Odhod od doma – domotožje

Pozdravljeni,

sem 23 letno dekle, ki ravno končuje študij. S fantom sva v zvezi 4 leta. Pojavila se nama je super priložnost, da se vseliva v skupno stanovanje.

Vendar pa je tukaj težava moje domotožje. Dobesedno me je zagrabila panika ob misli na to, da zapuščam družino, dom, predvsem me boli, da “zapuščam” starše. Ko sem za ta morebitni odhod povedala mami, sem jo pozneje opazila v solzah. To me je zelo zabolelo in začela sem premlevati o mojem odhodu. Ugotovila sem, da tudi sama nisem ravnodušna. V družini nas je kar nekaj članov in vedno sem bila navajena biti v njihovi bližini, vedno se je nekaj dogajalo… Še najbolj pa me boli krhkost moje mami ob vsem tem, ko sem jo videla v solzah me je to tako zabolelo, da si tega prizora kar ne morem in ne morem zbiti iz glave. Vedno sem jo pri vsem najbolj razumela, vedno sem jo bodrila, vedno sem ji stala ob strani, zvečer je prišla k meni v sobo in sva se pogovarjali, smejali in vem, da ona to rabi, vem, da jo boli v dno duše, ker odhajam, vem, da se bo na to zelo težko navadila, če sploh. Skrbi me zanjo, nočem biti jaz razlog za njene solze, to tako boli…

Ne vem kaj naj storim?? Ne vem, ali naj ostanem doma, odložim svoj odhod še za kakšno leto, ali kaj? A vsi ti občutki, domotožje, vse to s časom mine? Počutim se nemočno, imam občutek krivde, ker imam občutek, kot da puščam mami samo, čeprav ima očeta ob sebi, ki je super človek, dober do nje, vendar pač nima v sebi tega “ženskega čuta” za takšen pogovor z njo, kot sem ga imela z njo, imeli sva posebno vez, vez matere in hčere, sedaj pa jo zapuščam. Zelo me boli in sem depresivna zaradi tega. Kaj naj storim, da bo bolje meni in moji mami? Kaj naj ji rečem, da se bo počutila bolje? Naj svoj odhod preložim? Oditi sem nameravala v roku 2 mesecev.

Prosim, pomagajte mi, zelo vam bom hvaležna.

Živjo,

Za marsikoga pride takšen čas v življenju (zanjga/zanjo), vendar ti pišeš kot da odhajaš za vedno in da se nikoli več ne bosta videle, slišale. 🙁

Če je tvoja Mama kaj inoformacijsko pismena (če ni, jo bo pa tvoj Oče kaj naučil ali brat, sestra,…), bi se lahko še zmeraj “slišale”, čeprav v drugačni obliki. V mislim imam recimo, poleg običajnega stacionarnega telefona, mobilnega telefona, socialnih omrežij,… Skype/MSN (Windows Live Messenger). Dobre slušalke z mikrofonom, kakšna HD spletna kamera (lahko uporabiš tudi svoj mobilni telefon, če ima kamero z dovolj MPix) in ostaneta v vsaj nekem fizično-elektronskem stiku.

Sicer bo pa treba prerezati popkovino (bi matjazko nekako tako rekel). 😀

A greš v tujino, na drugi konec Slovenije ali kam ?

Živjo 12th_DNA,

hvala za odgovor.

Ne odhajam daleč, 10 km stran in vem, da se bova velikokrat videli, ampak ne bo pa več tistih najinih uric, vse bo drugače. Nekako sem bila tista, ki se je vedno na njeno stran postavila, sedaj se pa ne bom mogla več toliko, ker ne bom ob njej. In ona nima vozniškega izpita, da bi se lahko kadarkoli do mene pripeljala. Krivo se počutim, ker jo puščam med ljudmi, ki so sicer zelo dobri do nje, ampak niso takšni, da bi se tako kot jaz lahko z njo kadarkoli o čemerkoli pogovorili, ne razumejo je tako kot jo jaz.

Pa tudi mene stisne tesnoba, ko pomislim na to, da ne bom več kuhala za družino, ki je bila vedno navdušena nad mojo kuho, ne glede na to kaj sem skuhala, ne bo več vsega tega prostora okoli hiše, da bi lahko zunaj karkoli počela, zvečer se ne bom več mogla ulečti v svojo domačo posteljo v moji sobici, ne bom se več peljala po tej poti z občutkom, da grem domov domov, ne bo več tega, kar je bilo preko 20 let, na dom me veže ogromno lepih in čustvenih spominov, težko mi ga je zapustiti. In ne vem, ali je to znak, da nisem še pripravljena, ali pa mi bo težko ne glede na to kdaj bom odšla?

