Problem glede otrok
Imam 30 let, partner nekoliko več, skupaj sva 3 leta. Zdaj že nekaj časa živiva skupaj, v najemniškem stanovanju in najini plači sta povprečni. Trenutno sva še brez otrok in tukaj se vse zakomplicira. 10 let nazaj, ko sem jih imela 20, sem si z lahkoto rekla: uuufff, saj imam še čas! Takrat nisem imela želje po otroku, pa saj te želje precej 20-letnic nima. Problem nastane, ker v teh 10 letih želje z moje strani še vedno ni. Partner ima to željo in vsake toliko časa kaj pripomni na to temo. Mene daje stiska. Saj on ve, da želje nimam, ampak vidim, da jih ima že dosti ljudi v teh letih, me to tepe po vesti, da naj bi jih imela še jaz. Ampak želje ni. Mislim si, da saj imam še čas, ampak dejstvo je, da spet ne tako veliko.
Čas torej teče, mislim, da bo on začel vedno bolj pritiskat name, a želje ni od nikoder, prej nasprotno, res mi ni, da bi imela otroka. Če si takole zamislim, da sem noseča, se počutim nesrečno. Vidim se z nosečniškim trebuhom, kako jokam non stop. To tudi pogosto sanjam. Še vedno me je v vsakih sanjah morilo, da imam otroka ali sem noseča. Tovrstne sanje so ena najhujših nočnih mor zame in ko se zbudim, si oddahnem, ker ni res.
Ne vem, kaj naj? Grem vseeno preko sebe ter imam otroka, čeprav si ne želim? Predstavljam si tudi, če bi imela otroka, bi ga prepustila v 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} partnerju. Meni do tega res ni in ne vem, ka storiti, da bi se mi pojavila želja. Samo porosim, ne mi predlagat, da naj se začnem ukvarjat z otroki prijateljic, ker mi do tega ni. Ko vidim otroke drugih, mi niso pri srcu, mi niso ljubki in ne vem, kaj kaj še vse.
Ja, tole tvojemu partnerju povej, potem boš pa videla. Vendar pa, nikar na silo preko sebe. Če ti ni, ti ni in po opisanem dvomim, da ti kdaj bo. Bosta pač šla narazen, če pri njem ta želja je. Bolje sedaj, kot potem, ko bo res kakšen otrok “ratal” – boste trije nesrečni.
Nikar pa samo zato, ker jih imajo drugi – samo malo mon spremljaj, boš videla, kaj iz tega “rata”.
Moj predlog je, da te mož zapusti in si najde normalno žensko. Ti to vsekakor nisi. Zakaj imaš odpor ne vem, ve pa to zagotovo mati narava! Vse se zgodi z razlogom in dejstvo je, da več kot očitno nisi primerna za razplod. Upam, da bo to kmalu ugotovil tudi tvoj oplojevalec in raje našel žensko primerno za oploditev. Ti pa še naprej uživaj v svoji frigidnosti. Sexsata verjetno tudi ne prav pogosto oz. če že, to bolj na pobudo partnerja, ne?
Ja, tole je kar problem.
V bistvu ti ne preostane drugega, kot da si do partnerja popolnoma iskrena, direktna, brez olepševanja in brez zavajanja. Ti veš, da otrok nočeš in on to mora vedeti, ker ni prav, da “izgublja čas” s tabo, če si otroka res želi, ti pa mu ga ne boš dala Tole je res grdo napisano, ampak tako je.
Nič ni narobe če si otrok ne želiš, so me pa malo zbodli tile tvoji strahovi in nočne more. To pa že kar ni normalno in jaz vem, da bi si na to temo poiskala pomoč (da odkrijem, od kod strahovi).
Počakaj da ti bo. Če ti ne bo nikoli, pa pač ne bo. Pač nimajo vsi cilj v živlenju imeti otroka. Jaz sem mlajša od tebe, trenutno noseča, nikoli me niso otroci ganili v dno duše in nisem padala dol ob mini sončkih in oh in sploh. Ampak si otroka želim. Svojega, ne tujega. Tuji so mi fajni tam po 2,3 letu, ko se lahko z njim že fajn vse zmeniš. Prej pa nimam kaj za delat z njim. Ne imej pa otroka ker družba in mož to pričakujeta od tebe! Pač bodi fer do partnerja in mu povej kako čutiš. Mogoče pa čuti isto in omenja otroke ker misli, da si jih ti želiš. Skratka en odkrit pogovor, ki bo potreben slej kot prej.
