Dr. pater Karel Gržan je izdal knjigo V znamenju Oriona (Odon, 2008) v kateri predstavi svoje raziskave in domneve o starodavnem megalitskem svetišču. Svetišče v znamenju Oriona naj bi neolitskim staroselcem nudilo povezavo med nebem in zemljo oziroma v skladu s starim rekom »kakor na nebu, tako na zemlji«. Za megalitske ostanke je značilno, da njihove zemeljske pozicije odražajo zvezdno sliko neba. Tu naj omenimo tudi nedavno izdano knjigo Janeza Bizjaka Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah ali Odmevi megalitske kulture v slovenski krajini in v njenem kulturnem izročilu (Inštitut Alpe; Društvo Mohorjeva družba, 2011) v kateri avtor prav tako raziskuje megalitske ostanke na slovenskih tleh.

V Sloveniji do sedaj poznamo že mnogo različnih starih obrednih postavitev svetišč oziroma postavitev kozmološkega urbanizma, kot se izrazi Gržan. Poznamo slovanske tročane z obrednim kotom 23 stopinj, cerkve postavljene v latinski križ, pentagram in razne drugačne linije na katerih danes stojijo cerkve, nekdaj pa so tam bili rodnoverski hrami. Poleg domnevnega Oriona, pa se lahko v našem okolju skrivajo še mnoge druge nebeške in zemeljske povezave. Eden od hribov domnevnega »Orionovega pasu« se imenuje Voluš, katero ime spominja na Volosa, slovanskega boga živine in podzemlja. Sogovorniki se v oddaji pogosto približajo tudi slovenskim duhovnim koreninam, a kljub temu raje iščejo primere o simbolu kamna v kulturi izven slovenskega etničnega ozemlja, namesto da bi poudarili avtohtono slovensko rodno vero, ki ima bogato izročilo vedenja in verovanja v kamen. Še posebej v Sloveniji je ta fenomen često zaznati, da se simbole, zgodovino ali avtohtone religije raje išče na drugih koncih sveta, kot pa pri nas doma. Kot pravi Gržan, »te zgodbe niso oddaljene. Živimo v njihovem okolju, le prepoznati jih moramo.«

V oddaji Orion sodelujejo raziskovalec dr. pater Karel Gržan, raziskovalec vedskih znanosti in filozofije, vodja inštituta Padma Mišo Tošič, pisateljica in raziskovalka protokultur Fani Okič in dr. Borut Ošlaj, izr. prof. za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Omizje povezuje prevajalka Sonja Dolar.

http://tvslo.si/predvajaj/orion-dokumentarni-film/ava2.140175478/

večji del cerkvenih stavb je zgrajenih na negdanjih tampljih kakšnega slovansko poganskega boga!

dvigi, bo kar držalo tole ja.

Značilna shema svetih krajev: hrib v bližini vode,ki stoji levo od smeri njenega toka,predstavlja boga svetlobe.Na desni strani vode je mesto boga teme.
Ta svetišča je krščanska cerkev ob prihodu zatrla ali prek gradnje cerkva prevzela,njihova širša območja pa nadzorovala z samostani,..

Raziskovali:Nikos Čausidis,Zmago Šmitek,..
lp

to kar opisuješ, se imenuje “devin skok”

direkten primer :

V dolini Kamniške Bistrice, zasledimo na desni obali reke mikrotoponime Mali in Veliki Hudi graben, Črnevka, Črni plaz in Hudi konec, na drugi strani pa Kamniška Bela, Kraljev hrib, Konjska dolina, Konjski potok, planina Konjščica in Knežja miza

?

čemu vprašaj? je slika iz tolminskega konca?

čemu vprašaj? je slika iz tolminskega konca?[/quote]

korita Velikega Predaslja ob vnožju Grintavca.

Kaj pa če ima to kaj povezave s staroegipčanskim verovanjem, ko je zahodna stran reke “rezervirana” za mrtve, vzhodna pa za žive?

Kaj pa če ima to kaj povezave s staroegipčanskim verovanjem, ko je zahodna stran reke “rezervirana” za mrtve, vzhodna pa za žive?[/quote]

me ne bi presenetilo če bi bila res kakšna povezava, se zdi da se po različnih koncih sveta najde neka nekakšna nevidna povezanost, podobne si legende, sveta geometrija, nekakšna pradavna (naravna) ureditev…

Kaj pa če ima to kaj povezave s staroegipčanskim verovanjem, ko je zahodna stran reke “rezervirana” za mrtve, vzhodna pa za žive?[/quote]

me ne bi presenetilo če bi bila res kakšna povezava, se zdi da se po različnih koncih sveta najde neka nekakšna nevidna povezanost, podobne si legende, sveta geometrija, nekakšna pradavna (naravna) ureditev…[/quote]

Stari Egipčani so imeli zelo preprosto “logiko”.
Na zahodu sonce zahaja (umre) zato je tam prostor smrti (grobnice)
Na vzhodu pa sonce vzhaja (se rodi) zato je tam prostor življenja (prebivališča)
Nil pa je pomenil sveto reko (voda = življenje)

Zelo na hitro in poenostavljeno. So bili pa zagotovo stiki pradavnih kultur in so se “sveta” znanja mešala in medsebojno dopolnjevala.

sonce je bilo vedno božansko, moč ter ključ življenja, to je skupno vsem starim kulturam ter verovanjem. tako kot tudi dualizem, sonce-luna, dan-noč, moški-ženska, dobro-slabo, perun-veles, RA-SETH, sunR(A)ise- sunSETH, itd…
zanimiva je tudi študija koliko sorodnih si besed je v indijskem sanskrtu ter slovanskih jezikih, naprimer tata/tata, matar/mater, nana/nona, dada/ded, pardada/praded, bgrata/brat, svastri/sestra, sunu/sin, tvai/tvoj, mai/moj, katera/kateri, adi/ena, dvi/dva, tri/tri, prija/prijeten, svachchha/svež, nava/nov… to je samo en majhen drobec besednjaka, sorodne so si tudi nekatere slovnične podobnosti, od sklanjatev do glagolov… tudi izraz indija koromandija, nam da misliti da indija kljub svoji oddaljenosti ni bila povsem neznana našim prednikom ;>

Bo potrebno nazaj v šolo – indoevropski jeziki pa te zadeve :-)))

Bo potrebno nazaj v šolo – indoevropski jeziki pa te zadeve :-)))[/quote]

Pa te zadeve? Germanski jeziki spadajo tudi pod ide. jezike, pa npr. v angleščini te besede niti slučajno ne zvenijo podobno tako kot med slovanskimi jeziki in sanskrtom.