Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

za tiste, ki negujete doma ostarelo ali invalidno osebo

Default avatar

mirijam

zanima me, kako ste razporedili delo, da vam gre najhitreje od rok? Kakšen urnik imate?

Koliko časa imate pri negi in vsem tem potem zase? Kako si urejate dopuste, imate kdaj proste dneve? Kaj, ko zbolite? Imate pomoč in v kakšni obliki?
Default avatar

Morski galeb

Joj mirijam, ampak si občudovanja vredna. Poleg številnih otrok, imaš še to.

Jaz odgovorov na tvoja vprašanja nimam, ker vsak pacient ima drugačne potrebe.

Ob vsem delu ti pa na srce polagam: ne pozabi nase. Ker, če boš pregorela, kdo bo pa potem tebe pedenal? Zato ti naj pomagajo domači. Vsak nekaj, pa bo lažje. Pa patronažno prosi, naj ti pokaže, kako se preoblači posteljo, kljub temu, da je pacientka v njej, tu boš potrebovala še eno osebo,kako previja, če je potrebno, kako glavo umiva....

Še bolje pa bi bilo, če imaš kakšno poznano med. sestro, ta ima v tem več prakse.
Veliko energije ti želim!
Default avatar

Soncka

Pri nas je bilo tako, da sem se jaz preselila nazaj domov k dedku, ki je potreboval pomoč, hkrati je bil tudi že oče predčasno upokojen, tako da sva recimo dopoldan oba malo izmenjaje skrbela zanj, ponoči sem imela odprta vrata, tako da sem lahko slišala, če se je slučajno kaj zgodilo, ker je bil najbolj aktiven ravno ponoči.
Drugače sva z očetom pogruntala vse sorte, da je bilo dedku čim lažje, od tega, da sva na posteljo montirala tisti trikotnik za dvigovanje, uredila stolček na kolesih, pa hojico, invalidski voziček ...
Mama je potem malo prevzela štafeto popoldan, tako da smo drug drugega malo razbremenili. Ker smo v bistvu delovali tako, patronažna ni prihajala pogosto.
Dopust je zgledal tako, da je bil doma najmanj eden. Torej jaz ali oče, na pomoč je pa po potrebi priskočil tudi (zlat) sosed.
K sreči obdobje, ko je bilo res res hudo, ni trajalo dolgo, slabega pol leta, takrat pa ni bilo dopusta ali odmora, še psihičnega ne.
Vse dobro ti želim pri negi in čim manj se obremenjuj, sploh če je vmes še alzheimerjeva.
Default avatar

Ma ni ravno roznato

Res je tezko, ob dveh majhnih otrocih sva z mozem skrbela se za tasco. Bilo je kot bi imela tri malcke.... Ni mi zal, da sva to prevzela nase, in bi se 1x, ampak sem pa se vedno jezna na vse tri svakinje, ki jo niso vzele k sebi niti za en dan.

Tako da hvala bogu mojim prijateljicam, ki so velikokrat vzele k sebi malcka za kak popoldan, soseda pa tasco, ampak v tem casu si nisma spocila, ampak sva pospravljala... Brez prijateljic in sosede, dvomim da bi zdrzala, prav hlepela sem po vikend paketu v dvoje....

Sicer sva bila za vse skupaj vec kot bogato poplacana, zaradi cesar sedaj nobena od svakinj ne vidi (no saj niti prej ni), kako je bilo tezko...

No dopust smo si privoscili po slab teden. Zaradi otrok (bila sta stara 3 in 1 leto), ko smo prisli ziveti k tasci (zaradi prostora in ker je bilo tam primernejse, saj smo prej ziveli v 5 nadstropju brez dvigala). Je pa takrat skrbela zanjo soseda.

Ma res ni enostavno. Pocitka ni bilo, tv-ja v tistem casu sploh nisem gledala, hvala bogu, za pridna otroka, ki sta vecino noci prespala.