Nisi edina. Veliko nas poznam nad 30, ki (še?) nimamo želje po otrocih. Ali bo ta želja kdaj prišla, ne vemo:)
Pa to ne pomeni, da se nimamo lepo z drugimi otroki, pač enostavno nam (še?) ni do svojih. Ja, časa res ni več veliko, ampak da si enega nakopaš zato, ker si že 30 ali ker si ga partner želi, je pa še največja budalaština od vsega.
Dobila boš ogromno odgovorov, da nisi normalna ipd. Ampak, kaj pa je normalno? To, da imajo otroke tisti, ki ne znajo skrbeti za njih? To, da ima ženska otroke s partnerjem, ki ni sposoben poskrbeti zase, kaj šele koga drugega? To, da imajo otroke zato, ker se spodobi, pa čeprav jih ne morejo preživeti?
Delaj tako, kot ti želiš. In pogovori se s partnerjem, povej mu jasno, da te želje nimaš in predvsem, da ne veš, če jo boš kdaj imela. Ni garancije. Če je njemu družina prioriteta in če se ne vidita v tem skupaj, bosta pač šla narazen in živela vsak svoje življenje tako, kot vsakemu ustreza.
Ne skrbi. Si čisto normalna. Počakaj, da te pač “prime”. Ko boš stara tam 35+, se boš nekega jutra zbudila s spoznanjem, da boš tam pri 40+ strahotno obžalovala, da nisi poskusila imeti otroka. In boš hotela otroka takoj in zdaj. Boš štela dneve od menstruacije do menstruacije in računala ovulacije. Točno tako bo. Tako da nič ne skrbi, te bo že prijelo. Mati narava ima tako programirane ženske možgane.
Ce kdo tule ni normalen si to ti! In taksnim neciviliziranim primitivnim baburam, kot si ti bi bilo potrebno prepovedati razmnozevanje, ker samo prenasate svojo primitivnost naprej! To in edino to je tukaj problem – da lahko ima vsak debil z iq kandelabra otroke. Zdaj pa pojdi gate likat pa se kakega pamza naredit zagovedanka, to je namrec vse kar znas, in vse za kar si dobra!
Ce kdo tule ni normalen si to ti! In taksnim neciviliziranim primitivnim baburam, kot si ti bi bilo potrebno prepovedati razmnozevanje, ker samo prenasate svojo primitivnost naprej! To in edino to je tukaj problem – da lahko ima vsak debil z iq kandelabra otroke. Zdaj pa pojdi gate likat pa se kakega pamza naredit zagovedanka, to je namrec vse kar znas, in vse za kar si dobra![/quote]
podpišem se…
najprej se zamisli, kako si sama sebe predstavljaš kasneje, pri 40tih, 50tih? se v teh letih vidiš z otrokom ali ne? se ti zdi da bo tvoje življenje prazno če v njem ne bo otroka ali ne?
ko si boš odgovorila na to vprašanje, boš točno vedela kako naprej in kaj narediti.
če se slučajno odločiš da v tvojem življenju ni prostora za otroka pa moraš bit tolk poštena in to partnerju jasno povedat.
Evo, še ena čisto na sveže 30 letna, ki si otrok niti slučajno ne želi. Vsi mi grejo na živce in na veliko se jim izogibam. Partnerju sem tudi že stokrat povedala, da naj mi neha gnjavit in da naj si v primeru v kolikor se hoče v bližnji prihodnosti razplojevat najde drugo žensko. Mogoče si ga bom želela čez 10 let, ampak danes pa absolutno ne. Preveč uživam v svoji svobodi in neodvisnosti. Sem uspešna na poslovnem področju, dobro zaslužim, imam lastno stanovanje, avto, veliko potujem, se zabavam, ukvarjam s športom, počnem kar me je volja, skratka imam se prelepo, da bi se temu odrekla.
