Mi lahko kdo to razjasn? ‘Boštjan’

Nekaj manjka. Težko, zelo težko opišem kaj. Saj vse naredi kot je treba, pomaga pri gospodinjstvu… Pa vseeno imam občutek, da bi se ob prvih težavah ‘pustil odplakniti’ stran od mene. Da se nebi boril zame kot jaz zanj. Pa čeprav sva šla skozi marsikaj in je še tukaj. Mogoče imam občutek, da je sem se za naju borila bolj kot on. Kot primer, imela sem študij in službo hkrati, pa sem zato, da sva bila malo skupaj, ves prosti čas posvetila njemu, kar je bilo itak malo. Res lepo od njega, da je zdržal z mano, vendar sedaj, ko je on na istem, se trudi posvečat drugim stvarem tako kot prej, kar mu seveda ne znese. No se mi zdi, da ga študij košta časa z mano. In ko ga opozorim na to, da sva malo skupaj, mi oporeka, da sploh ne razumem čemu vsemu (od drugih stvari) se mora odpovedati. Pa ok, ampak tisto kar mene moti je.. A ni on z mano točno tolko kot si želi bit? Torej on mene ne pogreša, kot jaz njega. Njemu je to, da sva malo malo skupaj dejansko ok. Ne razumem potem zakaj sploh še hoče bit z mano, zakaj trdi, da me ima rad? Je tukaj nekaj kar bi jaz morala dojeti? Je z mano kaj narobe? Alil je to, da si zadovoljen, da greš s svojo zvečer spat in to je tudi edinkrat v dnevu, ko jo vidiš, v resnici zadosti, to dejansko lahko pomeni, da imaš res njo rad?

Moti me neko moško razmišljanje, ki prevladuje med mojimi kolegi pa ga sama ne razumem. Npr. če mene nekaj moti, za njih avtomatično težim, ne pa da bi se dejansko pogovarjali o vsebini tistega kar me moti. Tega enostavno ne razumem. Ker v drugo smer pa gre. Če njega nekaj moti, mu ne rečem, da teži, ampak se dejansko pogovarjam o tistem kar ga teži. Pa bi rekla, ok, ta ni pravi zame, ampak tak je bil vsak do sedaj. Pa se trudim že celo življenje s fanti na tak in drugačen način s komunikacijo pa nič ne pomaga. In sedaj sem stara 33 in še zmeraj ne razumem kaj je narobe.

Nič jasno, tako kot opisuješ se meni zdi da mu do teče enostavno ni toliko mar kot tebi zanj. Vsaj tako se sliši iz tvojih opisov. Vsi smo bili že kdaj v takih razmerjih, ko daš ti 80% da on/ona tebi nazaj 20% bistveno malo. In to se potem vidi na vseh področjih, saj tukaj ni nujno da so to slabe osebe, ali pa da te ne ljubijo.

Ampak to so osebe, ki v teh pogledih niso kompatibilne s tabo. In to v vseh razmerjih je tako prijateljskem, romantičnem, resni vezi itd…Ko si ti z nekom v odnosu in opaziš da ti veliko več prispevaš v odnos(tukaj mislim vse sorte stvari) kot pa druga oseba. Saj lahko pelješ tak odnos nekaj časa, dokler ti ne prekipi. Ker takšni odnosi ker nekdo veliko daje nekdo pa ne toliko ne uspe na dolgi rok.

Kaj naj ti rečem? Mislim da nista kompatibilna v tej zadevi, upam da si boš našla čez čas osebo, ki ti bo vračala tisto nazaj kar ti daš, da boš naletela na tak karakter. Res ti to želim, ker že sedaj čutim iz tvojega posta nesrečo, jezo, kar je razumljivo tako kot tvoj partner odreagira te razburja in onesrečuje kot si že omenila nekaj ti manjka.

