutek, ko obstanemo in smo v stiski. Nato se po enem do treh tednih prične faza upora, to je najtežje obdobje žalovanja, ki traja povprečno štiri mesece, lahko pa tudi do šest. Potem pa se počasi začne sprejemanje. Proces žalovanja se največkrat zaokroži v enem letu, tako kot se v enem letu žobrnež življenje. Tako velja najpogosteje ob smrti zakonca oziroma starša, medtem ko pri smrti otroka proces žalovanja traja dlje, dve leti, lahko tudi tri; podobno je tudi pri nenadnih smrtih," razlaga Wolfova.

Če bi lahko odločali, bi vsi odložili žalovanje, saj žalostni težko funkcioniramo. "Pomembno je, da vemo, da žalovati ni lahko, da nas boli srce, duša, ampak ne vseh enako. Razlika je tudi med spoloma: po eni strani je to kulturno pogojeno, po drugi strani pa smo si tudi različni. Ženske običajno že na splošno lažje govorimo o svojih stiskah kot moški, bolj nam tudi prisluhnejo in tudi bolj sprejmejo to, da smo žalostne. Za moške pa velja, da morajo biti trdni, še vedno so vzgajani v smislu, da žmoški ne jokajož, in imajo tudi drugačen način predelave žalosti: bolj se usmerijo v delo, v telesne aktivnosti, da lahko bolečino izkričijo. Zelo zaupljivi so do tistih, ki imajo podobno izkušnjo, za katere imajo občutek, da jih razumejo, sicer pa med prijatelji zelo težko spregovorijo, tudi zato, ker jim ti hitro rečejo: Pozabi, moraš iti naprej."

Nasploh takšne in podobne besede (npr. Moraš ga izpustiti, Življenje gre naprej itd.) žalujoči ob smrti bližnjega velikokrat sliši, namesto da bi mu okolica dala vedeti, da je lahko žalosten, da se lahko na izgubo odziva z bolečino. Kakšen je boljši odziv?

"Predvsem ne govorimo samo zato, ker mislimo, da moramo nekaj reči. Dostikrat je bolje biti tiho. Tudi besede žRazumem tež so lahko zelo boleče. Žalovalci mi povedo, kako jim je težko, ko jim ob izgubi otroka kdo reče Razumem te, ko pa ima zdrave in žive otroke in si niti predstavljati ne zna, kako je izgubiti otroka... Preveč govorimo. To je lahko naša stiska. V žalovanju se neprijetno počutimo. Praksa sočutja je, če vzdržimo ob žalujočem, ker se soočamo s svojo stisko."

Vir : http://www.bonbon.si/default.asp?kaj=1&id=5700485
Default avatar

vsak na svoj način

vsak žaluje na svoj način, eni kot, da se ni nič zgodilo, eni potrebujejo celo pomoč.
Meni se še vedno orosi oko, ko se spomnim na meni ljubo osebo, pa je tega že več kot 20 let, ko se spomnimo na mojo nedavno preminulo teto, pa se ob spominu na njene dogodivščine, večkrat nasmejimo..

Sodelovka, ki ji je pred kratkim umru mož, še nikoli v življenju ni bila tako nasmejana in urejena, kot je sedaj, pa je imela idealen zakon.

Soseda, ki je bila skoraj vsak dan tepena objokava svojega moža, ... recepta ni.

Na netu, pa je precej napisanega tudi o tem.
Default avatar

hjsdj

Pri nas je bil oče tudi zelo navezan na mamo in je bilo eno leto hudo. Včasih je tako jokal, da je bilo groza. Bili smo veliko ob njem, mu nadomeščali mamo tam, kjer je bilo potrebno: pri kuhi, likanju, pospravljanju, prišli smo k njemu gledat film ... Smo tudi kar začeli obdelovati njun vrt tako da se je tudi tako zaposlil. V glavnem smo mu dajali ves čas občutek, da je hudo vsem zaradi izgube, da pa je potrebno živeti naprej (tudi večkrat povedali). Njega smo pa vključili v društvo upokojencev, kamor na začetku ni rad zahajal, nato pa vsaj dvakrat tedenkso. Potem si je našel prijateljico (vsi smo bili zelo presenečeni), vendar je bilo to za kratek čas. Kar je najbolj hudo je, da je takšnim ljudem vseeno dolgčas ... Ravno ena oseba manjka. Vendar je po dveh letih že veliko veliko boljše. Je pa eno lepo zelo intenzivno žaloval.
Default avatar

