Najdi forum

Dolgo sem premlevala ali bi se tudi sama udelezila tega foruma in napisala svoj problem, ki je trenutno moj najvecji. Ze dolgo berem forume in vidim da imate izredno dobre nasvete. Zato bom tudi sama izkoristila priloznost in delila z vami, in za vsak nasvet, pomoc bom izredno vesela.
Moj problem je sledeči. Stara sem 26 let s fantom pa sva skupaj 7 let. Zadnja dva meseca se do mene izredno čudno obnaša kar me je tudi zelo prizadelo. Sama sem tako potrta in zmedena, saj takšnega obnašanja od njega še nisem doživela v takšni meri. Bil je tako ljubeč, vsako težavo sva znala vedno rešiti, upiral se je staršem in pred vsemi je vedno zagovarjal mene. Je bolj občutljive in ljubosumne narave.
To poletje pa se je vse spremenilo čez noč. Za en teden je moral v tujino k stricu. V temu tednu je bilo vse odlično, menla sva se o dopustu, sam mi je ves ta čas ko ga ni bilo pisal kako me pogreša, da komaj čaka da sva skupaj, komaj čaka dopust, da nemore brez mene, niti en dan nisem dobila občutka da bi me zapostavljal, še ko se je vračal me je poklical med potjo. Tisti dan ko pa se je vrnil domov je šlo pa vse narobe. Začel me je ignorirati, konstantno žaliti, napadati, ni več omenjal niti dopusta niti me ni hotel videt. Tisti prvi teden vem da je hodil vsak dan ven, pil, žural. Zaradi hitre vožnje je dobil tudi kazni. Šele po 14 dneh mi je povedal razlog za to obnašanje ( huda nesreča). Rekel mi je, da je popolnoma brez volje, zaskrbljen, da zaradi te nesreče nemore normalno spati, se poti, ne najde miru ipd. Vem da ima tudi finančno težavo ki se vleče že dobro leto. Potem ko sva le nekako vsaj malo rešila te probleme je imel še eno manjšo nesrečo. Doma se je zaradi tega tudi skregal-z očetom ima stalne prepire. Z avtom ni bilo vse normalno, nek del se mu je pokvaril. Od tega trenutka dalje spet vse po starmu. Spet me je žalil, napadal, ignoriral.
Zaradi tega sem tudi sama padla v depresijo. Sama sem poskušala tako da sem mu lepo odgovarjala, ga poskusila razumeti, predlagala da lahko tudi z avtobusom greva kamorkol (saj sem vedela da je konec avgusta zmenjen da gre poskusit delat v Avstrijo, da vsaj finančni problem reši in da se izogne očetu). Iz tega razloga mi je bil ta dopust še kako pomembn.
Problem je bil ker on tega ni hotel, vsakič ko sem mu lepo pisala je on dobil še večje veselje z žaljenjem. Poskusila sem ga tudi užaliti nazaj, ker enostavno več nisem vedela zakaj se še naprej tako obnaša in žali, pa čeprav mu nisem nič naredila. Tudi to ni zaleglo. Nato sem se odločila še sama ignorirati. Sedaj pa stvar poteka tako (se vleče že dva meseca), da če ga ignoriram mi piše vsak dan lepa sporočila, me kliče, daje vsakršn znak da mu še vedno pomenim. Ampak kaj ko pridem pa v kontakt z njim se neda z njim nič zmenit, še vedno terja po svojmu, užali al pa moja vprašanja ignorira ipd. Včeraj je šel na pot, javil mi je ampak provokativno. Danes sva si tudi pisala vendar ko ga vprašam nekaj konkretnega enostavno ne odgovori. Ta ignoracija, napadanje me že zelo skrbi in razjeda moje živce. Vsi ti problemi so mi vzeli že preveč energije in mojega zdravja. Imam ga zelo rada, v takšni luči ga še nisem spoznala, zato je še toliko bolj boleče.
Nevem je razlog takšnega obnašanja njegov stres, depresija, vest, problemi ali je v ozadju kaj druzga. Sem zelo zmedena najbolj zaradi tega, ker nevem kako naj se borim naprej. O ničemer noče govoriti, nespoštuje več najinega dogovora, po drugi strani pa v primeru mojega ignoriranja piše vsak dan, kliče ipd. Kaj pravte kaj je razlog?In kako bi postopale ve/vi v mojem primeru?Za vsako pomoč bom izredno hvaležna.

