Pozdravljeni,
zanima me vaše mnenje glede zgornje trditve. Torej, ko starši zahtevajo, da je pod njihovo streho vse tako, kot zahtevajo oni. V našem malem kraju je to kar pogosta trditev, pa ne glede na to ali je “otrok” star 18 ali pa 30 (se pravi nobenih kompromisov, kljub temu, da so finančno recimo ločeni). Večina hiš je vsaj s tremi nadstropji, starši po eni strani hočejo, da “tamladi” ostanejo doma, po drugi strani, pa jim nekako postavljajo pogoje (seveda z vso pravico, saj je hiša njihova). Kakšno je vaše mnenje glede tega?

imajo vso pravico do tega. tako, kot imajo otroci vso pravico do tega, da se odselijo.

jaz sem se. pa čeprav niti slučajno ni prišlo tako daleč, da bi mi kdo kaj pogojeval.

Mislim da je taka trditev generalno gledano trapasta, predvsem pa nespoštljiva do vseh otrok, ki imajo 15 let oz. več.

Smiselno je le takrat kadar otrok ogroža sebe ali koga drugega oz. njegove pravice. Pa še takrat se sčasoma stvari razjasni in doreče v kulturni debati.

Tisti moment, ko bi mi to rekli bi odšla…. Sicer sem na svojem, čeprav se super razumemo, vsak dan se obiskujemo, slišimo,… Vseeno sem mnenja, da dve generaciji pod isto streho ne gresta skupaj, saj prepogosto pride do konfliktov.

Se strinjam z obema zgornjima komentarjema… VEM, da imajo do tega vso pravico (njihova lastnina njihova pravila). Ampak glede na to, da imamo starše radi (posplošujem vem, ne me linčat!), se mi zdi, da je se da vsako stvar rešit, dogovorit, nekako spremenit, če jim to ne ugaja… V zgornji trditvi so bile mišljene zadeve kot so recimo izlet za dva dni v neznano (seveda s svojim! denarjemin neznano mislim, da pač ne polagaš računov s kom in kje), zabava, ki se zavleče do jutra itd. Skratka stvari, ki se mi zdi, da kažejo samo na dokazovanje premoči, avtoritete in nikakorne vplivajo na kakovost njihovega življenja. Velikokrat slišim, da “otroci” (izraz otroci uporabljam zato, ker se v teh primerih starši dejansko obnašajo kot,da so to otroci) ne spoštujejo staršev, a se mi v tem ruralnem okolju zdi, da jih v nekaterih primerih “preveč” (predvsem pa preveč ubogajo, kar je po moje posledica “trde” vzgoje).

predvsem odrasti v glavi. te stvari, ki jih navajaš, se staršev popolnoma nič ne tičejo, niso njihova stvar.

bi pa moji starši tudi še zdaj pri mojih 37 letih radi dirigirali, kam smem na dopust, in kam ne.
samo mi na kraj pameti ne pade, da bi jih poslušala. jih pač pred dejstvo postavim
dejstvo pa tudi je, da mi jih ni treba poslušat vsak dan, ker vseeno ne živim več pri njih. in to je tudi eden od glavnih razlogov, da ne.

aja, pa še nekaj

samo zato, ker nekdo živi pod tvojo streho, ti nimaš pravice, da mu dirigiraš kako mora živet. lahko mu dirigiraš, kako se razpolaga s tvojo lastnino, kje in koliko in s kom bo pa spal, pač ne.

Če je hiša velika in če je možno ločiti gospodinjstva in če se mladi in stari sporazumno dogovorijo, da bodo živeli skupaj, potem morajo starši potegniti črto in se ne vtikati več v življenje svojih odraslih otrok.
Mislim, da takoj, ko je otrok finančno neodvisen, bi morali starši odrasti. Ampak eni se pač ne morejo sprijazniti, da je temu tako.

Kadar gre stvar v skrajnost, enostavno ni korektna do otrok oz. v obratnem primeru do staršev. Mislim, da je prav, da se trudimo za usklajevanje – vsak naj nekje popusti. Dejstvo pa je, da je dobra volja staršev, da pustijo otroke v hiši in da ima v večini primerov to velike prednosti.
Mislim, da je večji problem v mladih, ki ne bi spoštovali nobenih pravil, živeli pa po kavbojsko, mogoče celo na račun staršev.
Tudi jaz bi dovolila, da moj otrok ostane doma, vendar bi želela vseeno v svoji hiši imeti mir in spoštovanje nekih pravil.
Da še povem, da živim s starši v hiši in da sem se v večini primerov morala prilagoditi jaz, ne oni, kar je meni normalno. Ali kako – se bodo v svoji hiši starši meni prilagajali??

Dokler je finančno odvisen od mene, me bo otrok le moral nekoliko poslušati. Ko pa bo živel na svoj račun, pa makar v moji hiši, pa bo moral spoštovati mojo lastnino, karikiram: ne bo kar tako štemal vrat v steno, če se s tem ne bomo vsi strinjali ;). S kom bo seksal mi bo nekako vseeno 🙂 če bo le njemu pasalo…

Ne, je nimajo. Ljudje niso lastnina, s katero se dela, kar se hoče.