Tudi jaz ne vem kaj te v resnici muči. Si še kar mlada in je še čas, da razmisliš o vsem skupaj. Vprašati pa se moraš, če je ta fant tisti, s katerim želiš biti, si ustvariti družino, je to, kar pričakuješ od življenja? Ali pa je to kar nekaj tako v tri dni, ker se tako pričakuje in je udobno?
Druga stvar pa je vaše kao idealno življenje. Nisem čisto prepričana, da ste res taka fina familija.
V zdravih familijah gredo otroci s čisto vestjo od doma in se ne čutijo odgovorni za svoje mame, ki ji zdajle prav nič ne manjka a ne? Ali pa boš večna mamina hčerkica, ki boš imela tipa samo za to, da te oplodi in kaj denarcev prinese? Veliko takih žensk srečujem dandanes:
Vsekakor je pred tabo veliko pomembnih odločitev. Morda sem bila malo groba, ampak jaz res ne vem kaj te muči. To boš morala ugotoviti sama. Pri tem bodi iskrena do sebe in svojih želja in se ne oziraj na pričakovanja družbe, fanta, mame in drugih.

Zaradi takšnih in podobnih frustracij v enaki situaciji sva se s fantom, ki sem ga imela nadvse rada, razšla. Pritiski so bili preveliki in na koncu je bil sit mojega obotavljanja, jaz pa depresivna zaradi maminih izpadov in pomanjkanja podpore. Danes mi je žal. Takrat bi morala narediti po svoje in se ne ozirati na to, kako bo mama in kdo me bo pogrešal. Sploh pa v tvojem primeru, ko gre samo za razdaljo 10 km. Vsak dan se lahko pelješ domov, če ti je.

Ne vem, zakaj me te stvari tako mučijo. Oziroma mogoče zato, ker vem, da je moja mami krhka oseba, v življenju je doživela veliko težkih stvari in od vseh ljudi jo jaz najbolje razumem. Zato mi jo je težko “zapustiti”. Občutek imam, da sem jo / oz. jo bom s svojim odhodom prizadela. Že dvakrat sem jo zasačila v solzah. In to boli.

Kar se pa fanta tiče – med nama so vzponi in padci. Mogoče tisti padci nekoliko ovirajo situacijo oziroma odločitev, ampak če potegnem črto mi je všeč ideja, da bova na svojem. Me skrbi glede določenih stvari, ki me motijo na njem, ampak mislim, da to ne bi smela biti ovira.

Trenutno sem zelo zmedena in počutim se utesnjeno. Vem, da je to jamranje, ampak, tako se počutim.

U bistvu je že kar nekako padla odločitev, da se vseliva, jaz pa še kar paničarim. Vse me skrbi.

kar se mame tiče nujno preberi forum – mejna osebnostna motnja, svojci. ne trdim, da je tako, morda ti pa lahko zelo zelo pomaga.
kar se fanta tiče pa tako, saj se lahko preseliš in potem ugotoviš ali sta za skupaj ali ne. dostikrat se šele ko sta skupaj vidi, ali sta kompatibilna ali ne. samo ne takoj zanosit prosim.

To tudi moj fant pravi, da pač probava lahko, saj ni, da bi hišo gradila, gre za stanovanje, v katerem lahko po enem letu mirne volje prekineva bivanje, če vidiva, da ne folga in pravi, da je bolje to ugotoviti sedaj, kot pa potem enkrat pri 30ih. In se strinjam z njim glede tega. Sicer pa sva deloma že živela skupaj dve leti in nisva imela večjih težav zaradi tega.

Kar se pa navezanosti tiče – bom prebrala to kar si svetovala. Se pa zavedam, da sem mogoče nekoliko preveč navezana na dom, družino, še posebej na mamo, zdi se mi prav, da jih imam rada, ampak to, da se mi je tako težko odseliti je pa mogoče res malo pretirano, tudi to, da sem že med bivanjem doma težko odšla kam od doma, če je bila recimo mami sama doma, ker me je pekla vest, češ da sem jo “pustila samo”, je pretirana navezanost, morala bom prerezati popkovino, zavedam se tega. Vseeno je težko.

Hvala vse, za nasvete, res sem hvaležna za vsako besedo.

Kaj pa tvoja mama Elisa, je ona pretrgala popkovino z svojo mamo?
Zanimivo se mi zdi namreč,kako radi delamo drugim ljudem to,česar si ne želimo da bi drugi delali nam…
Ni ti treba imeti slabe vesti zaradi odhoda od doma,imaš pravico da si ustvariš svoje življenje točno tako kot rodovi pred teboj…
Starši bi morali biti v končni fazi veseli za svoje otroke,da jim privoščijo življenje kakršnega si želijo,ne pa da jih privežejo nase kot neke domače hišne ljubljenčke.

