Slaba vest?
Imam vprašanje za vse, ki ste kdaj koli varali, ki še varate: kako lahko po tem, ko ste skočili v posteljo z drugo, svoji ženski pogledali v oči? Kako ste se počutili, če ste preverali enkrat ali pa če ste večkrat?
Ne razumem kako lahko človek normalo živi naprej ob svoji ženski, če pa jo je prevaral? Ali se ne opazi? Nimate morale? Kaj se dogaja takrat v vas?
tudi jaz sem tako razmišljala…dokler se mi ni to zgodilo..zaljubila sva se…bilo je noro lepo in je še…in nimam slabe vesti…pa sem bila prepričana da jo bom imela
mogoče malo egoistično, ampak enkrat živimo…[/quote]
Zakaj bi imela ti sploh lahko imela slabo vest?
Nekoga varaš, mu lažeš, da si zvesta ali vsaj svoje početje pred njim skrivaš, kot da se ga to ne tiče, zato tega zagotovo ne ljubiš, ali pa je to po tvoje izraz tvoje ljubezni do njega?? Če ga ne ljubiš, zakaj bi torej imela slabo vest? A?
Je varanje moralno početje? Slabo vest imajo le moralni ljudje, ti pa ne varajo. Razumeš, zakaj vsaj iz dveh razlogov nimaš niti kančka slabe vesti ali še ne…?
Zadnji tvoj stavek je pa klasično opravičilo vseh čez plot skakčic in skakačev, ampak to, da se le enkrat živi, ne opravičuje nobenega varanja.
Sej ni problem v tem da se zaljubiš, temu se itak človek ne more izogniti, če do tega pride…ampak zakaj varati…mej jajca pa reci grem imam druzga…zakaj mora partner trpeti zaradi tega…zakaj laži in vse ostalo…to pa tud ni nč…še manj kot nč…zaljubi se zaradi mene desetkrat sm mi to povej in me pusti, da si ustvarim svoje življenje!!!
Ko veš, da te mož vara ne vem zakaj premišljuješ o njem kaj on čuti. Raje sebe vprašaj kaj sama ob tem občutiš, kakšne vrednote so tebi pomebne in za tem stoj. To pomeni, da zaupaš v sebe, da veš, da se lahko zaneseš na sebe.
Če ti je vrednota zvestoba sigurno ne boš ostala v vezi ali zakonu z moškim, ki te je varal.
Meni se je zgodilo, da sem pred leti bivšega fanta prevarala. Naslednji dan mu nisem več mogla pogledati v oči in sem prekinila z njim, saj mi je bilo jasno, da v kolikor sem bila sposobna kaj takega narediti definitivno nisva za skupaj. Imela sem prav s sedanjim možem sva skupaj že 6 let in ve sta čas niti pomislila nisem na drugega moškega.
Hja, slaba vest. Nikoli ne bom pozabila prvega poljuba, ki sva ga z ljubimcem ukradla drug drugemu. In potem doooooolge voznje domov v solzah. Gledala sem cesto in se sprasevala, kam se bom zaletela. Upala, da bom edina umrla v tej nesreci, ki se ji ne morem izogniti. Pa ni bilo nic. Ko sem ze parkirala varno v garazi, sem se malo posedela. In si obljubila, da partnerju pogledam v oci. In on bo takoj vedel. Tako dobro sva se poznala, da sem vedela, kako se pocuti, ce sem samo videla njegove oci. Poleg tega pa nikoli nisem znala skrivati svojih custev, tudi ce sem hotela. Vendar niti zelela nisem skriti. Pogledala sem ga v oci in cakala, da bo znorel, da bo jokal, da se bo smejal, me poslal nekam, karkoli. Pa ni bilo nic. Cakala sem, kdaj bo kaj rekel. Nic. Pa me je ta clovek sploh kdaj gledal v oci? Jokala sem, on pa ni opazil. Nisem spala, on pa ni opazil. Zaljubljeno sem se smejala in gledala stran, on pa ni opazil. Moje prijateljice so takoj vedele. Moja mati je opazila. Brat je opazil. Ne znam skriti custev. Ampak kdor ne gleda, jih ne opazi. Nikoli me ni gledal. In s tem spoznanjem je zbledela vsa slaba vest.