Ma mislim,da en sam clovek ki ima majhne tega ne zmore....oz pregori slej kot prej....
Default avatar

Barca

Pri nas sta dopoldan, ko sta bila mama in ata v službi, za babico poskrbel dedek in pa babičina sestra. Predvsem to, da sta babico umila ter nahranila.
Zjutraj je prišel še dežurni zdravnik, ki je dal protibolečinsko injekcijo.

Ko sem prišla jaz iz šole, sem ji delala družbo, ji pomagala kaj pojesti oz.kasneje jo hranila, ji dala kaj za popit, malo prestavila v postelji, dala kahlico... Za kaj več sem bila kot osnovnošolka (nižja stopnja) še premala.

Zvečer je še enkrat prišla zdravnica dat injekcijo.

Vse ostalo, tudi vstajanje ponoči za svečko je bilo pretežno na mami.

Na srečo smo živeli v isti hiši, starša sta sicer imela namen graditi hišo, vendar sta ugotovila, ko je babica zbolela, da nega bolnika, dva mala otroka in gradnja ne gre skupaj.

Smo pa vseeno relativno pogosto šli kam na kak izlet, takrat so za babico skrbele tete (oz.njene snahe in sinovi).
Na morje smo normalno hodili, za dva do tri tedne, za tisti čas se je k nam preselil mamin brat z ženo in otroki.

Bila pa je babica ves čas zelo dobrovoljna, ves čas prisebna in nič posebej zahtevna, le telo je pešalo in se drobilo (kostni rak). In čeprav je ležala par let, zadnjih nekaj mesecev popolnoma nepokretno, ni imela niti ene preležanine, saj jo je mama vsak večer po umivanju celo tudi premasirala. Ne vem, kako posebno negovalno tekočino je imela, kupovali smo jo v Avstriji, se še zdaj spomnim tistega vonja.

Drži se!
Default avatar

joj barca

Daj ne fantaziraj - koliko si bila stara takrat?
In misliš, da vse veš?

Ajde, vsaj toliko se potrudi in dobi podatke o kremi!!
Default avatar

mirijam

Morski galeb je napisal/a:
Joj mirijam, ampak si občudovanja vredna. Poleg številnih otrok, imaš še to.

Jaz odgovorov na tvoja vprašanja nimam, ker vsak pacient ima drugačne potrebe.

Ob vsem delu ti pa na srce polagam: ne pozabi nase. Ker, če boš pregorela, kdo bo pa potem tebe pedenal? Zato ti naj pomagajo domači. Vsak nekaj, pa bo lažje. Pa patronažno prosi, naj ti pokaže, kako se preoblači posteljo, kljub temu, da je pacientka v njej, tu boš potrebovala še eno osebo,kako previja, če je potrebno, kako glavo umiva....

Še bolje pa bi bilo, če imaš kakšno poznano med. sestro, ta ima v tem več prakse.
Veliko energije ti želim!
Morski galeb, hvala!

Saj nego znam. To ni problem. Konec koncev je mama invalidka že 11 let. Samo popolnoma sama več kot dva meseca šele zdaj skrbim. In ker mi res čas in vse zelo primanjkuje, iščem nekoga, ki ima prav tako invalida doma, da vidim, kako ima organiziran čas.

