Ob nedeljah jeste tradicionalno kosilo?
Vsako nedeljo jemo nase tradicionalno kosilo. Ce je lepo vreme ga specemo zunaj na zaru, ce je slabo pa noter na prenosnem zaru. Torej tudi danes bo rostiljada 🙂 Vcasih malo menjamo in pecemo pod sacem, to je pa vse kar eksperimentiramo. Pecejo se cevapcici, raznjici, pleskavice, zelena paprika, razni zrezki, perutnicke, bedrce itd. Zraven pa razne solate in pecen krompir. Mmmmmmm TO je nedeljsko kosilo! Ne pa neka nagravzna mastna juha, pretenstanim krompirjem in meso iz juhe (wtf). Tega nisem jedla kot otroka, in tudi zdaj ni sans da spavim to v sebe!
Že od časov ‘norih krav’ ne kuham goveje juhe. Sčasoma sem nehala tudi jesti meso. S hčerko imava najraje preproste hitro pripravljene jedi, torej nič enolončnic, golažev, zapletenih omak….
Za naju je ‘tradicionalno’ kosilo večinoma zelenjava, popečena, kuhana, sveža, s kakim kosom mesa in obvezno solata, kjer kombinirava ‘svašta’ in fantazirava in se igrava z okusi in dodatki, začimbami do maksimuma.
Govejo juho kuhamo v ‘mrzlih’ mesecih, v vročih se držimo zelenjavnih. Ni pa naša goveja juha mastna in na njej ni ‘ocvirkov’ maščobe. Kupimo stegno ali beli krajec, dobre kosti, v lonec dodamo veliko jušne zelenjave. Pene po prvem vretju poberemo, juho pa kuhamo kak večer prej, da se čez noč ohladi in da lahko iz nje poberemo še morebitno maščobo. Namesto praženega krompirja pa raje pire :-:) in hren v omaki. Čist fino je to.
Triurno kuhanje – goveja juha počasi sama vre 2,5 ure. Ni treba zraven stat veš. V tej vročini pač tudi jaz ne kuham tega, pozimi pa z veseljem. In je zame tole najbolj enostavno skuhano in najboljše kosilo. Juho daš kuhat in kasneje krompir. In to je to. Krompir zalivam še z govejo župco, njami. V gostilni pač ješ govejo juho iz kosti ali iz večke, ko zmanjka, hahaha
Jemo to ali kaj drugega, skratka vsako nedeljo je na mizi kuhano kosilo, takšno ali drugačno.
Ne razumem pa ljudi, da si vsaj v nedeljo, ko je več časa ne skuhajo kosila. Najbolj se mi smilijo otroci, ki bi morali jesti zdravo.
Gledam našo sosedo, ki imajo dva šoloobvezna otroka, mati cel dan na ležalniku s knjigo v roki, oče nekaj kosi travo. In ko je čas kosila mati še vedno na ležalniku, otroci pa pogledujejo proti naši terasi, s katere se širijo vonji in se sliši rožljanje pribora. O ljubi bog, najraje bi ju povabila zraven.