
Vesna80
S partnerjev sva skupaj 3 leta. Imava dva otroka stara 2 leti. Pozala sva se še predno sva postala partnerja, vedela sem da je nekoliko težaven in negativen, ampak vseeno sva se veliko pogovarjala, pred približno 3,5 leti se je pri njem zgodil kot nek preobrat, postal je bolj sproščen in je dejal, da je ugotovil, da mu pravzaprav ljudje nič nočejo, sposoben je bil potovati v tujino (česar se je prej bal), začel me je vabiti v hribe ipd. Takrat sva se tudi zbiližala. Pozitivno spremembo, ki sem jo opazila pri njem sem si razlagala, kot da je v nekem smislu "osebnostno napredoval", nekako verjela sem mu....pa se je kmalu izkazalo, da to ni bilo to.
Že kmalu rojstvu otrok je začel govoriti, da ga zasledujejo in nadzorujejo. Občasno je obtoževal in sumil tudi mene za razne stvari (npr. da mu nosim iz knjižnice knjige, ki mi jih ni naročil, da uporabljam določene besede, ki so sumljive, da se oblečem v npr. v črno obleko, da ga provociram, da vem več, kot mu povem ipd.). Ni mogel na določene kraj, če on ni ugotovil,da je to varno. Če smo šli v gostilno so bili v blizini vedno sumljivi ljudje. Govoril je da mu podtikajo poseben izvod časopisa ipd.
Najprej me je čisto sesulo. Potem sem se poskušala pobrati in upala, da bo boljše, pa sem bila speti sesuta in se spet nekako poskušala sprijazniti itd. Poskušala sem ga prepričevati, da se mora s tem mogoče spopadati na drug način, v kolikor sem zanikala njegove paranoje in rekla da mu nič nočejo, je znorel, da se sekiram za napadalce, da nimam nobenega razumevanja zanj in da med partnerjema mora biti razumevanje. Da se on bori za vse nas, da se bo lahko ta napad prenesel na otroke. Nekoč mi je vprašal:"Kaj meniš, koliko bodo stari otroci, ko bodo začeli gestikulirati?" (izvajati neke geste /delali kaj takega kar bo on označeval kot "naročeno" od "njih"). "Najbolj gnusno je, ko uporabijo za to otroke", je dejal. Za svoje starše je izjavljal, da so ustrahovani, morda da sem tudi jaz, da mu je vse nastavljeno (mogoče tudi jaz, oziroma njegova bivša dekleta sigurno).
Kakršen koli pogovor, ki bi omenjal težave/bolezen ali zdravljenje je bil takoj ožigosan za žalitev, saj je v nasprotju z njegovo vizijo (on je pomemben, zato ga iščejo zasledujejo,onemogočajo) Govoril je, da se je to začelo v otroštvu, da so se spravili nanj že kot na otroka.
Problem je nastal tudi v odnosu njhovih staršev do mene. Ideja je bila, da pridemo živet k njim, kjer so oni uredili prizidek zanj. Iti živeti domov si je želel tudi on in je izvajal pritisk glede tega name, stvar je postajala predmet spora med nama, ker je v meni naraščal nek odpor do tega, saj sem vse bolj čutila atmosfero v njihovi družini in si tega okolja nisem želela.
Želela sem,da bi lahko živela sama, a ker sta bila otroka dva in sem potrebovala pomoč,sva živeli pri mojih starših. Nekako pač, bomo videli s časom. Mislila sem, da bom čez čas lahko uresničila idejo o samostojnem življenju. Motilo me je biti odvisen od nekoga, ampak njegovo vedenje je bilo tudi nekonsistentno in počutila sem se šibko za nositi breme vsega tega. Tudi moja mama je človek, ki se rada "vtika", in mi je to motilo. Ki pomaga, potem pa očita. To me je zelo bolelo. Tudi sama sem imela težave v odnosu s starši in motnje hranjenja (mama posesivna, oče odsoten) in sem si zelo prizadevala za neko (psihično in fizično) samostojnost. Opazila sem, da niham v odnosu neke jeze enkrat do mame enkrat do njega. Trpela sem ker pravega "zaveznika" nisem imela.
Z njegovimi starši pa je bilo takole...