Šele po 14 dneh mi je povedal razlog za to obnašanje ( huda nesreča).

Kakšna nesreča? Kaj misliš tu konkretno? Da si je poškdodoval glavo ,da je on koga zbil? Se ti ne zdi, da ti je natvezil kar nekaj? Izgine neznano kam, se prikaže čez 2 tedna in je čuden?

In kdo je ta njegov stric??? Kaj je počel pri njem, kako gledajo na njega njegovi svojci, zakaj je šel sam k njemu, kaj ti je pveodal o njemu? Si prepričana, da je bil res pri stricu? Veš točno, s kakšnimi posli se ukvarja, ker si omenjala finančno stisko? Ne, ker ti nič ne pove, a ne.

[i]Mojega hudiča sem prodal svoji duši.[/i]

Pišeš, da se partner noče pogovarjati in da ne spoštuje vajinega dogovora – ob takem obnašanju ne moreš nič drugega, kot da se oddaljiš. Če te preveč boli takšno obnašanje, potem je na mestu, da prekineš odnos. Kajti v tem odnosu ni medsebojnega zaupanja, ki je temelj vsakega odnosa. Tu ni varnosti, ni komunikacije, torej pogoji za razvoj odnosa so izjemno slabi.

Ne morem si predstavljati zakona, v katerem mož ženi ne bi zaupal, da se mu je zgodila nesreča, naprej da žena ne bi vedela za jegovo finančno stanje, nparej, da mož ženo žali, ignorira…To pač ni dober zakon, ni ljubeč odnos. Poleg tega pa to skrivanje zbuja v meni veliko sumov, tako kot piše Matjažko, da je možno, da se tvoj partner ukvarja s nelegalnimi zadevami, čisto možno je, da je zabredel v kriminal.

Na tvojem mestu bi se čimprej odločila za prekinitev. Naprej pa bi delala na zdravljenju same sebe, vprašala bi se, zakaj sem si dovolila ostajati v tako slabem odnosu, kaj me vleče k človeku, ki me žali in ignorira. To so teme, ki jih je treba predelati, morda bi prav prišla pomoč terapevta.

nova
Uredništvo priporoča

S fantom se resnično nekaj dogaja. Premalo vem o njem, da bi lahko rekla kaj v resnici ga daje.

Dejstvo je, da te s svojim vedenjem prizadene pa mu to niti ni kaj dosti mar. Ne zaupa ti, vajina komunikacija pa je popolnoma nezadovoljiva. Že dolgo ni več tisti fant, ki te je imel rad, ne spoštuje te več, vseeno mu je kako se počutiš.
Praviš, da ga imaš ti še vedno zelo rada, a njegovo vedenje te boli in si želiš, da bi bilo spet tako kot nekoč. Kako lepo bi bilo imeti čarobno palčko, kajne… nak, nobena coprnija ne pomaga 🙁

Pomembno je, da ti je jasno, da takšnega odnosa ne sprejmeš. Da ne dovoliš žalitev in zapostavljanja. Si predstavljaš kako bi trpela v takem razmerju deset in več let?! Stvari bi šle samo še navzdol.

Odmakni se, vzemi si čas, daj ga tudi njemu, da spoznata kaj si v resnici sploh še pomenita.
Nujen je temeljit in iskren pogovor, brez olepševanj in izgovorov. Povedati ti mora, kaj se v resnici dogaja in kaj do tebe sploh še čuti.

Prisluhni intuiciji in ji verjemi.

Vajin odnos je skrajno slab in za takega se ni vredno truditi. Vse se preboli, takega partnerja
se najlazje.