nič vzpodbudnega

Kot so že rekle - ni recepta. In tudi od mene ne moreš dobiti vzpodbudnih besed, ker se moja mama po smrti moža ni mikoli pobrala in je dva meseca za njim tudi sama umrla. Bila je hudo bolna in še tega udarca ni zmogla.
Default avatar

lona pop

Moja mama je skrbela za hudo bolnega očeta in je po njegovi smrti potrebovala nekaj časa, da je sploh prišla k sebi. Reakcija je prišla čez čas, čez več kot pol leta, ko je dokončno dojela, da ga ni več. To se je začelo odražati predvsem na njenem zdravju, saj do tedaj ne vem, da bi bila sploh kdaj toliko bolna, da bi morala ostati v postelji. Zadnjo zimo pa je kar nekajkrat obležala. Ima pa svojo družbo, svoje hobije in nas okrog nje, da ji ni preveč dolgčas.
Default avatar

gftz

vsak žaluje po svoje,najbolje se z nečim zamotit,več delati, vsaj jaz sem tako,je bilo prehudo,da bi lahko
kar obstala,čez par mesecev sem lažje pogledala v preteklost,obujala spomine...,žalost se pa pojavi vsake toliko časa...
Default avatar

moja mama

Moja mama je ob izgubi sestre bila čisto izgubljana in pozabljala vse od A do Ž, potem se je čez čas umirilo. Se je pa stopnjevalo, najprej ni bilo skoraj nič, potem se je začelo, čez nekaj mesecev ful, potem pa počasi nazaj. Zdaj je dve leti od tega in ni nič bolj pozabljiva kot normalen 70+-
Default avatar

zaskrbljena :-(

Določena nasprotja je napisal/a:
Joj, nikakor ne pričakujem, da bo "veselo vrtičkal". Tudi za vsa ostala dela in opravila mi je jasno, da jih ne zmore in da je sesut. Da ima občutek, da mu je nekdo odnesel smisel življenja; da ga tri četrt manjka; da je neizmerno žalosten, celo obupan;...

Me pa skrbi, da od doma do trgovine, ki jo ima čez cesto, pozabi, pa katere tri artikle se je namenil. Da na banki ni razumel preproste izjave delavke: "Limit je imela gospa podaljšan do konca junija 2013, zato ga je do takrat potrebno poravnati:" Da mu ni bilo jasno, o čem govori uslužbenka na upravni enoti, ko je povedala, v kolikšnem času in kam je potrebno prinesti mamino osebno izkaznico in vozniški izpit.
Skrbi me, ker očitno ne čuti lakote in ker na vprašanje, o čem razmišlja, ne zna odgovoriti.
To, da se trenutno skoraj ne umiva, je pravzaprav še najmanj.

Kot pravim - razumljivo se mi zdi, da je brezvoljen in celo obupan. Ne vem pa, če je njegova zmedenost običajna v trenutni situaciji. Če se to dogaja tudi drugim.
In, če tudi drugi žalujoči, ki so po mnogih letih skupnega življenja izgubili partnerja, na vsako vprašanje "kaj si želijo", "kaj čutijo", "kaj mislijo", odgovorijo: "Ne vem."

Vem, da je potrebnega ogromno časa - ne nazadnje sem tudi sama izgubila mamo! Ne vem pa, kako mu lahko pomagam. Ker ne vem niti tega ali mu moje prigovarjanje, naj pogleda poročila, ki jih je prej redno gledal, ali naj gre z mano v trgovino, pomaga ali otežuje vse skupaj. Sam pa itak ne ve, kaj narediti, da bi mu bilo vsaj kanček lažje.

In, ja, mama je bila pred meseci še zelo zelo živa. Povsod je je bilo polno, bila je glasna, nasmejana, optimistična - pravo nasprotje očeta.
Default avatar

malo se čudim

Zelo čudno se mi zdi, da očetu že po enem mesecu in pol po smrti odrekaš pravico, da žaluje. Bodi z njim, malo poskrbi, da bo v družbi domačih, objemi ga in predvsem ... imej ga rada. To je vse, kar potrebuje.