No, morda se pa še kdo javi. :-) Toliko da vidim potek dneva.
Default avatar

mirijam

Soncka je napisal/a:
Pri nas je bilo tako, da sem se jaz preselila nazaj domov k dedku, ki je potreboval pomoč, hkrati je bil tudi že oče predčasno upokojen, tako da sva recimo dopoldan oba malo izmenjaje skrbela zanj, ponoči sem imela odprta vrata, tako da sem lahko slišala, če se je slučajno kaj zgodilo, ker je bil najbolj aktiven ravno ponoči.
Drugače sva z očetom pogruntala vse sorte, da je bilo dedku čim lažje, od tega, da sva na posteljo montirala tisti trikotnik za dvigovanje, uredila stolček na kolesih, pa hojico, invalidski voziček ...
Mama je potem malo prevzela štafeto popoldan, tako da smo drug drugega malo razbremenili. Ker smo v bistvu delovali tako, patronažna ni prihajala pogosto.
Dopust je zgledal tako, da je bil doma najmanj eden. Torej jaz ali oče, na pomoč je pa po potrebi priskočil tudi (zlat) sosed.
K sreči obdobje, ko je bilo res res hudo, ni trajalo dolgo, slabega pol leta, takrat pa ni bilo dopusta ali odmora, še psihičnega ne.
Vse dobro ti želim pri negi in čim manj se obremenjuj, sploh če je vmes še alzheimerjeva.
Hvala!

Ne, pri meni je mama popolnoma brihtna, včasih kar prewveč in me zna lepo okrog prsta navit. :-S
Sem pa sicer za nego sama. No, ob četrtkih imam pomoč, ko opoldan pridejo druge, sicer pa je vse na meni. Zato me pa zanima, kako imajo to drugi pošlihtano, ki imajo invalida več let.
Default avatar

mirijam

Ma ni ravno roznato je napisal/a:
Ma mislim,da en sam clovek ki ima majhne tega ne zmore....oz pregori slej kot prej....
Ja, saj zato iščem rešitve kako in kaj.

Pa veš, nič lažje ni, tudi ko so otroci večji. V redu, saj že lahko pomagajo in tudi popolnoma drugače razumejo, ampak dejstvo, da si vedno razpet, da v bistvu družini vzameš čas je pa bedno.
Saj, če bi imel dan ali dva frej v tednu, ko si lahko samo z družino še gre, tako pa bo potrebno nekaj storiti, ker tako naprej ne gre. Samo ne vem še kako in kaj.
Default avatar

mirijam

Barca je napisal/a:
Pri nas sta dopoldan, ko sta bila mama in ata v službi, za babico poskrbel dedek in pa babičina sestra. Predvsem to, da sta babico umila ter nahranila.
Zjutraj je prišel še dežurni zdravnik, ki je dal protibolečinsko injekcijo.

Ko sem prišla jaz iz šole, sem ji delala družbo, ji pomagala kaj pojesti oz.kasneje jo hranila, ji dala kaj za popit, malo prestavila v postelji, dala kahlico... Za kaj več sem bila kot osnovnošolka (nižja stopnja) še premala.

Zvečer je še enkrat prišla zdravnica dat injekcijo.

Vse ostalo, tudi vstajanje ponoči za svečko je bilo pretežno na mami.

Na srečo smo živeli v isti hiši, starša sta sicer imela namen graditi hišo, vendar sta ugotovila, ko je babica zbolela, da nega bolnika, dva mala otroka in gradnja ne gre skupaj.

Smo pa vseeno relativno pogosto šli kam na kak izlet, takrat so za babico skrbele tete (oz.njene snahe in sinovi).
Na morje smo normalno hodili, za dva do tri tedne, za tisti čas se je k nam preselil mamin brat z ženo in otroki.

Bila pa je babica ves čas zelo dobrovoljna, ves čas prisebna in nič posebej zahtevna, le telo je pešalo in se drobilo (kostni rak). In čeprav je ležala par let, zadnjih nekaj mesecev popolnoma nepokretno, ni imela niti ene preležanine, saj jo je mama vsak večer po umivanju celo tudi premasirala. Ne vem, kako posebno negovalno tekočino je imela, kupovali smo jo v Avstriji, se še zdaj spomnim tistega vonja.

Drži se!
Hvala!