Malo razmisli kam pelje veza, če si resnično srečna ali se pa samo slepiš in se nekaj na silo matraš. Veš ko najdeš kompatibilnega partnerja(v večjih stvareh) seveda perfekcija ne obstaja, skratka ko najdeš kompatibilnega ljubezen sploh ni več težka. Ljubezen ne sme boleti in trpeti, ljubezen mora biti enostavna, lahka, svetleča. Če ni taka to ni ljubezen, vsaj prava ne.

Še to bi povedal ko opisuješ komunikacijo med moškim in žensko. To je živa resnica že tisti kitajski pregovor pravi Poroči se s človekom s katerim si boš imel veliko za povedati, ker to je edino kar ti bo ostalo na stara leta.

In to je res, ko tista sexualna privlačnost mine po parih letih, in če se s partnerjem ne znaš pogovarjati (vsi imamo različne načine komuniciranja), tukaj je treba biti nujno kompatibilen. Sploh govorim za ljudi, ki radi veliko govorimo in nam je to zelo pomembno in ključno v partnerstvu.

Kot opisuješ tvoji bivši fanti in sedanji fant so ti govorili da jim težiš, ko si poskušala kakšno stvar razjasniti. Tu se gre zopet za različno komunikacijo, oni te ne dojamejo in te ne bodo nikoli. Zato ti svetujem da si v prihodnje iščeš moškega preko prijateljstev. Da boš najprej imela dobro prijateljstvo in pa veliko kvalitetnih pogovorov od tipa, ki te bodo osrečevali. Pa prijateljstvo je vedno dober temelj v vezi in večina partnerstev sploh niso prijatelji. Zato pa gredo narazen slej ko prej, ko sexualni naboj mine nimajo nič več, ker se sploh ne poznajo, še pogovarjati se ne znajo. So nekompatibilni kot prijatelji.

Še opravičil bi se, vem da si hotela Boštjana, jaz sem pa kar tako vletel:), tako da moral sem nekaj pripomniti, vseeno se opravičujem če sem koga zmotil.

Draga Nič jasno,

Vesel sem, da ste začeli temo, s katero se lahko poistoveti marsikakšni par. Veliko je za napisati, zato bom poskušal biti jedrnat in kratek.

Miha5 je dobro namignil, da je za partnersko zvezo potreben trud obeh. In če se trudi samo eden je težko.

Potrebno pa se je zavedati še nekaj, in to je morda najpomembnejše v zvezi moškega in ženske.

Heteroseksualna moški in ženska nista enaka. Vsak poskus, da bi to postala se bo končal slabo – ponavadi z žensko histerijo in moško depresijo. Časi v katerih smo so zelo spremenili pomen moške in ženske vloge v odnosu in družini. Včasih so bile ženske življenjsko odvisne od moških, sedaj že nekaj časa temu ni več tako. Tehnologija je ženskam omogočila, da so postale enakovredne moškim in jih sedaj celo na marsikakšnem področju prehitevajo, moške moči in vztrajnosti nihče več ne potrebuje in ne ceni.

Želim povedati, da je družba začela ceniti ženske vrednote in sposobnosti, moške vrednote in sposobnosti pa je začela teptati in jih začela ocenjevati kot slabe (veliko smo za to krivi tudi moški sami) in to se je zgodilo v zelo kratkem času.

Ženske so začele od moških pričakovati, da bodo enakovredni z njimi na vseh področjih. Češ, tudi jaz služim denar, zato boš tudi ti pomagal pri gospodinjstvu, kuhanju, otrocih … To je pravzaprav zelo prav.

Težava pa je naslednja. Ženske so se učile svojih spretnosti (tudi komunikacijskih) skozi stotine generacij žensk. Moški pa se tega učimo šele zadnjih nekaj 10 let. Moški v določenih situacij dejansko delujemo kot primitivci. In komunikacija zagotovo ni naša svetla plat.

