Vidim, da ste tu gor tudi ženske z izkušnjo nasilja s strani partnerja, pa me zanima ali je katera prijavila psihično nasilje – kako in kje – na policiji ali CSD.
Z možem sva ločena, vendar se noče izseliti iz hiše, ki je sicer v celoti pisana na mene. Ker je v postopku zaradi nasilja v družini me ves čas izsiljuje, verbalno in čustveno glede premoženja. Za to hišo imam hipotekarni kredit, ki sem ga prevzela od moža v višini polovice vrednosti nepremičnine. Sedaj sem ostala brez zaposlitve in nadomestilo imam samo še dva meseca, tako da v tem trenutku nimam za notarja oz. sodniške stroške. Ker sedaj čuti kako sem šibka hoče, da se pobotam z njim, da umaknem ovadbe zaradi nasilja, grozi mi tudi z raznimi tožbami glede izjav, ki sem jih dala na policiji ob dogodku nasilja. Prav tako me nenehno nadzoruje, stika po mojih stvareh, predalih in mi govori, kar jaz razumem kot grožnjo, da policije že ne bom več klicala s tega naslova. Popolnoma sem psihično uničena, veliko jočem, nimam volje, ne energije, strah me je prihodnosti. Želela, bi da se on odseli, ker sama nimam možnosti najema stanovanja, saj imam kredit.
Prosim za vaše mnenje, izkušnje.

se nimaš kam umaknit vsaj za nekam časa? v tem kar si zdaj si nesposobna trezno razmišljat o čemerkoli, razen o golem preživetju.

sicer pa … ti si lastnica nepremičnine? ima on tma prijavljeno stalno bivališče?

Pokliči na SOS za ženske in otroke žrtve nasilja, ali na Žensko svetovalnico … Tam ti bodo nudili oporo in konkretne nasvete. Verjamem, da si izčrpana od takšnega življenja.
Sta glede ločitve že vse uradno uredila?

Res je, težko razmišljam, saj sem nenehno “na preži” kaj lahko pričakujem naslednji trenutek, kaj bo rekel, ušpičil samo da me bo prizadel. Delam tudi veliko napako, da mu pokažem da me prizadene…trudim se, da ne bi, a potem podležem. Seveda ima stalno prebivališče, saj tu živiva skoraj 20 let. Ločitev pa je že pravnomočna, ampak on se noče odseliti dokler ne bo razdeljeno premoženje oz. dogovor glede premoženja.

in kdaj mislita to uredit?

sem napisala – sama nimam finančnih sredstev v tem trenutku, ker nimam službe. On to ve in sedaj pritiska na mene, da se z njim pobotam, čeprav sva ločena, da umaknem ovadbe za nasilje, skratka, da spet prevzame nadzor nad mano, zdaj naenkrat hoče pomagat odplačevat kredit.

Še vedno me zanima, če je aktera prijavila psihično nasilje – kje, kako?

jaz ga nisem, vem pa, da se lahko kliče na SOS, pa ti bodo tam dali konkretne podatke. žal ej tako, da se psihično nasilje težko dokaže. če bi te zraven še mahnil bi imela modrice, če bi razbijal kličeš policijo in to vidijo, če te pa psihično maltretira pa nimaš s čim dokazat. moje razmišljanje.

pokliči na SOS in vprašaj. http://www.drustvo-sos.si/index.php?page_id=4 080 11 55

Lep pozdrav!

Tema nasilja me vedno znova prizadane in vznemiri, zlasti ker je tu zajeta (ne)moč, boj za preživetje, za normalnost, za funkcioniranje (biološko, fiziološko in čisto nič več). Dokler….,
da dokler ne dozori odločitev pri tebi, da ti ni potrebno “hoditi po jajcih”. S tem, da si “na preži” ni načeloma nič narobe, , vendar ti še bolj izpije energijo, če s strahom čakaš strah. Verjemi, da prav nič ne omalovažujem, kar se ti dogaja in te popolnoma razumem, vendar moraš zase začeti nekje nekaj delati. On se napaja ravno iz tega strahu, on še bolj grozi, ti si še bolj na preži in krog je sklenjen. Za začetek resnično pokliči SOS društvo, razmisli o tem (ne glede na to, kako zamalo se ti to zdi), da se umakneš v varno hišo (predvsem, da se najprej pomiriš). Nadaljnji koraki so: zakleni svoje stvari, onemogoči mu “pohod” po hiši; zavedaj se, da je hiša tvoja. Tu nastopi strah, kaj če znori zaradi teh tvojih potez?! Ta tvoj strah (?) je povsem na mestu, vendar moraš nekje začeti. Zato si pripravi ključe avtomobila, dokumente, denar, nekaj obleke, nekam, kamor veš, da boš lahko šla brez nevarnosti zase (morda sosedje, prijatelji…).
Še to: da ne bo kdo mislil, da je vse kar pišem naivno – ni, je lastna izkušnja, zato dobro vem o čem pišem. Prav čez vse korake sem šla tudi sama (čeprav ob pomoči) in dejansko je res, da smo mi sami edini, ki lahko in moramo narediti vse korake, da nekoč pridemo iz nasilja.

