dijaški dom ivan cankar-lepi spomini in prijetna nostalgija
…v času srednje šole je bil moj drugi dom… in ja… prav lepe spomine imam iz tistega časa… sem hvaležna, da sem lahko svoja nasjtniška leta tam preživela. spoznaš nove prijatelje, prvo ljubezen, ki še danes traja :), počneš tudi neumnosti, spoznavaš sebe v drugi luči in še in še bi lahko naštevala, aja pa dicarske zabave v Gleju… 🙂 DIC mi je res veliko dal, tudi vzgojitelji so bili ok, čeprav takrat se mi niso ravno zdeli ;)… saj veste mladost je norost in sem vesela, da je bil tudi DIC del tega.
Skratka, DIC je del mojega življenja in se ga z veseljem spominjam. Čeprav je od takrat že cca 12-15 let… hitro gredo leta… ampak spomini pa ostanejo za vedno. In to res lepi spomini 🙂
Ja še kakšen dicar/dicarka tu gor? Da bomo mal obujali spomine :)… Z mojim sva generacija 1981.
Jaz sem pa ob tvojem prihodu ravno odšla…Lepo je bilo, ja. Ko smo spodaj v vadnicah stavbe A žurali kdaj tudi do 3h zjutraj. Potem pa je mama doma mislila, da ob sobotah spim do poldan, ker je šola tako naporna! 🙂 Lepo se je bilo s cimrami pogovarjat pozno v noč. Čeprav—nikakor ni bilo niti pol toliko lepo, kot potem v Rožni v študentu!
Mislim, da bi se z dicarko 2 celo poznali 🙂 sem letnik 1976. Bila sem v stavbi A. Na to obdobje se še vedno zelo rada spominjam.
Staro stavbo, slabo pohištvo, skupne kopalnice, premalo wc-jev so odtehtale super cimre (bile kot najboljše sestre), pa naša legendarna “vzgoja” (vzgojiteljica), ki nam je bila dobesedno druga mama, družba, žuriranje, velike ljubezni.
Lepo je videti uspešne dicarje, predvsem iz glasbenih in oblikovalskih krogov, kaj počnejo danes.