Zato, draga Nič jasno, menim, da je vaš partner čisto na mestu dečko. Njegov način kako vam izkazuje ljubezen zagotovo ne ustreza vaši predstavi o komunikaciji, vendar to ne pomeni, da vas nima rad. Najbolje bi bilo da bi se skupaj oglasila pri kakšnemu terapevtu, ki bi prevajal moški jezik v ženskega in obratno. Osebno to počnem celoten čas, ko delam v pari.

Vi imate svojo predstavo o odnosu in partner ima svojo. Ti predstavi ne moreta biti enaki in tudi ne smeta biti enaki. Če bi bili, potem bi bili vi v zvezi s prijateljico in ne s moškim partnerjem (in obratno velja za vašega partnerja).

Skozi spoštovanje razlik je mogoče ustvariti zvezo, ki je lahko celo boljša, kot sta vajini individualni predstavi o zvezi. Ko pare učim primerne komunikacije, jih najprej naučim poslušanja.

Zato, zaupajte v partnerja, podprite ga v njegovih prizadevanjih po višji izobrazbi. Če želite biti več z njim mu namesto slabe volje ponudite prijetnejšo alternativo.

Želim vam vse dobro.

Hvala obema, predvsem z Mihom bi se prej strinjala pa vednar se mi poraja dvom, če je to v mojem primeru res.

Boštjan bi rada sprejela, da moški in ženske pač drugače komuniciramo in mogoče drugače čutimo, a se imamo še zmeraj radi. Vendar, ko nekateri moški, pod to rubriko vtaknejo tudi to, da če moški spi z drugo, še zmeraj pomeni, da ima rad svojo, da je spati z večimi samo v njihovem genskem zapisu in podobne, me ima, da bi živela sama do konca življenja:). Kje je meja oz. kdaj veš, da si zmanipuliran?

Vem kaj vas moti in vas razumem. In vem, da s tem kar pišem malce razburkavam vodo, vendar mislim da je prav, da napišem to kar je potrebno napisati. Verjamem, da se marsikdo z mano ne strinja in verjame v popolno enakost. Prosim se kregajte se z mano glede tega. Dokler se fantki rojevajo z lulčkom in jajčki ter deklice z maternico, jajčniki, vagino in izrazitimi mlečnimi žlezami bodo obstajale razlike. Ko temu ne bo več tako in bomo lahko s svojim razumom vplivali za svoj spol, potem bo drugače.

Morda je pomembno poudariti, da to kar pišem spodaj bolj velja za generacije moških in ženskih, ki so stare sedaj okrog 40 let in manj (v nekaterih posameznih primerih tudi več).

Kot sem že zgoraj namignil. Ženske so s tehnologijo dobile možnost, da tekmujejo z moškimi. Zaradi feminističnih gibanj, spiritualnosti, gibanj določenih smeri psihologije in moške neprilagodljivosti so moške kvalitete postale slabe in ženske dobre.

Kaj se v resnici dogaja?

Moški so v svoji genetski strukturi nimajo spomina na to, kako tekmovati z ženskami. Prav tako so začele mame zaradi določenih razlogov, ki jih sedaj direktno ne omenjam, svojim sinovom vcepljati zavedanje da so boljši (bolj prijazni, lepši …) kot njihovi očetje. Rezultat je ta, da imamo vedno več fantkov na pomembnih političnih in gospodarskih položajih, ki se sicer z ženskami in mamami bolje razumejo – jih kujejo v nebo, vendar niso sposobni prevzemati odgovornosti za ničesar – tudi za odnos s svojo partnerico ne. Posledično morajo odgovornost in odločitve nositi ter sprejemati ženske, kar pa je energetsko gledano YANG (moški) koncept. In to se odraža tudi na tem, da se ženske v vedno večji meri želijo ukvarjati s športi, kjer se uporablja izrazita fizična moč. V resnici se morajo fizično okrepiti, da lahko nosijo več odgovornosti in da lahko lažje sprejemajo odločitve.

