Življenje s 13 mesečnim otrokom
Evo, ravnokar sem se zjokala, ker mi je spet ni uspelo dati spat, spet je ura ena, ko mi razen kave ni uspelo še nič dati vase, niti opraviti jutranje higiene. Počutim se popolnoma nesposobno in na tleh, ker ne zmorem shendlat 13 mesečnega otroka. Najini dnevi minevajo v konstantnih bojih ali bo spala in koliko bo spala, ali bo jedla in ali bo dovolj jedla, za vse ostalo skoraj zmanjka časa. Jaz pa si tako želim, da bi lahko bili več zunaj, pa da bi lahko še kaj postorila in če ni preveč bogokletno, da bi imela še kanček časa zase.
Od neproblematičnega dojenčka smo dobili za moje pojme sicer najbolj prisrčno, ampak tudi najbolj zahtevno enoletnico. Od tega, da spanje ni bil problem, smo prišli do tega, da je nikakor ne moremo uspavati, ker se z vso ihto obrača, želi vstajati v posteljici in tuli, čeprav je čista koma. Sem probala z vozičkom, tam kmalu zaspi, ampak jo vsak drek zbudi in potem ne zaspi več nazaj, doma tudi noče, posledično ima premalo in je sitna cel dan. Včasih uspe nošenje, ampak jaz je ne zmorem nositi toliko časa, tako da to pride v poštev zvečer, ko je mož zraven, pa si seveda tega ne želimo. Včasih tudi to ne pomaga, se tudi v naročju trga in odriva, skratka čista štala. Mož je nekajkrat obupal in jo ob desetih zvečer nabasal v avto, da je tam zaspala. Pa se trudimo, da gre spat ob isti uri, pa ritual prej, pa zastrta svetloba, ni da ni…. Ponoči se zbudi in noče zaspat nazaj, ista zgodba. Norenje traja okoli ure, pa tudi do tri. Midva sva na hlapih in seveda se vse to še kako pozna na najinem odnosu:-(
Tudi od tega, da je jedla vse, ampak res vse, smo prišli do tega, da enkrat je, največkrat pa pljuva ven in obrača glavo stran. Žvečiti se ji sploh ne da več, zato največkrat potem obupam in grem zmiksat hrano, takrat mogoče poje nekaj žlic. Največkrat moram ponuditi vsaj 3 stvari za obrok, da od vsakega poje vsaj nekaj žlic. Sadja ni šans, ne narezanega, ne naribanega, ne pretlačenega. Pa spet pazim ko nora, da preteče dovolj časa med obroki, da vmes ne dobi prigrizkov, ne dajem sladkarij ali sokov, dobi res raznoliko hrano…. Če ne bi bila prelahka za svojo velikost, se ne bi toliko sekirala.
V glavnem, tako minevajo ure in meni se meša. Ful sem žalostna, ker nimam pojma, kaj se je zgodilo in kako to spremeniti. Počutim se najbolj nesposobno mamo na svetu.
a si doma? najbrž imaš preveč časa in tamala vse komandira.
glede hrane jo najbrž preveč siliš. morda bi pomagal kak sirup za spodbujanje apetita, lahko pa narediš večje premore med obroki, da bo bolj lačna. Če ji skoz nekaj tlačiš v usta, potem ni nikoli lačna in nič ne poje.
kar se spanja tiče, lahko jo vzameš zvečer v svojo posteljo, pa skupaj zaspita. najbrž ste preveč komplicirali s spanjem v njeni posteljici, sedaj pa vas nosi okoli.
Naj te potolažim, vsi smo dali kaj takega skozi, sedaj se pa hvalimo s svojimi sončki:))
ne obupaj. kolikokrat sem jaz , kadar niso hotele spat, šla nazaj po njih , jih pripeljala dol pred tv., zaprla luč in smo tam sedeli v tišini. dokler nisem videla da dobesedno spi na nogah in sem jih peljala nazaj spat. ne biti živčna ker to ne pelje nikamor. samo otrok se bo navzel tvoje nejevolje. mogoče pa ni zaspana ob uri , za katero misliš ti da je prava. poskusi spremeniti urnik spanja in hranjenja. moja prva hči je bila tako neješča (morem priznati , da je tudi danes), da sem že pediatrinji pojamrala. veš kaj mi je rekla, da še noben otrok ni umrl, če je en obrok izpusti. počakaj, ko bo lačna bo že pojedla. vem kako je ko ti pride vse čez glavo.
ne jo preveč ujčkat in nositi po rokah, ker se bo to navadila. moja kolegica je tako naredila in ni imela mira.