Elisa,

stara si 24 let…. čas je za odhod iz gnezda :). Mama te bo seveda pogrešala, vendar to ni opravičilo za čustveno izsiljevanje z jokom in tudi ne razlog, ki bi te moral zadržati doma. Naravno je da se osamosvojiš in naravno je da te mama pogreša ter se sčasoma navadi na to, da si se osamosvojila. Ni tvoja dolžnost ostati doma zaradi staršev. Drugo je pomoč in podpora, ki pa jo lahko brez problema daješ iz 10 km oddaljenega kraja. Saj ne greš na drug konec sveta!!

Vedež, njena mama je zgodaj umrla, ne govorim rada dosti o tem z mami, ker ji postane hudo.

Korianderček, saj globoko v sebi vem, da imaš prav, ampak vseeno je težko, ker je v življenju že dosti pretrpela, krhka oseba je in imam slabo vest, ker vem, da bo ji bo strašno hudo in da me bo strašno pogrešala, ko odidem. Že sedaj ji je, ob sami misli na to.

Saj vem, da bi bilo prav da grem, ker se veselim tega, ampak ne vem kako naj se znebim tega občutka krivde, ker jo “zapuščam” in kaj naj ji rečem kaj in kajo naj razložim, da ji bo lažje?

Čimprej bolje bo zate in za tvojo mater, samo storiti moraš to. ko se bo tvoja mati navadila bo ponosna nate da si upala to storiti.

Vsak odhod otroka ki odide iz urejene družine je po svoje težak. Je pa tudi nujen.. Da spoznaš sebe, da se osamosvojiš povsem.. Kasneje v življenju pa kot prebito drži le eno. Starši in otroci ne smejo živeti kje skupaj. Pa tukaj ni izjem. Obiski, kavica, kak lep pogovor in odnos ostane v redu. Vse ostalo je na dolgi rok ponavadi destrukt..
Super je da imata z mamo lep odnos, a tega lahko ohranita tudi če si oddaljena.. Tukaj ni nobenega problema. Boš pa se tudi ti šele sedaj morala navaditi kako je če živiš za sebe, na svojem..

Pojdi brez slabe vesti in tudi mama bo sčasoma postala srečna ko bo videla da ti gre dobro..

Kaj pa če ima mama menopavzo? 🙂 jaz sem šla tudi pri teh letih. Sem se poročila in šla živet skupaj pa k njegovimi (imava svoj vhod in vse, je pa še vedno ista hiša). Njegovi me niso nikoli preveč sprejeli, moj pa je imel takoj po poroki še tako službo, da sem bila cel teden sama, razen med vikendi. Mi je bilo noro hudo, pa sem šla včekrat domov na obisk, pa je šlo. Mami še vedno pokličem vsak dan, včasih tudi večkrat na dan.
Pa ji je bilo tudi zelo hudo ko sem šla. Ker sem bila zadnja doma (čeprav ostala dva živita čisto blizu), je še celo rekla, da se bosta zdj gotovo ločila, ker ni nikogar da bi se z njima pogovarjal, itd..
No pa se nista. Danes se vsi čisto fajn razumemo, večkrat gremo k našim in je to to. Life goes on. 🙂

Pa živi doma do 40-leta in bodi staršem na plečih! Narava je pač tako hotela, da vsakdo zapusti svoje gnezdo in tako je prav in tako mora biti! Normalno je, da odhod od doma prinese tudi malo domotožja, kakšno solzo itd., vendar ta odhod tudi ne pomeni nekega nenadnega konca ali preseka. Po lastnih izkušnjah lahko povem, da gre bolj za nek postopen proces: na začetku si vsak dan doma, pa 2 ali 3x tedensko te ziher obiščejo starši, potem pa se dolžina obiskov doma sčasoma krajša, enako pogostnost prihoda staršev na tvoj novi dom. 🙂 Na koncu pa tudi sprevidiš, kako prijetno je biti ‘na svojem’ in koliko prednosti to prinese. To, da se osamosvojiš in zaživiš samostojno, je pač neizogibno; vsaj pri normalnih in odraslih ljudeh je tako. Če pa si temu nedorasla in če imaš veliko pomislekov, pa se pač raje ne odločaj za kaj takega, ker bo to tudi partnerju v breme. Samo da ti ne bo kdaj žal, da nisi šla – in po vsej verjetnosti ti bo!

Rezultat slabe (bolje rečeno ZANIČ) vzgoje staršev. Otroke imamo zato, da jim pokažemo v svet in jim dovolimo odleteti.
Seveda je lahko mama žalostna zaradi odhoda, ampak navzven bi morala znati malo zaigrati in pokazati navdušenje, da je hči našla svojo pot in svoje obzorje. Čez leto ali dve ne bo nič drugače in nič lažje.
Žal poznam kar nekaj primerov (sicer bolj kmečkih fantov), ki so ravnali tako, da starši ne bi bilo “žalostni” zaradi odhoda ali v stresni situaciji zaradi novega člana družine, ki jim ni bil najbolj po volji. Danes so “srečni” 50 – 60 letniki. Starši so pomrli, oni pa so ostali sami in zagrenjeni.