Res je izredno mi je hudo, kr se je spremenil popolnoma čez noč. Ja nesreča je bila huda, zbil je človeka le-ta pa je v bolnici v slabem stanju. Se je pa izredno zaprl v sebe. Tudi do svojcev je agresiven in že res nesramen. Z očetom nimata nikakršnega odnosa, ampak zato ni sam kriv. Oče je manipulant in res čuden tip. Večkrat je omenil, da bi rad da bi njun odnos bil boljši. Skupaj tudi delata, kar še pospešuje napetost, saj mu oče niti plačuje ne kot bi moral. Zaradi tega so bile večne borbe.
Sama še nisem doživela takšne nesreče in tudi nobenemu ne zelim. Vem da so se mu stvari enostavno nabrale, pa še nesreča in takoj za njo okvara auta. Ampak me zanima ali lahko psiha človeku toliko zmeša štrene da podzavestno dela nekaj kar mogoče v resnici nebi?
Rada bi bila ob njemu, ga razumela. Vem, da tudi njemu ni lahko.
Razmišljala sem tudi razne druge stvari, ampak enostavno nevem če bi bil problem kje drugje zakaj bi se mi javljal vsak dan, klical.
Če me razumete nebi rada naredila napake in ga v primeru ko mogoče rabi podporo tudi sama odbila od sebe. Do te nesreče je bilo vse vredu. Po njej pa kot da bi bil popolnoma drug človek.
Zelo sem nemirna, sama nevem kako bi dalje. A je mogoče boljše da tudi če piše da ga poskušam nekaj časa ignorirati?Sedem let ni majhna doba, vem da vsak par gre čez padce. Ampak trenutno sem res zbegana. Zato vas res lepo prosim za nasvet. Poskušala sem tudi s prekinitvijo ampak takrat začne popolnoma noreti, naj ga razumem da je popolnoma brez volje, da me ima rad, da me noče zgubiti, da se bo potrudil sedaj ko je stran od vsega postavit na noge, naj ga ne zapuščam itd. Sama sem izredno psihično na dnu, realno sploh nemorem razmišljati. So se res problemi enostavno nabrali ali so ta sporočila, klici samo navada in provokacija?

Zmedena, sprašuješ ali lahko psiha nekomu zmeša štrene itd. Poskušaj se postavit v kožo človeka, ki se znajde v situaciji, ki je psihično zelo stresna, naporna, pa pomisli, ali je res tako zelo nenavadno, da je človek zaradi tega napet, razdražljiv, odrezav itd. Pravzaprav bi bilo bolj čudno, če ne bi bil. Kvečjemu lahko pričakuješ še hujše zaplete. Okolica takšno obnašanje težko sprejema in na neki točki se mora to seveda nehat, treba je prebodit tudi največje psihične krize in težave v življenju. Se pa morajo vsi, ki so blizu takšnemu človeku, zavedati, da trenutno ni in ne more bit v njegovem življenju najpomembnejše to, ali bo nekoga lepo pozdravil ali ne ali bo do svoje punce dovolj pozoren ali ne. Kakšen je drugače vaš odnos mi ni znano, moraš pa se zavedat, da v vsakem odnosu pride tudi do takšnih preizkušenj. To je življenje, ki ga živimo in ki ni pravljica. Treba je znat živet tudi s tem. Človeku, ki nam nekaj pomeni, običajno v takšnih okoliščinah ne obrnemo hrbta ampak mu poskušamo pomagat. Tudi če se nek odnos zaradi takšnih dogodkov znajde na točki s katere ni več pozitivne rešitve, ni nobene potrebe po tem, da iščeš rešitev čez noč. Tudi strokovnjaki običajno svetujejo, da se še posebej dolgoletne zveze ne prekinja naglo. Ne pustiš človeka niti recimo na njegov rojstni dan, na vajino skupno obletnico, na novo leto, ob izgubi družinskega člana itd. Tudi ob prometni nesreči verjetno ne. Toliko spoštovanja si zasluži vsak človek, pa če si z njim 7 let ali 7 mesecev. Človek, ki je v veliki krizi, ne zmore toliko empatije kot bi jo sicer ali kot bi jo moral. Zato je pomembno, da vsaj tisti, ki so okoli njega, ki so mu blizu, to zmorejo namesto njega in v takšni situaciji ne vidijo samo sebe in svoje doživljanje konkretne situacije. Včasih je sreča drugih pomembnejša od naše lastne. Treba je samo vedet kdaj je to smiselno in kdaj ne.

