Forum.Over.Net

Starševski čvek

žalovanje

Default avatar

biti mati

Najprej iskrene sožalje Swan, ki je izgubila mamo.

Spodaj me je pa presenetil komentar neke osebe, ki dojema izgubo mame kot nekaj običajnega in ne razume, zakaj ljudje žalujejo oz. delajo iz tega dramo.

Zelo težko razumem take ljude, saj če izhajam iz sebe, ki sem mamo izgubila pred 18 leti in mi je še zmeraj hudo, jo imam v mislih in jo pogrešam, čeprav sem že krepko čez 50+. Sploh me ob branju, da je nekomu umrla mama, preplavijo čustva in solze kar same drsijo. Očitno tega nisem prebolela in občutek imam, da nikoli ne bom. Dokler bom živa jo bom pogrešala.

lep dan vsem!
Default avatar

rl,j

Oprosti, ampak če nekoga 18 let ne preboliš, je to bolezensko žalovanje. Drugo je, da se na to osebo spomniš, da je ne pozabiš....
Default avatar

kaj je normalno

kar se naravnega krogotoka tiče, je normalno, da najprej umre starš, potem šele otrok. Torej lahko vsi otroci na nek način računamo na smrt svojih staršev, se pa dogaja tudi obratno, kar je po moje še hujše.
Normalno se mi zdi ob smrti staršev čutiti žalost in prav je, da ljudje žalujejo. Je pa to proces, ki po nekem času prinese pomiritev in sprijaznjenje.
Tista, ki po 18 letih ne more preboleti, pa naj se obrne na pomoč k strokovnjaku, da bo počasi predelala ta intenzivna čustva.
Default avatar

kaj ti ni jasn

rl,j je napisal/a:
ne,to je ljubezen.ampak nekateri tega nikoli ne boste razumeli ker ne poznate imena ljubezen
Default avatar

rl,j

kaj ti ni jasn je napisal/a:
Da je to LJUBEZEN? BOLEZEN, BOLEZEN, ljubica!
Default avatar

kaj ti ni jasn

rl,j je napisal/a:
bolezen za tiste ki jim sej.... za vse.tudi za najbliznje jA
Default avatar

biti mati

Naj samo razložim, da to ne gre za vsakodnevno jokanje, me pa ob raznih obletnicah, ogledovanja slik, pogovorih o njej, gledanje filma na temo o mami itd., prevzamejo čustva žalosti. Sama mislim, da strokovnjaka ne potrebujem.

Mislim pa, da smrt mame, ni samo smrt nekega človeka, ampak veliko več. Ko ti umre mama, umre tudi del tebe in nikoli več ni tako kot je bilo.
Default avatar

mirijam

Čist odvisno od tega, kako gledaš na vso stvar. Eni niti pomisliti ne smejo, da bijim kdo lahko umrl, eni pa pač smo na tem, da vemo, da lahko vsak trenutek nekdo umre. Ali sam, ali mož, otrok ali starš.
Je hudo, seveda je, ampak pač nekaj, kar spada k življenju.
Default avatar

kaj ti ni jasn

biti mati je napisal/a:
TO N VELJA SAMO V PRIMERU SMERTI MAME.
ampak ko ti umre nekdo z komur si imel poseben,globok odnos.
Default avatar

danimarija

kaj ti ni jasn je napisal/a:
Se popolnoma strinjam. Vasih-žal-celo bolj trpiš ob smrti ne-mame. ime mama ne pomeni nujno tistega, kar bi moralo.
Default avatar

eh

rl,j je napisal/a:
Staršev in otrok ne preboliš nikoli, razen, če si brezčuten!
Default avatar

///

kaj ti ni jasn je napisal/a:
Očitno se ti požvižgaš na svoje starše. Ti se kar tolaži, da žalovanje ni normalno, če ti bo tako lažje, v resnici si ti tista, ki ni normalna. Oziroma, kot je že gor napisano, si brezsrčna, brezčutna, hladna oseba, ki misli le na svojo rit.
Default avatar

kača...

Vsak dojema smrt bližnjega drugače, eni se prej sprijaznijo, drugi nikoli........tako je življenje, kruto in neizprosno.
Default avatar

+-

kača... je napisal/a:
sama se še vedno spomnim svoje ljubljene osebe, čeprav je tega že 20 let, še vedno se mi orosi oko,
na mojo drago teto, pa kadar se spomnim najo, ali jo obiščem na grobu, pa se mi gre kar na smeh, ko se spomnim njenih dogodivščin.

Imam pa dve znanki, obe vdovi, ena še vedno žaluje, ena pa je že vsa vesela, pa ji je mož komaj umrl. Glede, da sem obe poznam, bi rekla, da bi moralo biti ravno obratno.

Ljudje pač žalujemo vsak na svoj način.
Default avatar

bog

Ma kaj vem, jaz sem vedno lahko sprejela, da so odhajali ljudje, ki so preživeli velik del življenje in umrli relativno stari, torej tam nekje po 80tem. Ker to je nekako naravno, človek postane star, obnemogel, upada in sprejmeš da je prišel njegov čas. Pa ne, da mi ob smrti ne bi bilo hudo ali da ne bi želela, da bi jim bilo dano vsaj še leto ali dve. Res hudo pa mi je pri svojcih, ki so umrli mnogo premladi. Tu pa bolečina ne bo nikoli odšla. Ker čutim, da so bili prikrajšani oni in mi vsi, ki smo prekmalu ostali brez njih. In ja, nič nenormalnega ni, da se po mnogo letih z bolečino spomniš tistih, ki si jih imel res rad in ki bi jih rad še vedno imel ob sebi. Ker pa mnogo očetov in mam ljubezni otrokom ni znalo dati, s svojim odhodom tudi niso pustili praznine. In ti, ne po svoji krivdi osiromašeni posamezniki se tu gor oglašajo s komentarji o "bolezni".
Default avatar

rl,j

eh je napisal/a:
Ne pozabiš jih, to je res. Ne moreš pa 18 let ali do smrti ŽALOVATI za njimi, no!
Default avatar

rl,j

/// je napisal/a:
Žalovanje v normalnih merah, po času in količini, je čisto normalna stvar... Ne pa v nedogled, ali celo do smrti. Pa še hvalite se s tem in mislite, da ste zdrave, pametne, usmiljene in ne vem kaj še.
Default avatar

dreja-JA

rl,j je napisal/a:
SE PODPIŠEM!
Default avatar

///

rl,j je napisal/a:
Kot kdo, ne sodi po sebi!
Tisti, ki je nekoga imel resnično rad, žaluje večno!

Lepo ti je napisala "bog", kako je s tem. Očitno spadaš v to kategorijo!
Default avatar

///

rl,j je napisal/a:
HVALIMO se s tem, ker nam je nekdo umrl in žalujemo? Pa ti res nisi normalna, huje je s teboj kot sem mislila. Si usmiljenja vredna.