Najprej pospravljanje, pucanje, nakupi, ki si jih zdaj res ne bi mogli privoščiti, peka potice pozno v noč….za posedanje pri mizi s sorodniki, s katerimi nimamo nič skupnega in smo skupaj samo zato, ker je to pač tradicija…
Po končanih praznikih pa še enkrat pospravljanje in obračun denarja, ki ga bo zmanjkalo za položnice….
Me ima, da bi šli kam in nas letos pač ne bi bilo doma…a kaj, ko tudi to stane….
Nimam rada teh družinskih shodov, samo sem iz ljubega miru raje tiho in potrpim. Če bi imela vsaj pogum, da jim povem, da naj tudi oni kaj prispevajo k stroškom zakosilo!

Evo, to je pa samo TVOJ problem. Če boš še naprej to prenašala in se ne boš postavila po robu, bo vedno tako. Zamere bodo, takšne in drugačne, če to furate že xy let. Lahko lepo rečeš, da letos pa ti ne boš pripravljala kosila, ker ni denarja ali časa ali se ti ne ljubi. Ne rabiš pričakovati pa od drugih, da te bodo povabili na kosilo.

Pospraviti ne rabiš zanje, temveč zase, saj veš, da obiski ponavadi malo posvinjajo (ne namerno). Če ti gledajo, kje imaš prah, sploh ne vem, zakaj jih vabiš. In res ne razumem, zakaj bi se španala, če ti denarno ne znese. Zdaj si napisala točno to, da vse, kar počneš, počneš zaradi kao pričakovanj drugih, pri čemer:
– ne veš, kakšna so dejansko pričakovanja drugih (rutina še ni nujno želja)
– ne želiš tega početi, pa vseeno delaš, torej delaš proti svojim pričakovanjem.

Kaj je tradicija? Da se ljudje za praznike združijo, če jim je. Ni se pa treba nažirati in sprazniti pol mesečnega proračuna za to.

Nihče ti ne more pomagati, lahko si le sama. S tem, da vneseš spremembe v življenje tako, da boš ti zadovoljna.

Spala do 10.h, zdaj se pretegujem, stanovanje je v razsulu, kot vsako soboto, a do večera ga bomo že spravili v red. Edini strošek so bila jajca, ki jih bomo z otroki danes pobarvali. Potem pa dva dni časa za družino in za lenarjenje. Obožujem praznike! 😉

problem s tem sem imela, potem sem se odločila, da ne bom več sodelovala v tem sedenju … zdaj vsi vedo, da me ni … sem na pohodu ali v bazenu … a veš, da so se že sprijaznili in me noben čudno ne gleda 🙂

Jaz obožujem tako božične kot velikonočne praznike.

Naredim toliko, kot lahko. Toliko da sem zadovoljna. In nič več. Vse imam pospravljeno (gospa), potico mi je spekla tašča (odlična tašča), pirhe bomo pa sami naredili, nesli žegnat. Hiša je polna tulipanov, hortenzij s pirhi. Zdajle bom pa naredila še šopek za žegen.

Jutri bom naredila blagoslovljen velikonočni zajtrk, v ponedeljek pa gremo na obisk.

Torej nobene frke, nobene nervoze, samo luštno.

Tukaj je pa res odvisno vse od tebe. Izhajaj iz sebe in iz svoje ožje familije. Odmisli pričakovanja tistih, s katerimi te ne veže kaj dosti. Zakaj slepo sledit nekim navadam – na določen dan obiskovati nekoga (vmes pa ne kaj dosti), imeti točno na določen dan vse spucano in jesti, kar naj bi se jedlo? Zaživi svoj lajf in naj bo praznik prazničen, da se ga veseliš in preživiš na način, ki ustreza tebi/tvoji familiji. Tudi z malo denarja se da. Tele prazniki so sicer deževni, a vseeno: družinske karte za vlak so kar ugodne, hrano in pijačo vzamete s seboj, pa na Obalo. Al pa greste z mestnim busom do zadnje postaje in hodit v neznano (vmes lahko naberete regrat, koprive, kakšno zelišče), greste kam z bicikli, namesto da daste denar za preobilno mastno hrano, si privoščite kopanje. Bolj zdravo in še otrokom bo brez dvoma v večje zadovoljstvo…

