Drage, dragi, objavljamo čisto svežo porodno zgodbo, ki jo je posredovala mama malega K:

“Mali K. se je rodil točno tako, kot sem si zanj želela. Kljub temu ni bilo lahko in je od mene zahtevalo vso psihofizično moč, kar sem je takrat premogla. Pa mi je uspelo in ko pogledam nazaj, sem nase zelo ponosna.
Seveda sem imela precej izdelano vizijo poroda; no nekaj vizij. Zahvala temu gre mojemu prvemu porodu, ki je bil za moje doživljanje prava kalvarija. Dal mi je pa vendarle to, da sem sedaj natančno vedela česa nočem. Natančno sem vedela, da nočem medikaliziranega poroda; ali bolje, neskončno sem si želela, da pri porodu sploh ne bi imela opraviti z nobeno porodnišnico in njenimi pravili, z nobenim zdravnikom, ki ponavadi ‘išče’- čeprav podzavestno- zgolj probleme in tudi z nobeno babico, ki je prezaposlena ali preutrujena ali karkoli pač že, da bi mi mogla popolnoma, zavestno stati ob strani, torej kot ženska ženski, v tem globokem in prelomnem dogodku najmanj treh ljudi: otroka, ki prihaja na svet, mamice skozi katero otrok prihaja in očeta, sprva tihega partnerja pri ustvarjanju življenjskih pogojev za novo bitjece. No, in ko sem dodobra preučila svoje želje in naše finančne zmožnosti, sem prišla do treh možnosti: babiška hiša v Postojni, ki pa je po temeljitejšem seznanjenju takoj odpadla, babica iz Avstrije ali neasistiran porod na domu. Na koncu se je zgodil porod, ki je bil nekako med neasistiranim porodom in porodom s pomočjo babice iz Avstrije. Začelo pa se je takole.
Šest dni pred dejanskim rojstvom Kja, sem doživela lažni alarm. Poklicala sva babico, ki je prišla 2,5 uri kasneje in me pregledala. Bila sem odprta 3-4 cm vendar je babica dejala, da ni ravno prepričana, da bom v kratkem rodila, lahko pa vseeno poskusimo. Dala mi je homeopatske kroglice in popadki so se nadaljevali vso noč, redno pribl. na 5 minut. Zjutraj pa je vse naenkrat potihnilo. Do poldneva o popadkih ne duha ne sluha. Očitno ne bo nič. Sem si kar oddahnila, kajti znotraj sem čutila, da še ni pravi čas. Babica me je še enkrat pregledala in ugotovila, da napredka od prejšnjega večera ni bilo. Odločili smo se, da bo najbolje, če babica odide nazaj domov in da jo spet pokličeva takrat, ko bo šlo zares. Za slovo mi je rekla, da bom, glede na stanje materničnega vratu, zagotovo rodila v roku enega tedna. In prav je imela.
Sama pa sem se spraševala, kako bom sploh vedela da tokrat pa res gre zares. Pri prvem porodu mi je odtekla voda in v roku pol ure sem imela že zelo močne popadke, celoten porod pa je trajal nekje 5h. Torej bo šlo, ko bo šlo zares, v drugo verjetno še hitreje. Bo babica sploh imela dovolj časa, da pride do našega doma?
Tisto jutro, na dan Kjevega rojstva, sva z možem ob pogovoru preživela nekaj zelo prijetnih trenutkov. Zamolčal pa mi je, da je takrat, ko se je zbudil, začutil zelo čudno bolečino v predelu trebuha, ki je ni mogel pripisati ne želodcu, ne črevesju. Takoj ga je prešinilo, da je danes ta dan, ko bo sinček prišel na svet. Nato je vstal, jaz pa sem še malo poležala; v bistvu sem potonila v meditacijo ali bolje v molitev in prosila za znak, ki mi bo dal jasno vedeti, da je prišel čas poroda. Da ne bo nobenega dvoma. V trenutku, ko sem z meditacijo končala, sem začutila in slišala čudno ‘brco’, ki pa sploh ni bila brca, temveč razpok mehurja. Popolnoma premočena sem vstala, na hitro nekaj pojedla, poklicala