Samsko življenje
Opažam, da je čedalje vč ljudi, ki so v nabolj porduktivnih letih življenja (25 do 60) samskih. Nedvomno ima samsko življenje tako svoje prednosti, kot tudi slabe strani.
Zanima me vaš pogled na samsko življenje; če ga živite, ali pa samo opažate podobno kot jaz. Ali večina samkih živi tako po sili razmer ali ker jim tak ničin življenja bolj ustreza?
V časih, ko zvestoba res izgublja vrednost, težko zaupam partnerju in sem bolj mirna, če sem sama. Če sem z nekom v malo globjem odnosu, me enostavno preveč boli, ker je tako enostavno oditi, najti drugo. Enostavno ne vem kako naj bom z nekom v globokem odnosu, hkrati pa z lahkoto sprejemati, da za vedno gre. Če se pa prepričam, da sprejmem, da lahko gre, mi pa hkrati postane vseeno zanj. Vseeno kje gre, kdaj pride… skratka to povleče za sabo, da začnem živet brez njega. In potem preneha bit smiselno, da sva še skupaj. Nimam pojma kako..
tvoje opažanje je povsem napačno. nikoli ni še toliko ljudi vsaj pomemben del življenja živelo v zvezi kot danes. Res je da živijo dlje, kar za ženske pomeni, da bodo zadnja leta živele same.
včasih so bile pri skoraj vsaki hiši samske tetke in strici, danes pa le redkokdo vse življenje ostane sam. Samskost v produktivnih letih je v večini primerov le premor med eno zvezo in drugo. če te take stvari zanimajo začni študirati demografijo, boš videla, kako so naše predpostavke le en kup predsodkov in neznanja.
“napačno opažanje” ne pamteuj. Jaz sem šudirala in se še ukvarjam z demografijo in tvoje trditve so povsem napačne. Kiara opaža pravilno. Statistike za Slovenijo kažejo, da še nikoli ni bilo prijavljenih toliko samskih gospodinjstev, kot jih je danes in procent še narašča.[/quote]
Treba je upoštevati tudi to, da se splača biti samsko prijavljen.
Drugače pa ima samsko življenje prav tako veliko prednosti.
Težko je ob vseh teh obveznostih, službi, ki traja po cel dan in ostalih pritiskih in velikih pričakovanjih današnje družbe, še primerno poskrbeti za družino.
Če pa slučajno ostaneš brez službe z otroki, pa te drugi napadejo, da si neodgovoren in nesposoben skrbeti za otroke.
Ker je v sami družbi na splošno vedno več strahu in nezadovoljstva, se to odraža v naših odnosih, saj je vedno težje najti osebo s katero bi si lahko ustvarili prijeten dom.
Včasih mi res zapaše samota, samo, da bi pa vsakodnevno prihajala domov v prazno bajto, se zbujala sama, samevala čez vikende, iskala družbo za dopuste, pomoč, ko te zvije bolezen, se sama samcata veselila lepih stvari, itd., do tega mi pa ni. Mi je vseeno dosti lepše v dvoje oz. z družino. Večino stvari, ki bi jih delala kot samska, lahko delam tudi v vezi…he,he, celo svoj TV imam.
Poleg tega je tudi nekaj vredno, da veš, da imaš nekoga, na katerega se lahko zaneseš in da nisi popolnoma sam za vse.
Sem samotarski tip, ampak v samskosti ne vidim nobene prednosti. Do enega 30-ega to še nekako laufa, potem se jih pa večina poparčka, prijatelji naenkrat nimajo več toliko časa. Takrat šele spozneš, kaj dejansko pomeni samskost, ker prej je lahko celo super, nobenih obveznosti, prilagajanja itd..
Ma, sem veliko raje v vezi, pa čeprav ni vedno vse rožnato.
Oh, še odgovor avtorici. Samski, ki jih poznam jaz, so samski po priliki razmer, ločeni, ne najdejo pravega/prave. Prav nihče pa se ni za to odločil, ker bi mu bilo to tako všeč. Vsi tudi iščejo in si želijo spoznati koga.