Vidim, da je povsod pomagala žlahta ali vsaj sosedi. Saj meni tudi tete pomagajo, ampak to je za malo časa, kdaj pa kdaj. Za izlete skoraj ni možnosti. Imam najete negovalke enkrat na mesec za soboto. Pa še to nam skoraj ne rata iskoristiti, ker imamo tudi velik vrt in sadovnjak, kjer je mož več ali manj skoz, da vse uštima.
Iščem rešitev za večkrat. Ali vsaj morda kakšno pametno razporeditev dnevnega reda. Pač nekaj, da ne bo toliko in tako naporno....

Aja, glede preležanin pa zaenkrat ni težav. saj mamo damo tudi iz postelje. Tako gre ven za zajtrk, za kosilo... v bistvu je zaradi tega tudi toliko več dela. Pa iz postekje, pa spet not, pa spet ven... Oče je imel samo njo in jo je dobesedno scrkljal. Sedaj na dve uri mama nekaj "rabi". Pa ven iz postelje, pa not, pa WC, pa hrana, ...
Default avatar

neguca

Moja mami se je ob negi tasce cisto zmozgala,zbolela. Od sekiranja itd. Je dobila sladkorno.grozno jo bolijo sklepi in ima nesteto nekih travm. Bila je sama za vse.se mi smili.
Default avatar

za mirijam

Mogoče sem se zmotila...a nimaš ti Mirijam tudi otroka, ki potrebuje dodatno strokovno pomoč? Ker s takim je tudi veliko dela izven šole. Ne vem, mogoče sem pa vse pomešala....
Lp
tanja
Default avatar

mirijam

za mirijam je napisal/a:
Mogoče sem se zmotila...a nimaš ti Mirijam tudi otroka, ki potrebuje dodatno strokovno pomoč? Ker s takim je tudi veliko dela izven šole. Ne vem, mogoče sem pa vse pomešala....
Lp
tanja
Malo si se zmotila. Imam dva otroka, ki potrebujeta dodatno strokovno pomoč. ;-) In ja, tudi izven šole je ogromno dela z njima.
Default avatar

mirijam

neguca je napisal/a:
Moja mami se je ob negi tasce cisto zmozgala,zbolela. Od sekiranja itd. Je dobila sladkorno.grozno jo bolijo sklepi in ima nesteto nekih travm. Bila je sama za vse.se mi smili.
Jooj, sam ne me tolk strašit....
Default avatar

nesposobna hči

raje ne mislim preveč kaj me še čaka, s tem, da moja mama je sicer še pokretna, ampak, ko ne bo - že sedaj ja vsa slabe volje, polno negativne energije, če jo kaj boli, ful jambra, da se sliši v zgornje nadstropje, sama še pojambrati ne smem, pa imam sladkorno in še druge težave.
Mi je pa že ene par let nazaj hvalila sosedo, kako pridna, da je ko svojo , dementno mamo umiva itd. Zgledalo je ravno tako, kot da še jaz morala njo , pa se še sedaj lahko sama, komandira.

Ja prav bojim se kako bo, ker je že sedaj tako tečna, naj pa še dodam, ko pa pride njen ljubi sine, pa so vse bolečine pozabljene in lavfa in ga streže, od spredajm in zadaj. In kaj si naj potem jaz mislim?? Jaz njena nehvaležna , nesposobna hči?!

Ko bo pa res prišlo, do tega, pa bom morala za vse poskrbeti sama. Priznam, da sem se večkrat zalotila pri misli, da jo bi najraje dala kar v dom, tu pa je problem, ker nimam denarja.
Default avatar

Barca

mirijam je napisal/a:
Barca je napisal/a:
Pri nas sta dopoldan, ko sta bila mama in ata v službi, za babico poskrbel dedek in pa babičina sestra. Predvsem to, da sta babico umila ter nahranila.
Zjutraj je prišel še dežurni zdravnik, ki je dal protibolečinsko injekcijo.