babico in prosila moža naj začenja pripravljati prostor poroda. V tistem trenutku sem se odločila kar za dnevno sobo, čeprav sem porod načrtovala v za to posebej pripravljeni sobi (v zgornjem nadstropju). Mož je začel pripravljati vse potrebno, jaz pa sem se namestila na kavč (na nepremočljivi podlagi) in se osredotočila na proces. Tako sem ostala vse do druge porodne dobe. Nič se nisem gibala, temveč nepremično sedela po turško in se popolnoma posvetila popadkom. Takrat sem že vedela, da bom rodila sama. Da babici ne bo uspelo priti pravočasno. Če povem po resnici, se mi je ta scenarij dozdeval celotno nosečnost. Pa ne samo meni, tudi možu in moji sestri. Ne vem, kar vedeli smo, da bo tako. Možu sem celo dala za prebrat besedilo z naslovom Kaj mora partner vedeti v primeru nepričakovanega poroda iz knjige Janet Balaskas: Active Birth. Kljub temu pa sva med nosečnostjo vseeno premlevala in načrtovala različne možnosti poroda. Jaz predvsem zato, da sem utišala nenehno blebetanje- v smislu ‘kaj pa če….’- svojega uma.
Po dobri uri vedno močnejših popadkov sem začutila tisti znani ‘jaz ne morem več’ in takoj nato neustavljivo potrebo po potiskanju. Šla sem na tla, v klečeč položaj s koleni na tleh, poklicala moža in mu rekla, da se bom pokakala (bilo je zjutraj in jutranje potrebe in toalete sploh nisem imela časa opraviti) in da naj poskrbi za čistočo, ker se bo otrok zdaj zdaj rodil. Mož je storil, kar sem ga prosila in ko je opravil, je že otipal glavico. Sledila sta še dva popadka in sinček je bil rojen. Ujela sem ga sama in si ga takoj položila na prsi. Takoj je zadihal in zajokal, tudi popkovina je takoj prenehala utripati. Tako smo ostali in čakali na porod posteljice in prihod babice.
Pri prvem porodu so mi posteljico ročno luščili (brez protibolečinskega sredstva). Zakaj, ne vem, saj niso počakali niti minute po rojstvu hčerke, da bi telo sploh uspelo ‘sproducirati’ kakšen popadek. Rekli so, da je bila placenta vraščena. Kako so to lahko ugotovili ne vem, saj kot sem že napisala, niso počakali na popadke, s katerimi, se porodi posteljica. Tega me je bilo tokrat strah. Namreč, da bi bila posteljica resnično vraščena. Pa ni bila. Takoj ko se je K. rodil, sem začutila popadke. Aha, tako se občuti, ko se poraja posteljica. Vendar se po 45min posteljica še vedno ni porodila. Ravno takrat pa je prišla babica. Najprej je pogledala, če kaj krvavim, vendar nisem. Nato sta z možem prerezala popkovino in ker posteljice še vedno ni bilo, imela pa sem popadke, mi je malo pritisnila na trebuh, narahlo potegnila za popkovnico in posteljica je sama zdrsnila ven. Očitno se je že ločila od stene maternice. Pregledala je posteljico, če je cela. Nato je pogledala še, če sem se kaj raztrgala. Raztrganina je bila kar velika, verjetno zato, ker se je porod zgodil tako hitro. Dala mi je protibolečinsko sredstvo in me zašila. Rekla je, da me bodo šivi boleli precej manj kot prvič, ko so me prerezali. Moram napisati, da me šivi niso boleli niti takoj po šivanju, ko je analgetik popustil. To pa zato, ker sem se raztrgala ‘naravno’, torej naravnost proti anusu in ne poševno, kot te prerežejo v porodnišnici. Babica je pregledala sinčka, ga stehtala in napisala potrebne papirje, ves ta čas pa opazovala kako je z menoj. Nato smo še malo poklepetali, potem pa je babica odšla. Jaz sem se stuširala in s Kjem sva odšla na zasluženi počitek.