Oseba 4567 zelo lepo si tole napisala, prebrala sem si minimalno petkrat. Vem, da mu ni lahko. Vendar me je najbolj od vsega presenetila njegova reakcija. Kadarkoli je imel kakšno težavo mi jo je takoj zaupal, motivirala sem ga, ga spodbujala, pomagala.
Tokrat pa se je nenormalno obrnil v drugega človeka. Ne pusti me niti blizu sebe. Poskušala sem mu kljub njegovim zalitvicam, provokaciji in vsemu pomagati, ga spodbujati, mu dati vedeti da ni sam in nikoli nebo. Res sem se trudila po najboljših močeh. Dala sem mu vse možnosti, pravi da rabi čas naj ga pustim malo na miru. Ampak takrat pa on mene ne, pise vsak dan, kliče. Če takoj nedobi odgovora začne provocirat, žalit. In vse te besede so me nenormalno prizadele. Sam več ne ve kaj bi. Če mu lepo pišem in vse besede požiram ni vredu, če ga užalim dobim duplo porcijo nazaj, če ga ignoriram in mu dam čas začne noreti. Enostavno me je pustil v takšni dilemi ko res več nevem kaj bi bilo najpametneje.
Kot vsaka punca sem tudi jaz najprej pomislila, če je mogoče prišla vmes druga oseba. Ampak ko začnem dalje razmišljati ne najdem povezave zakaj bi se mi obupano javljal vsak dan. Ne dovolil da prekinem vezo. A ni tko da te v tem primeru moški enostavno pusti na miru, tu pa tam mogoče pikne s kakšnim sms, drugače pa enostavno zbeži brez razlage?
Še danes mi je napisal da je šel v Avstrijo z razlogom da se odmakne od vsega, da se poskuša postavit na noge, da si zasluži denar in popravi auto in da bo tudi najina veza uspešnejša, saj je prepričan da mu bo ta sprememba prav prišla.
Vem da moram v tem trenutku ostati močna, sama sebe postavit na noge, ampak enostavno mi misli nedajo miru, strah me je, grabi me panika…enostavno zelo težko je ko neveš na čem si in kaj lahko pričakuješ.
Drugače pa hvala vsem.

Znorela bom… Danes sem dobila sporočilo, ki me je še bolj potrlo. Spet sem na dnu. Včeraj mi napiše da je šel v Avstrijo da bi se zbrihtal in da ko bi bil dobro bi se mi javil. Nič mu nisem odgovorila. Danes pa dobim sporočila, da mu je žal da me je kdajkoli spoznal, da sm k…., da si bo poiskal drugo. Da mi nebo povedal za probleme, ker si tega nezaslužim kr sm prasica. Da ga varam, lažem.
Nemorem verjeti. Jočem ko nora. Iz uzaljenosti sm mu napisala da je konc, mi pa odgovori da naj kr grem drugemu in podobno. Nemorem več.

(Z)medena86 daj ne nori 🙂
Zdi se mi, da tale tvoj fant ni ravno tak kot si si ga ti slikala v glavi in sedaj se ti je pokazal v nekoliko bolj realni luči, tebi se je pa podrla predstava, iluzija o njem zato sedaj obupuješ.
Obupuješ nad čim?
Nad njim ali nad izgubo lastne iluzije?

Lepo si napisala kako je sladki, ko te rabi in kako surov zna biti, ko te ne rabi, ko bi ti rabila njega ali pa ko je pod pritiskom. A temu lahko rečeš, da te ima rad?
Ne se hecat prosim. 😉

******** [i]Ne govoriš ničesar, o čemer je vredno govoriti, če s tem nikogar ne vznemiriš. (Galvin K.)[/i]

Zdle mu nism pisala ze dva dni kr so me tiste besede izredno prizadele. Ta dva dni pa se spet opravicuje, govori kako me ima rad, da se zeli pogovoriti, da sva oba kriva ampak lahko se vse resiva in podobno. Zakaj mislite da mi to pise?To ni bilo samo eno sporocilo ampak celo noc, zjutraj ipd.
Zdj pa res več nevem.