V 21. stoletju bi se morala zgoditi nadgradnja moškega in ženske. To pomeni, da moški 100% stoji za svojimi moškimi kvalitetami in jih samo nadgradi z nekaterimi ženskimi. In obratno, da ženska stoji za svojimi ženskimi kvalitetami in jih nadgradi z nekaterimi moškimi. Morala bi se zgoditi tudi nadgradnja v smislu razumevanja razlik med spoloma itn. Dogaja pa se, da ženske na račun moških kvalitet izgubljajo ženske in obratno, da moški na račun ženskih kvalitet izgubljajo moške.

Težko rečem ali je to prav ali ni. Morda celo je. Vsekakor pa lahko rečem, da se ženske in moški počutijo zelo zmedene v teh razmerah in da se v naših telesih odvija prava hormonska zmeda.

Moški smo potomci vojakov, lovcev, moških, ki so svojo fizično močjo in fokusom vsaj 100 000 let preživljali družine in osvajali teritorije. Tega ni mogoče kar tako izbrisati iz naših genov. V tem obdobju je moški ženkam zadal velike krivice in velike rane. V kolektivni zavesti žensk je veliko sovraštvo do moških, zato je njihova želja po maščevanju in podrejanju v resnici zelo velika. Moški so zaradi svoje obsedenosti po nadvladi želel uničiti žensko moč, žensko spolno energijo … sedaj se nam to maščuje.

Vse to opisujem (sicer zelo na kratko) da bi pomagal razumeti, zakaj takšen negativni naboj med moškim in žensko.

Rešitev je po mojem mnenju, kot sem že opisal v razumevanju razlik med moškim in žensko. Potrebno je med moškim in žensko zgraditi takšen most, da bo ženski omogočil, da bo lahko ženska in moškemu, da bo lahko moški. Ženska lahko postane prava ženska samo z moškim. Moški lahko postane pravi moški samo z žensko.

Ali to pomeni, da bo moški smel na ljubezensko piščalko zaigrati kjerkoli bo želel? Ne vem.
Ali to pomeni, da bo ženska smela svojo ljubezenska vrata odkleniti kateremukoli bo želela? Ne vem.

Vsaka skupnost (heteroseksualna, homoseksualna, trojčki …) lahko obstaja, če se spoštujejo dogovori. In če je dogovor, oba lahko kjerkoli s komurkoli, potem je meni prav. In če je skupnost neguje vrednoto zvestobe, je tudi prav. Absolutno pod nobenim pogojem pa ni prav, da se dogovor krši. In če se krši, se je potrebno soočiti s posledicami.

Vsi (moški in ženske) v sebi nosimo velik gon, ki v nas aktivira zelo veliko spolne energije in poželenja, ko se srečamo z osebo, ki nas spolno privlači. Zelo narobe bi bilo to zanikati. In zelo narobe bi bilo reči, da tega GONa spolno prebujene ženske nimajo v sebi.

Vsak od nas pa ima tudi razum, kjer so nakopičene naše vrednote, prepričanja, kjer je naša samopodoba. Šibek EGO se ne bo znal na pravi način upreti temu notranjemu GONu, dobro strukturiran EGO bo znal ta GON sprejeti in ga na vajetih zadržati brez večjih težav . Pri tem seveda govorim o EGU, kot ga razume psihologija in ne o EGU, kot ga razumejo spiritualisti.

Draga Nič jasno,
Če je vaš partner prekršil vajin dogovor glede zvestobe in vas je prevaral potem je seveda potrebno ukrepati, vsaj tako, da skupaj poiščeta primernega terapevta. Če pa vas ni prevaral, je razmišljanje o tem brezpredmetno. Namreč, lahko se vam zgodi, da se boste v takšno razmišljanje miselno ujeli, postali z njim obsedeni, posledično boste postali ljubosumni, histerični in sumničavi, kar bo morda vašega partnerja pahnilo v naročje druge ženske. Ne glede na dober EGO je težko dolgoročno ostati miren in ljubeč, če odnos na vseh področjih šepa (velja za moške in ženske).