Vedno znova me zgrozi, kako primitiven odnos imate eni do ljudi. Kot da so objekti. Tudi če živi v tvoji hiši, ima človek svojo zasebnost, svobodo in ni lutka v tvojih rokah.

Grozljivo je, da je treba take osnovne stvari sploh razlagat.

Sem se prav zamislila….če bi teoretično kdaj sprejela katerega izmed (odraslih) otrok
v svojo bajto….vsak svoj štuk in vse.. kaj bi “zahtevala”? Kaj bi pričakovala?
Pa recimo:
– da prispeva v sorazmernem deležu denar in delo okoli bajte
– da ne zganja nenormalnega hrupa, da je zvečer mir
– da moja bajta ni “železniška postaja”, po kateri se sprehaja kup neznanih ljudi

pol pa že ne vem. Kje hodi, kaj dela, kaj ima za jest, s kom se druži, kam gre na dopust…
mi pa ne pride na misel komandirat. Pa če mi pove kam in kako ok, če ne…sem ga pač
slabo vzgojila :-))

Ne, je nimajo. Ljudje niso lastnina, s katero se dela, kar se hoče.

Vedno znova me zgrozi, kako primitiven odnos imate eni do ljudi. Kot da so objekti. Tudi če živi v tvoji hiši, ima človek svojo zasebnost, svobodo in ni lutka v tvojih rokah.

Grozljivo je, da je treba take osnovne stvari sploh razlagat.[/quote]

jaz sem vprašanje razumela, da pogojujejo, kako hišo uredit, kako adaptirat stanovanje, ne pa kdaj se mora z zabave vrnit…

Otrok ki živi pri 25 ali 30 doma, pač ni otrok. Je odrasla oseba, pri teh letih bi že človek moral biti neodivsen tako finančno kot mentalno. Vsak se ima pravico odločit kje bo živel, se odselil na svoje ali šel v najem ali živel doma pri starših. So pa starši ki otrok nočejo da bi šli kdaj od doma, živet drugam, pa če so še tako stari.

Če si finančno odvisen od starih rabiš spoštovat njhovo hišo in njihov življenski stil, ki ga živijo v hiši.

Glede na to kar vidim kako se imajo tisti, ki živjo skupaj (ta mladi na vrh v isti hiši), je vse bolj tako-tako. Poznam verzije, ko se tastar skos vtikuje (kako so rolete gor ali dol, kako je miza naštimana, kam se čevlji dajejo, kako je postla postlana)…. Poznam pa drug ekstrem, ko se stari popolnoma nič ne vtikajo, pridno plačujejo položnice, skrbijo za hišo vse sami, “tamladi” pa ne znajo tudi pozdravit.

Bom malo razširila tvoje razmišljanje – pri sobivanju morajo biti neka pravila, ne glede na to, kdo “plačuje” in čigava je streha. Navsezadnje se tudi mož in žena dogovarjata, kako bo v skupnem domu, čeprav je v lasti obeh. Ne more eden samo razmetavati in drugi samo pospravljati za njim. Enako je z otroki. Treba je spoštovat pravila sobivanja, ne pa zaradi finančne premoči nekoga psihirat in zasužnjevat.
Idealno je pa v vsakem primeru, da se gre čim prej na svoje.

Tudi meni se zdi dilema brezpredmetna. Ker če se starši vtikajo v zasebno življenje odraslega otroka, se ve, da je stvar brezizhodna. Ni več dilema a je to prav ali ne, ampak ali se da kaj spremeniti. In mislim, da ne. Rešitev – iti na svoje. Na sploh se prepričana, da je to v vsakem primeru najboljša rešitev za neko mirno samostojno življenje.

Bom malo razširila tvoje razmišljanje – pri sobivanju morajo biti neka pravila, ne glede na to, kdo “plačuje” in čigava je streha. Navsezadnje se tudi mož in žena dogovarjata, kako bo v skupnem domu, čeprav je v lasti obeh. Ne more eden samo razmetavati in drugi samo pospravljati za njim. Enako je z otroki. Treba je spoštovat pravila sobivanja, ne pa zaradi finančne premoči nekoga psihirat in zasužnjevat.
Idealno je pa v vsakem primeru, da se gre čim prej na svoje.[/quote]

se strinjam, vendar kadar ta stari nekaj modrujejo kako bi ali kako ne bi, rečeš samo ja , seveda in se obrneš, narediš pa po svoje, kadar gre za nebistvene probleme. potem pa itak pozabjo, ko vidijo da je zadeva boljš opravljena, kakor so si oni zamislili.
ne vem, nekateri pač lovijo vsako besedico posebej in jo jemlejo na smrt resno.
dobro, dokler je otrok pri starših in ga preživljaš, se bo pač držal nekih pravil, saj mu hočeš samo dobro, a ne. dobro nekateri starši niso taki ampak v večini mislim, da želiš in daješ otrokom vse kar moreš, čeprav so že odrasli. ne vem. tukaj berem, vsaj nekateri pretrgajo vse vezi in so na to še ponosni. mama ostane do svoje smrti mama svojm otrokom, to je pač človeška posebnost ali pa ni.