4567 je sicer lepo napsial, pozabil pa napisat, da si NIHČPE ne zasluži takšnega odnosa, kot ga dobivaš ti od nejga, Ja, tvoj fant ima velike probleme, vso frustracijo pa stersa na druge, an družino, na tebe, skratka ljudi ki ste mu blizu.

On zdaj rabi terapevta, psihologa, psihiatra, namigni mu prijazno, dodaj kak kontakt, drugače pa se UMAKNI. Fant je v izredno močnem čustvenem stanju, izjemno labilen, v kakem svojem norenju bi te lahko še pritegnil, in kaj boš, vedno iskala opravičila zanj?

Poskrbi zase, prvo zase, umiri se in se umakni iz tornada. Mogoče nočeš zdaj tega slišat, ampak zdaj mu ne moreš biti v pomoč!!! Nisi strokovno usposobljena oseba, ne znaš ga pomirit, on pa jasno se zaveda, da je v zosu, gotovo te ima rad, samo trenutno ni sposoben pokazat ljubezni do tebe, ker je prav gotovo ne čuti, slaba vest in mržnja do samega sebe.

Pomagala mu boš lahko pele takrat, ko se bo toliko umiril, da bo znal tudi trezno razmišljat. Brez strokovne pomoči se bojim da bo šel enkrat čez mejo, ne mislim s tem samomora, samo obstaja cel kup samodestruktivnih misli in dejanj.

na smse mu več ne odpisuj, distanciraj se, morda tudi sama poišči terapevta (psihoterapevta), začni se umirjat in se distanciraj od vsega kar te trenutno obremenjuje. Morda se sliši egoistično, ampak naša DOLŽNOST je, da najprej sebe spravimo v red (tako kot mora on najprej sebe in potem šele morebitno vezo), potem šele vse ostale odnose.

pusti ga! izredno lepo si tole napisala. Cenim vsak odgovor in vsak nasvet ne glede kakšen je. Moram povedati da sem se res izogibala forumov, ker se jih nikoli nisem udeleževala. Ampak iskreno mi je zelo lažje ko vse z vami delim, ko dobivam odgovore in se ob vsakem odgovoru tudi pošteno zamislim. Sama sem trenutno zelo zmedena, zgubljena in priznati moram da niti realno neznam razmišljat.
Vem, da je tudi on verjetno čisto v stresu in neodločen. Ker sama opažam, da še sam več ne ve kaj bi rad. Naenkrat mu pokne pa mi takšne besede izreče, čez uro al pa dve mu je pa že izredno žal, da je bilo vse v jezi rečeno, kr mu pač nisem odgovorila. Pol pa dva dni zapored kup sms kako mu je žal, da bi se rad pogovoril, rešil zadeve, da sama vem da me ima zelo rad, da sva oba kriva (nevem no zakaj bi jaz bila ampak dober), naj mu odpisem, pa spet opravičevanje in podobno. Nevem več kaj mi je težje brati takšne grde besede, ko me piknejo direktno v srce, al mi je težje ko mi piše lepe sms – ampak takrat vedno padem na njegove besede in mu dam vedno priložnost za pogovor. In iz najinega razgovora ni čisto nič – rata še samo huje. Razgovor vedno poteka če sm ga prevarala, kako mu bom dokazala, da on je brez volje, če ga še imam rada, če hodim ven, pol se pa začne da sem tudi jaz njega prizadela….na konc ko ga začnem pa spraševati o problemu se pa tud pogovor konča…:(
Upam, da bo te egonije že enkrat konec.