Dokler je med moškim in žensko zaupanje je vse mogoče. Ko tega ni več, tudi ni več pravega odnosa in takrat je potrebno ukrepati. Načini in tehnologija, ki jih poznamo v modernih sistemih psihološke podpore in pomoči so v zadnjih 30 letih zelo napredovali.

Če obstaja vsaj minimalen interes za zvezo je mogoče rešiti vse.

Upam, da sem vam sedaj odgovoril bolj razumljivo. V primeru, da vas zanima še kakšna podrobnost vprašajte, tema je zanimiva tudi za druge.

Bi se strinjal z Boštanjom seveda to velja glede odnosov, ženska je ženska in moški je moški smo si pač različni vendar to ne pomeni da ne moramo najti nekoga ki nam je vsaj v večjih stvareh kompatibilen. Ne more se nekdo do konca raztegovati za partnerja ni šanse ker te bo to onesrečilo na koncu boš pa končal vezo. In mislim da je komunikacija tukaj ključna če imamo z nekom drugačno komunikacijo je brez veze da gremo sploh v odnos s takim ker bo vse skupaj ena navadna muka in trpljenje.

In ker avtorica pravi da se ji ponavlja vzorec enakih moških ki se ne znajo z njo pogovarjati jo to enostavno onesrečuje. Avtorica saj zadeva je v bistvu čisto simple, vprašaj se ali si srečna s tem človekom ali nisi. Lahko si napišeš na papir Za ali Proti tej zvezi in napišeš argumente samo moraš biti iskrena. Napiši si svoje cilje kje se vidiš v naslednjih 5 letih, in potem vprašaj njega kje se on vidi in če se vama bodo večji cilji preveč razhajali je brez veze vztrajati v vezi. Predvsem pa poslušaj svojo intuicijo in svoje srce kaj ti pravi? Če čutiš da nekaj ne štima da to ni ravno oseba s katero se vidiš potem ga pusti in si daj možnost pa tudi njemu jo boš s tem dala.

Dokler še nimata otrok in če si že sedaj nesrečna če ti tip v pogovorih ne da to kar ti potrebuješ, mu povej iskreno da iščeš nekoga drugačnega in mu zaželi vso srečo. Za nadaljnje je pa res tako da je bolje da si iščeš prvo moškega -prijatelja nekoga ki bo znal komunicirati s tabo in si bosta imela veliko za povedati, potem če ti je duša človeka všeč ti bo tudi optično lahko postal privlačen. V primerih ko pa igrajo večinoma samo hormoni glavno igro pa kot sem že povedal, spolna naslada mine in nimata si kaj več za povedati odnosa je praktično konec potem si šele vidita kdo v resnici sta vidita si duši in zato se ljudje razidejo. Jaz bi tako rekel , da moraš biti z osebo kompatibilen vsaj v večjih stvareh.

Če te je pa partner slučajno prevaral ti pa svetujem da ga skenslaj ker kdor vara večno vara to so njihovi vzorci ki jih take osebe zelo težko prekinejo.

še tako utemeljeno flancanje ne bo rešilo tvojega problema. ti se greš klasično varianto ženska vse za družino, če kaj ostane zase, moški pa vse zase, če kaj ostane pa lahko družina. začni živeti svoje živjenje, ne bi ti prisesek in privesek moškemu.

Bi še sam dodal svoj pogled…..
Kot je že Boštjan opisal, imamo ljudje različne potrebe glede bližine in intimnosti.
Ženske največkrat rabijo več cartanja in pozornosti, da to zadosti njihovim merilom o ljubezni.
Moški pa ponavadi manj. Razlika nastane že v otroštvu, saj se starši ponavadi več ukvarjajo s hčerami, kot s sinovi.
Še posebej v tem primeru pri moškem prihaja ta vpliv do izraza, saj ima moški manjše potrebe po bližini, ki mu zadostijo njegovim merilom o njegovi predstavi glede ljubezni.
Zato sklepam, da se s partnerjem nihče ni kaj veliko ukvarjal, zato mu je lahko preveč pozornosti celo odveč, kar lahko doživlja kot siljenje.