Nisi nesposobna mama, bodi samozavestna. Je pa res, da je to eno težjih obdobij. Sama imam 4 otroke, najmlajši je star ravno 13 mesecev, tako, da dobro vem o čem govoriš. Lahko te potolažim le s tem da mine.
Ali jo nameravaš dati v vrtec? Jaz ti predlagam vrtec, tudi če si brezposelna. Tako se bodo uredili vsi problemi. Mala bo jedla v vrtcu, druge izbire niti ne bo imela, spala bo v vrtcu, ti boš imela par trenutkov za sebe, popoldan bosta skupaj uživali.
Vse mine, brez skrbi,….še prehitro,….nisi nesposoba, daj nehaj no, samo mama 13 mesečnice si.
1. Nasvet za spanje: Jaz sem se vlegla z njima, jih cartala in božala in sta spala mimogrede, pa še meni je pasalo malo počitka 🙂 Jaz sem velikokrat kar poleg zaspala.
2. Hranjenje – moj mlajši je jedel pasirano do 15m, ker enostavno ni želel grist,…na srečo je bil doma do 22m, da se ga lahko potem počasi navadila na kosovno hrano. Kuhala sem predvsem kuskus, polento, rižek (kasneje), pire, meso v omaki sem obvezno spasirala,….
Zjutraj se zmeni z možem, da ti iz pekarne prinese kaj slastnega, da lahko poješ mimogrede ob kavici, Kosilo skuhaj zvečer, ko mala zaspi ali jo prevzame mož in ga naslenji dan samo pogrej in naredi solato, in prikuho. Predvsem pa se ne sekiraj zaradi razmetanega stanovanja, veš kako boš imela čisto, ko bodo večji in bodo letali po svoje 😉
Vse bo ok, verjemi, jaz se še v živo spomnim svojih “zombi” dni, sedaj pa jih komaj še kaj vidim, samo še prijatelji in šport so pomembni,,…..
Vse lepo ti želim!
Mogoče ima punca v tej starosti drug ritem spanja in hranjenja kot ga je imela pred meseci. Počakaj in opazuj, kdaj bo postala zaspana. Ob isti uri jo dajaj spat.Če eno popoldne nikakor ne bo zaspala, bo zvečer prej. Pri hrani isto: ne sili je, naj poje,korikor ji paše. Počakaj, mogoče bo sama rekla/pokazala, da je lačna.
Tudi jaz sem imela izjemno zahtevnega otroka glede hranjenja, že od dojenja naprej. Jokala ničkolikokrat, ker ni hotela jest, potila krvavi pot, da sem nekaj spravila vanjo. Ko sva šli na gosto hrano najprej OK, potem pa spet nič.
Moj nasvet: če raje je spasirano, pač pasiraj. Ko bo šla enkrat v vrtec ali pa ko bo pripravljena, se bo že navadila v koščkih jest. Če noče nič pojest, poskušaj vse, tudi vzgojno neprimerne metode (risanke, etc). Lahko je tistim, ki niso imeli neješčih IN prelahkih otrok govoriti, da pusti, pač ne bo jedla, da ne dajat risank, etc. Ne gre, pač se je treba vsakič pomatrat do konca. Pri meni sem recimo ugotovila, da je bolje, da se izmenjavamo pri hranjenju, ker imaš potem več živcev. Vsekakor se je pa popravilo, ko je šla v vrtec.
Kar se spanja tiče: ne vem, tukaj res nisem imela težav. Sicer res nisem zagovornik tega, ampak kaj se zgodi, če jo pustiš, da joka ?
Podpis!