Ko sem prišla jaz iz šole, sem ji delala družbo, ji pomagala kaj pojesti oz.kasneje jo hranila, ji dala kaj za popit, malo prestavila v postelji, dala kahlico... Za kaj več sem bila kot osnovnošolka (nižja stopnja) še premala.

Zvečer je še enkrat prišla zdravnica dat injekcijo.

Vse ostalo, tudi vstajanje ponoči za svečko je bilo pretežno na mami.

Na srečo smo živeli v isti hiši, starša sta sicer imela namen graditi hišo, vendar sta ugotovila, ko je babica zbolela, da nega bolnika, dva mala otroka in gradnja ne gre skupaj.

Smo pa vseeno relativno pogosto šli kam na kak izlet, takrat so za babico skrbele tete (oz.njene snahe in sinovi).
Na morje smo normalno hodili, za dva do tri tedne, za tisti čas se je k nam preselil mamin brat z ženo in otroki.

Bila pa je babica ves čas zelo dobrovoljna, ves čas prisebna in nič posebej zahtevna, le telo je pešalo in se drobilo (kostni rak). In čeprav je ležala par let, zadnjih nekaj mesecev popolnoma nepokretno, ni imela niti ene preležanine, saj jo je mama vsak večer po umivanju celo tudi premasirala. Ne vem, kako posebno negovalno tekočino je imela, kupovali smo jo v Avstriji, se še zdaj spomnim tistega vonja.

Drži se!
Hvala!

Vidim, da je povsod pomagala žlahta ali vsaj sosedi. Saj meni tudi tete pomagajo, ampak to je za malo časa, kdaj pa kdaj. Za izlete skoraj ni možnosti. Imam najete negovalke enkrat na mesec za soboto. Pa še to nam skoraj ne rata iskoristiti, ker imamo tudi velik vrt in sadovnjak, kjer je mož več ali manj skoz, da vse uštima.
Iščem rešitev za večkrat. Ali vsaj morda kakšno pametno razporeditev dnevnega reda. Pač nekaj, da ne bo toliko in tako naporno....

Aja, glede preležanin pa zaenkrat ni težav. saj mamo damo tudi iz postelje. Tako gre ven za zajtrk, za kosilo... v bistvu je zaradi tega tudi toliko več dela. Pa iz postekje, pa spet not, pa spet ven... Oče je imel samo njo in jo je dobesedno scrkljal. Sedaj na dve uri mama nekaj "rabi". Pa ven iz postelje, pa not, pa WC, pa hrana, ...
Ja, mi smo po MON-ovskih kriterijih ful čudna familija :))

Ker smo mi še živeli v isti hiši in ker je babica razen mame imela ostale otroke sinove, je bilo nekako logično, da bomo mi poskrbeli zanjo.
A nikoli ni bilo debate, če je mama zbolela, morala službeno kam iti....da je prišla katera od snah, pa sestrična je prihajala na počitnice in večkrat perk vikenda, ko je bila v srednji zdravstveni šoli (to mislim tako, da je bila vikend ali par dni pri nas, ne samo obiska za pol ure). Za dopust pa se je, kot sem že zgoraj napisala, sem preselil stric z družino, tako da smo bili mi oz.predvsem mama mirni na morju.
Je pa bilo naporno, še posebej od takrat naprej, ko babica ni mogla več iz postelje in še bolj potem, ko sama ni mogla več popolnoma nič (se niti odkriti, če ji je bilo vroče).

Ne samo takrat, tudi zdaj smo še vedno povezana familija, ki si pomagamo, če kdo potrebuje in nikomur ni problem poklicati za karkoli.
Default avatar

mirijam

nesposobna hči je napisal/a:
raje ne mislim preveč kaj me še čaka, s tem, da moja mama je sicer še pokretna, ampak, ko ne bo - že sedaj ja vsa slabe volje, polno negativne energije, če jo kaj boli, ful jambra, da se sliši v zgornje nadstropje, sama še pojambrati ne smem, pa imam sladkorno in še druge težave.
Mi je pa že ene par let nazaj hvalila sosedo, kako pridna, da je ko svojo , dementno mamo umiva itd. Zgledalo je ravno tako, kot da še jaz morala njo , pa se še sedaj lahko sama, komandira.