Pomembno je, če moški to razume in če razume partnerkine potrebe po večji pozornosti in zaupanju.

Najprej hvala za tako obširno razlago:). Drugače pa ne, ni me prevaral, vendar skoraj vsi moški kolegi pravijo, da je to ok, čeprav, ko se to zgodi njim neizmerno trpijo. Tudi prijateljica me je vseskozi prepirčevala, da mogoče v življenju toleriraš tudi tole, da nikoli ne veš, da se lahko zgodi prevara tudi iz tvoje strani (sama že od zmeraj zgovarjam zvestobo). No, ko se je njenemu fantu to zgodilo, se pravi, ko jo je pravaral, je prijateljica rabila neke 3 mesece bolniške in tablete. In sploh ne govori več o fantu, govori pa o nekih vladnih agentih (brez heca, žal).

Ampak pravite pa, da se dogaja da ob drugih privlačnih ljudeh se zgodi, da se aktivira energija. No, s tem imam jaz probleme, meni se to zgodi šele, ko se z nekom zbližam. In se pač ne, ker nimam te potrebe. Vendar ja, vidim pa, da fanta stimulira prisotnost privlačne ženske. Ne bi me sicer prevaral, vendar se pa jaz sprašujem o smiselnosti veze, ki jo skupaj drži le dogovor o zvestobi. Je z mano kaj narobe, ker želim si več? Brez tistega več ne vidim smisla veze. Imela bi družino, vendar si to predstavljam, da nastane iz privlačnosti med nama, ne za zgolj dogovora. Tudi ni mi zadosti tista bližina, ki nastane iz dolgoletnega življenja skupaj.
Zaupanje pa tudi meni pomeni nekaj drugega. Zaupanje mojemu moškemu je zaupanje, da me ima rad, torej da kar čuti do mene je dejansko močneje in prinaša več energije, kot privlačna ženska s katero dela v službi. Če tega ni, če je to moje pričakovanje nerealno, bi se raje odločila za samsko življenje. Se pravi, je to pričakovanje realno?

No, saj ravno to sprašujem. Z lahkoto neham kuhat, samo še najnujnejše pospravim doma in grem od doma s prijatelji uživat. Z lahkoto. Pa vem, da bo to potegnilo za sabo ogromno stvari in najverjetneje potem greva narazen. Pa nisem prepričana, če je to odgovor… No, lahko, da je.

Draga Nič jasno,

razmišljal sem ali vam naj napišem odgovor ali ne. Odločil sem se za ne. Predvsem zato, ker bi se lahko zgodilo, da bi moj odgovor uporabili za krepitev svojih prepričanj, da so moški nekaj slabega in ženske nekaj dobrega. Morda bom imel nekoč kakšno delavnico na temo moški – ženske, takrat bom imel nekaj več časa razložiti vse to na način, ki bo združeval in ne ločeval.

Iz tega kar ste napisali lahko še enkrat potrdim, da imam občutek, da je vaš partner čisto OK dečko. Ne bom pisal o tem ali so vaša pričakovanja dobra ali niso dobra, ker vas ne poznam tako dobro. Vam pa priporočam, da malce pobrskate po sebi in ugotovite ali ima vaše slabo mnenje o moških kakšno sidro v preteklosti. Pravite, da imate prijatelje, ki vam razlagajo to in ono. Morda je to to, morda pa je vaše prepričanje glede moških starejše in seže v primarno družino. Najpogosteje je tako, da si omejujoča prepričanja o nečem ustvarimo ali zaradi osebnih slabih izkušenj ali zaradi izkušnje nekoga, ki nam je blizu in smo to videli/doživeli ali zaradi tega, ker nam je nekdo, ki smo mu verjeli in zaupali (samo) povedal, da npr. z moškimi nekaj ni v redu. Takšno prepričanje se lahko prenaša iz roda v rod. Če je tako tudi v vašem primeru boste morda potrebovali kakšnega dobrega terapevta, da boste transformirali te slabe miselne vzorce.

