Med.Over.Net

Mejna in narcistična osebnostna motnja - za svojce

Odgovarjajo: • dr. Leonida Zalokar, univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Je odnos z vašim bližnjim poln nenavadnih preobratov in nihanj? Se bojite nenadnih izbruhov jeze, neracionalnega obtoževanja, čustvenega izsiljevanja ali podobnih dejanj, s katerimi vas skuša bližnji prisiliti, da zadovoljite njegovim pričakovanjem. Ste vedno dežurni krivec za vse ali pa se počutite pretirano odgovorni za vašega bližnjega?
Potem obstaja možnost, da ima vaš bližnji značajske lastnosti mejne ali narcistične osebnostne motnje.
Forum je namenjen bližnjim in svojcem ter je nadgradnja strategij preživetja iz knjige Čustveni vampirji.

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Leonida Zalokar

MOM+hudo narcisistična babica in stiki z vnučki

Default avatar

končno

23 let sem živela v družini, v kateri je "vladala" mati. Da je težka, da ob njej človek ne more dihat, da prestopa vse meje, da "krade" energijo, določa, kaj naj čutijo drugi in česa ne smejo, manipulira s čustvi, časom, energijo in denarjem bližnjih, da nas opravlja in grdo govori o nas, kadarkoli ima le priliko, s tistimi, ki so "lahek plen" (ki verjamejo zunanji podobi ženske, ki me je rodila), da spletkari in nas skuša obrniti enega proti drugemu, da je prekinila stike z očetovo polovico sorodstva in naju z bratom tako prikrajšala za pomembno izkušnjo občutka lastne identitete, da smo bili prisiljeni vedno hoditi k njenim, kjer je moj oče neštetokrat pomagal, na koncu pa so ga zaradi neke banalne zadeve označili za izkoriščevalca (kdo le je imel prste vmes pri tem!), pa v življenju ni nikogar izkoristil, da za vse, dobesedno ZA VSE v življenju krivi očeta, da ga v soseščini in pri sorodnikih ter svojih znancih demonizira, da ga najbližji sosedje iz "neznanih razlogov« kar naenkrat na cesti ne pogledajo več, čeprav so si bili prej dobri in so ga cenili, da o nama z bratom govori okrog, kakšna da sva, da je na skrivaj brala naša zasebna pisma, da je vdirala v sobe, da ... lahko bi napisala roman ... da dela vse to in je vse to, smo brat, oče in jaz vseskozi vedeli. In se trgali iz tega primeža na vse možne načine. Ni šlo popolnoma, dokler se nismo vsak na svoj način osamosvojili in z njo ohranili le najnujnejše stike. Vendar smo jo pač imeli za "težko", z bratom pa sva (danes vidim, krivično) za slab odnos staršev "krivila" pač oba, v slogu "there's always two to tango".

Takrat sem se sama končno sprostila in začela polno živeti, dihati s polnimi pljuči (pa čeprav z zmajem v ozadju, ki se je potuhnil in ob vsaki priliki stegnil svoje lovke, kar mi je jemalo ogromno energije). In tako sem čez kako desetletje po »osamosvojitvi« ustvarila lastno družino: z možem, s katerim se imava zelo rada, imava dva čudovita otroka.

In zdaj, kavelj 22... Stiki z babico po moji strani. Po peklenski mladosti, po z muko pridobljeni samostojnosti, saj je ženska naredila vse, da mi ne bi uspelo, po vsem, kar sem dala skozi, sem pred nekaj leti stala pred odločitvijo, kaj zdaj z babico. Dokler sem bila brez otrok, je bila najbolj smiselna odločitev prekinitev stikov oz. le najnujnejši. A kljub vsem bolečinam in kljub grozi, ki me je obhajala, ko sem pomislila, da lastnega otroka na pladnju ponujam manipulatorki, kakršna je, sem se odločila, da "ne bom kot ona", da bi otroke namensko prikrajšala za del sorodstva, poleg tega bi bilo logistično težko prekiniti stike, saj dedek živi na istem naslovu, njega pa z veseljem obiskujemo, pa tudi, če logistiko zanemarimo, nisem želela otroku preprečiti, da bi poznal to babico.

Prvih nekaj mesecev po prvem porodu je bilo grozljivih. Pa ne zaradi posledic izredno težkega poroda in izjemno nespečega otroka, ne - zaradi njenih (glede na stanje mene kot porodnice in novopečene mame) močno preuranjenih poskusov "biti del otrokovega življenja". Pišem "otrokovega" in ne "vnukovega", namenoma. Ker, na kratko, zadeva zgleda točno tako - kot bi bil to njen otrok. Večkrat se celo zmoti in ga pokliče po bratovem imenu. Komaj sva jo z možem toliko zaustavljala, da smo se v miru sestavili kot družina v prvih par mesecih. Kje, da bi ženska pomislila name, ko me je zasipavala z zahtevami kdaj-kdaj-kdaj lahko vidim vnuka, jaz pa sem imela v dnevu par minut zase za wc, to pa je bilo tudi vse. Samo večen JAZ JAZ JAZ in MOJE potrebe, tokrat "hočem videt vnuka" (in ga je, najmanj 1x mesečno, a vmes sto klicev in sto teženj). Potem je nekako šlo, ker sva obiske premišljeno dozirala, saj so naju izčrpavali. Nato je prišel konec porodniške in s tem vprašanje varstva, dokler ne gre otrok v vrtec. Stari starši so ga na lastno željo (in z velikim vprašajem, ali počnem prav, v moji glavi) varovali vsak po en teden, izmenjaje; babica po moji strani se je še posebej goreče ponujala, da bi ga imela kar ona ves čas (to je njun do nedavna edini vnuk, druga dva jih imata že veliko več). V tem času sva morala z možem postaviti za babico po moji strani (samo zanjo, za nikogar drugega!) zelo ostre meje, kakšna ravnanja so sprejemljiva in kakšna ne, saj je ves čas delala kaj takšnega, kar je presegalo običajno ravnanje starih staršev. Kar je bilo za naju zelo stresno, saj si kot starš vsekakor izredno hvaležen, da imajo stari starši čas, voljo in zdravje za ukvarjanje z vnuki. In je zelo težko izrekati besede, ki se zdijo nehvaležnost (in v očeh drugih, ki nimajo pojma, kaj se je pri nas dogajalo, tudi izpadejo tako, sam izpadeš kot največji nehvaležnež na svetu, saj "imaš vendarle tako dobro mamo, ki želi paziti vnuke, veš moja pa ..."). Postavljala sva torej meje.

Pa vendar je te meje, ko zdaj gledam nazaj, nenehno kršila - postavila sva eno, že je kršila drugo (na katero sploh nisva pomislila). Ampak dobro, to so bile dokaj majhne stvari; stvari, zaradi katerih "ne greš v zapor", niti za vnuka, se mi je takrat zdelo, ni posebne škode, škoda je bila narejena nama, ker sva morala kar naprej ponavljati, da o določenih zadevah pač odločava midva kot starša in ne ona kot babica. Vendar nič hujšega. Potem je šel otrok v vrtec, nekaj časa se je še pazil tam proti koncu bolniških, ki jih je bilo tisto leto veliko, takrat ko otrok nima več vročine, ne more pa še v vrtec, starši pa morajo delati. Vsakič, ko sem to storila, mi je bilo hudo, vendar je služba terjala svoje.