Jaz sem za očetom žalovala 2 leti na polno in se potem počasi vnesla. Najhuje mi je bilo, ko ljudje enostavno niso priznali pravice, da žalujem.
Default avatar

1raglja

Moj oče je potreboval sigurno eno leto, da se je kolikor toliko pobral. Je bil kar hud šok za njega , saj za nas tudi, vendar mi otroci smo imeli svoje familije, jaz novorojenčka, tko da sem se imela s čim zamotit. Mi smo živeli skupaj, tako da mu ni bilo treba skrbeti ne za vrt, gospodinjstvo, še te uradne stvari sem rihtala jaz, to je prej počela mami. Mislim pa, da bi ornk na polno zaživel po mamini smrti, pa ni več. Je pa še vedno zahajal v družbo im med njune prijatelje, pa s temi upokojenci na izlete in tko naprej.
Pusti očeta, da odžaluje, zamisli si koliko časa bi potrebovala sama za izgubo partnerja.
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Če znaš življenje izkoristiti, je dovolj dolgo. (Seneka)
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Default avatar

Določena nasprotja

zaskrbljena :-( je napisal/a:
Ne vem sedaj, a nekdo res ni umrl ali pa, ker sama drugače žaluješ, sprejemaš ne znaš ločiti med tem, da je bil človek vesel in vrtičkast, ko je bil človek še živ, po enem mesecu, ko pa je človek umrl, pa ti še kar nekako pričakuješ, da bo še vedno vsaj približek veselosti vrtičkanja in polnosti optimizma pri človeku, kjer je komajda en mesec od smrti njemu najdražjega človeka (poleg otrok verjetno)?
Govorimo o mesecu dni, od kar je umrla. Bi razumela tvojo skrb, če bi bilo vmes eno leto, ne pa en mesec.

In po enem mesecu smrti, sploh, če je žena držala vse vajeti, vse organizirala, se je zanašal nanjo, je čisto logično, da je sedaj izgubljen ko malo dete sredi velikega vesolja.

Ne razumem tvojih reakcij, ker sem sama tudi dala kar nekaj smrti čez. In da bi od mene po mesecu dni pričakovala skorajda tip top izvedbo kot pred smrtjo nekoga, bi se te morda le še bolj izogibala. Da bi morala it še kakšne papirje rihtat, žal, so bila čustva prizadetosti tako premočna, da so pač to urejali tisti, ki so to lahko storili.

In postavljanje vprašanj po tragični izgubi, kjer človek še ni vdihnil od šoka izgube kot so "kaj si želijo", "kaj čutijo", "kaj mislijo", odgovorijo: "Ne vem.", te verjetno res ne bi pustila blizu, ker mi ne bi dajala možnosti, da vdahnem, da žalujem kot žalujem, da se odmaknem, da sem lahko tudi raztresena, da mi enostavno dol visi, kaj se tisti trenutek zgodi, ker bi rada le zadihala, ne da utrujate z nečim, kar sploh ni tisti trenutek bistveno. In da me pustiš pri miru, da začnem dihati.
Pusti takšna vprašanja, ker ... mah nesmisel.

Ne poznam tvojega očeta, kaj bo bolje zanjga, ampak v tem primeru nekako pritiskaš in potiho siliš vanjga, to pa zna človeka še bolj oddaljiti. Ne pričakuj, da če ti to drugače doživljaš, si še vedno aktivna in te je prizadelo, nisi pa morda v takšnem šoku, da enostavno nisi zmožna niti na UE, da ti ni za spat, da ti ni za jest, da ... in ostalo, da se bo človek obnašal tako kot se je pred meseci, ko je bil človek še živ. Ne razumem teh povezav in morda lahko le pomislim, da sploh nihče ni umrl.
Default avatar

zaskrbljena :-(

Ne gre za to, da ne bi očetu dovolila žalovati.
Glede na njegovo trenutno funkcioniranje me samo skrbi, da bo pustil prižgan štedilnik in da ni varen za volanom. Ker ne samo, da pozablja, ampak tudi slediti ne zmore sogovorniku - kar se mu prej ni nikoli dogajalo.
Nikakor pa ga ne bi rada s svojo pretirano skrbjo zanj (še bolj) ohromila.

Nič hudega, če od nekaterih nisem razumljena in če tisti mislite, da se celo čudim njegovemu žalovanju. Mogoče se nisem jasno izrazila - tudi sama sem še zmedena - ali pa smo ljudje pač toliko različni, da se včasih ne sporazumemo najboljše.

Trenutno mu želim predvsem, da bi zmogel jokati. Ker verjamem, da bi mu bilo potem vsaj za krajši čas vsaj pikico lažje. Tako pa mu vsa ta neizmerna žalost in zaskrbljenost povzroča še dodatno napetost, tesnobo, se mi zdi.