Če sta se prej imela lepo, s eje to zdaj spremenilo. Ti imaš rada tistega fanta od prej, vajin odnos od prej, ne pa tole zdaj! Bodi realna in se vprašaj, če bi takole prenašala celih 6, 7 let v “imenu ljubezni”? Stvari in odnosi se nenehno spreminjajo, tole, kar imata zdaj, zelo spodkopava vajino razmerje. Ljudi doživimo marsikatero nesrečo, zlom, pa to še ne pomeni, da vedno ko se nam bo kaj slabega zgodilo, da spustimo čustva z vajeti in stresamo jezo na druge! Veš, kaj se vse folku dogaja, izguba službe, razveza, mobbing na delovnem mestu, smrt starša, brata, prijatelja, otroka, obubožanje, nesreča na smučanju (in pol pristaneš na vozičku), pretep v lokalu kot nedolžna žrtev itd. itd. Vse so realne situacije. Pomisli. Ljudje preživijo. Ali pa potonejo. Odvisno od njih samih.

Zatorej te nagovarjam, da bodi predvsem realna, ne podlegaj čustvom iz preteklosti (kako sta se fajn imela in vse skup reševala) in ne pometaj težav in svojih občutkov pod preprogo kot nepomembna in izgovor, da ker se mu je zgodilo nekaj hudega, si lahko privošči take izpade.

Moja prijateljica je vozila enkrat po ledeni cesti, prišlo je do nesreče (splet okoliščin), v avtu je bil njen stric takoj mrtev, ona z očetom pa težje poškodovana, a sta preživela. seveda je imela občutke krivde in ji je bilo hudo, a lahko zdaj o tem brez problema govori. In živi dalje. Zdaj je ta ženska uspešna v svoji karieri (dela v tujini), poročena in na sploh ena redkih skuliranih ljudi, kar jih poznam.

Kaj hočem reči? Človeku se marsikaj pripeti, a le od nas samih je odvisno kako bomo na to reagirali. Če ima krizo in je tak, ga pusti, naj se pobere. On tebe zdaj ne sliši, ne vidi tvojih potreb, želja, ampak predvsem sebe, zato ima take žaljive izpade. Skriva se za svojo bolečino in jo transformira v jezo. Kako dolgo boš to še prenašala?

Bo, ko boš zapustila tak odnos.

Še vedno mu lahko pomagaš kot prijateljica, brez partnerske komponentne, ampak kot rečeno šele takrat ko bo on sebe premaknil na neko drugo točko. Brez pomoči dvomim da se bo rešil. Ampak poiskat jo mora sam.

Včeraj me je ponovno prosil, da bi se pomenila o vsem. In seveda sem pristala. 🙁 Pogovarjala sva se dobri dve uri. Pogovor ni potekal kot vedno, da bi se na koncu skregala.
Pogovarjala sva se, ni me žalil, ni imel izpadov jeze in podobno.
Razlagal mi je, da me ima rad ampak da moram razumeti, da njemu trenutno ni več niti do sebe, niti do življenja. Da nisem jaz kriva. Enostavno sovraži sam sebe, ne počuti se več dobro. Sedaj ko je v Avstriji ga tudi prijatelj vabi ven, ampak je rekel da mu tudi do tega ni. Da mu je vse brezveze. Ko sem ga spraševala o čem razmišlja ko je tako na dnu. Pravi da neve, da sploh neve kaj mu ampak da mu do ničesar ni, in da dvomi da se bo sploh lahko postavil na noge.
Ko sem mu dala predlog da mu tudi sama dam mir, če bi mu mogoče to pomagalo, je rekel da on tega nemore, saj sem sama opazila da mi skoz piše. Ko pa mu dam predlog, da vsaj za vikend pridem k njemu, mi pa ponovno pravi da nima volje in da naj počakam da pride k sebi. Prosila sem ga, naj si gre kupit vsaj kakšne blage antidepresive, da bi si vsaj malo uredil v svoji glavi, mi je obljubil da bo v ponedeljek šel v lekarno. Zdj upam, da bo res kaj od tega.
Pravi tudi, da ga svojci sprašujejo kaj mu je naenkrat. Potem sem ga spraševala če mu mogoče ni do mene, ali pa da je v njegovo zivljenje prišla druga oseba?Pravi da ne, da ga nezanimajo niti punce, niti auto, niti denar, niti služba, nič.

Ful mi je žal zaradi tega. Sprašujem se ali ga naj za nekaj časa pustim popolnoma pri miru, ampak v tem primeru se bojim da bo dobil občutek da nisem ob njemu in da je tudi mene izgubil.