Ja prav bojim se kako bo, ker je že sedaj tako tečna, naj pa še dodam, ko pa pride njen ljubi sine, pa so vse bolečine pozabljene in lavfa in ga streže, od spredajm in zadaj. In kaj si naj potem jaz mislim?? Jaz njena nehvaležna , nesposobna hči?!

Ko bo pa res prišlo, do tega, pa bom morala za vse poskrbeti sama. Priznam, da sem se večkrat zalotila pri misli, da jo bi najraje dala kar v dom, tu pa je problem, ker nimam denarja.
Jooj, a živite v zgornjem nadstropju?
Nimate možnosti, da preden mama onemore, da se odselite? No, verjetno težko, a ne?

Hudo je, če je oseba hudobna, tečna. To je res obup! Moraš se naučiti postaviti zase. Jaz se tega še učim, ampak mi gre vedno bolje. ;-) Da rečeš mami ne. Tudi če godrnja. Saj si lahko nekoga najame. Negovalke, oz. pomoč na domu. ko sem jaz moji mami omenila pomoč na domu me še pogledat ni hotla. pol sem pa en dan rekla, da zdaj bodo prišle, da se zmenimo, pa če ji je prav ali ne. Ne smemo jim pustit preveč svobode pri izbiri, sicer nas ovijejo okrog prsta. Po načelu, jaz zate skrbim, torej veljajo moja pravila.
Lih danes, postavljali smo bazen. Pa me pokliče, po eni uri ko sem jo zrihtala, ona bi zdaj pila. ni problema, ampak zdaj boš pol malo časa pač sedela, ne da jaz čepim pri tebi 20 minut, da popiješ kozarec. Užaljena! Takoj, da kako ji je slabo. Pridem čez uro in pol, ja zdaj bi pa kavo. A pecivo tudi? Sevda! Pa sem ji rekla, kako bo to šlo skupaj s slabostjo. Pa je sama porajtala, pa rekla, ne, ne bom peciva. A hkrati, pohanje za kosilo. :-)))) Sem že možu rekla, naslednjič, ko ji bo slabo, bo pa samo lahka zelenjavna juha. Pa jo bo hitro minila slabost.
Že zdaj delaj na samozavesti. Jaz se tudi še učim. Ampak je to nujno potrebno, če hočeš "preživet".
Default avatar

mirijam

Barca je napisal/a:
Ja, mi smo po MON-ovskih kriterijih ful čudna familija :))

Ker smo mi še živeli v isti hiši in ker je babica razen mame imela ostale otroke sinove, je bilo nekako logično, da bomo mi poskrbeli zanjo.
A nikoli ni bilo debate, če je mama zbolela, morala službeno kam iti....da je prišla katera od snah, pa sestrična je prihajala na počitnice in večkrat perk vikenda, ko je bila v srednji zdravstveni šoli (to mislim tako, da je bila vikend ali par dni pri nas, ne samo obiska za pol ure). Za dopust pa se je, kot sem že zgoraj napisala, sem preselil stric z družino, tako da smo bili mi oz.predvsem mama mirni na morju.
Je pa bilo naporno, še posebej od takrat naprej, ko babica ni mogla več iz postelje in še bolj potem, ko sama ni mogla več popolnoma nič (se niti odkriti, če ji je bilo vroče).

Ne samo takrat, tudi zdaj smo še vedno povezana familija, ki si pomagamo, če kdo potrebuje in nikomur ni problem poklicati za karkoli.
Zelo lepo! No saj, kot rečeno, nekaj že pomagajo. Pa vseeno še ogromno ostane. To pa moramo sedaj najti kakšen drug način.
cron