saj s tem se sicer strinjam, me pa na monu nasploh zelo moti to posplošeno razmišljanje, da smo prav vsi doma v prestolnici. Kakšen mestni avtobus, kakšne karte za vlak na primer v kraju, kjer živimo mi…..kjer je do prve avtoceste skoraj dve uri naluknjane ceste! Predlogi za nas torej, ki poznamo že vsako regratovo lučko v okolici in rojstne dneve vseh psov pri sosedih? Kamorkoli bi želeli it, se je treba usest v avto, to pa stane, veš!

Niso krivi prazniki, kriva si ti, ker se ne postaviš zase. Prazniki so takšni, kot si jih narediš.

Ja, saj vem, saj najbolj sem nase jezna, ker ne znam uspešno prekiniti te tradicije. Vsako leto rečem, da drugo leto bom ravnala drugače, potem pa pokličejo in rečejo a letos pa kot ponavadi? jst pa tiho.

Pospravila bom, ko mi bo pasalo, pa čist nič prej. Potico bom kupila, ali jo kak košček kje dobila, itak jo je samo malčica. Fanta bosta dobila kako pecivo, bom še videla kdaj bom šla pečt. Jajčka bomo pa delali, pa ne zato, ker se morajo, ampak ker je fino

Še vedno lahko zadevo spremeniš, in sicer v svojo korist. Obrni obstoječo ploščo in sebe poglej v drugi luči!

Bodi ponosna na to, ne rabiš špilat užaljeno kokoš, ampak bodi ponosni pav, ki se rada razkazuje!!! Bodi vesela in ponosna na to, da ohranjaš tradicijo, da dobro kuhaš, da vsi k tebi radi pridejo, da se družiš s sorodniki, da ti je mar za druge, da ne gledaš na stroške in le materialno za svojo rit.

Skratka jaz ti ploskam, in te občudujem, če ti to kaj pomeni.

Sem zagrenjeno sama, sicer počnem kar mi paše, a bi z veseljem za spremembo šla s časovnim trakom nazaj…. Ko sem bila mlajša sem čiščenje hiše doživljala kot čiščenje od zime, od teme, od dolgčasa in se veselila temu da bo zdej lepo, čisto, svetlo…
ko sem bila mlajša, sem se teh druženj veselila, saj so na teh zabavah vsi veseli, nasmejani, sproščeni… ko sem bila mlajša, smo uživali v jedi, hrana je bila veselje …..dobrot ni bilo vsak dan na mizi (no to se že sliši bolj patetično, ampak smo res bili veseli polne mize)

NO tako, sem ti vsaj malo olajšala dušo? Bodi vesela da je tako, če boš nehala s tradicijo, se boš čez 10 let kot jaz spremenila v čemerno staro dušo, ki sanja o starih dobrih časih…..

Mi smo pa na žalost odpovedali današnje praznično družinsko snidenje zaradi nenadnega odhoda v bolnico. Saj ne, da se hudo zabavam. Pač jemljem kot vsako normalno obveznost. In skušam pri tem čim manj trpet 🙂 Ob polni mizi in zanimivih debatah mi pač ni hudega.

DVOJINA JE ZAKON!

Nimam teh problemov – ker jih NOČEM.

Ja, saj vem, saj najbolj sem nase jezna, ker ne znam uspešno prekiniti te tradicije. Vsako leto rečem, da drugo leto bom ravnala drugače, potem pa pokličejo in rečejo a letos pa kot ponavadi? jst pa tiho.[/quote]

Ista je bila moja nona. Za vsak praznik se je daljno sorodstvo iz Trsta prikazalo. In kako dober pršut, pa domača jajca……………..skratka odnesli so domov malodane stolice na kateri je nona sedela. Šparglje, regrat, radič………………….pa še kakšno gajbo krompirja ki je ostal.