Zanimivi in predvsem različni pogledi na mojo podano trditev 🙂 Menim, da so stvari okoli lastnine jasne in da se, kar se tega tiče starši z vso pravico vmešavajo; ampak kot sem zgoraj dejala, gre se za to, da so si s tem, ko so dovolili (nekateri celo želeli, poznam tudi takšne, ki so igrali na karto usmiljenja-češ kako sem te vzgojil, da bom sedaj na starost sam za vso delo) bivanje pod njihovo streho, vzeli pravico do odločanja o dokaj intimnih zadevah njihovih “otrok” (družba, partnerstvo (s tem, da jih ne vozijo v hišo).Ker so jih hranili, šolali… od tod torej njihov posestniški odnos do otrok.Moje mnenje je, da to ni ljubezen, če ti nekdo reče “če ne boš delal tako in tako, te nimam več rad”, meni se to sliši kot izsiljevanje.

ja, cicimici, to je izsiljevanje in ni normalno. Kdo sploh lahko o tem dvomi? Vendar, otroc so tisti, ki lahko edini presekajo zadevo. Edini. Takih staršev se namreč povečini ne da spremeniti, brezupno.

Ne samo da se sliši kot izsiljevanje – ampak tudi čisto res je izsiljevanje.
In to primitivne sorte.

Ne samo da se sliši kot izsiljevanje – ampak tudi čisto res je izsiljevanje.
In to primitivne sorte.[/quote]

vs eje res, po drugi strani je pa prav tako res, da imajo tamladi zagotovo korist od tega, da živijo doma. Torej …
Saj vsak pozna svoje starše, ve, kako “funkcionirajo”, torej se ob “nekompatibilnosti”, kot jo navajaš, osamosvojijo. Pravzaprav je osamosvojitev nekaj normalnega.

A ni to malo čudno?? Tastari te naredijo, ker se sam ne moreš, si njihov otrok, potem pa, ko si odrastel, te pa začnejo jeebat v glavo in komandirat, hujše, kot takrat ko si imel 5 let.
Taki tastari so kulec, nesramni in nespoštljivi do svojih potomcev in sram jih bilo!!!

mene je pa kar groza ko vidim cel kup ljudi, ki nikoli ne bodo niti pol leta samostojni, živeli nekje, kjer jih zjutraj in zvečer mamica ne bi vprašala, če so se že napapcali.
Saj čisto razumem skupno življenje in prednosti tega, samo da čakaš do 60 leta, da doživiš občutek ločenosti od staršev, je pa tudi malo prehuda.

Meni osebno je stvar dobre vzgoje tudi ta, da povem, kam grem, s kom in kdaj se vrnem. Ne jemljem to kot polaganje računov in ne potrebujem odobritev staršev, gre za golo informiranost najbližjih in konec koncev, tudi komunikacijo. Zdaj, ne obveščam mame za vsak korak, ki ga naredim in s kom sem šla na kavo, povem pa ji, da gremo čez vikend tjaintja stemintem, da gremo na zabavo, da gremo na dopust in kam gremo in podobno, pa seveda v čveku ji tudi povem, da sem bila s kolegico na kavi in kakšno zanimivost s te kave (če je bila).
Pa ne živim z mamo!

Kar zadeva pa skupno življenje, je pa tudi precej odvisno. Če so tamladi finančno odvisni od tastarih, da jim tastari nudijo streho nad glavi, plačujejo položnice in mogoče še kaj (sploh otroci, ki se še šolajo), mi je normalno, da povedo, kam gredo na dopust, še sploh, če jim ga plačajo starši! Imam 15-letnika, ki ima žepnino, ki naj bi bila njegov denar in za kino in kokice me ne zanima, koliko je zapravil, ko pa kupuje kaj večjega, za par 100€, potem se pa dogovarjamo, kdaj, kje in kako. Se še ni zgodilo, da si ne bi kupil, kar si je želel, ampak mogoče kdaj tudi ni najbolj ugoden čas, da zapraviš 600€ za frštekerijo.
Drugo je spet, ko so nekateri samostojni, pa vseeno živijo v hiši staršev. Pri sobivanju naj bi veljala neka pravila, ki naj bi se jih držali obe “stranki”.
Potem je spet situacija, ko bi tamladi nevemkajvse okoli hiše, financirajo pa tastari. Sori miško, ko boš financiral sam, delaj kar hočeš, če financiram jaz, bom po svoje. Pa še vedno je tudi v takih situacijah prostor za komunikacijo in dogovor.
Potem je zdaj cel kup situacij, ko so odrasli ljudje finančno odvisni od svojih staršev. Ja ljuba duša, spoštuj roko, ki te hrani! Če ti dajo starši za vsako kavo s kolegico €, potem bodi še toliko, pa povej, s katero kolegico greš in kam! A je to problem?

Seveda obstajajo tudi starši, ki so kontrol friki, ampak to je skrajnost. V večini primerov mislim, da gre le za slabo komunikacijo in nestrpnost enih in seveda tudi drugih.

Takšni starši ne spoštujejo odraslosti otroka !