Slapovi, kdo ti je pomagal, kdo ti je dal oporo? Je na štajerskem kakšna inštitucija (poleg CSD), ki bi mi pomagala skozi te korake? Žal nimam nikogar bližnjega, ki bi mi lahko pomagal, otroka pa ne želim obremenjevati s tem. Hudo je ker tudi nimam službe in počasi obupujem.

Zdravo!

Najprej hvala za zaupanje, nato pa takoj: pogumna si, da si se lotila reševanja svoje situacije. Meni je najbolj pomagal stavek, da ni sramota, da se ti nasilje dogaja, nedopustno pa je, da ga še naprej prenašaš. Prvo je odgovornost nasilneža, drugo je odgovornost tistega, ki se (končno) zaveda, da ni dolžan prenašati nasilja.
Kot najprej ti svetujem, da se obrni na SOS telefon ali zaupni telefon (nekateri delujejo tudi ponoči oz. 24 ur), preglej na internetu. Nato se obrni ponovno na internet, strani Društva za nenasilno komunikacijo, kjer dobiš informacije, kaj je nasilje, kaj so prvi koraki pri izhodu iz tega, predvsem pa ti da mišljenje, kot sem ga napisala že zgoraj, da nisi ti kriva, da se ti nasilje dogaja, kriva si, če ga še naprej prenašaš (dopuščaš). Na Štajerskem koncu deluje zakonski inštitut (upam, da je v tem primeru “reklama” upraičena) MiDva in sicer na Ptuju, poklikaj strani o nasilju – predvsem s strani nevladnih organizacij in ženskih svetovalnic, ker je žal nekaj strani tudi neuporabnih oz. zavajajočih. Ker praviš, da si že ločena, imaš verjetno tudi izkušnjo s CSD (ne vem, koliko so stari tvoji otroci), tako, da se morda lahko obrneš tudi na njih. Oni bi bili pravi naslov za vsaj enkratno denarno pomoč.
Če se le da, se poveži z moškim (sosedom, prijateljem, pobrskaj, kdo bi lahko bil tisti pravi), ki bi ti v primeru, da tvoj “bivši” ponori, lahko priskočil na pomoč – jaz osebno sem imela to pomoč v bratu in družini v soseski, prijateljici… morda še kom, da ne bi koga po krivici spustila, vendar šele po tem, ko sem končno spregovorila, kaj se dogaja za štirimi stenami (videz družine je bil klasično “poštirkan”). Predvsem si pridobi nekoga, ki ti bo verjel, kaj se ti dogaja, da ti ne bi še dodajal krivde, češ, kaj pa si…. Ko sem jaz “prihajala iz nasilja”, je to zadnje (krivda in kaj pa si…) pričelo izgubljati moč, ker sem bila tako na podnu, da mi je bilo prav vseeno, kaj si misli kdorkoli, moja stiska je bila tako huda in tako dolgo sem bila tiho, da nihče ni niti podvomil, da se mi kaj takega dogaja in za to sem vsem neizmerno hvaležna.
Še en korak, izredno pomemben (morda ga trenutno ne boš zmogla, ali ga s težavo): vsak dan, ampak res vsak dan si vzemi sprva minuto do 5 minut časa samo zase, nato pa to podaljšuj, začni pisati prošnje, premisli, kaj lahko delaš, kako lahko zaslužiš, načrtno začni delati na tem, da razmisliš, kaj se poleg te situacije, ki se ti dogaja, še lahko pogovarjaš in s kom.
Če želiš mi pusti kontakt.

Zmedena, pograbi pomoč avtorice Slapovi … In tako kot ti je svetovala, nevladne organizacije so tukaj veliko učinkovitejše od CSD (tu je največ odvisno od soc. delavke, ki te dobi v roke).

Psihično nasilje prijaviš na policiji. Verjetno lahko kar dopolniš stare ovadbe. Glede na to, da je itak že nekaj prijav proti njemu, ne bodo zvenele neverodostojno. Vsekakor velja to prijaviti, ne glede na to, ali bo kaj iz tega ali ne. Vedno je bolje, če obstaja kaj uradno zapisanega.

Aja, si bila pri zdravniku zaradi tega? Zaradi stresa in stiske? Jemlješ kakšne tablete za to?

Zivjo,
Stara sem 23 let in imam malo drugacno vrsto psihicnega nasilja… Napadata me OCE in njegova draga!!!! (Moja dva sta pac locena) od njega sem slisala ze vasega mogocega…od tega da sem produkt ki je nastal med njim in mamo, do tega da mu neprestano lazem, da dviga roke od mene, da bi me mogu ze zdaunaj sterat u k…, da sm nesposobna in danes je zacela tudi ona…napadata me, da me za vsako stvar nagovori mama, da sm neumna in neznam razmisljat z svojo glavo… In da v stanovanje (katero je po’ locitvi ostavo njemu sem pa jaz se vedno tam prijavljena) nimam vec ustopa… Naj poberem svoje stvari in zginem cene bo ONA to resla in bom svoje stvari lahko iskala po’ smeteh.. Pravita da sem hudobna in da sem dobra do njih samo dokler imam korist (sicer pa nimam nobene koristi)… Rada bi se tega resla pa nevem na kaksen nacin in rada bi tudi da placata za vse trpljenje ki sta mi gA povzrocila….
Upam da mi bo zal kdo Kako pomagat…hvala…

Čimprej na PP!

