Starševski čvek

rak??

Default avatar
Ne morem se sprijazniti z dejstvom, da imam bulico na dojki. Imam postavljen datum za uz (konec meseca), to čakanje kaj bo me ubija. Včeraj sem bila vsa iz sebe, zato sem šla popoldne malo počivat, partner je bil zunaj sam s sinom. Ko je prišel noter, me je zalotil, ko sem ravno jokala. Začel me je spraševati, kaj je narobe in sem mu odvrnila, da bi najraje umrla. Pa je začel noreti, da to ni res, da me ne razume zakaj paničarim, če sploh še ne vem kaj je. Mene vse skupaj še bolj ubija, ker se izgubila službo. To, da sem brez službe in še v dvomih ali iamm raka ali ne, je zame prehudo. Sem v velikem stresu. Potrebujem oporo partnerja, tolažbo, kakšno lepo besedo, objem, ne pa da se zjezi in mi govori, da to ni nič. Mene ta njegov pristop moti in to sem mu tudi povedala. On pa hladno dalje.Ne vem kaj naj naredim?
Default avatar
zakaj pa imaš tako pozno datum za UZ?


jaz bi šla magar sama in plačala, da bi bilo potem konec tega čakanja.
Default avatar
Moški so iz drugega planeta, tako, da nas včasih v teh težkih situacijah ne razumejo.

Po drugi strani pa ima prav. Sekiraš se, čeprav še ne veš, kako je na stvari, kar ti vsekakor ne koristi. Verjamem, da ti ni lahko, ampak probaj se malo umirit. Varjemi, da je njega tudi strah. Vedi pa, da vska bulica še ni rak.

Srečno.
Default avatar
samaplačajuz je napisal/a:
Daj ne pametuj, če je brez službe. ni lahko kar tako dati nekega denarja.
Default avatar
Moški ne razumejo, imam enak primerek doma.
Moški ima rad zdravo ženo - pravi pregovor!

Vse dobro ti želim in ne obupaj! Objem!!!
Default avatar
Verjamem, da tudi njemu še zdaleč ni vseeno, ampak je najbrž tak način njegova obramba pred težavami. Ne vem, če ne bi moj tudi reagiral na podoben način. Pa mogoče so moški vsaj večinoma malce večji realisti in jih ne grabi panika že vnaprej.
Vem, da je težko, sem tudi sama že enkrat tipala neko bulico, bila na mamografiji in so me potem klicali še na ultrazvok, ni bilo fajn čakanje, ampak na koncu je bilo vse OK.
Mogoče poskusi biti čimbolj aktivna, pojdi ti ven z otrokom, počni karkoli ... najslabše je čepet doma, nič počet in tuhtat, kaj je in kaj ni in kaj bo in kaj bi lahko bilo...
Default avatar
Razumem te. V naši družini je bilo kar nekaj te bolezni. Tudi sama sem imela pregled ker sem imela bulo. Pa se je izkazalo, da so samo lojnice. Moja soseda je imela tudi neko zatrdlino in ni bil rak. Ne vem kako bi te potolažila. Lahko ti samo rečem, da pogumno.

Partner se verjetno tudi boji. Nekateri ljudje so takšni, da odvračajo slabe misli, nam se pa njihov pristop zdi oz. razlagamo si ga drugače. Po eni strani mu dam prav. Koneckoncev res ne veš kaj imaš. Ne me slabo razumet.