In nisi čisto nič čudna. :))
Zakaj bi pa morala imeti otroka, a zato ker ga imajo vsi in ker ti vsi pričnejo v vseh pogovorih o otrocih napletati, kako menda ženske na smrtni postelji obžalujejo, da niso imele (več) otrok?
Če te že misel na nosečnost in otroka dela nesrečno, tega ni treba reševati tako, da zanosiš.
Govori s partnerjem o otrocih. Deli z njim svoje misli. Naj on deli s teboj svoje. Menda se o tako pomembni stvari, kot je imeti otroka ali ne, ne pogovarjata samo tako, da on tu in tam navrže, da bi lahko kaj naredila na otroku.
Možno je tudi, da si otroka ne želiš s tem dotičnim partnerjem. Mu ne zaupaš dovolj, ne zaupaš dovolj v svojo ljubezen do njega, ne verjameš da sta sposobna skupaj speljati starševstvo. Morda se bojiš tega, da bo otrok visel na tebi, da bo vsa odgovornost na tebi, da bo konec tvojega samostojnega življenja, partner pa bo živel dalje kot pred otrokom.
Poglej na svoj strah z večih vidikov, morda se še kaj skriva zadaj, ne samo ne-želja imeti otroka.
Zelo dober odgovor.
Se je treba malo bolj poglobljeno o tem pogovorit s partnerjem – a si sploh predstavlja, kaj to pomeni, kaj prinese, kakšne spremembe, izzive tudi za partnerstvo…
Ne pa da bi ga samo imel, nima pa pojma, kaj lahko pričakuje, potem, ko bo pa otrok tu, pa bo ugotovil, da to ni to, kar je pričakoval.
Ne pretiravam in ne paničarim, samo poglejte, o kakšnih družinskih oz. partnerskih težavah pišejo ženske tu na mon-u, pa vam bo jasno, da otrok JE velika odgovornost in sprememba in NE, ne prinese svoje skorje kruha na zemljo in zgolj in samo veselja. Ob odločitvi za otroka se moraš zavedat, da si se tako odločil in da si pripravljen sprejeti vse, kar bo otrok prinesel.
In v primeru, da gre kaj narobe, je ženska tista, ki ostane sama z otrokom.
Žal, nisi normalna! Priznaj si to in si poišči strokovno pomoč!
Če si želiš otroka ali ne, je sicer tvoja osebna stvar in ni merilo normalnosti, ampak da imaš pa nočne more in da ti je nosečnost strah in trepet in mora, pa žal ni normalno. Sori. Priznaj si, da imaš problem in ga reši.
Predvsem pa partnerju povej, kako čutiš in bodi do njega iskrena, ne zavajaj ga in e priklepaj ga nase z lažmi, da ti bo enkrat pa mogoče do otroka. Ne želiš in pika. Če hoče ostati s tabo zaradi tebe prav, če ne, pa mu daj prosto pot, da si poišče žensko, ki ji bo do družine.
Tega je v zahodnem svetu precej. Ljudje smo se razvadili, komoditeta je prevelika, ‘svoboda’ brezmejna in v to sliko otrok nekako ne paše, ker se je potem treba marsičemu odpovedat za nekaj časa. In smo preveč sebični za kaj takega.
Vse super in prav, če bi bila s partnerjem na istem bregu. Tako pa dolgoročno takole ne bo šlo. Nalijta si čistega vina. Vama pa napovedujem razhod. Upam, da čimprej.
Se je pa tudi malo za vprašat po psihičnih vzrokih za tak odpor. Vidiš jokajočo nosečnost in in že vnaprej veš, da se z otrokom ne boš ukvarjala. Kdo ti je vcepil te ideje? Od nekod so morale priti. Kako pa tvoj odnos z mamo in tvoje otroštvo?
Sicer imam 2 otroka ampak te popolnoma razumem. Gre za lastno odločitev. Meni ni nič čudna in kolikor razumem druge (in tudi sebe), da imamo svoje otroke pač radi in si ne predstavljamo biti brez njih, tako razumem druge, ki si tega ne želijo.