Drage Ženske,žrtve psihične in fizične nasilje,
odpiram delavnice za vas.
Cilj je Samorazvoj.Na delavnici boste naučili različne tehnike
Za izboljšanje vaše življenje.
-Kako premagati tesnobe,strahe.
-Kako zaživit na novo
-Kako dobiti nazaj zaupanje vase
-Kako ceniti sebe
-Kako odpuščati……itd…
Vsak od nas se lahko nauči živeti srečno in mirno,
Vsak od nas lahko spremeni svoje življenje na bolje,
Vsak lahko odpre svojo notranjo modrost in
Zaživi na novo.
Cena: 25 EUR
informacija na:070243782
lp.Agnes

Samorazvoj!

“Odpiranje delavnic”ni tako enostavno, niti enostransko, kot se morda zdi. Tudi ni vsak, ki je šel/odšel iz nasilja/nasilnega odnosa primeren za delavnice. Nekaj je povedati svojo izkušnjo, čisto drugo pa so delavnice, za katere se pričakuje, da imajo vodje določeno strokovno znanje. Najprej je treba vedeti, da tisti, ki nasilje doživlja, potrebuje oporo, vodenje, razlago, kaj se dogaja, tudi kam s strahom, morda korakom nazaj (dokazano je namreč, da je v povprečju 7x poskušan odhod iz nasilnih razmer). Kdor je globoko v “dr.ku” nasilja, je najverjetneje zelo dovzeten za ponujanje raznih oblik pomoči, ki pa niso vedno kvalitetne. Tudi dobronamerna pomoč lahko naredi veliko škode. Drugo pa je opora, ki ti jo (morda) nudijo prijatelji, sorodniki, sosedi.

Samorazvoj!

“Odpiranje delavnic”ni tako enostavno, niti enostransko, kot se morda zdi. Tudi ni vsak, ki je šel/odšel iz nasilja/nasilnega odnosa primeren za delavnice. Nekaj je povedati svojo izkušnjo, čisto drugo pa so delavnice, za katere se pričakuje, da imajo vodje določeno strokovno znanje. Najprej je treba vedeti, da tisti, ki nasilje doživlja, potrebuje oporo, vodenje, razlago, kaj se dogaja, tudi kam s strahom, morda korakom nazaj (dokazano je namreč, da je v povprečju 7x poskušan odhod iz nasilnih razmer). Kdor je globoko v “dr.ku” nasilja, je najverjetneje zelo dovzeten za ponujanje raznih oblik pomoči, ki pa niso vedno kvalitetne. Tudi dobronamerna pomoč lahko naredi veliko škode. Drugo pa je opora, ki ti jo (morda) nudijo prijatelji, sorodniki, sosedi.

Pozdravljena!
Glede prijave na policijo, glede psihičnega nasilja raje bodi previdna… še fizično nasilje je včasih težko dokazati. Še posebej, če je nasprotna stran pretkana in ve prepričljivo lagati. Lahko se ti celo zgodi, da kazen, ki jo napišejo , dajo kar tebi. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni.
In pazi pri kom boš iskala pomoč. Najboljše je seveda v družini, če je le ta složna in se nanje lahko zaneseš. Drugače…., če imaš opravka s psihopatom, jih lahko tudi ogroziš. Če si omisliš prijatelja, boš ožigosana kot k….., in nazadnje niti ne boš vedela kdaj se boš zapletla s t.i. rešiteljem, saj čustveno nisi v stabilnem stanju in sposobna trezne presoje. Lahko se ti zgodi, da je ta nova bergla še hujši psiho kot tvoj prvotni partner.

Bodi močna. Naredi plan. Premagaj strah. Vedi da so večino le grožnje. Postavi se zase. Poišči nevladne organizacije in jih prosi da ti pomagajo. Drugače pa se zanašaj zgolj nase.

Na policijo se ni za zanašati.

Stara sem skoraj 14let in moja starsa sta locena ze dobrih 9 let. Moj oce se ves cas dere name mi grozi da me bo ubil in da me bo pretepel. Enkrat se je ze pripetilo da se je sredi avtoceste ustavil na obvoznem pasu in me brcnil in me potem zagrabil za obe usesi in me odvlekel nazaj v avto. Nadvse me je strah da me bo pretepel in si ne upam biti vec v njegovi blizini. To vse sem povedala mami in nevem ce bi bilo pametno ga prijaviti in zaprositi za prepoved priblizevanja.

Če te je strah definitivno ja, ne glede na vse, si kot oče takšnih stvari ne bi smel privoščiti.

Glede na starost, ti predlagam, da se obrneš na lokalni CSD in v šoli na socialno delavko, ker če so dokaj v redu ti bodo pomagali in bodo oni uredili zadeve okoli policije in očeta. Ker sama na policiji nekako ne boš mogla urejati zadev.

Iz katerega konca Slovenije si?