In to samo zato, ker nono ni hotel priznati da nam je včasih trda predla. Ponos. Raje kot priznat raje futrat parazite in svojim otrokom odrekat. Za kaj – za kakšen paneton, ki jim je še od božiča ostal.

To “tradicijo” je prekinila moja mati. Bilo je težko, ampak ji je uspelo.

saj s tem se sicer strinjam, me pa na monu nasploh zelo moti to posplošeno razmišljanje, da smo prav vsi doma v prestolnici. Kakšen mestni avtobus, kakšne karte za vlak na primer v kraju, kjer živimo mi…..kjer je do prve avtoceste skoraj dve uri naluknjane ceste! Predlogi za nas torej, ki poznamo že vsako regratovo lučko v okolici in rojstne dneve vseh psov pri sosedih? Kamorkoli bi želeli it, se je treba usest v avto, to pa stane, veš![/quote]

Priznam, da sem imel v mislih bolj kašno mestno okolje (pa ne glih Lj.). Kaj pa, če bi povabili kakšne prijatelje/znance/sosede ampak ne na klasičen obisk, ampak na npr. turnir v šahu/badmintonu ipd., spečeš goro pomfrija al pa palačinke (dost poceni)? Organizirate dan (sami, z babicami, s sosedi) v stilu 60/70/80/90 let (z možem naučita otroke plesov iz tistih let, poslušate musko tega časa, vsak povej kakšne spomine, gledate fotke, se pogovarjate na to temo). Enako npr. kitajski/afriški/arabski/srednjeveški dan (skuhate kakšno prilagojeno jed, poslušate musko, se oblečete v tem stilu,se naučite kakšno njihovo besedo, črko, pogovarjate na to temo, otroke vzpodbujate, da razmišljajo o stvareh, povezanih s temo – s tem se veliko naučijo). Organizirate slikarsko kolonijo (vsak svoj list, platno, les in barvice) v naravi ali doma in na koncu naredite razstavo, nekdo pripravi govor ob otvoritvi, drugi pogostitev (čisto običajna). Literarni večer (čez dan berete, vsak mora tudi sam napisat neko pesem,sestavek, esej – lahko svobodno ali na določeno temo. Zvečer ob svečah in prigrizku vsak prebere svoje, razvije se debata. Enako lahko pripravite predstavo.

jaz bi odkrito povedala, da letos ne bo prazničnega kosila. Ma da daste denar za druge, ne razumem. Jaz odkrito povem in me prav nič ne briga, če me postrani gledajo. Prazniki so zame in pžjo družino. Ostali dobijo kafe in kos potice.

Vsak ima tradicijo vpeljano na svoj način.Ti jo imaš na najbolj neugoden način. Če si finančno postala malo bolj na tenko, če fizično ne zmoreš vse te kuhe in strežbe, to odkrito povej že pred prazniki. Nihče ti ne bo zameril ali pa mogoče bo malo presenečen. Prosi jih za razumevanje in res te bo vsak razumel. Obiski so po navadi na velikonočni ponedeljek popoldne, druženje je ob kosu potice, kavi in kozarcu vina. In še to jih ti prehiti in pojdi vendar enkrat že tudi sama na obisk. – Vse skupaj je lepo in neostavno. Samo pošteno in korajžno je treba povedati.
Je pa res, da so eni zajedalci, da jim ni para. Kot tisti iz Trsta zgoraj (imeli smo popolnoma enak primer!!) Pa tudi takim se da dopovedat…