Ta mala te ima popolnoma pod komando. In seveda te utrudi do amena, ker ji ti slediš, namesto, da bi ona tebi. 😉
Glede hrane tako, pusti jo! Lai bo jedla, kaj dobi, ali pa nič. Ne sekiraj se! Tudi če je prelahka. Moj sin je jedel na dan morda en jogurt. In to delal lahko cel teden. Pa spet normalno, pa spet en teden jogurt, en na dan. Pa mu zdaj, ko je star pet let nič ne fali! Otrok, ki je že več kot eno leto star, ne bo kar tako shiral. To se lahko novorojenčku zgodi, ne pa malčku. Ne popušpčat pri hrani! Res ne!
SPanje isto. Pojdi na dooooolg sprehod – tak, da ta mala hodi, ne da jo voziš! Lais e pojdita ven igrat. In potem jest in spat. Če spi, spi, če ne pač ne. Morda pomaga, če se z njo vležeš. Jaz vlegla bi se še z njo. Več pa ni potrebe.
Nauči jo, da se sama igra. Kako to, da še nisi imela časa, da se danes urediš? Če ni druge, kupi stajico, jo daj notri in amen, dokler ne prideš spet iz kopalnice. Saj bo tulila kot zmaj,nekajkrat, ampak se bo navadila. Morta se naučiti,d a se sama igra. Tako vama tudi ne bo hudega, če bo do desetih pokonci. Naj se igra! Ne delat to, da sta ji skoz za ritjo. Potem seveda pregoriš! Imejte čas, ko se skupaj igrate, ko skupaj berete in čas, ko se mora pač sama.
Sem tudi mamica treh, najmlajša je stara 11 mesecev.
Kaj ti si doma z njo? Ni in ne bo v varstvu? Spi v vaši sobi?
Jaz sem jo od vsega začetka navajala na spanje v posteljici. In dojenje ni bilo za uspavanje, ampak je zaspala sama. Zdaj se mi to obrestuje. Sploh, ko je doma zaradi zdravja se ena ali obe od večjih.
Zelo kmalu je dobila v roke pravo hrano. Beri cele kose, ki jih je grizla. Še preden je imela zobe, je sama jedla kruh, borovnice, kuhan korenček, grah, brokoli, melono,…. Zdaj želi imeti svojo žlico, jaz pa svojo. Dostikrat ji dam na žlico in nosi v usta sama.
Predvsem pa pokaži, kdo je mama in kdo določa, kaj in kdaj se bo delalo/jedlo/šlo na sprehod/…..
Predvsem pa naj je, ko je lačna. In če ne bi, potem ji pač povej, da do naslednjega obroka ne bo nič. In naj tako ostane. Brez baby keksov, kašice, zmiksane hrane. Jaz bi še gosti sok zamenjala z vodo ali pa vsaj z razredčenim kompotom.
Ponudi ji zrelo sezonsko sadje. Umij in ga nareži na tanke rezine. Med hrano ne glejta televizije. Ponavadi pomaga tudi, da kdo je zraven nje. naj postane enakovreden član družine, sedi pri mizi….
Za spanje ti pa svetujem knjigo http://www.didakta.si/e-knjigarna/prirocniki/vzgoja/otrosko_spanje_brez_joka_v_sanje.html
Hvala za odgovore.
Ko se je začelo tole s spanjem čez dan, smo začeli razmišljati o spanju samo še enkrat in sem jo začela dajati spat kasneje, pa tudi počakam, da si že menca očke in se ji vidi, da je zaspana. Včasih (redko) uspe, če se uležem zraven, zadnje čase niti to ne več. Se hoče obračat in vstajat (tudi v najini postelji), nori. Potem se greva naprej igrat, poskusim kasneje, včasih uspe, včasih spet ne. Vidim pa, da rabi, ker je koma in tečna in se z ničemer več ne da zamotit, razen s prepovedanimi stvarmi (odpiranje predala s smetmi npr.:) Če tega ne more, teži za znoret. Pa tako dobrovoljen otrok je bila, res. Pri nas do nedavnega skoraj nismo vedeli, kaj je to jok.
Svetujem ti tako:
1. Razčisti nekaj stvari sama s sabo: Kdo je šef? Kaj želiš? Ali se imata obe lepo ali samo tvoja hči? A bosta obe zadovoljni? A bo ona piskala, ti pa plesala?
2. Naredi načrt: Kakšen dan želiš – okviren urnik, Kako želiš da vzgoja poteka – koliko boš odločna (ne diktatorska, ampak odločna), koliko boš vztrajala?