Vse bolj sem v njihovem mišljenju in čustvovanju spoznavala elemente, ki sem jih doživljala tudi pri partnerju. Ob dejstvu, da sem noseča so bili vsi vzhičeni in so se začeli obnašati, kot da sem njihova last in da smo mi družina, jaz pa moram "upast" v njihov scenarij. Skozi so rinili vame. Njegova mama me je klicala v porodnišnico in mi v podrobnost razlagala, kako je ona imela sponatan splav, kako je bivša punca (od tega je minilo 10 let) njegovega sina izkoriščala in varala, hkrati pa se je do njega obnašala kot da ima 10 let (to moraš tako, to tako); oče pa je vse napore vlagal v sinovo izobrazbo, ga poveličeval zaradi izobrazbe (verjetno je to počenjal tudi v otroštvu, saj je baje rekel, da on ni doma za delati in ga je spodbujal le za učenje in se postavljal z njegovimi uspehi). Partner nima nobenih praktičnih sposobnosti in mu je hišo in vsa dela praktično uredil oče.
Očetov odnos do sveta podobno (vsi ljudje so slabi, ta te bo opeharil, avto premakni na dvorišče, tam ti ga bodo lahko (namensko) poškodovali, on so vplivna družina, neko bahanje in pomembnost izgleda "navzven")
Ko sem rodila, so nastopili, kot da so zdaj ti otroci njihova last in se za moje želje/občutke sploh niso zmenili. "To so MOJI vnuki, jaz sem njihova BABICA". Iz porodnišnice, da moram priti k njim, ker oni jih MORAJO videti. Rekla sem, da ne želim (da se tudi fizično ne počutim in da želim domov), razen tega sta otroka imela pod 2 kg. (če jim ni mar zame, naj mislijo vsaj na otroka, ki sta še tako šibka)
"Ker nočeš k nam, bomo pa mi prišli v porodnišnico", je bil odgovor. Parnerju sem rekal, naj jim reče, da ne želim, da hodijo danes z njim v porodnišnico; naj pridejo jutri domov k nam . Klicali so me iz avle. "Spodaj smo". Vse me je iztirilo. V avli pa še: "Zdaj pa gremo z vama domov k tvojim staršem, ker mi ji moramo držati v rokah" . Partner je rekel, da on ne more doseč nič, da so pač želeli. Poleg tega je bilo njegovo stališče do tega...", kaj je to slabega, če so želeli videti svoje unuke". Opazila sem, da je njihov odnos do njega v bistu odnos strašev do otroka (oba ga poučujeta, kako mora kaj narediti in kako se obnašati), njegov odnos do njih pa neko strahospoštovanje s farso "prosim" in "hvala" .(Ko sem enkrat med nosečnostjo, čes da se ne počutim dobro, zavrila družinski obisk....( oče je ob povabilu pripomnil, da niti pod razno ne morem, da ne bi prišla - kar me je "zbodlo") me je partner 3x klical, čes da se očetu ne upa reči,da me ne bo).
Njuni starši so skozi tečnarili za obiske. Silili so v otroke, ki so bili utrujeno, kot da so igrače. Njegova mama mi je dejala, da bom zdaj en čas tukaj, en čas pa pri njih, da bo tudi ONA kaj imela od teh unukov. A sem jaz zdaj lutka in ti otroci igračka zanje? V meni je naraščal odpor do njih. Partnerjeva razlaga je bila "če te imajo pa radi".
Ko se je pri partnerju po rojstvu otrok pojavila preganjavica (prišel je domov iz nekega praznovanja in mi dejal, da so ga zasledovali), me je to tako sesulo da se "zgubila živce", rekla sem ,da si tega ne more zdaj privoščiti in da naj gre gre proč/domov.
Njuna starša prišla k nam na obisk in prišlo je na dan, da mu oni dajajo zdravila (antipsihotike) v hrano, da so se tako zmenili s psihiatrom, ki zdravila napiše na očeta (da slučajno ne bi prišlo na dan, da je sin bolan). Jaz da moram sodelovati, ker drugače bo samo slabše ipd. "Kar trojno dozo mu dajte, " je rekla njegova mati. Upiralo se mi je vse: oni, njihov odnos, njihovo sprenevedanje. Zavrnila sem, da bi to počela. Prenašala sem stvari kolikor se je dalo, mogoče sem se precenjevala ali gojila neka iluzirna pričakovanja glede vsega.