Ne morete si mislit, kako ste me razveselili čisto vsi z vašimi odgovori! Ja, moji so nekaj takega kot tisti iz Trsta. To leto bo še tako, ker so že na poti, sam sem se odločila, da jim že jutri povem, da bo počasi tega konec. Pa še nekaj sem se odločila – ko so že tu, jim bom pa naložila nekaj dela, nič posebnega, samo tako, da vidijo, da so lahko tudi koristni. Letos tako ne bom delala zaloge regrata, naj ga kar sami nabirajo, pripravila bom posteljnino, pa naj si sami oblečejo postelje, ko bo čas za pomivanje posode, bom pa s kavico sedla na kavč. Mogoče jim pa nazadnje niti ne bo treba kaj govoriti o naslednjih praznikih?
Borat, le od kje si potegnil vse tako dobre ideje? Pri vas doma mora biti veselo!
Pa še tisti avtorici, ki je tako iskreno napisala, da je zdaj sama – veš, včasih je res boljše sam, kot da te silijo v družbo, do katere ti ni. Zahvaljujem se ti za tvojo odkritost!

Vsem lepe praznike!

Hej, žlahtnica, super, da si vprašala in dobila odgovore, ki ti bodo prišli prav.
Če ti morda ne ustreza tak “trdi” pristop, pa lahko uvedeš še nove vrste tradicijo. Super sicer je, da se družite s sorodniki, že tako ali tako te vezi prepogosto in prehitro popokajo, ampak nikakor ne smeš dovoliti, da te izkoriščajo. Pač nisi brezplačen hotel.
Lahko tudi kakšen mesec preden se dobite predlagaš, da naj vsaka družina prinese svojo najljubšo jed za vse udeležene. Pač ne bo več klasične župe in ostalih dobrot, ampak bo neke vrste ruski bife iz stvari, ki jih bodo prinesli sorodniki. V teh časih si je že težko privoščit eno praznično kosilo za 10 ljudi, tako finančno kot časovno, kaj šele za več.
Lahko tudi rečeš, da namesto pisank sprejemaš raje pralni prašek, da boš oprala posteljnino, ki jo bodo uporabili.
Vse kar potrebuješ, da s čim manj truda in stroškov izpelješ vaša srečanja, spremeni v novo tradicijo. Morda se bo prijelo, če so soridniki taki, da te bodo razumeli, se bo itak prijelo, če se pa ne bo, potem pa pijavk itak ne potrebuješ in boš že naslednje leto imela veliko bolj sproščene in manj zamorjene praznike.
Pa vesele praznike!

Pa si pomislila, da jim sploh ne bo težko poprijeti za delo? Verjetno pridejo, ker te imajo radi in se dobro počutijo v tvoji družbi in niti ne pomislijo, da je to zate dodatno breme (jasno, če jim nič ne rečeš).
Moja babica naju z možem vsako soboto povabi na kosilo (pohane šnite in puranji zrezek, za solato pa kisle kumarice, da ne bo kdo mislil, da gre za klasično nedeljsko kosilo) in ko mi je mama namignila, da ji je pojamrala, da je to zanjo breme, sem se najprej počutila prav bedno. Ampak namesto, da bi povesila nos, smo uvedli novo rutino – hrano prinesem jaz. In se imamo prav fino, ko klepetamo. Žal mi je samo, da mi ni že prej kaj rekla, ker je res ne bi hotela obremenjevati. Pa mi ni nikoli z ničemer pokazala, da jo kaj obremenjujem – če sem se ponudila, da kaj naredim, je vedno rekla, da bo sama, ker ima svoj sistem.
Tako da razmiski, kaj pravzaprav hočeš. Če te moti to, da imaš preveč dela, ga porazdeli med vse in tudi njim daj zadolžitve. Če pa jih ne maraš, pa pač prekini tradicijo obiskovanja za praznike. Tako preprosto je to.