Zdaj se nam je pred kratkim rodilo še eno dete. Kolo neprestanega kršenja meja se je zavrtelo ponovno. Pet dni po porodu sem, ker sem se dobro počutila in je otrok samo spal, naredila za naše božično večerjo. V naslednjih 3 tednih je zadeva postala bolj naporna, otrok je manj spal, jaz sem bila bolj izčrpana; a glej, spet so se pojavila vprašanja, »kdaj lahko pridem«, in spet sem v prijaznem tonu povedala, da »bomo že mi poklicali, ko bomo pripravljeni«. Ker kaj boš rekel v tistem ciklu nespanja, v torek ob pol štirih pa pridi? Kaj pa vem, kaj bo v torek ob pol štirih! Zadeve se morajo najprej urediti, najprej se morata mama in dojenček povezati, potem pa vse naravno steče. Če ni motenj od zunaj, je ta proces hitrejši in boljši. Ampak ne, spet agresivno zahtevanje kdaj-kdaj-kdaj po 3x tedensko. Ko sem znorela in povedala, da ne bom stokrat ponavljala, saj sem že večkrat, da "pokličemo, ko bomo pripravljeni", sem slišala, da menda »prepovedujem stike«. Takrat sem ugotovila, da ne gre le za kršenje meja, ampak za hudo moteno percepcijo realnosti. Hudo moteno. Da lahko iz »ni treba 3x tedensko pošiljat smsjev, bomo mi poklicali, ko se zadeve z novorojenko in seveda tudi vključevanjem njenega brata malo umirijo (že s tem je veliko dela)", da lahko iz te informacije potegneš, prepovedujejo mi stike, pa dojenčka in porodnico si videl 5 dni po porodu,pa zagotovilo imaš, da ko se zadeva umiri, dobiš tel. klic, kar verjetno pomeni, da bomo klicali, ker bi želeli povabiti na obisk in ne obratno, obisk prepovedati - ja hudirja! Kdo je tu nor?

Če sem prej, podobno kot brat, videla mati kot težko in očeta kot osebo, ki jo ima mati "za talca", so se mi zdaj oči odprle na drugačen način. Prvič po zelo dolgem času, po približno 25 letih, sem začela razmišljati, kaj če mati ni samo izjemna manipulatorka, ampak še kaj drugega, kaj če je morda oče v odnosu z njo naredil več, kot sva bila z bratom dolgo prepričana, in v bistvu ni njen talec, ampak je zase in za naju poskrbel najbolje, kot se v takem odnosu sploh da, saj kot oče, ki je imel in še ima neskončno rad svoja otroka, proti sistemu, ki materinstvo postavlja na piedestal, ni mogel dokazati na noben način, kaj se mu in nam dogaja - skratka, kaj če je v tej družini zares SAMO in IZKLJUČNO mati tista, ki dela zdrahe, kaj če "there's always two to tango" ne drži, ker če dobro pomislim, ne, oče sploh ni plesal oz. ni želel plesati po njenih korakih in se je tega vseskozi branil, v "plesu" ga je držala le ljubezen do otrok, ki bi jih izgubil, če bi nehal plesati? Torej, kaj če je mati bolna in ima ta bolezen neko ime? Kaj storiti z informacijo, da jo je bivši sodelavec pred svojo smrtjo označil za "zlobno", kar sem takrat smatrala za nekoliko pretirano, češ eh no, noben človek ni kar "zloben"? Ta sodelavec je, kot zdaj berem, pri meni ena od redkih "enlightened witnesses" (to so ljudje, ki za razliko od večine, ki verjamejo zunanji podobi družine, vidijo proces od znotraj - vidijo motenega takega, kot je, in ne takega, kot se z manipulacijo predstavlja drugim).

Ko pa sem vseeno vključila besedo "zloba" in jo, sprva nejeverno, povezala z besedo "psihična motnja", se mi je odprlo polje najprej sociopatskih in nato narcističnih, še malo kasneje pa mejnih osebnostnih motenj. Prebrala sem na dušek vse živo, vključno z Ne stopajte..., na desetine tujih spletnih strani, ravno malo za tem pa je nastal ta forum in tudi tu sem se vključila.

Vsi alarmi so mi zazvonili v glavi. To je to, to je to, punca, končno. Ne zato, ker bi se želela materi za karkoli "maščevati" ali ker bi mislila, da je oznaka »zloben« slabšalna, nikakor - ampak zato, ker šele zdaj razumem, kako to, da se nikoli nismo zmogli v celoti zaščititi. Razumem, kako deluje »zlo« in kaj je mišljeno s pojmom »zlobna oseba«. Nikoli nisem razumela, kako to, da nas kljub odselitvam, kljub prekinitvi odnosov, kljub postavljanju meja, kljub vsemu, na nek čuden način še vedno uspe naviti na štrikec in nas prepričati, ali pa vsaj nezlato hčer in sploh na dno lestvice potisnjenega moža, da je z nami nekaj narobe. Nisem in nisem razumela, še posebej, ker nas nimam ravno za neumne. Kako, da relativno pametni ljudje očitno hodimo ne kot osli na led, enkrat, ampak znova in znova? In vsakič pademo, in vsakič nekako ta padec gledamo osamljeno, kot en padec, ne pa kot le drobec v nizu, v hudo hudo konsistentnem nizu, zdaj vidim, padcev na ledu, ki ga ona lošči.

Ko sem prebrala vse omenjeno, še posebej, ko sem prebrala o narcisizmu, je bilo, kot da opisujejo žensko, ki me je rodila (ne, tej ženski ne morem več reči mati in delno ozdravljena njenega strupa sem šele, odkar tega ne morem več reči! Dokler sem verjela, da imajo vse matere rade svoje otroke, sem bila hudo bolna, saj moja izpričuje z dejanji izključno samo ljubezen do sebe, kot vsi narcisi). Ta blog, npr.: http://narcissists-suck.blogspot.com
Mnogo vzporednic najdem, mnogo odkritij in "aha" trenutkov.

