Umrla je moja mama
Nisva imeli blestečega odnosa. A sva v zadnjih letih stopili preko vseh zamer. Brez nekih opravičevanj in objemov sva našli skupni jezik. Ker nama je končno postalo jasno, da sva obe počeli in delali, kar sva največ zmogli in znali.
Veliko sva se pogovarjali in skupaj smejali.
Bila je energična, družabna, komunikativna, nemiren duh, nepopravljiv optimist. Pred 16-imi leti je prebolela raka. Borka!
Povsod je je bilo polno. Vsi se je spomnijo po kolesu. Iz časa, ko je bila zaposlena, pa po prijaznosti in požrtvovalnosti do ljudi, s katerimi je delala.
Pred dobrim mescem je padla in si zlomila kolk. Stara še ne 67 let. V bolnišnici so ji odpovedale ledvice, dobila je pljučnico, priklopili so jo na dializo, zadela jo je možganska kap. Vse to v štirih dneh! Od takrat je bila v komi, ni se več zbudila.
Danes zjutraj je zaspala za vedno.
Moje iskreno sožalje. Težko je- vem, nimam tolažilne besede.
Bom prižgala svečko in pomislila na tvojo mamo.
Tebi bodo pa ostali lepi spomini, fotografije in vse kar te je naučila (tega se pa ponavadi od babic veliko)
Vzemi si čas, žaluj in čeprav se ti mogoče sedaj to sliši nesmiselno, verjemi- ČAS CELI RANE.
Čez čas se boš, ko se boš spomnila nanjo nasmejala in pomislila na vse lepe stvari (slabe zbledijo, lepe ostanejo)!
Hvala vsem, res!!
Najhujša v takšnih trenutkih so jutra; ko že med prebujanjem, že preden odprem oči, tipam in ugotavljam ali je vse to res ali sem sanjala. In trenutek, ko ugotovim, da je to realnost, je neopisljiv.
Čakam, da pride na delo zdravnik Čas. Ni druge. Tisti, ki imate to izkušnjo za sabo, najboljše veste.
In, ja, rešila se je bolečin, o tem ni dvoma – ves mesec njene kome me je najbolj skrbelo, da jo boli. Nihče nam ni mogel z gotovostjo zatrditi, da je ne.
In, res je, odšla je, kakor je živela – hitro, zelo hitro.