3. Otroka se bojiš – razumljivo, ker ga ne obvladuješ, ker je dogajanje okrog njega nepredvidljivo: odloči se, ali se ga boš bala, ali bo on “šef”, ti boš pa trepetala.
4. Pravila: rutina pri dajanju otroka v posteljico: ga umiriš, daš v posteljico, lupčka, odideš – vsak dan isto – ob joku prideš vsakič malo kasneje. Če otrok prihaja iz postelje, ga vrneš – brez besed – poslovno.
5. NAJVAŽNEJŠE: umiri se v sebi (vem, težko – pomaga meditacija, sproščanje, dihanje), ker otrok čuti,d a si v luftu in je še sam tak. Ko boš mirna, bodo tvoje reakcije, besede mirne – otrok bo posledično tudi mirnejši.
6. Nič hudega, če ti ne gre, lče ti ne uspeva – ponavljaj vsak dan in imej pred očmi, kaj je cilj – TVOJA VIZIJA, kakšna mama si, kako vzgajaš.
Do malčice bodi odločna, a ljubeča, emapatična, sočutna – a ODLOČNA, ko veš, kaj želiš doseči. Ne biti trda.
Srečno! Smo dale to skozi!
jaz te pa čisto razumem, imam 2,5 letnico
sem in tja kdaj sem (bila) tudi že na robu živčnega zloma
do enega leta zvečer sploh ni hotela zaspat, nobenega pravega ritma ni imela, včasih sva midva že v stoje spala, ona je pa še kr kričala ven iz posteljice… z odhodom v vrtec smo to uredili, ujeli smo ritem in itak je bila zvečer tako utrujena, da je samo “dol padla”
prej je pa tudi po eno uro skakala po postlici in vstajala, ampak je mela mal smole, ker ima zelo trmasto mamo in je mama tud vztrajala, tko da zdaj lepo spi v svoji postlici… samo predlog: nikar je ne navadi spati med vama, tega je boš še težje odvadila, ko boš ugotovila, da imate preveč “dren” v postelji…
kar se pa hrane tiče, te pa še bolje razumem – meni se je mešalo, ker “smrklja” ni jedla prav nič – sveže skuhane kašice (iz doma pridelane bio oh in sploh zelenjave) – en dan celo skledico, drug dan eno žličko, pa sem ji brala knjigice, pa pela, pa malo da ne visela z lustra, dokler se mi ni pri ene 11 mesecih odpelo – zdaj postavim pred njo – lačna? ne, ok prav vzamem in konc veselja. pa je tud prelahka, čista suhica, ampak dokler leta po svetu kot zmešana, se normalno razvija in raste, je jaz s hrano ne bom več silila. bo že jedla, ko bo lačna…
eh, predvsem pa mislim, da je bil problem (in je še) v meni – bolj ko sem se jaz sekirala in živicrala, manj je hči sodelovala in kdaj je blo že res tako, da sem se morala samo jaz odstranit iz njene bližine, pa je blo vse ok (pomagala mi je moja mama, da jo je v najbolj kritičnih trenutkih prevzela). težko ti rečem, da se skuliraj in manj sekiraj, ker vem, da je to ful težko izvedljivo, ampak preverjeno pomaga 🙂
pa srečno.