Najbol smešno mi je kako veš čas poslušam moralne nasvete, ki jih vsak rad daje, predvsem u smislu “ne obrekuj neko za njegovim hrbtom ne želi drugemo slabega, daj se zamisli kaj pa če bi se tebi to zgodilo”, Vrjetno vse te kokoši, ki tako redno brskajo po tujih dvoriščih z mislijo da se le enkrat živi občutijo neverjetno grozo in strah ko jih kdo ogovarja oz kuje kake zlovešče načrte za njihovim hrbtom, one pa še isti dan skočijo ljubčku pod rjuhe k ljubčku in ko oziroma če se sploh uspe očedit že doma “nastavlja” možu, oziroma mu pove da je res utrujena in da danes pa ne more. To pa ni popolnoma nič hinavsko
Nemorem vrjet kako je lahko hinavščina vse povsod tak problem a pri teh stvareh je pa vse vredu. Za moje pojme ni z tistimi, ki imajo spolnih partnerjev za celo armado nič narobe, ampak zakaj je tak problem povedati doma možu ali h komurkoli se vračate? Očitno imate slabo vest čisto vsi ki se tega ne upate naglasni priznati ampak to delate po forumu z mislijo ja saj sem povedala nekomu, taki ljudje ste strahopetci in hinavci, ljudje, ki se jih vsaj jaz na veliko izogibam. Po drugi strani pa v takih vidim popolne nesposobneže zajedalce in parazite, ki se vlačijo okoli z mislijo, da je doma nekdo ki bo poskrbel za njih.
Vse tako izjemno pogumne po forumu naprošam da naj doma povejo svojim možem za svoje početje in povejo da nimajo slabe vesti in da uživajo in da bojo to počele še naprej. Vrjetno je bol malo takih če že je kakšna.
marinec
Oče mi je večkrat rekel, naj pazim kaj delam. Dobrohotno, ker je opazil, da ni vse običajno. Sicer pa imava normalen odnos oče/hči.
Poznam to filozofijo, da se vzrok za probleme v partnerskih odnosih išče v odnosu z očetom. Še bolj k temu napeljuje starejši ljubimec. Pa vendar, analiziram in analiziram, pa ne najdem ničesar.
Tole?
http://med.over.net/forum5/read.php?275,7541718
Mislil sem, da si svojo zgodbo zaključila. Tako je te marinec razumel.
Ti si partnerja varala, oče te je pa dobrohotno opozarjal, da pazi, kaj delaš? To ni normalen odnos oče/hči.
Praviš, da si stara okrog 30 let, prava lepotica, finančno sicer precej nesamostojna, kar hočeš popraviti, zato delaš tudi 60 ur na teden, s težavami v partnerskih odnosih, ki jo privlačijo tudi 20 let starejši moški. Nazadnje si imela poročenega starejšega ljubimca, ki te imel zgolj za seks in stočasno do tebe ravnodušnega in zate precej nezainteresiranega partnerja, ki si ga brez slabe vesti varala, kot opravičilo si zgoraj navedla, da ni znal čitati tvojih misli in ti brati iz oči in ga nato menda zapustila.
Si z očetove strani po rokah nošena, razcrkljana majhna punčka, ki pri tridesetih še ni odrasla in misli, da se ves svet vrti okoli nje. Tega si se morda končno zavedla in to si se odločila spremeniti. Pri svojih 25 letih si namreč potrebovala še vedno sponzorja in zaščitnika, ki si ga najšla v starejšem moškem. V ozadju takega ravnanja je pogosto neka motnja, ki je v otroštvu nastala v odnosu med hčerko in očetom. Deklice se zaljubijo v svoje očete in če oče takšno “igro” celo spodbuja in postavi “svojo princesko” nad svojo partnerko, potem je rezulatat takšen, kot ga vidimo zgoraj. To se ponavadi zgodi, če je mama takšne hčerke “šibkejša”. Ker je takšna “ljubezen” vseeno iluzija in hčerka ne more dobiti “intimnega” odnosa s svojim očetom, išče to zadovoljitev preko likov, ki jo na očeta nezavedno spominjajo. Izbira plitke partnerje, za katere že vnaprej ve, da ji ne morejo dati tistega, kar išče, to je pravo ljubezen in ta vzorec iskanja ponavlja in vedno znova boleče podoživlja odnos oče/hči.
Starejši moški v tem primeru kot oče pogosto ne izživi očetovskega lika, zato najpogosteje najde osebo, ki potrebuje njegovo zaščito in pozornost, išče svojo “princesko” in jo tudi nezmotljivo najde. To mu hkrati tudi daje občutek, da je pomemben, da je sposoben, zopet potenten. To je še bolj pogosto v primerih, ko oče ni zelo prisoten pri vzgoji svojih otrok, ali ker nima svojih otrok; ali ker je preveč zaposlen in ni poglobil odnosa s partnerko, ali ker mu partnerka ni dovolila, da bi bil v večji meri aktiven pri vzoji, ker ni odobravala njegovega pogleda na vzgojo ipd. Pogosto si starejši moški najdejo mlajše ljubice tudi zaradi statusa, ali zaradi v zakonu neizživete potrebe oz. omejevanj (npr. razni fetiši, spolne igrice…). To jim da občutek moči in živosti.
Seveda obstaja lahko še kakšen dodatni drugi razlog.
Sem ti tole že povedal v tvoji temi?