Odnosi s starši so se zaostrili, ko smo bili pri nih na praznovanju očetovega rojstnega dne (na to, da sem sploh šla tja sem se težko pripravila, ker sem bila že čisto živčna, ko sem jih videla)
Ob odhodu je stekla beseda o stanovanju pri njih, mama je dejala, da bom pač prišla tja živet, pa sem ji odgovorila, da ne bom. Razhudila se je : "Če je to tako, potem si bomo te otroke razdelili". Ko sem to slišala, nisem mogla verjeti. Zdelo semi je da je to višek in da so povedali dovolj.
Rekla sem jim, da naj me pustijo pri miru, naj mi ne grozijo in naj se več ne mešavajo v moje življenje. Za partnerja sem se pripravljena potruditi, za njih pa ne. Prekinila sem odnose in k njim nisem hotela več. Videli smo se še dvakrat. Pred kratkim sem zvedela, da se je partner otroke peljal k staršem, ko jih je vzel iz vrtca. To mi je prikrival. Povedali so otroci. Ko sem ga vprašala, zakaj mi ni povedal je dovrnil: "Zakaj pa bi ti moral povedati?"
Ideja, da bi šla na svoje (kar sem želela jaz) je padla v vodo. Do zadnjega je govoril, da se strinja, potem pa ugotovil,da je prenevarno ( Nekoč mi je dejal, da je razlog zaradi katerega hoče iti živet domov tudi to, da ima v stanovanju doma izdelan načrt za pobeg)
Vprašal me je, če ga moji problemi zanimajo. V tistem trenutku mi je šel na živce, rekla sem, da NE, čeprav sem vedela, da to ni pravi odgovor. Odpravil se je domov.
To se je dogajalo 2 leti in sedaj ne morem več. Fizično sem totalno izčrpana in vseskozi nekaj bolna, psihično pa v takem stresu, da se sploh ne morem rehabilitirati. Ampak ne morem živeti farse, upira mi se manipulirati v odnosu, mislim,da je tudi odnos njega do mene nikakaršen.
Trudila sem se tudi zaradi otrok, mislila sem, da bo morda tudi to v njemu pomagalo prebuditi občutke, ki niso vezani zgolj na njegov umišljen svet a zamanj. Intenzivne emocije so povezane samo z jim. Pokoriti bi se morala njegovim strahovom, on pa bi nas vodil, tako kot bi presojal.
Ne morem imeti več potrpljenja zanj in če reče, da smo v nevarnosti, da se bori za nas, v bistvu pa sedi doma in se ukvarja s svojimi strahovi ne morem, da ne bi rekla, da je egoist inda je bolan.
Tudi denar je šel vedno od njega težko. (On mora imet prihranke; "Če me bodo izsiljevali,...mi boš ti dala denar?") Meni je bilo "nefer" zaradi mojih strešev, ki so plačevali vse stroške in veliko prispevali za oblačila. Počutila sem se kot da "prosjačim" za otroke.
Njemu pa je bilo "ugodno", če se je lahko plačilu izognil.
Zdi se mi otročje, egoistično, bolano. Poskušam razmišljat zakaj sem izbrala nekaj takega, kje je moja "bolanost" tukaj. Sama sem nesamozavestna in v svoji družini nisem imela neke opore, ki bi mi dala samozavest.
Ne vem kako naprej. Rekla sva, da se bova razšla in uredila. Ne vem kako bom zmogla ta stres in kam bo to pripeljalo. Kako bo z otroci? Vem, da bodo njegovi starši pritiskali nanj in ga spet usmerjali. Mu dajali zdravila v hrano in poskušali stvari prekrivati in imeti največ, kar se da od tega ( kakor pač oni na to gledajo). Zadnjič sem "izgubila živce" in mu rekla, da je to psihično nasilje in da bom na CSD zahtevala, da se zdravi ali pa naj se nam ne približuje.
Je to prav ali sem res preveč "napadalna"?