Upam na vse dobro!
Default avatar

1raglja

Sam, da povem, jaz mojega očeta nisem videla jokati. Lahko žaluje po svoje, samo pusti ga. Moj oče si prej ni nikoli skuhal ama nič, potem čez kako leto, ko sem šla jaz po porodniški v službo, je skrbel sam za svoje gospodinjstvo, na začetku pa res ni bil sposoben nič drugega kot v tihoti, sam predelat smrt partnerja.
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Če znaš življenje izkoristiti, je dovolj dolgo. (Seneka)
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Default avatar

3415

Zakaj ga ne pelješ k njegovemu zdravniku? Človek je globoko depresiven, zato tudi ne dojema sveta okoli sebe in ne posluša/razume ljudi kaj mu govorijo, ker se je čisto odklopil. Zdravnik mu bo nekaj že lahko pomagal, ker sam si ne bo mogel.
Ko je umrla moja teta pri 80, je bilo stricu tako hudo, da je umrl en teden za njo, čeprav ni bil bolan. Enostavno je umrl, pa ni bila ne kap, ne infarkt.
Default avatar

Določena nasprotja

Ne sledi zato, ker ni pri stvari. Ker mu so mu misli pri njej in samo tam. In odtava. To ni presenetljiv pojav.

Glede joka, sama od samih šokov, nisem jokala niti na pogrebu. Ko je prišel čas, sem, vendar sem želela, da me takrat nihče ne moti. Tako tudi tvoj oče morda pred teboj nikdar ne bo jokal. Morda je to doživela le ona, ki je sedaj ni več.

Daj mu čas. Dopusti, da doseže tisto stopnjo, da zadiha. Pojdi na obisk, včasih pomaga, da se pač pogovarjaš (bolj ti kot on) z njim o vsakdanjih stvareh, ki vsaj za trenutek odmislijo tisto izgubo. Mogoče nekomu pomaga, da se pogovarja o osebi in se spominjata lepih trenutkov, nekateri se umaknejo ... Vprašaj ga, če kaj potrebuje. Včasih še kako poboža, če ti kdo reče, da te ima rad ali te samo objame. Ne vem, vsak zase.

Poskušaj ga ti kam peljati, če bi želel kam iti, če je strah glede vozila, ali mu ti skuhaj kosilo, kavo, če je strah okrog štedilnika. Ampak, če praviš, da bolj švoh je ali sploh ne, ga verjetno štedilnik ne zanima kaj dosti.
Default avatar

zaskrbljena :-(

Določena nasprotja je napisal/a:
No, hvala! To sem hotela slišati!

Vidim sicer, da me v marsičem ne razumeš (npr. to, da je bila mama optimistična za razliko od očeta - v mislih sem imela očeta prej, pred mamino izgubo, nikakor pa ne zdaj - kako naj bi bil človek po smrti zakonca optimističen?!).

Sem pa pomirjena, ko vidim, da se zdi še komu sprejemljivo, da je tudi popolna zmedenost, odklop, umik v svoj svet, del žalovanja. Da to torej spada zraven. In da - če te prav razumem - verjameš, da je to začasno.

Glede vprašanj o njegovem počutju pa - ne silim vanj cele dneve, Bog ne daj.
Mi je pa malo prej v telefonskem pogovoru povedal, da ima občutek, da nima vpliva na svoje misli in da jih ne zna verbalizirati; da čuti eno samo grozo, njegove misli pa so nekako abstraktne.
Vesela sem, da je spregovoril. In kar je še pomembnejše, občutek sem imela, da je vesel tudi on in da mu je vsaj malo odleglo - ker mu je uspelo spregovoriti.

Mogoče me je toliko bolj strah zanj, ker je imel lani - ravno v ta čas - poskus samomora.
Vem, da odgovornosti zanj in za njegova dejanja ne morem naložiti sebi. Ampak...
Izgubila sem mamo, ne bi rada še očeta. Predvsem pa očetu ne želim občutka skrajne nemoči.
O tem, v kakšni stiski je moral biti lani, da se je za to odločil, pa o tem, kako se počuti ob izgubi žene, ki je bila zanj vse, pa se mi itak niti sanja ne.
Default avatar

1raglja

Zdaj, ko si pa napisala, da ima za sabo poskus samomora, pa ga napoti k zdravniku, ali pa na kake pogovore k psihologu.
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Če znaš življenje izkoristiti, je dovolj dolgo. (Seneka)
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Default avatar

zaskrbljena :-(

Od lani se oče ambulantno zdravi pri psihiatru. Po mamini smrti sem ga naročila na izredno kontrolo, šel je oz. smo ga peljali.
Ampak teh 5 - 10 minut pogovora s psihiatrom, lahko celo manj, pa še to največ o zdravilih, ki mu jih predpiše, se mi ne zdi ravno učinkovita zadeva v tem trenutku...