Moram priznati, da tudi jaz nisem imela neke simpatije, predvsem do dojenčkov. Malčki so mi bili vedno zanimivi, a naporni. Malo večje otroke pa sem imela vedno rada. Dojenčki pa groza in strah, zato sem kar nekaj časa potrebovala, da se je v meni zbudilo toliko želje, da sem premagala ta strah.
Jaz bi na tvojem mestu na prvo mesto postavila sebe. Dvomim, da bi tako neznansko osrečila sebe in partnerja, če bi šla preko svojih želja in rodila otroka. Verjetno bi ga vzljubila, ampak kaj pa če bi partnerju to doživljenjsko zamerila? Se odljubila od njega? To bi šele povzročilo veliko težavo – tebi, njemu, najhuje pa bi bilo to, da bi to prizadelo nedolžnega otroka, ki s tem nima nič.
Povej partnerju to kar čutiš, s tem, da reskiraš, da te zapusti. Ampak raje zdaj, kot kasneje z otrokom.
Ni garancije za nič v tem življenju, niti za to, da bodo skupaj ostali taki, ki so obojestransko želeli otroke, tako da je to riziko, ki ga moraš sprejeti.
Bodi trdna v svoji odločitvi. Če te pa čez čas preseneti ta želja, pa se boš odločila takrat. Tukaj smo sicer ženske v veliko slabšem položaju zaradi bioloških in fizioloških sprememb, ki vplivajo na naša rodila, plodnost in možnost komplikacij ter bolezni, vendar je sedaj tudi na tem področju veliko zdr. strokovnjakov in prenatalne diagonostike, tako da možnost je tudi kasneje.
lep pozdrav.
Ne sekiraj se, tako pač je, ima pa seveda tudi partner besedo, kako bo naprej sprejel to dejstvo.
Ti povem kako je z mano. Stara sem 36, mož pa 50. On ima že dva odrasla otroka iz prejšnjega zakona. Jaz želje po otrocih nimam, čeprav jih imam kar rada, ampak jih potem tudi rada vrnem staršem nazaj. Vedno se iskreno veselim vseh rojstev pri prijateljicah, ampak sama res nimam nobene želje in je nikoli nisem imela. Kar se mene tiče, je tudi mož prestar, da bi imel še kakšnega otroka, ker to ni fer ne do njega in ne do otroka, ki bi se rodil in bi imel očeta v letih, ko so drugi dedki. Tako da je skupna odločitev ta, da ostaneva tako kot sva, se skupaj veseliva njegovih vnukov in mojih nečakov. On bo šel tudi na vazektomijo , da bova lahko neobremenjeno uživala v spolnosti (predlog je bil moj, mož pa se je strinjal).
Nujno se morata pogovoriti, da je njemu jasno tvoje stališče in tebi njegovo. Mojemu možu je bilo po tem pogovoru veliko lažje, ker si izrecno še kakega otroka ni želel, ga je pa vedno po malem glodala krivda, ko sem jaz prišla z obiska kake novopečene mamice mojih let.
Misel na otroke, na to, da bi imela otroke, te spravlja v stisko. kaj, če bi najprej preverila, ali je ta stiska osnovana na čem konkretnem? mogoče pa imaš kakšno podzavestno izkušnjo, zaradi katere nočeš imet otrok?
možno je, da pač ne želiš otroka in to je to. ampak jaz bi na tvojem mestu šla do kakšnega svetovalca kliničnega psihologa in dala skozi kakšen set terapij. če ne boš prišla do nikakšnega zaključka, si pač ne želiš imeti otrok in boš morala to razčistit s partnerjem. ker na njegovem mestu ne bi čakala na to, da boš čez deset let, ko bodo možnosti za spontano zanositev skoraj ničelne, res želela imeti otroke….
Aja še to – in tudi če bi jaz hotela otroke, on pa ne. In kaj naj ga zdaj pustim in grem na lov za enim, ki si pa to želi? Ravno našla ga bom, ja. Ljubezen se ne zgodi čez noč. Zanositev pa pri teh letih tudi ne. Da bi pa moža okoli prenašala v takem primeru in kao ponesreči zanosila, tega se pa ne gremo. Odločitev je od obeh in če si eden želi, drugi ne, je tako kot pri matematiki. Plus in minus da minus.