Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Od kod ta neznosen občutek osamljenosti?

Od kod ta neznosen občutek osamljenosti?

Od kod ta neznosen občutek osamljenosti?

zanimivo, da smo vsi na istem
vsi se včas počutimo osamljeni, vsi smo na tleh…

jaz občudujem tiste ženske, ki se smajijo, vsaki figi , tko, iz srca…
jaz sem tud sama , pa jih imam veliko okoli sebe ..

Verjetno si sebe postavila na zadnje mesto in ne upoštevaš svojih želja ………in se počutiš osamljeno, ker se ne poslušaš………..

Najbolj si trenutno želim enega dolgega kolesarjenja ali pa sprehoda… Brez razmišljanja, v naravi! In brez dela, pri katerem bi bilo treba vedno paziti, da ne storim kaj narobe. Ne vem pa, ali bom potem kaj manj osamljena, ko bom to udejanila, pa četudi bom šla sama, ker so vsi okoli mene ali odsotni ali pa zaposleni z delom?

Razlogov za trdovratne občutke osamljenosti je veliko.

Velik del njih je kaj lahko povezan z izkušnjami iz otroštva. Od izjemnih trenutkov, za katere morda vemo ali ne vemo (smo bili premajhni ali pa smo potlačili) le sami, do povsem običajnih situacij, ki se jim praktično ne moremo ogniti, ker je takšno pač življenje.

Pred desetletji je npr. veljalo, da se dojenčka pusti jokati in se ga ne dviguje v naročje za vsako figo. Tudi od tu lahko izvirajo globoki občutki (nerazumljene) osameljenosti in zapuščenosti. Si predstavljate? Popolnoma odvisen od drugih, pa te pustijo ure in ure jokati (eh, saj takrat so minute kot cela večnost) …

Od otroštva do odraslosti je potem še cela serija situacij, ki v nas puščajo sledi prepričanj, da smo načeloma na tem svetu sami, prepuščeni samim sebi, nerazumljeni … kakorkoli že, v vsakem od nas je torej tudi takšen programček, ki se vsake toliko aktivira – še huje je, če je posameznik odraščal v nezdravem, asocialnem, zlorabljajočem okolju. To zadnje močno (do patologije hudo) potencira problem.

Je pa občutek osameljenosti do neke mere lahko povezan tudi z naraščajočo asocialnostjo individualizirane in egoistično nastrojene družbe. Vrednote solidarnosti so vse redkejše, vsak grebe le zase, ljudje se manj povezujejo (facebook prijateljstvo ni prijateljstvo), pristno družijo, si pomagajo … glede na to, da smo ljudje preživeli prav zaradi povezovanja v skupnosti, družbe, in smo torej poudarjeno družbena bitja, tega dejavnika odtujevanja drugega od drugih ne gre zanemariti.

In seveda je lahko tudi marsikaj drugega še posredi …

Lahko kaj pomaga? Pojdite v naravo, skrbite za kakšno žival, povežite se z nekom, ki je vreden vaše družbe (korist bo vzajemna) … mislite drugačne misli, prevetrite lastna prepričanja …

Hmmmmmmmmmmm, jaz grem večkrat sam kolo ganjat, a nisem nikoli osamljen, čeprav grem sam!

NE RABIM POTRDILA, DA SEM NEUMEN, IMAM POTRDILO O DRŽAVLJANSTVU!

NE RABIM TVOJIH ODGOVOROV!

Najbolj si trenutno želim enega dolgega kolesarjenja ali pa sprehoda… Brez razmišljanja, v naravi! In brez dela, pri katerem bi bilo treba vedno paziti, da ne storim kaj narobe. Ne vem pa, ali bom potem kaj manj osamljena, ko bom to udejanila, pa četudi bom šla sama, ker so vsi okoli mene ali odsotni ali pa zaposleni z delom?[/quote]

Vsekakor pomaga.

Biti v naravi – ker človek je še kako bitje iz narave (je pa z njo izgubil stik in tudi od tu izvirajo globoki občutki odrezanosti in osameljenosti) – je terapevtsko, povezovalno …

Narave je vse in biti povezan z naravo, je dejansko biti povezan z vsem! Občutek osamljenosti izpuhti sam po sebi. Biti in ostati osamljen, a se pri tem zavedati, kako živo je drevo v tvoji bližini, kako živa je nadležna muha, kako se upogne živa trava … ni mogoče ;)

Zdaj vsaj malo vem, kaj je vzrok moje osamljenosti (kot dojenček v bolnici, kjer so me pustili jokati – po besedah moje matere). Ne vem, če mi poznavanje vzroka lahko kaj pomaga. Bom pa vseeno šlo v naravo. Kako pa gre to s preoblikovanjem prepričanj?