So pa to vsi ljudje 40+.
Biti samski pri 25, je popolnoma drugače, kot biti samski pri 40, 50 ali več.
V mojem samskemu življenju je bil mogoče največji problem to, da sem imel v sebi nekakšen pritisk v smislu, da moram imet partnerko in da brez nje se enostavno ne da in mogoče celo ne sme živet.
No, zdej, kljub temu, da bi šel takoj v resno zvezo, so se stvari malce spremenile. Sprejel sem, da niti ni tako narobe, da sem samski in da se da tudi na tak način polno živet, potovat, ustvarjat… Ja, res je, da so drugačni izzivi pri potovanjih, iskanju stanovanja, obiskovanju žurk ipd, Ampak, če tko pogledam pluse… niti niso tako slabi. Pri potovanjih, naprimer, sem ugotovil, da se ta zelo doživeto in polno potovati tudi sam. Bil sem prov presenečen nad tem spoznanjem, ker do nedavnega sem ugotovil, da če ne bom s svojo družbo, da bom osamljen.
Tko, da dokler bo samsko, se bom trudil čimbolj živeti samsko življenje, ko/če pa pride prava in priložnost za družino, bo pa novo, najbrž ravno tako doživeto in polno, poglavje življenja.
“napačno opažanje” ne pamteuj. Jaz sem šudirala in se še ukvarjam z demografijo in tvoje trditve so povsem napačne. Kiara opaža pravilno. Statistike za Slovenijo kažejo, da še nikoli ni bilo prijavljenih toliko samskih gospodinjstev, kot jih je danes in procent še narašča.[/quote]
Saj zato pa je tako, če imamo take demografe. Eno je prijavljeno samsko gospodinjstvo ( se splača zaradi transferjev ali davkarije), drugo pa je živeti res samsko življenje.
Saj je v enem stanovanju po par ločenih gospodinjstev, ker se to splača, da o bajtah ne govorimo.
Pa o prijavah stalnih bivališč zaradi potnih stroškov.
“napačno opažanje” ne pamteuj. Jaz sem šudirala in se še ukvarjam z demografijo in tvoje trditve so povsem napačne. Kiara opaža pravilno. Statistike za Slovenijo kažejo, da še nikoli ni bilo prijavljenih toliko samskih gospodinjstev, kot jih je danes in procent še narašča.[/quote]
Saj zato pa je tako, če imamo take demografe. Eno je prijavljeno samsko gospodinjstvo ( se splača zaradi transferjev ali davkarije), drugo pa je živeti res samsko življenje.
Saj je v enem stanovanju po par ločenih gospodinjstev, ker se to splača, da o bajtah ne govorimo.
Pa o prijavah stalnih bivališč zaradi potnih stroškov.[/quote]
Govoriš o sebi? Ti tako živiš?
Če ne, upoštevaj svoj nasvet in svojega prvega posta na to temo in malček pobrskaj po različnih virih in morda si boš priznala, v kakšni zmoti živiš.
Pri takšnem načinu razmišljanja in prepričanjih, ni čudno, da stvari vidiš tako, saj sklepaš po sebi. Je že res, da pri tem nisi edina, ampak stanje v družbi je takšno, predvsem zaradi takšnega brezbrižnega in neodogovornega razmišljanja, kot je je tvoje.
Vprašaj se, zakaj ti v trenutku, ko se prepričaš in sprejmeš globok odnos, postane vseeno zanj. Ti res postane vseeno zanj ali pa so le dvomi vase tako močni, da se umakneš iz strahu pred tem, da takega odnosa ne boš zmogla ali da ga ne bo zmogel partner. Bi rekel, da si niti ne daš priložnosti, da bi spoznala, da je lahko vse ok, ker že prej odnehaš.
Pri takšnem načinu razmišljanja in prepričanjih, ni čudno, da stvari vidiš tako, saj sklepaš po sebi. Je že res, da pri tem nisi edina, ampak stanje v družbi je takšno, predvsem zaradi takšnega brezbrižnega in neodogovornega razmišljanja, kot je je tvoje.