Najbrž ni s teboj nič narobe, samo tvoj svet se vrti okoli tega otroka, in ona to presneto dobro ve. Povedala ti bom svoje osebno mnenje pa ga vzemi na znanje če hočeš ali pa tudi ne. Tudi moja mlajša hči je bila pri dobrem letu en kup tečnobe in zahtevnosti, ne jesti, ne spati, ne v vozičku, bohnedaj v stajici, mogoče malo mamici v naročju a tako, da mami zganja entertejnment in se vsaki dve minuti spomni kaj novega. Za menoj je hodila na WC, kuhala sem z njo v naročju, igrala se je v peskovniku samo, če sem sedela zraven in zganjala cirkus zanjo. Ponoči obvezno zbujanje – enkrat okrog enajstih in potem še vsaj enkrat okrog treh. Ven iz postelje, k mamici, cukat, valjat se…. aaaaaa. Po domače povedano – vlekla je elastiko kolikor se je dalo. Mož je najprej zmajeval z glavo, potem se je umaknil in čakal, da mi bo počil film. Takrat sem imela že 33 let in mnogo manj energije kot pri prvi hčerki. Pa mi v bistvu ni počil film samo počasi sem spoznavala, da preprosto ne morem vsega. In sem nehala kuhat tri menije, ponudila sem kosilo, kar je pojedla je, potem je bila hrana ob naslednjem obroku. Spat je čez dan nisem več silila, ker preprosto ni več hotela spat, niti ni potrebovala več spanca. Če je slučajno zaspala v avtu je to pomenilo žurko do enajstih zvečer. Preprosto sem s časoma razvila neke vrsto toleranco na lastne zahteve in želje in doktrine o vzgoji otrok. Če ni hotela jest, ji nisem več tlačila hrane, nočeš spat – prav pa ne. Ne zdaj ne moreš v naročje, mami dela to in to.. odmik je bil sicer počasen a je počasi le rodil sadove. Vse skupaj ne pomeni, da si slaba mama, ampak da poskušaš biti dovolj dobra mama. In to pomeni da si samostojna oseba, ne otrokov postrešček. Ker ne glede na to, da je za nekatere materinstvo življenjska izpolnitev, je treba ostati cel človek, da si lahko dovolj dobra mama. Predvsem nehaj razmišljat o tem ali si dovolj dobra, kaj vse bi ji lahko še vtaknila v r+++, da bi bila bolj zadovoljna. Išči svoje zadovoljstvo in mir pa bo mirnejši tudi otrok. Hodi po bližnjicah in ne kompliciraj. Daj ji za igrat kaj, kar jo trenutno pritegne in se usedi za pet minut, brez slabe vesti. Nisi ne prva in ne edina ki se ji to dogaja in od vaju je odvisno kaj bo zraslo iz male zahtevnice.
Odgovarjam vmes:
Kaj ti si doma z njo? Ni in ne bo v varstvu? Spi v vaši sobi?
JA, doma sem z njo, ker nimamo vrtca. Spi v svoji posteljici v najini spalnici. Od začetka je spala tako. Tudi dojenja nisem zlorabljala, kot rečeno, s spanjem nikoli ni bilo težav. Pri nekaj tednih mi je prespala noč (in to ne 5 ur, ampak tako, da sem jo ob pol sedmih zjutraj tipala, če je še živa:)
Zelo kmalu je dobila v roke pravo hrano. Beri cele kose, ki jih je grizla. Še preden je imela zobe, je sama jedla kruh, borovnice, kuhan korenček, grah, brokoli, melono,…. Zdaj želi imeti svojo žlico, jaz pa svojo. Dostikrat ji dam na žlico in nosi v usta sama.
Tudi pri nas smo lepo začeli z gosto hrano in tudi koščke je jedla brezzoba (zobke smo itak dobili zelo pozno, ima šele 4).
Predvsem pa pokaži, kdo je mama in kdo določa, kaj in kdaj se bo delalo/jedlo/šlo na sprehod/…..
Bolj bo to, ker je res trmast otrok.
Predvsem pa naj je, ko je lačna. In če ne bi, potem ji pač povej, da do naslednjega obroka ne bo nič. In naj tako ostane. Brez baby keksov, kašice, zmiksane hrane. Jaz bi še gosti sok zamenjala z vodo ali pa vsaj z razredčenim kompotom.
Kot sem že rekla, pri nas ni keksov, niti gostega soka, še kompota ne. Pije vodo, včasih dobi čaj, in mleko.
Ponudi ji zrelo sezonsko sadje. Umij in ga nareži na tanke rezine. Med hrano ne glejta televizije. Ponavadi pomaga tudi, da kdo je zraven nje. naj postane enakovreden član družine, sedi pri mizi….
Za sadje ni variante, res ne. Je pa z nama za mizo, nikoli pred televizijo. Ko jeva, je vedno zraven, seveda pa ne morem vedno jesti z njo.
Za spanje ti pa svetujem knjigo http://www.didakta.si/e-knjigarna/prirocniki/vzgoja/otrosko_spanje_brez_joka_v_sanje.html%5B/quote%5D
Imam to knjigo, ampak v njej takega primera enostavo ni:-( Se pa trudimo upoštevati vse nasvete okoli tega…