Pogumno. Če se le da. Stres je hudič.

vse dobro ti želim.
Default avatar
Moški res ne razumejo, seveda realno gledano ima tvoj mož prav, sekiraš se, pa sploh ne veš če se imaš za kaj sekirat. Po drugi strani te pa razumem, sem ista.
Misli samo na njboljši možni izid, nimaš kaj izgubit, če bo pa slabo, pa boš lahko jokala takrat ko boš izvedela, sedaj je brezveze.
Default avatar
Problem je v tem, da sem doma brez službe in je še toliko huje. Če bi delala, bi lažje prenesla vse skupaj, tako pa,...Njegova zadirčnost, hladnost me pa dobesedno odbija od njega. Danes sem dobila datum za uz in mu sploh ne bom povedala za datum. On ne razume v kakšni stiski sem, nikoli še ni bil brez službe, čeprav pravi, da razume. Ne vem kaj bo, če bo diagnoza pokazala, da je rak. On je trdno prepričan, da ni rak, ampak da imam zamašeno kakšno žlezo.Kot pravijo, prijatelja spoznaš v nesreči, pa čeprav naj bi bil partner moj največji zaupnik. Svojih strahov nikomur ne zaupam, tukaj sem se razlila.Hvala da berete.Imam občutek, da me partner ne mara.
Default avatar
Ne vem kako je v resnici z vama, ampak večina moških bi reagirala podobno kot tvoj mož, saj veš da so moški drugačni.
Default avatar
Sama sem na istem. Spet so me po telefonu obvestili, da je bris zelo slab. Pospešit ne morem nič, lahko samo čakam na nadaljnje postopke. Tega je ogromno, nisi ne prva ne zadnja in tudi sekirancija nič ne pomaga. Bo kar bo. Če ne bo nič, bo super, če bo pa kaj narobe, boš pač šla na OP .
Želim ti, da najdeš novo službo in pa seveda veliko zdravja.
Default avatar
Si pa res ena drama queen! Ti ne rabiš objema, tople besede, podpore. To, kar ti ta trenutek "rabiš" oz. pričakuješ, je POMILOVANJE, smiljenje možu in vsem okoli tebe. Pa če si priznaš ali ne.

Strah te je, da je rak, možu pa na vprašanje, kaj je narobe, odgovoriš "najraje bi umrla"????? Zakaj se potem sekiraš, če bi rada umrla? Potem upaj, da je rak.

Zberi se, nehaj paničarit in se smilit sama sebi, počakaj na pregled in rezultat, potem se pa ukvarjaj s tem. Pika. Prečkaj most, ko prideš do njega.
Kar bo, pač bo. Ta trenutek nimaš na vso situacijo nobenega vpliva in tvoje jamranje, sekiranje, jok ali karkoli drugega, ne spremeni ničesar. Optimizem je pa pač najbolj pomembna stvar v življenju. Na splošno. V najslabšem primeru, v primeru diagnoze raka, pa še posebej.
Default avatar
Glede na to, kako paniko pelješ, ni čudno, da ima partner vsega pol kufer.
Imaš fibriom, pregled konec meseca, verjetnost, da je benigen je ogromna, ti bi pa ležala in kukala in celo kar umrla, ker si očitno najbolj uboga. Kakšno oporo pa naj ti da, če je ne sprejmeš??
Če paničariš že tle drugi dan, kako je šele doma. Pa vsi ti govorijo, da to ni nič takega, ti pa ne, jok, jovo na novo.
In to, da greš izjavit, da se v primeru diagnoze raka niti ne misliš zdravit, ampak boš raje kar umrla, je pa do konca perverzno. Boli te K očitno za otroka in partnerja, samo skrbi te, kako te bo bolelo. Če si tako egoistična, kdo ti potem lahko sploh nudi oporo? Živ bog ne, ker je NE SPREJEMEŠ.
Default avatar
Glej, iz tega tvojega pisanja res razberem, da si v stresu, saj se smiliš sama sebi, da te nihče ne mara, da si brez službe, bolana itd.
Vem, da je težko, ampak morala boš nekaj naredit. TI. ti in še enkart ti. V življenjun ni vse rožnato, ni pa tudi vse tako črno.
Glede bolezni je realno pogledano tako: najbrž ni nič, ti pa se sekiraš po nepotrebne.
Glede moža je tako: gotovo te ima rad, ampak njemu je tudi težko.
Glede službe je pa tako: ni ti lahko, ampak nekaj boš ziher dobila.