Težave v odnosih v sedanjosti niso vedno stvar omejujočih prepričanj iz preteklosti, ampak so pogosto povezane z navidezno odličnim (ampak nefunkcionalnim/neprimernim) odnosom med otrokom in staršem nasprotnega ali istega spola in/ali nefunkcionalnimi odnosi v trikotniku mama, otrok, oče.

Osebno verjamem, da je dober odnos med moškim in žensko možen. Ni lahko. Vendar ob trudu in razumevanju obeh partnerjev je mogoče premostiti (skoraj) vse težave. Odnos moškega in ženske je lahko pravi pekel, lahko pa je najbolj izpolnjujoč in včasih celo transcendenten.

Sem prebrala vse poste in moram reči da se mi zdijo posti terapevta Boštanja nelogični. Ne razumem zakaj povdarja da je od avtorice moški čisto Ok dečko? Verjamem da je ok dečko samo defenitivno ni ok dečko za avtorico. Jasno je da avtorica trpi ob temu moškemu in da očitno nekaj ne štima v odnosu kot opisuje ji ta “ok dečko” ne vrača tistega nazaj kar bi ona hotela. Moj nasvet tebi draga avtorica daj mu nogo začni se ceniti in si najdi kompatibilnega partnerja ki ti bo vračal ljubezen nazaj!

Kar bi se strinjala je to da kot opisuješ se ti te vzorci z moškimi ponavljajo. Torej tiči problem nekje globlje, prvi stik deklice z moškimi je seveda njen oče. Vprašaj se kakšen je odnos z njim oz. kakšen je bil si mu odpustila? Skratka te stvari so nekako dosti velike in če imaš tam problem ga začni reševati.

Nič jasno, pa naj ti še povem svojo izkušnjo.

Poročena sem z moškim, ki morda funkcionira na podoben način kot tvoj dečko. In ne bom rekla, da sem ves čas 100% srečna, ampak večino časa pa sem oz. sva.
Torej v čem je finta.
Pri nama jaz vedno pravim, da edino v kar nikoli ne dvomim je to, da se imava neizmerno rada. Pa čeprav se kregava – pogosto. Ponavadi zato, ker ima on včasih 1000 stvari za opravit, pa se kljub temu najde še čas za pivo s prijatli, ko mu pa jaz rečem, da bi šla v npr. kino… pa ni časa. Ampak on tak je in v končni fazi sem takega spoznala in nimam pravice ga spreminjat. Tu se seveda postavi vprašanje kolikšna je cena za to. A jo je vredno plačevat, glede na to, da je zakon tek na dolge proge?
Moje mnenje je, da ženske, ko si najdemo partnerja, se mu prepustimo in ne glede na to, da smo emancipirane, feminizirane, samostojne, itd. se v vezi najraje prepustimo in bi nam pasalo, da bi nam bil vedno partner na razpolago (oz. takrat, ko bi NAM pasalo).
In ker temu pol ni tako, smo nesrečne in sitne in težimo in pol začnemo na silo hodit na aerobiko in pilates in zumbo in pijače s kolegicami in ne vem kaj še vse, da ne bi ble reve uboge skoz doma. Ampak vse to mene ne osreči, ker si dejansko želim bit doma – skupaj z njim, ki ga pa seveda ni.
Torej kaj zdaj?

Jaz delam na tem, da utrjujem svojo notranje zadovoljstvo in se trudim bit in ostat ženska, ker moč ta prave ženske je neizmerna. In ko mi to uspeva, nič ne težim možu in nisem sitna in ne jamram in začuda… on je večino časa doma. Seveda pa pridejo dnevi, ko gre vse narobe in se ta moj notranji mir zlomi, pa začnem bit posesivna, jokat in stokat in me mož vpraša kaj je narobe…pa odgovorim tipični NIČ in pol se začne… jaz sitna, njega pa ni – začaran krog.