In potem berem tudi tole:
http://narcissists-suck.blogspot.com/20 ... rents.html

Berem, da eni narcisistični stari starši vnuke tretirajo kot smeti, medtem ko drugi ravnajo z njimi kot s princi in princesami (dejansko, ženska, ki me je rodila, kliče svojega vnuka "moj sonček", vnukinjo pa bo menda, kot je napovedala, klicala "moja princeska"). Ker v svetu narcisizma drugi ne obstaja, obstaja le JAZ, to poprinčevanje nima zveze z otroci, ampak izključno s tem, da prek njih skušajo (tako kot že vse življenje) doseči in ponižati njihovega starša, torej otroka tega motenega starega starša. Edini namen tega prek vseh meja segajočega vrednotenja vnukov kot "zaklada", berem, je, "they're there to get you". In groza vseh groz - da, točno to opažam. TOČNO TO. SPET. Tokrat ne opažam samo dokaj subtilnega kršenja meja (kršenja nikoli niso bila tako groba, da bi to lahko drugim ljudem opisal kot nekaj groznega, ljudje so ponavadi rekli, kaj pa je to takega, ti pa veš, da je to big deal, saj narcis razmišlja povsem drugače kot običajno razmišljamo). Odprlo mi je oči za še subtilnejše zlorabe - enako kot v mojem otroštvu, in tudi namenjene so meni. Njihov namen je popolno razvrednotenje mojega bistva, drugega namreč ne vidim. Zakaj bi nekdo rekel otroku, vidiš, pri meni si prespal že ko si bil tako majhen kot je zdaj sestrica, dva meseca si bil star, ko se je stric ženil, sta šla tvoja dva na poroko in si prespal pri nas - ko pa točno ve, kaj smo v starosti otroka dveh mesecev pisali po smsih (naj neha spraševati vsake tri dni, kdaj lahko pride na obisk, ker bomo že poklicali ko bomo pripravljeni, s tem, da je bila na obisku najmanj enkrat na mesec) in točno ve, da se je otrokov stric ženil eno leto za tem! Pa četudi bi jo spomin popolnoma zapustil: če bi ji bilo vsaj drobtinico mar ZAME, ne le ZASE, bi točno vedela, da sem mama, ki NIKOLI ne bi pustila dvomesečnika prespati drugje. Da rečeš otroku, da so ga starši kot dojenčka takole lahkotno podali starim staršem - ok, predšolskemu otroku ta informacija morda nič ne pomeni, ko sem ga gledala, kako jo je sprejel, se mi zdi, da je šla skozi eno uho noter in drugo ven - AMPAK: ravno za to gre! Zakaj bi babica šla to - itak neresnično, ker spal je prvič pri njih pri 8 mesecih, izključno, ker sem bila sama zelo bolna, stričeva poroka pa se je odvijala pri njegovih 14, ne 2 mesecih - informacijo podajat vnuku? Kaj bo imel vnuk od tega, da to "ve"??? Odgovor je NIČ, ker ni bila namenjena njemu, ampak meni. Na srečo je bilo to izjavljeno v moji prisotnosti, saj se mi je ob tem (skupaj z branjem tehle komentarjev: http://www.blogger.com/comment.g?blogID ... 0605958875) posvetilo, koliko takih "skritih" sporočil o meni (in seveda moji "neprimernosti") otrok morda dobiva skozi na videz čisto normalne pogovore. Že mož je opazil, kolikokrat je ob srečanju vnuka in babice izrečeno, jooooj kako dolgo se nisva videla, pa je od obiska minilo 14 dni! Skrito sporočilo: "starši te ne pustijo k meni tolikokrat, kolikorkrat bi to jaz želela" - ker glasno izrečeno sporočilo na vprašanje, babi ali imaš čas, da pridem na počitnice, pa je, "veš, jaz si zate VEDNO vzamem čas" (neizrečeno v tem stavku pa: "bi si ga vzela še večkrat, ampak žal veš, tvoji starši oziroma tvoja mati, saj oči bi ti še pustil, ampak mati, z njo, veš, je že od nekdaj križ" ("križ" z mano je zato, ker sem "tagrdi", ne "tazlati" otrok MOM matere, zato že vse življenje opozarjam na krivično ravnanje z vsemi člani družine,opozarjam, da to ni prav, povem, kar mislim, in sem v njenih očeh zato seveda "težavna").
Kakšna so skrita sporočila šele takrat, ko naju ni v bližini? Ker zadeva s "slabim spominom" okrog prve noči, prespane pri starih starših, je samo DROBEC v milijon takih zadevah, navajam jo le za ilustracijo.

In tako me je ob premišljevanju o teh subtilnih manipulacijah in branju zgoraj navedenih komentarjev na temo stikov vnukov z narcisističnimi starimi starši prvič postalo g r o z a. GROZA, dobesedno. Kar mrazi me okrog srca, do kod je že zadrla svoje kremplje.


In se sprašujem, kaj naj zdaj s to informacijo. Kaj naj zdaj z opozorili s tujega bloga, da je omogočanje stikov, pa četudi z jasno določenimi mejami, do kod človek z motnjo lahko gre, dobesedno nevarno za vnuke. In zate kot starša.


Kaj naj zdaj, ko se spomnim, da imamo v družini zaradi "vsevednosti" te ženske, ki nas je poniževala z vsemi izrazi, le človeškimi ne, ko smo rekli, da pes ne sme jesti ostankov z mize (škrtuhi, hudobni, nimamo pojma, imamo kamen namesto srca itd.), da imamo v družini zdaj živalsko truplo, ne pa živega psa? Ki ga je fentala s točno to vsevednostjo, zadavil se je s kostjo, ki mu jo je dala z mize? Oziroma narobe, davil se je en teden, dokler veterinarjem končno ni kapnilo, da pes ne kašlja od prehlada, ampak od kosti, ja kateri strokovnjak za (pasemske!) pse pa bo najprej pomislil, da je šel človek krhkemu špicu dajat kost od kremenatelca, seveda niso ugotovili, to lahko naredi le popoln bedak. In ta bedak je šel in javknil vetom, da nima denarja za plačat 500 evrov operacije, ki so jo na koncu naredili da bi psa rešili, da pa to itak ni važno, ker so itak oni krivi, saj so zgrešili diagnozo. Lepo prosim, no. Psu daš kost in nimaš za operacijo grla. Vse ostale razen sebe označiš pa za totalne budale. In nikoli, niti leta za tem, ne priznaš, da si sam kriv za to smrt, raje tistega, ki si sploh upa pomisliti na kakršnokoli tvojo krivdo, označiš za nesramnega egoista, ki ne vidi, kako ti je že itak hudo zaradi izgube psa (aja, a očetu pa ni, pes je bil tudi njegov, in vsaj opravičilo, »joj mož, veš, pa si imel res prav, motila sem se, ko sem ti rekla, da si škrt, ko psu ne daješ z mize« - na primer!!! – vsaj opravičilo bi bilo na mestu! A ne, to pa ne, drugi so krivi, nesramneži, ker sploh omenjajo možnost, da si mogoče pa kdaj v življenju ti kaj zagrešil.)

Kaj naj zdaj, ko se spomnim, da bi lahko truplo postal ne tako dolgo nazaj zaradi totalne egocentričnosti te ženske moj oče, moj dobesedno zlati oče, ki me je edini reševal pred popolnim zlomom? Kaj naredi normalen človek, ko mu bližni ali ne tako bližnji pade z lestve? Pokliče rešilec, mogoče? Kaj pa, če padli človek v šoku kriči, da »ne rešilca«? Ne vem za vas, jaz kličem reševalce, pa če človek govori, da me bo fental za to. To naredi normalen človek; ta ženska je spravila moža po stopnicah v spalnico (pol ure), poklicala potem mene v 10 km oddaljen kraj, jaz sem rabila vsaj 20 minut, da sem prišla (kaj, če ne bi mogla vsega spustit iz rok?) in nato jaz klicala rešilca.

Kaj naj zdaj, ko se spomnim, da so takrat očetu slikali glavo in vrat, ki sta bila videti ok, in ga v bolečinah, ki naj bi se čez vikend umirile pod vplivom protibolečinskih tablet, odpustili domov z jasnim navodilom, naj TAKOJ pride nazaj, če bodo bolečine hujše? Kaj naj zdaj, ko se spomnim, da sem čez vikend klicala žensko, kako je z očetom, pa slišala, da precej jamra, ampak da on itak v življenju ne zna drugega kot jamrati in da bi se moral, tako kot ona (nedavno odkriti »hobi") samo "sproščati", pa bi bil čisto ok. Kaj naj zdaj, ko se spomnim,d a sem jaz budala čakala dva dni, preden mi je kapnilo, da s to informacijo nekaj ni v redu in da moram čimprej do očeta (takrat sem imela enak mraz okoli srca kot zdaj). Kaj naj zdaj, ko sem videla očeta v totalni agoniji tožiti, da ga bolijo rebra in da žena nič ne ukrene? Kaj naj zdaj, ko sem z vsem besom, ki sem ga premogla, prisilila žensko, da je moža odpeljala na urgenco, kjer so na srečo ugotovili "samo" nalomljena rebra, povsem lahko pa bi bilo katero od njih zlomljeno in bi človek v teh dveh dneh lahko tudi izdihnil, saj ga ni gledala niti vsako uro? Kaj naj zdaj, ko sem, ker sem jo besno nakurila, da je zdravnik JASNO naročil, naj človek pride nazaj ob vsaki hujši bolečini, kasirala kot vedno, da sem itak jaz težavna?