Moj ‘skoraj neasistiran’ porod ni bil mačji kašelj. Od mene je zahteval, da sem se popolnoma prepustila inteligenci svojega telesa, ki je proces vodila; da sem odklopila svoja čustva (predvsem strah) in svoj razum (vse možne črne scenarije, ki se začnejo s ‘kaj pa če…’). Inteligenca telesa namreč ne pozna dvoma, ima popolno zaupanje v svojo modrost. Ko se ji prepustiš, delaš točno to, kar je potrebno, da proces pripelje do optimalnega rezultata.
Seveda je najpogostejše vprašanje, na katerega naletim: Kaj pa če bi šlo kaj narobe? Ja, seveda gre vedno lahko kaj narobe. Tako kot nas lahko doletijo vsakovrstne nesreče, kjerkoli in kadarkoli, seveda, če nismo dovolj pozorni. Če nismo zavestni. Zato je, po mojem mnenju, za vsako bodočo mamico, ki se odloči za takšen porod, zelo pomembno, da se v proces spusti kar se da zavestno; ne samo v proces poroda, tudi v proces nosečnosti. Tudi sama sem se zanju dobro ‘opremila’ z informacijami pa tudi z dobro psiho-fizično kondicijo. To pomeni, da sem bila brez zdravstvenih problemov pred in med nosečnostjo in da sem bila ‘gospodar’ svojim čustvom in mislim. To pomeni, da nisem pustila, da me razno razna čustva (spet predvsem strah) in misli in ideje, ki niso bili v soglasju z mojim notranjim glasom, zavedejo v dejanja, ki bi jih na koncu lahko obžalovala. Kot se je zgodilo v prvi nosečnosti in niti pod razno nisem hotela dovoliti, da se to ponovi v tej nosečnosti. Pri tem mi je zelo pomagala knjiga Sacred Birthing avtorice Sunni Karll. Kadarkoli so črne misli, dvom in strah zavladali v meni, so me besede v tej knjigi vedno znova opomnile na tisto notranjo dimenzijo človeka, na moj notranji glas, na njegovo modrost in resnico. Poleg tega se me je knjiga globoko dotaknila tudi zato, ker iz nje veje takšno spoštovanje do nosečnosti, poroda in novorojenčkov, kot ga jaz osebno še nisem srečala. Zato je moja velika želja knjigo podariti društvu Naravni začetki. Ker pa nisem ravno v ‘rožnati’ finančni situaciji (resda, sva za porod ‘veliko’ plačala, vendar je bil za naju naraven porod, v intimnem okolju, s pomočjo babice velika prioriteta in več kot vreden tega denarja), sem se odločila, da izdelam punčko- s sestro imava namreč spletno trgovinico z igračami iz naravnih materialov- in z izkupičkom od punčke kupim omenjeno knjigo in jo podarim Naravnim začetkom. Za to, drage mamice, potrebujem vašo pomoč oz. pomoč ene izmed vas. Če je katera izmed vas ‘navdušenka’ nad igračami iz naravnih materialov (tako kot jaz 🙂 in ji je omenjena punčka všeč, bo vaš nakup več kot dobrodošel. Naslov spletne strani http://www.sonceve-puncke.si.

Za konec pa še to. Moje srečanje z babico Ursulo in Avstrije, mi je odkrilo še dodatno dimenzijo poroda in rojevanja. Namreč, da je to sfera žensk. Da je to področje, ki bi ga morale obvladovati ženske. Da samo ženske resnično vedo, kaj pomeni roditi otroka. Da samo ženske vedo, kako ‘v resnici roditi otroka’. Da morajo biti ženske glavne pri ustvarjanju prostora in vzdušja v katerem se bo porod zgodil. Moški so pri porodu zato, da služijo oz. so ženskam na uslugo. Ta zadnji stavek je izrekel moj mož. In za to sem mu resnično hvaležna.

mama malega K “

objavila moderatorka, ki se mami zahvaljuje za posredovano. In knjige bomo pri Naravnih začetkih veseli, žal pa fotografije punčke ne morem objaviti zaradi tehničnih zadreg, prosim, uporabite navedeno spletno stran, če se vas je povabilo punčke iz naravnih gradiv dotaknilo.