Vprašaj se, zakaj ti v trenutku, ko se prepričaš in sprejmeš globok odnos, postane vseeno zanj. Ti res postane vseeno zanj ali pa so le dvomi vase tako močni, da se umakneš iz strahu pred tem, da takega odnosa ne boš zmogla ali da ga ne bo zmogel partner. Bi rekel, da si niti ne daš priložnosti, da bi spoznala, da je lahko vse ok, ker že prej odnehaš.[/quote]
Uf, čisto narobe razumljeno. Ampak sem prebrala še enkrat kar sem napisala in je možno tudi tako razumet, ja. No, zanimivo, da si tako prebral. Torej, če sem z nekom v malo globjem odnosu in vidim, da on vseeno z lahkoto odide, me boli. Hudo mi je, ko vidim, da predvsem, no, predvsem moški, gledajo na vezo, jah, če pa ne bo šlo, bomo šli pa narazen. Imam prijateljico, ki se ukvarja s svetovanjem parom in je presenečena kako danes moški okoli 40 zapuščajo svoje družine zaradi mlajše. Saj je res, da to ne počnejo samo moški, tudi ženske se najdejo, ampak glede na to koliko je moških, ki to delajo, izgleda, kot da je to postalo med njimi zelo ‘moderno’.
Pozdravljeni tudi v imenu brata, namesto katerega pišem to sporočilo. Brat je star 28 let, priden, ful priden in prepošten…. Imel je dekle, s katero sta že načrtovala poroko, celo rekla mu je, da bossta imela tri otroke in še mnogo, mnogo drugih prepričljivih in zlaganih stvari. Spomladi pa se je začelo, da je odšla za nekaj časa v tujino kao kot pridna študentka in nato še kar naprej… Ko ji je dejal, ali bo nadaljevala s tem, tudi, ko bosta skupaj kot družina, je prekinila razmerje. Po poletju, žurih in še marsičem pa ga je hotela spet nazaj (k sreči se ji to ni izšlo), kot sestra predvidevam da samo zato, ker je miren, ker ji nudi varno zavetje in jo je glede na to, da ji je verjel, kakšna revica je, financiral… Podrobnosti ne bom opisovala…
Brat je od takrat čisto na tleh in se sploh ne pobere, ne gre v družbo, dobesedno se skriva in umika v svoj svet, skoraj nič ne govori in prepričan je, da ni vredno več živeti. Čeprav sva si kot brat in sestra zelo blizu pa o teh stvareh ne more govoriti.
kot sestra prosim za kakšen nasvet, link kakšne poštene punce ali mogoče kakšen podatek o tem, kaj se v širši osrednji sloveniji dogaja kaj na temo samskih, ki jim ni samo do žurk.
Hvala in lp,
Miša
Poznam moške tipa tvoj brat. Moški, ki so “predobri” do žensk bi lahko rekla, kot neki copatki in taki tipi jih ženske težko spoštujejo. Tvoj brat si bo moral najti žensko ki je podobna kot on, mogoče ima tudi previsoke kriterije pri ženskah in cilja na tiste ki tudi bolje izgledajo in ki jih on načeloma ne more dobiti. Vendar ker je dober po srcu pripravljen tudi financirati stvari takim ženskam se poparčkajo tudi taki, kot vidiš nesrečno.
Mora si najti žensko, ki mu je podobna tako v izgledu kot karakterju, samo takšni kot je tvoj brat vedno hlepijo in jih privlačijo prasičke. Tako je to na žalost, že doživela sama in videla..mora delati na sebi veliko tvoj brat. Pa pusti ga sedaj pri miru da v miru preboli to žensko in gre sam dalje v miru.
super odgovor, 100% se strinjam z njim. Brat naj začne malo športat, da bo lažje prebolel razpad dolge veze- ja to je skoraj tako kot preboleti smrt. Potem pa naj res pogleda po bolj navadnih ženskah, naj začne izbirat na podlagi podobnih vrednot, ne samo na podlagi telesnih mer, ki hitro padejo v oči.