Saj ti je lepo povedal, kaj bi rad od tebe, na kak način mu stoj ob strani. Sploh glede na situacijo, v kateri je, ti ej to zelo lepo in končno zelo smiselno povedal (ali pa si ti samo tako smiselno napisala?), pa bodi točno na tak način ob njem, kot bi to on rad, saj je vendar očitno, da je veliki stiski. Mogoče bi bilo bolje, če bi namesto da jemlje AD, začel hoditi k psihiatru (čeprav oni tudi ne šparajo ravno z recepti)

[i][code]"Nekoč bo lepo, ko blazni bomo ob ognjih čepeli in bomo odprte rane imeli- takrat bo lepo..."[/i][/code] [sup]france balantič [/sup]

Sj bi bila ob njem na tak način, se bom potrudila. Ampak me ta prijateljski način ubija kr se mi kar zdi da nebo konca. Včasih sva imela dogovor o vsem, kdaj kdo koga pokliče, kdaj se vidiva, slišiva, dogovor da si poveva kdaj i skom se gre ven… včasih že ko sem spala sem dobivala sms – zarad katerih sem se zjutraj lepo nasmejala, sms, besede zaradi katerih sem bila še ves dan dobre volje.Sedaj pa kar naenkrat da enostavno pozabim vse skupaj in začnem na prijateljski način.Pač ko piše piše, in vse bolj ko ne uradno oziroma prijateljsko…..vsako minuto gledam na telefon, zjutraj ko vidim da ni nobenega sms me direktno stisne pri srcu, vsak dan ko vidim da ni teh besed, da ni tako mi je hudo, misel na to kdaj ga bom lahko objela oziroma kdaj mi bo rekel zelim te videt me ubija… Bojim se da ga izgubim, bojim se tega občutka da bo kar naenkrat odšel…
Vem, da je to moj problem. Problem ko v takšni situaciji neznam biti močna in optimistična. Vem da bi morala biti vesela, da se mi je začel počasi odpirati, da se me spomne vsak dan, da mi je obljubil da si bo odšel kupiti te antidepresive. Ampak enostavno nemorem preko sebe, sem bolj panične narave in črnogleda. Tudi prijateljica mi govori, da je naredil včeraj ogromen korak, naj počasi sprejemam vse to in naj ne pritiskam v tej situaciji na njega.

Ja če ne moreš, pač ne moreš, če je tvoj strah večji od tvoje ljubezni, je mogoče boljše za oba, da ga pač pustiš. Nima pa smisla nekaj siliti vnjega, če ti je jasno dal vdeti, da ga nič na tem svetu trenutno ne zanima, kvečjemu še ti… Ja ne vem no, če ne veš, kaj to pomeni no…

[i][code]"Nekoč bo lepo, ko blazni bomo ob ognjih čepeli in bomo odprte rane imeli- takrat bo lepo..."[/i][/code] [sup]france balantič [/sup]

Ko sva se predvčerajšnjem pogovarjala mi je bilo kar lažje pri srcu. Učeri popoldne ne dobim ničesar, zvečer pa dobim sms da ni razpoložen za nič. Ker mu na to nisem nič odgovorila, saj sem rekla da bom poskušala biti razumljiva, dobim pa spet žaljive sms – da nisem razumljiva, da samo lažem, da znam samo prekinjat vezo z njim (to mi večkrat ponavlja).
Enostavno nevem več kako naj se obnašam. Vse kar naredim ni dobro. Sama sebe sprašujem sem res tako slaba oseba, neznam biti ob osebi?Ali že on dodobra pretirava z vsem? Zakaj enostavno ne utihne in si vzame čas…Zakaj mi vsak dan pokvari vsako upanje?:(

Kakšno upanje pa še ti gojiš do njega?????

Kaj si tak človek še obeta od tebe? Da sprošča svoje frustracije na nekom in to si ravno ti….
Rabi nekoga, da ga čustveno izsiljuje. To je pa tudi vse kar dobiš od njega.
Tudi ti rabiš to, a se res ne moreš odkrižat tega? Kaj te to izsiljevanje tako privlači, da ne moreš stran? :/

New Report

Close