In kaj naj s tem, da se počutim kot največji bebec na svetu, ker sem po v nadaljevanju opisanem sploh še dovolila stike oziroma dajala otroka celo v varstvo, torej ne le na obisk, ki je vsaj do neke mere nadzorovan. Večer, preden sva si želela z možem po dveh letih, polnih nespanja in vzgoje precej zahtevnega malčka, privoščiti dva dni morja, je otrok bruhal; zdravnik je vprašal, ali ga je kak mesec nazaj morda pičil klop. Ker ga je res, je dejal, da ni sicer panike, ampak da naj ga naslednji dopoldan spremljamo - če bodo dopoldan še znaki, naj TAKOJ pridemo nazaj v ZD. Ker nismo paničarji, ker otrok zjutraj ni več bruhal in ker smo bili zmenjeni z mojimi za varstvo, sva otroka poslala v varstvo, vendar z jasnim navodilom, naj TAKOJ pokličejo, če bo kakršenkoli bolezenski znak - kakršenkoli. Povedala sva za minimalno možnost klopnega meningitisa, povedala sva, da verjetno ni nič takega, ampak da MORAVA TAKOJ vedeti, če je kak znak. Počakala sva doma do poldneva in se nato, ker ni bilo klica, počasi odpravila. Počasi, ker meni ni dalo miru in sem čez kako uro klicala, kako je otrok. Na srečo sem dobila dedka, ki je takoj po resnici povedal, da otrok bruha in ima vročino, da pa mu babica ne pusti poklicati, češ da komplicira kot vedno in da midva rabiva dopust, otrok pa "pač malo bruha in ima malo vročine, otroci to pač morajo dati skozi". Jasno, da sva takoj obrnila, jasno, da sva se tresla od groze, kaj je z otrokom, in jasno, da naju je razžirala strašna krivda, zakaj sva otroka sploh dala v varstvo. Ko sva besna prišla po otroka in na hitro jezno povedala, kaj sva naročila, sva dobila pod nos, zakaj sva potem, če je taka panika, sploh odšla na morje, zakaj sva tako neskrbna starša? Tako ali tako sva slabo vest že imela – pa niti ne zaradi tega, ker se zvečer nisva odločila raje ostati doma, ampak zato, ker sva otroka pustila v varstvu nekomu, ki ne spoštuje jasnih starševskih navodil in drugega varuha, ki jih želi spoštovati, celo utiša, rekoč, da je z njim nekaj narobe ("komplicira").

Kaj naj zdaj z informacijo, da sva po tej epizodi odšla k ženski in kot že nekajkrat prej zahtevala spoštovanje najinih navodil, ali pa pač stiki ne bodo več možni, in ker se mojega moža nekoliko boji, se je stanje nekoliko izboljšalo za nekaj časa, da pa se zadeve ponavljajo! In da postaviva eno mejo, krši drugo, odkrijeva eno manipulacijo, na skrivaj jih izvrši še pet!
Kaj naj zdaj z informacijo, da ima otrok babico rad?

Kaj naj z blogom in komentarji o tem, kako so tovrstni stiki samo poskus diskreditacije starša? Kaj, če uspe otroka zmanipulirati do te mere, da ga bo privezala nase, še posebej se mi zdi, da komaj čaka, da bo otrok v puberteti, ko se že tako radi upirajo staršem?

Kaj naj, če zares prekinem stike? Kaj naj rečem otroku? Ne more hkrati priti k dedku na obisk in se delati, kot da babice tam ne vidi, čeprav ne živita skupaj. Nisem ta, ki bi otroka nagovarjal v kaj takšnega, Vedno do zdaj sem bila fer v govoru o njej otroku. V ZDA je lažje kot pri nas reči prekinitev stikov; pri nas že razdalja med mestom, kjer živiš, in mestom, kjer živijo tvoji starši, v nobenem primeru ni velika; mi, npr., se lahko večkrat srečamo čisto naključno. pOleg tega, kako bom drugim starim staršev razložila, zakaj babice po moji strani ni (več!) v sliki? In zakaj je prej bila? Zakaj ne, zakaj ZDAJ ne, prej pa ja? Kako prenesti, ko jih že kar slišim govoriti, z našo snaho pa res ni vse ok, točno tako, kot nama pravi njena mati (itak, da me opravlja tudi pred tastom in taščo). Sploh pa: tudi če zdaj prekinem stike; če bo otrok želel, jo bo lahko sam poiskal, ko bo večji. In takrat bom imela še večji problem, nekdo, ki ga ne poznaš dobro oz. ga nisi mogel spoznavati, te lažje zavede. Takrat šele bom deležna negativne kampanje o sebi z njene strani, češ da sem prepovedala itd. Pubertetniku povedati, da je njegova mati "čudna« je, kot bi dobil takojšnjo vstopnico v njegov svet :) Takrat nam starši prvič postanejo nekoliko bolj tuji in prav je tako, vendar pa je razlika med normalnim procesom tega ločevanja in med procesom, ki ga nekdo podpihuje...

Zdaj, po prebranem o narcizmu... imam tako jasno sliko, da me okrog srca mrazi, in ne vem več. Pomoč rabim, nujno jo rabim; zelo bom hvaležna za kakršenkoli nasvet, pripombo, komentar. Kaj naj v taki situaciji?

PS: ja, bila sem dolga, ampak se sploh ne bom opravičevala za to :) Morala sem nekaj izliti vsaj del tega, kar se mi valja po glavi, sicer mi jo bo en dan samo razneslo.
Default avatar

GittaAna

končno je napisal/a:

PS: ja, bila sem dolga, ampak se sploh ne bom opravičevala za to :) Morala sem nekaj izliti vsaj del tega, kar se mi valja po glavi, sicer mi jo bo en dan samo razneslo.
Končno, če bi napisala še dvakrat daljše sporočilo, pa bi ga še vedno z veseljem in užitkom brala...:-). Ta forum je namenjen temu, da se "skašljamo" in drug drugemu nudimo suport. Upam, da boš dooolgo z nami....kot vidim si o vsem skupaj že veliko razmišljala in prebrala in sama pri sebi razrešila že kar nekaj stvari in bi bila lahko v veliko pomoč tudi drugim, ki so šele odkrili , da je nekaj hudo narobe..

Hvala za priložene članke ( meni so bili zelo zanimivi) in ker vidim, da iščeš info tudi drugod, ti toplo priporočam tudi internetno skupino, ki jo je ustavovila (poleg drugih) avtorica knjige Ne stopajte po prstih in je namenjena odraslim otrokom mejnih staršev. Najdeš jo pod WTOChildren1 na strani :
http://www.bpdcentral.com/support-groups/
Je ena najboljših internetnih skupin, kar sem jih odkrila, na njej je nekaj tisoč ljudi iz vsega sveta in informacije, ki jih dobiš tu izjemne. Upam pa, da boš vseeno ostala tudi z nami in delila svoje izkušnje...:-)

Tema, kaj storiti z mejno babico ali dedkom se tu zelo pogosto pojavlja Večina se sooča z isto dilemo - ali "prikrajšati" otroke starih staršev ali je varno za otroke...pravzaprav z vsem, kar si že ti opisala v svojem sporočilu.