Glej na težave z dobre plati, ne pa samo črno gledat.
Pogovor pomaga. Gotovo imaš kakšno prijateljico, sosedo, moamo....
Default avatar
Mož je prav tako v težki situaciji kot ti, se ti ne zdi?
Kdo pa njega tolaži in pomiluje? Morda on rabi tvojo tolažbo.
Postavi se v njegovo kožo in si zamisli da ima tvoj partner raka.
Tvoja dolžnost do družine je da se s tem spopadeš korajžno in ne obupavaš, ker s tem drugim zelo otežuješ situacijo.
Tukaj si dobila različne odgovore in vsi imajo po svoje prav.

Želim ti da sploh ne bi bil rak, če pa že je, pa hitro okrevanje. Kar nekaj jih poznam, ki jim je uspelo, le do časa moraš ukrepat.
Srečno!
Default avatar
Veš, kaj, ženska, od mene bi dobila popolnoma enako reakcijo. Kaj se pa to pravi, možu reči, da bi najraje umrla? Veš, kaj je slišal on? Boli me K zate in za otroka, jaz se mislim sama sebi in sem sebična rit. Tako bi dojel tvoj stavek vsak normalen človek.
S tem, da niti še ne veš, ali je kaj narobe s tabo in je TRENUTNO tvoj edini problem, da si brez službe. Tako kot še 120.000 Slovencev BTW.
Jaz tudi organsko ne prenesem jamračev in ljudi, ki se smilijo sami sebi. Če vidim, da je možu ali otrokom hudo zaradi nečesa, bodo zmeraj dobili tolažbo in pomoč, ko pa pizdakajo nekaj brez veze, jih bom pa nahrulila, da jih bodo bolela ušesa.
Default avatar
@drama queen in @jaz, jaz, jaz...
zelo zelo kruto je prebrati vajini mnenji. Ampak imata presneto prav!

Avtorica, četudi je rak - ampak za to prepričanje zaenkrat še nimaš nobene osnove! - to še ne pomeni konca!! V družini smo imeli dva onkološka bolnika, pa pri nobenem od njiju ni več ne duha ne sluha o raku, pri enem po 15-ih, pri drugem po 5-ih letih.

Res pa nobeden od njiju nikoli ni rekel, da bi najrajši kar umrl. Razmisli! Vzemi se v roke! Jokaj! Tuli! Da partnerju priložnost, da ti pomaga, na način, kot ga zna in zmore in ne trmari!

Vse dobro!!
Default avatar
Prav dam možu. Poglej - datum imaš določen za konec meseca. Do takrat so trije tedni. Če jih boš preživela v paniki, joku in stresu, misliš, da bo bulica izginila? Ne bo, ne? Ali je potemtakem vredno zganjati dramo?
Vzemi se v roke in se umiri. Ne samo, da ne moreš nič spremenit, svojo stisko in strah prenašaš še na druge v družini, predvsem na otroka - se ti zdi to prav?
Mož te hoče na svoj način pomirit, zmanjšat tragiko, ti dopovedati, da se spopadi s situacijo. Če bodo na UZ ugotovili, da imaš raka, se boš morala spoprijeti s konkretno težavo, zato bodi vsaj zdaj bolj optimistična.
Default avatar
Katastrofa si!
Že včeraj sem ti napisala, da si navadna egoistična usrana rit in danes to smao še potrjuješ!

Če imaš konec meseca datum in če te tako zelo skrbi, pojdi samoplačniško! Kaj je 50€ za UZ proti tvojim živcem in skrbi?!

Tvoj mož ni moški, ki ne razume, ampak moški, ki prav razume in nauči se kaj od njega!
Kaj pričakuješ? Pomilovanje? Jokanje v skupno rjuho? Misliš, da te bo skupinsko jokanje in stokanje rešilo? Ja, veš da!
Default avatar
bulica ne bo rakava, je le maščobna tvorbica, ki ti jo bodo spunktirali in spet bo nasmeh na tvojem licu :)