Boli me, da nima nobene empatije. Spomnim se, kako sem začela jokati, ko je govoril o zasledovalcih in rekla, da ne vem, če bom to zmogla. On pa je odvrnil (s tem,da sem je bil njegov izraz "čustven"): "Sem vedel, da mi bodo to naredili". Takrat mi je zledenela kri, saj sem videla, da jaz sploh ne govorim z njim, da njega sploh ni.
Opravčujem se, če sem bila dolgovezna.
Najlepša hvala za vaš posluh.
Že kmalu rojstvu otrok je začel govoriti, da ga zasledujejo in nadzorujejo. Občasno je obtoževal in sumil tudi mene za razne stvari (npr. da mu nosim iz knjižnice knjige, ki mi jih ni naročil, da uporabljam določene besede, ki so sumljive, da se oblečem v npr. v črno obleko, da ga provociram, da vem več, kot mu povem ipd.). Ni mogel na določene kraj, če on ni ugotovil,da je to varno. Če smo šli v gostilno so bili v blizini vedno sumljivi ljudje. Govoril je da mu podtikajo poseben izvod časopisa ipd.
Najprej me je čisto sesulo. Potem sem se poskušala pobrati in upala, da bo boljše, pa sem bila speti sesuta in se spet nekako poskušala sprijazniti itd. Poskušala sem ga prepričevati, da se mora s tem mogoče spopadati na drug način, v kolikor sem zanikala njegove paranoje in rekla da mu nič nočejo, je znorel, da se sekiram za napadalce, da nimam nobenega razumevanja zanj in da med partnerjema mora biti razumevanje. Da se on bori za vse nas, da se bo lahko ta napad prenesel na otroke. Nekoč mi je vprašal:"Kaj meniš, koliko bodo stari otroci, ko bodo začeli gestikulirati?" (izvajati neke geste /delali kaj takega kar bo on označeval kot "naročeno" od "njih"). "Najbolj gnusno je, ko uporabijo za to otroke", je dejal. Za svoje starše je izjavljal, da so ustrahovani, morda da sem tudi jaz, da mu je vse nastavljeno (mogoče tudi jaz, oziroma njegova bivša dekleta sigurno).
Kakršen koli pogovor, ki bi omenjal težave/bolezen ali zdravljenje je bil takoj ožigosan za žalitev, saj je v nasprotju z njegovo vizijo (on je pomemben, zato ga iščejo zasledujejo,onemogočajo) Govoril je, da se je to začelo v otroštvu, da so se spravili nanj že kot na otroka.
Problem je nastal tudi v odnosu njhovih staršev do mene. Ideja je bila, da pridemo živet k njim, kjer so oni uredili prizidek zanj. Iti živeti domov si je želel tudi on in je izvajal pritisk glede tega name, stvar je postajala predmet spora med nama, ker je v meni naraščal nek odpor do tega, saj sem vse bolj čutila atmosfero v njihovi družini in si tega okolja nisem želela.
Želela sem,da bi lahko živela sama, a ker sta bila otroka dva in sem potrebovala pomoč,sva živeli pri mojih starših. Nekako pač, bomo videli s časom. Mislila sem, da bom čez čas lahko uresničila idejo o samostojnem življenju. Motilo me je biti odvisen od nekoga, ampak njegovo vedenje je bilo tudi nekonsistentno in počutila sem se šibko za nositi breme vsega tega. Tudi moja mama je človek, ki se rada "vtika", in mi je to motilo. Ki pomaga, potem pa očita. To me je zelo bolelo. Tudi sama sem imela težave v odnosu s starši in motnje hranjenja (mama posesivna, oče odsoten) in sem si zelo prizadevala za neko (psihično in fizično) samostojnost. Opazila sem, da niham v odnosu neke jeze enkrat do mame enkrat do njega. Trpela sem ker pravega "zaveznika" nisem imela.
Z njegovimi starši pa je bilo takole...