Nekako se strinjajo skoraj vsi, da so mejni stari starši v prvih letih otrokovega življenja še kolikor tolikor "znosni", kar pomeni, da se soočajo "zgolj" s težavami s katerimi se trenutno soočaš ti. Vnuke jemljejo kot svojo last, ne upoštevajo želja ali mej staršev, otroke poskušajo načrtno prikleniti nase ( s podkupovanjem, čustvenim izsiljevanjem), tudi tako, da se poskušajo vriniti med starša in otroka, da starša očrnijo, kažejo sebe kot dobre in starše kot zle ( vem da ti mamica ne pusti v postelji zvečer jesti čokolado, jaz pa te imam rada, pa ti jo dam..jokala bom, če sedaj greš, samo ti me razumeš, mamica ti ne pusti biti z menoj je hudobna...). Še posebej se spravijo na otroka, če se je starš že izvil iz njihovega primeža in sedaj trenirajo nove "žrtve" . Včasih pa otroke uporabijo dobesedno za maščevanje staršu.

Še večje težave nastanejo, ko otroci malo zrastejo in začenjajo imeti svojo pamet in svoje mišljenje, ki ga mejni stari staši lahko razumejo kot izdajo in takrat lahko napadejo z vsemi topovi, ki se jih že odrasla oseba težko ubrani, kaj šele 10+ star otrok. Ali pa jih še bolj podkupujejo in primeri so, ko so najstnikom dajali pijačo, jim pritrjevali, da je straš grozen, ker jim postavalj omejitve, v glavnem počeli so vse, da so otroka priklenili nase in ga obrnili proti staršu.

Vsaka situacija je posebna in vsak najbolje ve, kaj je zanj in za otroke najbolje. Vendar se večina strinja, da je na PRVEM mestu otrok ( in družina) in da je težko, da se bo nekdo, ki je s teboj ravnal tako kot je, ko si bil ti majhen sedaj toliko spremenil, da bo z vnuki kaj bolje. Morda ne bo izbiral istih in tako neposrednih načinov, vseeno pa mu bo ali ji bo značaj slej ko prej udaril na plano.

Najbolj pogost nasvet je, da se vnukov nikoli ne pusti samih s starimi starši ( če se le da) in da je bolj varno in pametno najeti varuško, kot pa otroka zaradi krivde ali dolžnosti pustiti brez nadzora pri mejni babici ali dedku. Seveda se potem vsi soočajo z napadom - tako starih staršev, kot okolice, ki ponavadi po vseh lažeh, ki jih oseba z MOM servira ne razumejo, kako lahko pri tako "čudoviti" babici ali dedku otroke ohranjaš na distanci. Vendar menim, da je osnovna odogovornost, ki jo ima starš, da zaščiti svojega otroka in da ni odgovoren za čustva in ostala stanja svojih staršev.

Tisti, ki so popustili starim staršem in mnenju okolice ponavadi kasneje obžalujejo, saj so včasih šele potem, ko so otroci odrasli zvedeli, kaj vse se je zares dogajalo v času, ko so bili sami z starimi starši ( kako zelo znajo mejne osebe prikrivati in zmanipulirati ljudi okoli sebe je znano, otroci pa so toliko lažje žrtve). V nekaj primerih so stari starši celo tako zelo zmanipulirali otroka, da se je povsem obrnil proti staršem ( še posebej v najstniških letih) prepričan, da so starši zli ali pa so babice in dedki starše prijavili zaradi lažnih zlorab in je trajalo leta, da so se stvari uredile in seveda, škoda je bila storjena.

Večina staršev dopusti stik z vnuki zgolj v njihovi prisotnosti in z jasno postavljenimi pravili, kar nekaj je takih , ki so povsem prekinili stike ( pri hujših primerih) in le majhen, ampak res majhen odstotek, je takšnih , ki pravijo, da so se stari starši pri vnukih umirili in da se z vnuki obnašajo kolikor toliko normalno.

Ni ravno rožnata situacija....Kaj bo najbolje zate in za tvoje otroke se moraš seveda odločiti sama, vendar ti svetujem, da bodi res previdna in dobro razmisli ali je vredno zaradi tega "kaj bodo drugi rekli" ali "ne bom ista kot ona" tvegati, da bo tvoj otrok doživljal podobne stvari, kot si jih sama.

Zgolj nekaj mojih misli..:-)
GittaAna
Default avatar

mojcadernovsek

Pozdravljeni!
Pred resno dilemo, kaj v takšni situaciji, se lahko vprašamo, kje bi se bilo najbolj pametno srečevati z babicami in dedki. V lastnem domu je vdor, na njihovem terenu pa tvegamo izgubljeno bitko. V kolikor se odločite za stike - potem je možnost, da se srečujete izključno zunaj doma (obisk živalskega vrta, pikniki, obiski prireditev, ...). Pripravimo se na neprijetna vprašanja, sodelujmo kolikor je prijetno in nič več.
LP
M Z Dernovšek
izr. prof. Mojca Z. Dernovšek, dr. med., specialistka psihiatrije
Default avatar

končno

Najlepša hvala obema za misli, zelo so mi v pomoč. Čaka me še precej razmišljanja (razmišljanje is my middle name, v bistvu, ja).
Trenutno sem do vratu zakopana v branje vsega živega o narcisistični in mejni osebnostni motnji in imam ogromno za "prebavit".
Ni lih mačji kašelj po 4 desetletjih ugotoviti, da si bil v bistvu žrtev. Kot je nekje zapisala dr. Dernovškova, žrtev si lahko na dva načina, da ohranjaš to pozicijo ali pa se skušaš iz nje izkopati. Mi smo delali to drugo, na kar sem bila vse do zdaj kar ponosna in do nedavna sem tudi mislila, da smo "ven z bojnega polja", v katerem smo živeli. A glej ga zlomka, vrnilo se je z naslednjo generacijo; pa to ne bi bilo nič takega, če bi imela zares občutek, da smo "celi" in se lahko branimo. Po prebranem pa imam hud občutek, da smo iz boja prišli z mnogimi "bojnimi ranami", čeprav sem mislila, da smo jih že zdavnaj zacelili. In da, če govorim zase, moram spet na pot brskanja po njih, tokrat zaradi otrok, pa čeprav sem mislila, da je to že za menoj - iskreno rečeno, z "ranami" sem se ukvarjala skoraj vsa dvajseta leta in na koncu sem imela poln kufer tega samoanaliziranja, želela sem preprosto samo živeti. No ja, bom pa še to dala skozi, če sem prišla že do tu, kaj čem.
Po forumu se pojavljajo vprašanja o ustreznem terapevtu in imam ga tudi jaz - če prav razumem, tudi navedeni terapevti, ki so seznanjeni z MOM in podobnimi motnjami (pri nas je sicer tako, kot bi brali opise narcisizma), svojce sprejemajo samo skupaj z "motenim" članom? Prav razumem? Oz. drugače: bi lahko pri nas govorila s kom, ki ima izkušnje z žrtvami narcisistične zlorabe, pa da narcisistično motene osebe ne bi bilo zraven? Ideja, da bi na terapijo hodila skupaj z očetom - je čisto mimo ali se to da?

Kolikor zdaj berem, namreč kljub dokaj normalnemu življenju še vedno v nekaterih pogledih trpimo za Narcissistic Abuse Sindrome - sindromom narcisistične zlorabe oz. zlorabe s strani osebe z narcisistično motnjo.