Zdaj vsaj malo vem, kaj je vzrok moje osamljenosti (kot dojenček v bolnici, kjer so me pustili jokati – po besedah moje matere). Ne vem, če mi poznavanje vzroka lahko kaj pomaga. Bom pa vseeno šlo v naravo. Kako pa gre to s preoblikovanjem prepričanj?[/quote]

Počasi gre s preoblikovanjem prepričanj (literature na to temo je kar veliko, ampak ni nujno, da zdaj sploh kaj prebereš ali celo, da prebereš vse, kar je bilo kdaj na to temo napisanega). Dovolj je, da si pozorna na svoje misli (takšne, ki se porajajo, same od sebe) in vanje vsaj občasno malo podvomiš, jih premisliš … res vse drži?

In če hočeš s to avtomatiko, ki ti jo vsiljujejo davno sprejeta prepričanja, res dobro opraviti, je to, da gre s spreminjanjem počasi, tudi prava pot. Korak po korak. Izkušnja po izkušnji.

P.S. profi psihologi, psihiatri in psihoterapevti (in mednje nikakor ne spadam tudi jaz) menda pravijo, da problematike, ki izvira iz naših najbolj zgodnjih let (do 3 leta starosti bojda), ni mogoče spreminjati. A ne glede na to, se gre zavedati naslednjega: ni ga človeka na tem svetu, ki bi zrastel v vati in povsem ‘nepoškodovan’. Tudi ne gre nikogar za karkoli kriviti (starši so ravnali, kakor so najbolje vedeli in znali), gre samo sprejeti dejstva, kakršna so in gledati naprej – točka trenutka, v kateri tiči naša moč je zgolj TUKAJ IN ZDAJ. Kako dobro nam gre obvladovanje danega trenutka, pa se bo slej ko prej poznalo na prihodnosti.

Preteklosti tudi ne gre kriviti za nič (ni konstruktivno), ampak jo gre zgolj ozavestiti in razumeti na pravi način. Pravi način? To je, da v vsaki ‘slabi’ stvari dejansko je moč najti nekaj dobrega. Dobro v tvojem primeru bi bilo, da se zaradi občutkov globoke osameljenosti še kako zavedaš tega, kar nas dela človeška bitja (naše družbene in naravne biti). Sposobna boš večje empatije (čustva namreč v temeljih polnijo in barvajo naša življenja – nas bogatijo (in to vsa čustva)) … in ko boš premagala čustva osamljenosti, boš polnost in povezanost veliko globje občutila kot slehernik (kar je spet globina …).

Ali povedano bolj preprosto: le tisti, ki je doživel največjo praznino, je sposoben v polnosti čutiti polnost (in z njo srečo). Mišljeno v smislu, da če ne poznaš nesreče, ne poznaš sreče … če ne poznaš hladnega, ne veš kaj je vroče … najbolje da neham, ker spet filozofiram :)))

Na forum lahko vedno pridete in boste videli, da niste sami, niti v svoji osamljenosti. Vedno je nekdo, ki je v zelo podobnem položaju tukaj in bije bitko s samim seboj.
Ko glasno poveste, postane bolečina manjša in morda z njo lažje živite.
Skupaj lahko gremo skozi težje trenutke, ki jih ni malo in so vse pogostejše in vse močnejši.

A se ne vdate. Padete, se poberete in naprej. Ne boste ostali, jokali in se smilili sami sebi. Ja, se malo potožite, izjokate bolečino, dobite kakšno vzpodbudno besedo, potem pa na kolo, na sprehod, v naravo, tečt, v kino, opazovati ptice na Barje, po Lentu gledati tlakovce ali v parku opazovati listje v vetru. Je vseeno, samo umirite se. Pa nikoli ignorirati stiske.

Poglejte še tale video – 5 korakov ima:
[youtube]G_Z3lmidmrY[/youtube]

I Domišljija je pomembnejša od znanja. Znanje je omejeno, domišljija pa poganja svet. Albert Einstein I Naročilo na ePosvet: https://med.over.net/svetovalec/andreja-verovsek I

Ta občutek………je nepoznavanje svojih čustev…..in ga začutiš v želodcu…..ter zato posledično zamenjuješ ….lakoto z osamljenostjo.

Neematični kreten, imbecil.

Psiho psi,

kako lepo ste povedali. Hvala za vaše oz. tvoje besede.

p.s. vendar nekaj pametnega za prebrati na tem monu

Obcutek hude osamljenosti pac izvira iz osamljenosti in ni debat, zakaj. Ja zato, ker nikomur ne pripadas!

V naravi je osamljenost toliko hujsa, ko si sam s seboj in med drevjem, takrat se toliko huje tega zavedas! Zato jaz hoje naravi ne priporocam! Je blizu kaksen zelezniski tir, po katerem drvi vlak in se zdi smrt pod vlakom romanticna. Sem proti temu! Zato vedno pojdi v naravo V DVOJE ALI V SKUPINI !

Ce pa ne maras narave, pa pomaga iti med ljudi in najti dobre prijatelje!

Ker pa jih glede na osamljenost nimas takih, da bi cutila pripadnost, moras sama v sebi najti neko idejo in zeljo po necem vecjem od sebe in se nato prikljuciti skupini ljudi, ki zivi za to delovanje.

In se z njimi redno druziti! Tako se bos pocutla kot del drugih, ki zivijo za skupne cilje in med sebi enakimi ne bos vec cutla osame.

New Report

Close