Vse bolj sem v njihovem mišljenju in čustvovanju spoznavala elemente, ki sem jih doživljala tudi pri partnerju. Ob dejstvu, da sem noseča so bili vsi vzhičeni in so se začeli obnašati, kot da sem njihova last in da smo mi družina, jaz pa moram "upast" v njihov scenarij. Skozi so rinili vame. Njegova mama me je klicala v porodnišnico in mi v podrobnost razlagala, kako je ona imela sponatan splav, kako je bivša punca (od tega je minilo 10 let) njegovega sina izkoriščala in varala, hkrati pa se je do njega obnašala kot da ima 10 let (to moraš tako, to tako); oče pa je vse napore vlagal v sinovo izobrazbo, ga poveličeval zaradi izobrazbe (verjetno je to počenjal tudi v otroštvu, saj je baje rekel, da on ni doma za delati in ga je spodbujal le za učenje in se postavljal z njegovimi uspehi). Partner nima nobenih praktičnih sposobnosti in mu je hišo in vsa dela praktično uredil oče.
Očetov odnos do sveta podobno (vsi ljudje so slabi, ta te bo opeharil, avto premakni na dvorišče, tam ti ga bodo lahko (namensko) poškodovali, on so vplivna družina, neko bahanje in pomembnost izgleda "navzven")
Ko sem rodila, so nastopili, kot da so zdaj ti otroci njihova last in se za moje želje/občutke sploh niso zmenili. "To so MOJI vnuki, jaz sem njihova BABICA". Iz porodnišnice, da moram priti k njim, ker oni jih MORAJO videti. Rekla sem, da ne želim (da se tudi fizično ne počutim in da želim domov), razen tega sta otroka imela pod 2 kg. (če jim ni mar zame, naj mislijo vsaj na otroka, ki sta še tako šibka)
"Ker nočeš k nam, bomo pa mi prišli v porodnišnico", je bil odgovor. Parnerju sem rekal, naj jim reče, da ne želim, da hodijo danes z njim v porodnišnico; naj pridejo jutri domov k nam . Klicali so me iz avle. "Spodaj smo". Vse me je iztirilo. V avli pa še: "Zdaj pa gremo z vama domov k tvojim staršem, ker mi ji moramo držati v rokah" . Partner je rekel, da on ne more doseč nič, da so pač želeli. Poleg tega je bilo njegovo stališče do tega...", kaj je to slabega, če so želeli videti svoje unuke". Opazila sem, da je njihov odnos do njega v bistu odnos strašev do otroka (oba ga poučujeta, kako mora kaj narediti in kako se obnašati), njegov odnos do njih pa neko strahospoštovanje s farso "prosim" in "hvala" .(Ko sem enkrat med nosečnostjo, čes da se ne počutim dobro, zavrila družinski obisk....( oče je ob povabilu pripomnil, da niti pod razno ne morem, da ne bi prišla - kar me je "zbodlo") me je partner 3x klical, čes da se očetu ne upa reči,da me ne bo).
Njuni starši so skozi tečnarili za obiske. Silili so v otroke, ki so bili utrujeno, kot da so igrače. Njegova mama mi je dejala, da bom zdaj en čas tukaj, en čas pa pri njih, da bo tudi ONA kaj imela od teh unukov. A sem jaz zdaj lutka in ti otroci igračka zanje? V meni je naraščal odpor do njih. Partnerjeva razlaga je bila "če te imajo pa radi".
Ko se je pri partnerju po rojstvu otrok pojavila preganjavica (prišel je domov iz nekega praznovanja in mi dejal, da so ga zasledovali), me je to tako sesulo da se "zgubila živce", rekla sem ,da si tega ne more zdaj privoščiti in da naj gre gre proč/domov.
Njuna starša prišla k nam na obisk in prišlo je na dan, da mu oni dajajo zdravila (antipsihotike) v hrano, da so se tako zmenili s psihiatrom, ki zdravila napiše na očeta (da slučajno ne bi prišlo na dan, da je sin bolan). Jaz da moram sodelovati, ker drugače bo samo slabše ipd. "Kar trojno dozo mu dajte, " je rekla njegova mati. Upiralo se mi je vse: oni, njihov odnos, njihovo sprenevedanje. Zavrnila sem, da bi to počela. Prenašala sem stvari kolikor se je dalo, mogoče sem se precenjevala ali gojila neka iluzirna pričakovanja glede vsega.