Kje sem izraz pobrala, opišem v posebnem sporočilu, ker se mi zdi, da bi taka "literatura" prišla prav marsikomu, ki morda mojega posta ni bral.
lp
Default avatar

GittaAna

končno je napisal/a:
Po forumu se pojavljajo vprašanja o ustreznem terapevtu in imam ga tudi jaz - če prav razumem, tudi navedeni terapevti, ki so seznanjeni z MOM in podobnimi motnjami (pri nas je sicer tako, kot bi brali opise narcisizma), svojce sprejemajo samo skupaj z "motenim" članom? Prav razumem? Oz. drugače: bi lahko pri nas govorila s kom, ki ima izkušnje z žrtvami narcisistične zlorabe, pa da narcisistično motene osebe ne bi bilo zraven? Ideja, da bi na terapijo hodila skupaj z očetom - je čisto mimo ali se to da?
Zdravo Končno!
V sporočilu o katerem govoriš, je bilo sicer govora o terapevtih, vendar za osebe z MOM in njihovi terapij. Da je težko, da si resnično želijo terapije, če ne dovolijo, da bi tudi svojec povedal svojo plat zgodbe ( ali skupaj ali posebej) in da lahko visoko funkcionalna oseba z MOM psihiatru tako zelo spretno poda "svojo" plat zgodbe, do te mere, da mu ta lahko celo potrdi, da z njim ni nobenih težav.

Kolikor vem ( nisem strokovnjak) pa ni priporočljiva skupna terapija. Da gre k terapevtu vsak zase ( če oseba z MOM seveda to želi) , ker imata obadva povsem različne težave in tudi različne pristope k zdravljenju. Na tujih forumih svojci,ki so doživeli "skupno" terapijo odločno odsvetujejo, ker je bilo pravo mučenje in brez rezultatov. Kadar je oseba z MOM to zahtevala so v to šli ( če sploh) po nekaj letni individualni terpiji osebe z MOM (in opaznim izboljšanjem) in še tu svetujejo, da se dobijo skupaj vsak s svojim terapevtom. To je pri njih možno.

Sama imam izkušnjo enega skupnega pogovora in to še s psihiatrom, ki ni imel pojma. Grozljivka!!!! Moja mejna mati, ga je namazala na kruh in me je začel prepričevati, da z njo sploh ni nič hudega, da naj jo vendarle razumem, pa da je uboga revica, pa naj ji včasih pač malo popustim...v bistvu skoraj identična izkušnja, kot jo je na forumu opisal "sin uradno diagnosticirane mejne mame". Morala sem zelo zelo globoko dihat, da ga nisem poslala k vragu že kar tam (res zelo malo manjkalo) in potem bi verjetno še jaz kakšno diagnozo dobila in bila celo uradno vzrok za mamino "nesrečo".

Imam pa tudi dobro izkušnjo s psihiatrom, ki je videl samo njo in je takoj ugotovil v čem je problem in jo zelo hitro postavil na tla in v red in so vsi "simptomi" v trenutku, ko je videla, da ga ne mora zmanipulirat izginili. Ko sem potem šla k njemu na razgovor k njemu, kako sedaj z mamo naprej je bil pogovor z njim pravo olajšanje, Res pa je, da je poskrbela, da se ga je čimprej znebila, medtem ko je tistega prej opisanega oboževala in ga tako zelo ovijala okoli prsta, da mi je bilo že meni vse skupaj smešno.


Tudi sama sem pred leti na dolgo in široko analizirala in prebrala na tone literature. Otroci z mejnimi ali narcističnimi starši ( kar je včasih skoraj identično in dr. Dernovškova pravi, da psihiatri razmišljajo, da bi to dali skupaj ,ker je narcisist identičen visoko funkcionalnem mejnemu) imajo lahko hude posledice. Od hudo poškodovane samopodobe, samozavesti, identitete...vse do posttravmatskega sindroma, anksioznosti, fobij in hudih psihosomatskih obolenj, pa tudi priučenega vedenja, ki je podoben mejnemu. Na tujem forumu temu pravijo "fleas" (bolhe) po tistem pregvorou, če s psom spiš, bolhe dobiš. KO sem se sama kolikor toliko spravila v red in ostala zgolj le še nekaj bojnimi brazgotinami :-) sem prišla do točke, kjer se nehala analizirati, kaj je bilo in kaj ne, kaj se je zgodilo in kaj ne, kdo je tu kriv in kdo ne, sem prišla do ugotovitve ( končno) da nisem povzročila njene bolezni, da je ne morem pozdraviti, da nisem odgovorna zanjo....in da je edino, kar lahko storim, da razmislim, koliko je meni še ok, da je v mojem življenju ( brez da bi mi škodovala in da ne bi rušilo mojega življenja) ji postavila te meje ( kolikokrat in kako imava lahko stike,da je meni še ok, da lahko prenesem njene manipulacije brez škode ) in se tega držala. Najprej je bil frontalni napad , kjer je poizkusila čisto vse, kar je zamisljivo in celo nekaj stvari, ki so meni nezamisljive, da bi to porušila, ko pa sem neomajno vstrajala in je končno dojela, da ne more podreti mojih mej, se je celo umirila in sedaj imava kolikor toliko znosen odnos. Seveda vsake toliko poizkusi, če meje še držijo in ker pri meni o tem ni več dileme je spet ok.

Ko je bil moj otrok majhen je bil tudi pri njej , ker ni šlo drugače, vendar je bila z njim kolikor toliko ok, za mejne je značilno, da z majhnimi še nekako gre, bolj ko je rastel, bolj sem videla, da to ni zdravo za njega, saj je začela s čustvenimi manipulacijami,da bi ga priklenila nase in postajal je čedalje bolj zmeden. Zato sem se odloičla, da ga lahko vidi samo še skupaj z menoj in to ne več ravno pogosto. IN kar je zanimivio je to, da si tudi ona sama ne želi pogostih osebnih srečanj, se mi zdi, da z nami sploh nima več kaj početi, sedaj , ko ne more več igrati svojih iger.

Upam, da bo kaj v pomoč.
GittaAna

PS: na tujem forumu za odrasle otroke mejnih staršev imajo za mejnega straša vzdevek nada ( not a mother ) in fada ( not a father). Mnogim je tako lažje pisati, saj so imeli nekateri tako zelo brutalno ( četudi kdaj prefinjeno) otroštvo, da jim je lažje pisati nada ali fada, kot pa oče ali mama. Jaz jo imam tako zapisano na telefonu in moram reči, da veliko lažje odgovoarjam na klice :-)
GittaAna
Default avatar

končno

GittaAna, hvala tudi za tole!
Haha, te naše Nade pri psihiatrih, to je prava smešnica, poznam, ja.

Drugače pa bi rada še tole razložila, se spomniš, ko sem ob prvih postih kolebala, je MOM, ni MOM - zdaj vem, zakaj mi je bilo to pomembno, zaradi guglanja oz. iskanja informacij.
In moram reči, da ogromno aha mmomentov najdem bolj na straneh z narcisizmom kot z mejnostjo, ne vem, nekako bolj sedejo na našo situacijo. Zato se v predlaganem forumu za bpd nisem toliko našla (mislim, super je forum in odlična informacija, samo pokrije več stvari, jaz pa trenutno rabim bolj specifične). Če sta narcisizem in visokofunkcionalna mejnost nekaj podobnega, potem razumem, zakaj mi je brati o MOM (v celoti, z vsemi funkcionalnostmi) v bistvu preveč informacij - ker pokrijejo tudi ogromno situacij, ki pri nas niso bile v igri. Kjer so informacije o narcisizmu, pa sedejo, kot se reče, u nulo.