Prav dobre odgovore si dobila, zato ne bom ponavljala. Sploh od “Soncka” mi je všeč. Nekaj mi pa ni jasno, sorodniki pridejo k vam za več dni in pričakujejo, da jim financirate hrano, preoblečete postelje (fuj, naj si prinesejo posteljnino s sabo in jo sami operejo, ali si sobarica ali kaj?). Zakaj hudiča se pustite tako izkoriščati? Če si normalen, šteješ, da je že bivanje samo darilo (saj za hotel tudi plačaš, a ne?), del hrane pa prineseš sabo, če pa že ne hrane, pa mi prakticiramo, da prinesemo darila otrokom ali za gospodinjstvo najmanj v vrednosti, kot ocenimo, da bojo imeli gostitelji stroškov z nami. Pa ne neka brezvezna darila, ampak se prej pozanimamo, kaj rabijo. Saj, če si toliko domač, da se naseliš pri človeku, si tudi toliko domač, da si stvari direkt poveš. V nasprotnem primeru jih pa steraj in naslednjič, ko vprašajo, če letos kot ponavadi, je logičen odgovor, da letos pa ne kot ponavadi, sori, imamo pa druge plane. Sploh ne bi pojasnjevala, naj sami razmišljajo. Če jim je kaj do vas, vas bojo pa oni kdaj povabili, a ne?

Je pa tako, da si moraš najprej pri sebi razčistiti, koliko si vredna. Potem boš tudi svojim uslugam znala postaviti ceno.

Imam občutek, da si krasna oseba, in kot odgovarjaš, bi rekla, tudi zelo priljubljena, zato me ne preseneča, da radi hodijo k tebi, če boš pa še povrhu že letos uporabila malo od vseh nasvetov, ki si jih tukaj dobila, jih obrnila v svoj prid, in jih tudi na svoj simpatičen način posredovala sorodnikom-obiskovalcem sam prepričana, da boš to vaše srečanje obrnila tako, da boste vsi fajn zadovoljni, kakor oni, ki te obiščejo, tako ti, ki jih sprejmeš.

Iskreno jim povej, da si fizično in finančno izčrpana, duhovno pa itak vedo, in čutijo, da jih rada sprejemaš, tko da, lepe praznike!

Lepo bodi!

Tako sem vesela teh vaših odgovorov, vidim, da sem očitno požegnana, saj sem naletela na same dobre duše, brez zajedljivih komentarjev 🙂
Kljub tarnanju mi je tudi letos uspelo; hiša je pospravljena, narcise z vrta so v vazi….juhca je, pa tudi potica mi je letos ratala 🙂 Saj na koncu bo pa vseeno prijetno, je pa res, da ste mi dale energijo, da bom letos bolj odločna in se bom tudi postavila zase. Hvala vam vsem še enkrat za dobre želje in koristne nasvete! Bi vam najraje poslala kos potice, če bi šlo 🙂

Mi celo žrebamo, kdo bo po kosilu posodo pomil. Je veliko smeha 🙂

Me res veseli, da si se s takšnim zagonom tega lotila še letos in predvsem, da si tukaj dobila toliko energije, da se boš postavila zase.

Verjemi, saj gre. Tudi sama sem bila takšna, sicer nisem jaz pripravljala, vendar sem se vozila na drug konec Slovenije za vse praznike, ker sem pač včasih bila tam doma in se je to pričakovalo. Porabila sem ogromno denarja za darila, nekaj seveda tudi za bencin in svoj čas, četudi sem bila utrujena ali kdaj celo bolna in bi seveda najraje ostala doma. Pa še nikoli ni bilo lušno, pač obveza kot obveza.

Pa sem si enkrat rekla, da je tega dovolj, da imajo oni čisto isto do mene kot jaz do njih in enostavno prenehala hoditi. Pošljem čestitko, ne utrujam se pa več s temi prazniki. Raje jih pripravim tako, kot meni ustreza. Brez občutka obveze in slabe vesti. In verjemi, k meni od te familije še nikoli ni bilo nikogar za praznike, tudi sicer ne pridejo, ker je daleč:)

Želim ti prijetne praznike in le lepo se postavi zase!