Odnosi s starši so se zaostrili, ko smo bili pri nih na praznovanju očetovega rojstnega dne (na to, da sem sploh šla tja sem se težko pripravila, ker sem bila že čisto živčna, ko sem jih videla)
Ob odhodu je stekla beseda o stanovanju pri njih, mama je dejala, da bom pač prišla tja živet, pa sem ji odgovorila, da ne bom. Razhudila se je : "Če je to tako, potem si bomo te otroke razdelili". Ko sem to slišala, nisem mogla verjeti. Zdelo semi je da je to višek in da so povedali dovolj.
Rekla sem jim, da naj me pustijo pri miru, naj mi ne grozijo in naj se več ne mešavajo v moje življenje. Za partnerja sem se pripravljena potruditi, za njih pa ne. Prekinila sem odnose in k njim nisem hotela več. Videli smo se še dvakrat. Pred kratkim sem zvedela, da se je partner otroke peljal k staršem, ko jih je vzel iz vrtca. To mi je prikrival. Povedali so otroci. Ko sem ga vprašala, zakaj mi ni povedal je dovrnil: "Zakaj pa bi ti moral povedati?"
Ideja, da bi šla na svoje (kar sem želela jaz) je padla v vodo. Do zadnjega je govoril, da se strinja, potem pa ugotovil,da je prenevarno ( Nekoč mi je dejal, da je razlog zaradi katerega hoče iti živet domov tudi to, da ima v stanovanju doma izdelan načrt za pobeg)
Vprašal me je, če ga moji problemi zanimajo. V tistem trenutku mi je šel na živce, rekla sem, da NE, čeprav sem vedela, da to ni pravi odgovor. Odpravil se je domov.
To se je dogajalo 2 leti in sedaj ne morem več. Fizično sem totalno izčrpana in vseskozi nekaj bolna, psihično pa v takem stresu, da se sploh ne morem rehabilitirati. Ampak ne morem živeti farse, upira mi se manipulirati v odnosu, mislim,da je tudi odnos njega do mene nikakaršen.
Trudila sem se tudi zaradi otrok, mislila sem, da bo morda tudi to v njemu pomagalo prebuditi občutke, ki niso vezani zgolj na njegov umišljen svet a zamanj. Intenzivne emocije so povezane samo z jim. Pokoriti bi se morala njegovim strahovom, on pa bi nas vodil, tako kot bi presojal.
Ne morem imeti več potrpljenja zanj in če reče, da smo v nevarnosti, da se bori za nas, v bistvu pa sedi doma in se ukvarja s svojimi strahovi ne morem, da ne bi rekla, da je egoist inda je bolan.
Tudi denar je šel vedno od njega težko. (On mora imet prihranke; "Če me bodo izsiljevali,...mi boš ti dala denar?") Meni je bilo "nefer" zaradi mojih strešev, ki so plačevali vse stroške in veliko prispevali za oblačila. Počutila sem se kot da "prosjačim" za otroke.
Njemu pa je bilo "ugodno", če se je lahko plačilu izognil.
Zdi se mi otročje, egoistično, bolano. Poskušam razmišljat zakaj sem izbrala nekaj takega, kje je moja "bolanost" tukaj. Sama sem nesamozavestna in v svoji družini nisem imela neke opore, ki bi mi dala samozavest.
Ne vem kako naprej. Rekla sva, da se bova razšla in uredila. Ne vem kako bom zmogla ta stres in kam bo to pripeljalo. Kako bo z otroci? Vem, da bodo njegovi starši pritiskali nanj in ga spet usmerjali. Mu dajali zdravila v hrano in poskušali stvari prekrivati in imeti največ, kar se da od tega ( kakor pač oni na to gledajo). Zadnjič sem "izgubila živce" in mu rekla, da je to psihično nasilje in da bom na CSD zahtevala, da se zdravi ali pa naj se nam ne približuje.
Je to prav ali sem res preveč "napadalna"?
Boli me, da nima nobene empatije. Spomnim se, kako sem začela jokati, ko je govoril o zasledovalcih in rekla, da ne vem, če bom to zmogla. On pa je odvrnil (s tem,da sem je bil njegov izraz "čustven"): "Sem vedel, da mi bodo to naredili". Takrat mi je zledenela kri, saj sem videla, da jaz sploh ne govorim z njim, da njega sploh ni.
Opravčujem se, če sem bila dolgovezna.
Najlepša hvala za vaš posluh.