Tale Kathleen Krajco, žal je že pokojna, ampak pismo - ženska zadene žebljico na glavico kar se tiče doživljanja otroka, ki ga je zlorabljal narcisistični starš. Pa tudi, kar se tiče drugih narcisističnih zlorab, npr. mobbinga v podjetjih ali v drugih zaprtih skupnostih, poleg službe in družine.

Me prime, da bi prevedla njene misli, res. Če že ne za splošno javnost, pa vsaj za očeta.

No zaenkrat lp, sicer pa sem od par mesecev nazaj tako ali tako nonstop v takihle raziskavah in tudi na forumu, tako da bom počasi nehala pozdravljat, ker v bistvu nikamor ne grem :)
Default avatar

za končno

ne vem zakaj sem ob branju dobila občutek, da si precej po mami. pišeš take grozovitosti o svoji materi, potem pa ji daš čuvat lastnega otroka, ker ti je svojega denarja za lastnega otroka škoda, pa še lepa bi rada izpadla. odraščanje ob MOM ima res grozljive posledice.
Default avatar

končno

za končno je napisal/a:
ne vem zakaj sem ob branju dobila občutek, da si precej po mami. pišeš take grozovitosti o svoji materi, potem pa ji daš čuvat lastnega otroka, ker ti je svojega denarja za lastnega otroka škoda, pa še lepa bi rada izpadla. odraščanje ob MOM ima res grozljive posledice.
Samo tole bom rekla. Ob vsej bolečini, ki jo prinaša življenje z MOM, je pa še najbolj boleče brati take stvari. Da sem dala čuvati otroka, ker mi je škoda denarja zanj? To lahko izjavi samo nekdo, ki nima pojma, kakšen je odnos z MOM. Sicer ti nisem dolžna polagati računov, a vseeno v vednost: otroka smo imeli namen dati v plačljivo varstvo, pa je bilo toliko enih prepričevanj, naj ga damo tja, da smo popustili. In se danes tolčemo po glavi.

Nimaš pojma, resnično nimaš pojma. Denar je zadnja stvar, na katero pri MOM gledaš. Zadnja. "Usluge", ki jih MOM "nudi", stanejo stokrat več kot vsaka plačljiva storitev. Nimaš pojma, kaj vse smo v naši družini počeli in koliko denarja smo zapravili, da nam ne bi bilo treba "koristiti" takih "uslug". Ne samo na področju vnukov, na vseh področjih. Raje sem šla peš 20 km, samo da mi ne bi bilo treba prositi nje za uslugo. Raje sem plačevala tržno najemnino med študijem in delala na tri konce, samo da ne bi bilo treba koristiti "usluge" bivanja doma med študijem.

Če bi mi bilo, kot praviš, "škoda denarja", bi tudi drugega otroka nameravala dati tja. Vendar pa po vseh izkušnjah do zdaj se tam ne bo pazil niti dneva, pa tudi prvi otrok se ne več in se ne bo.

Če otroka ne bi dajala v varstvo, bi dobila nazaj, da prepovedujem stike - kot sem že dobila. Če narediš nekaj, je narobe, če ne narediš, je narobe - s stališča MOM.

Če torej dajem otroka v varstvo (izključno, da ne bo zamere, in ne zaradi potrebe po šparanju, na srečo nismo socialni problem), mi ne škoda denarja, če ga ne dajem, sem grdoba, ki vnuku odtujuje babico.

Pa kaj sploh razlagam, kdor tega ni doživel, nima pojma. Prav zato, zaradi takih komentarjev, je tako težko sploh razložiti okolici, kaj se dogaja.
Preden se spravite kaj takega pisati, trikrat premislite, lepo prosim.
Default avatar

končno

še tole: opisala nisem niti desetinke vseh "grozovitosti", kot jim praviš. Ne veš, kaj se je dogajalo vseh trideset let, preden so prišli vnuki, ne veš, čez kakšen pekel smo šli, pa si vseeno jemlješ pravico soditi, da menda "šparam" na otroku, da menda "želim izpasti lepa" in da "sem po mami". Nobene pravice nimaš lepiti takih sodb name - me ne poznaš, niti ne poznaš celotne situacije. Tisti redki, ki so situacijo spremljali vsa leta, točno vedo, kakšno je stanje, kdo je komu podoben in kdo je šel čez vse meje. In samo njihovo mnenje šteje.
Default avatar

Gemma

Končno,
nihče ki kaj takega ni občutil na svoji koži, ne more vedeti kako je.Ne umikaj se zaradi tega.Ne bodi preveč žalostna.Piši , ti bo lažje. Naredila si že ogromno korakov in še jih boš.
Razumem, da te je komentar zelo prizadel.Mogoče avtor niti ni tako mislil, če pa je, pa je to njegovo mnenje.
Vem pa, da so te besede prizadele.Vem kako je.To je ravno tako, kot da ti rečejo, sam si kriv, da se nekdo psihično in fizično znaša na tebe, kaj si pa jezikal, kaj pa nisi bil tiho, kaj pa nisi naredil tega in onega.
Boli k sto m....
Nekdo ki tega ni okusil, ne ve, kaj vse smo že naredili, kaj smo požrli, kaj naredili, vse za zadovoljitev potreb drugega.
Ampak ko ti nekdo opere možgane in te ubija tako počasi, da še sam ne veš, kdaj in kako.
Ko bi verjela kaj vse jaz nisem poslušala, pa nisem živela z partnerjem toliko časa,, vem pa kaj vse sem delala, samo za ljubi mir, za to, da je bilo čim manj prepirov, v končni fazi zato, da sem si rešila lastno življenje, sebi in otrokom.
Ne bom rekla da je bilo prav, ampak delala sem za svoje-naše dobro.
Delaj še naprej tako, da bo dobro za tebe in tvoje otroke.
Delaj tako kot ti misliš da je prav in mislim, da ne delaš nič narobe.
Za ljudi, ki pa nisi omeli nobenih izkušenj , pa je škoda in besed in živcev.
Čez čas neha boleti.
Gemma
Default avatar

GittaAna

za končno je napisal/a:
ne vem zakaj sem ob branju dobila občutek, da si precej po mami. pišeš take grozovitosti o svoji materi, potem pa ji daš čuvat lastnega otroka, ker ti je svojega denarja za lastnega otroka škoda, pa še lepa bi rada izpadla. odraščanje ob MOM ima res grozljive posledice.
Taksna sporocila bom v bodoce izbrisala takoj, ko jih bom prebrala, ker na tem forumu nimajo kaj iskati.
Vsak lahko izrazi svoja mnenja, pomisleke in tudi nestrinjanja, vendar na spostljiv nacin, kar zgoraj citirano sporocilo vsekakor ni.
Na forumu ne bo prostora za nikakrsna obsojanja, niti projeciranja lastnih travm na druge in prosim da se uposteva, da smo ljudje zelo razlicna in kompleksna bitja in da stvari niso nikoli zgolj crno-bele.
Trenutno sem sporocilo se pustila gori, ker je Od koncno odgovorila ze sama in kot primer, kako NE bomo komunicirali tukaj.
Ce ste drugacnega mnenja ga izbrisem takoj.
GittaAna
GittaAna
Default avatar