Mislim, da moramo ženske ostat ženske, moši pa moški. Vsak pa mora, kljub razmerju, ostat samostojna oseba in spoštovat samostojno osebnost svojega partnerja.

Še pregovor, ki še kako drži:
Ženske upamo, da se bo mož v zakonu spremenil, moški pa, da se žena ne bo.

V glavnem – nama kljub vsemu uspeva – ZELO!

H.

O moj bog, ne morem verjeti kako se nekatere ženske slepite ko berem tele poste. A ni že v fundamentu jasno da če tip nima časa za vas in da če vi dajete veliko več v vezo kakor on da vas očitno ne mara in njemu ni do vas več veliko vsaj ne toliko kolikor je vam do njega. Tako kot je že ena zgoraj napisala ŽENSKE NE BODITE PRIVESKI MOŠKIM in obratno seveda tudi,. Je pa jasno, da človeka ne moreš spreminjati in če si izbereš človeka ki te ne mara in če si dopustiš da nekdo tepta po tebi tudi na fin način, da nima časa za vas vas ne spoštuje se ne zna pogovarjati z vami, da vam ne daje nazaj to kar bi vi želeli ja v tem primeru če vam je to OK pa bodite predpražnik do konca življenja. Ljubezen je enostavna ljudje in prava ljubezen ne boli, vse ostalo pa ni ljubezen ampak je izkoriščanje, manipulacija in nočna mora.

Ti praviš, da se ene slepijo- mogoče, jaz pa pravim, da druge delate iz svojih mož copate. Lahko je mož skoz doma, pa nima to nobene veze z ljubeznijo, ampak mogoče nima jajc in je raje doma, samo da bo mir pri hiši. Enim vam je pač uspešno razmerje samo tisto v katerem ste ve glavne, tam ko obvelja vaš prav.

Z drugim delom svojega odgovora ste odgovorili na prvega (in to sem omenil že tudi sam). Morda to kar ste napisali ne velja v 100% za Nič jasno, zagotovo pa imate prav v splošnem. Če vzamem to kar ste omenili za izhodišče, potem velja da bo ženska vsakega svojega partnerja ocenjevala skozi prizmo, ki je “obremenjena” z njenim očetom (enako velja tudi za sinove, mame in partnerke). To pomeni, da bo ženska nezavedno slikala lastnosti očeta (ki jih sovraži ali odobrava) na partnerja (ki morda v resnici teh lastnosti nima in jih tudi nikoli ne bo imel).

Posledično ženska (moški) prekine zvezo. Vprašanje, ki se zastavi v tem primeru je. Ali jo prekine zaradi partnerja (partnerke) ali zaradi nefunkcionalnega odnosa z očetom (mamo)?

Moje osebno stališče je takšno. Predno sprejmemo dokončne odločitve glede tako pomembnih svari kot je partnerki odnos, je prav, da najprej sami kritično pogledamo vase. In tisti, ki ne bo našel nič kar bi bilo potrebno spremeniti … kako že gre … naj prvi vrže kamen.

Ne govorim o tem, da je potrebno skupaj ostati za vsako ceno. Govorim o tem, da se je potrebno potruditi.

Saj ne gre zato, da bi rekla moški so slabi, saj ti kolegi niso slabi, daleč od tega.. Gre za to, da sem celo otroštvo gledala starša, ki sta se imela rada. Oče, bi še sedaj lahko rekla, da ima mamo rad. Meni izgleda, da dejansko ima ta čustva do nje. In obadva me bledo poslušata, ko jima pravim o svojih fantih, kar je verjetno do ene meje normalno. Ne vem ali se prejšnja generacija ni toliko raziskovala v smislu ‘kakšna ženska bi meni še lahko pasala’ ali pa je to le moj pogled na niju in to dejansko sploh ne obstaja.