Spodaj ena piše o težavah s prenajedanjem. Našla sem se v njeni zgodbi in mi je grozno. Jaz si tudi ne znam več pomagati in bi rabila strokovno pomoč. A pozna kdo kaj takega na goriškem ? Ne unih psihiatrov v zdravstvenem. Jih poznam in se ne ukvarjajo prav s temi težavami.

Kaj ko bi se pogovorila s svojim osebnim zdravnikom ? Mogoče ti bo priporočil kakšno skupino za samopomoč.

tudi jaz sem bila celo življenje debela….samo prenajedanje…poročena 13 let….dva otroka…..in sem si našla “terapevta” (beri:ljubimca)…..srečna sem kot še nikoli v življenju…..polna energija….na hrano sem čist pozabila….shujšala 14 kg….cvetim….

“terapevta” pa ti ne morem priporočit, ker ga hočem samo zase

A mi lahko poveš, kaj konkretno to pomeni prenajedanje? Resno sprašujem, sem natur suha, pa tudi jem ne veliko, ker mi ne paše. Zato me res zanima kaj to točno pomeni. Ali imaš stalno kaj ob sebi, da grickaš? Ali se tako naješ, da trebuh boli? Koliko denarja pa gre za hrano?

V mojem primeru (nisem avtorica teme, spremljam pa temo, ker upam, da bo kak pameten nasvet tudi zame) gre za to, da non stop razmišljam o hrani. Kaj bi jedla, kaj mi paše, v katero trgovino bom šla kupit hrano, kaj bom kupla, koliko bom kupla, kaj bom skuhala za kosilo. Ko pojem že razmišljam kaj bom jedla kasneje. Jem če sem žalostna, zdolgočasena, razočarana, utrujena, jezna, napeta, pod stresom. Potem se počutim boljše. Jem, dokler lahko, ko mi je slabo, neham. Čim mi ni več slabo, spet jem. Občasno se zamotim s čim drugim, potem mi nekaj ur ni treba jest.
Za kosilo sem pojedla taveliko skledo solate, v njej narezani 4 kuhani krompirji in piščančja prsa. Nisem mogla pojest vsega, tako da je nekaj ostalo. Kljub temu se mi je po kosilu zluštalo sladko, pa nimam nič doma, tako da močno upam, da me bo minilo, ker če me ne bo, bom o tem razmišljala še cel božji dan, dokler se ne bom zvečer zapeljala vsaj do bencinske kaj kupit, da bom dala sama sebi mir in bom lahko razmišljala še o čem drugem.
Kakšen dan je tudi bolj normalen, ampak veliko dni je takšnih, kot sem napisala. Jaz osebno se počutim kot narkoman, ki razmišlja stalno samo o tem, kako bo dobil novo dozo, kje, kdaj…

To pomeni, da kadar jem, ne jem ampak žrem skoraj do slabosti. Da jem tudi kadar nisem lačna, ko sem žalostna, ko sem vesela, prehranjevanje mi je skoraj edini užitek v življenju. Jem vse živo, ob vseh urah, tudi na skrivaj. Recimo pojem povsem zdravo kosilo, čez pol ure ko me noben ne vidi požrem vse kar mi pride pod roke. Sendviče, sladkarije… Vase spravim enormne količine hrane.

Poleg moža imaš še “terapevta” ? Dobra si ti. Kdo me pa hoče tako kot sem ?

če bo kaj v pomoč:

http://med.over.net/forum5/read.php?16,546902

http://www.zzv-kr.si/datoteke/netponatisMAJ2009.pdf

To pomeni, da kadar jem, ne jem ampak žrem skoraj do slabosti. Da jem tudi kadar nisem lačna, ko sem žalostna, ko sem vesela, prehranjevanje mi je skoraj edini užitek v življenju. Jem vse živo, ob vseh urah, tudi na skrivaj. Recimo pojem povsem zdravo kosilo, čez pol ure ko me noben ne vidi požrem vse kar mi pride pod roke. Sendviče, sladkarije… Vase spravim enormne količine hrane.[/quote]

Ojoj, oba primera sta pa res grozna.Jaz včasih pozabim jesti do večera, če veliko delam. Sicer rada jem, ampak jem malo, zelo mi paše kombinacija hrane meso – zelenjava oz. solata. V bistvu pa ne maram krompirja, riža, testenin … Jem jim vedno zelo malo v prilogi. Tudi to je verjetno razlog, da nisem debela. Aja, pa sladkega sploh ne maram, mogoče na mesec pojem 300 g Milko in kakšne tavelike Haribo medvedke.
Upam, da boste rešile problem … Saj jesti je lepo, ampak stalno razmišljati o hrani, je pa res hudo. Srečno!

Poleg moža imaš še “terapevta” ? Dobra si ti. Kdo me pa hoče tako kot sem ?[/quote]

Investiraj raje v dober vibrator (no, ali pa kupi poceni vibrator in ogromno zalogo baterij) in namesto na hrano navali na orgazme …