končno

Gemma in GittaAna, iskrena hvala.
Default avatar

Bajkal

Pozdravljene.
Šele zdaj sem se zavedla, da ima MOM očitno tudi babica moje najboljše prijateljice. Babica je otroka pogosto varovala, tudi čez noč, saj sta oba s partnerjem imela tudi nočne izmene. Ko je ostala sama, je bilo še težje. Ves čas prijateljici to ni bilo v redu, ves čas jo je nekaj motilo, ni se ji zdelo v redu, da jih pušča tam v varstvu. Otroka sta bila navajena prespati pri babici in dediju in babica je le babica. Živijo zelo blizu. Pred 4 leti se je odločila, da tako ne gre več, se je odselila in plačevala varuško. Ni šlo dolgo. Nekako je "popustila" babici, ki je otrokoma nudila "vse", brezplačno varstvo in hrano. Ponovno ji je počil film, ko je ugotovila, da je babica njenega sina (9 let) popolnoma privezala nase, da je hodil k njej spat, tudi ko je bila doma, da ga je babi vsak večer klicala in on njo. Ko je prišla ponj, jo je žalila, z njim pa uprizarjala prava teatralna slovesa, se mi je uprlo, ko je to opisovala. Uprla se je in zdaj že nekaj mesecev skrbi sama za njiju. Bila je prava psihološka vojna odvadit sina, da je začel spati doma, da so vzpostavili nazaj družinsko življenje. Ta babica je hodila zvonit k njej na vrata in jo zmerjat, vpričo otrok. K njej je pošiljala svoje prijateljice, da so ji zbujale občutke krivde, obsedeno zbirala vse informacije o vseh, ki pomagamo pri varstvu. To, kar je govorila je čista laž o vseh, na srečo je bilo vse tako noro, da je moja prijateljica to takoj ugotovila. Babica je prežala na njene otroke, da jih je vsaj za minuto dobila same, s čokoladami in bonboni. Kaj vse jim je tvezila, kam gresta zdaj z dedijem, pa onadva ne moreta zraven, ker je mamica taka in taka.
Zdaj, po treh mesecih, ko nista več tam v varstvu, sta otroka bolj sproščena, se smejita, nista več v krču. Upata se pogovarjat z drugimi, prej sta, ko smo se srečali gledala v tla, čeprav smo se še prejšnji večer družili in igrali. To Babico sem kar nekajkrat v tem času srečala, vedno je bila v družbi kakšne ženske in zgledala zelo dobro. Samo, ko je videla hčerko ali vnuke, si je nadela čisto drug obraz.
To pišem zato, ker varstvo pri osebi z MOM lahko za otroke pomeni veliko psihično stisko. So razpeti. Če si še mi pogosto težko razložimo, kaj se dogaja, kako si bodo šele oni. Ob takih informacijah, kot jih dobivajo od MOM osebe, so zbegani. Za njih so žal le sredstvo, da se boljše počutijo, da niso sami. Zato žrtvovat otroka? Prijateljici je finančno težko, vendar gre. Vredno je.
Default avatar

Bajkal

Da ne bo nesporazuma. Težko je imet tako mamo in ji skušat celo življenje ustreč, da bo morda končno zadovoljna, pa ni. Potem to na nek način hočejo izsilit tudi od svojih vnukov. To je težko prepoznat, saj imamo vsi svoje starše radi, predvsem smo jih navajeni.
Strinjam se, da je edini primeren stik med tako babico in otroci, da je nekdo od staršev zraven in se kasneje pogovori z otrokom, če pride do morebitnih izpadov ali neprimernih izjav.
Nihče ne želi varčevat na svojih otrocih, ne gre za to. Želela sem poudarit, da je zaradi varstva prijateljica v finančni stiski, je pa veliko bolj mirna in zadovoljna, kar se tiče otrok.
Default avatar

GittaAna

Zdravo Bajkal!
To se mi zdi res, kar si napisala. Če odraščaš v MOM družini je včasih zelo težko prepoznati kaj je prav in kaj ne, kaj je zdravo in kaj ne, kdaj postaviti meje in kdaj ne in ponavadi traja res dolgo, da se tega, česar nisi dobil v otroštvu nekako priučiš.

IN da, za vsakršno pomoč mejnega ponavadi ponavadi zelo zelo drago plačaš, zato ni denarja, ki ne bi odtehtal mir :-)
GittaAna
GittaAna
Default avatar

Bajkal

Pozdravljeni.

Opisala sem situacijo, kako je moja prijateljica prekinila stike s svojo mamo in njene z vnuki.

Celotna situacija postaja srhljiva.

Ženska (babica) ščuva ljudi in zbira podpise, da je njena hčerka slaba mama, da zanemarja otroke, da so lačni in umazani, da se podijo po igrišču, da jih daje v varstvo k pijancem. Šla je celo v šolo, kamor hodita njena vnuka in prijavila vse laži. Sebe navaja kot edino primerno skrbnico za otroke, da bosta dodeljena njej.

Vemo, da socialna služba ne odvzame otrok kar tako, da mora biti za to utemeljen razlog. V tem primeru ga ni. Vseeno je s tem povzročila ogromno gorja, predvsem svoji hčerki in vnukom, ki jim ni jasno, zakaj bi morali nekam iti, težko jima je razložit. Ne glede na vse je njuna babica, ki ju je leta in leta čuvala.

Tako me je pogrelo, da bi šla do nje in jo soočila z lažmi, zgolj tistimi, ki jih je začela širit o meni. Vem, da nima smisla, ne bom dosegla nič, samo še bolj bom prizadeta.

Hudo mi je, ko gledam, kakšno trpljenje povzroča vsem, vem da trpi tudi sama, samo to je pa preveč. Sploh tega ne vidi.

Pozdrav vsem in veliko mero živcev in samozavesti želim vsem, ki imate stike z osebo, ki trpi za MOM
Default avatar

Rose Ann

Midva s sinom sva se odselila na neznan naslov pri njegovih 2,5 letih. Po 6ih mesecih sem dovolila nadzorovana srečanja. Ko je bil star 5 let, sem mu razložila, da je njegovi babici počila žilica v glavi, in da je zaradi tega bolje ne jemati resno. Tretira jo z ljubeznijo in spoštovanjem, a ima svojo tiho mejo. Sedaj ima 11 let.
Default avatar

GittaAna

Rose Ann občudujem tvoj pogum in način kako si zaščitila sina. Kaj je bilo tisto, da si se tako odločila? Sama sem sicer pustila, da je z njim, ko je bil majhen ( dokler nima otrok svoje volje se z njimi dobro razume), ko pa sem ugotovila, da ga sili, da moli, če želi gledati risanko ( takrat je bila ravno na višku verske faze, sedaj niti ne hodi v cerkev) in ko sem ugotovila, da ga vsakič , ko odhajava čustveno izsiljuje ( jokala, da ji je sedaj hudo, ko ga ne bo, pa če bo kaj mislil nanjo....je bil čisto zmešan potem in se je čutil odgovornega za njo pri 2-3 letih) in celo, da ga šunta proti meni......je bilo konec. Nikoli več ga ni videla brez moje prisotnosti.

Ker ni mogla pri njemu dobiti, kar je hotela ( čustvenga sužnjaI) se je nehala zanimati zanj. Naokoli je sicer govorila,kako ga ima rada, kako se razumeta, vendar ga ni v naslednjih letih niti enkrat obiskala, celo ko je bil nekajkrat v bolnišnici ne. Enkrat samkrat je prišla in ker se ni dovolj in na njej primeren način razveselil njenega obiska ( bil povsem omamljen od zdravil) se je odločila, da je tako "ne maramo" in da nima smisla, da prihaja. Vse kar jo trenutno zanima je, kako mu uspeva v šoli ( vpraša mene), da se lahko hvali z njim naokoli. Niti ne ve, kdaj mu je rojstni dan, ne pošlje mu niti čestitke ( razen, če jo opomnim). Naokoli pa govori, da ji jaz ne pustim do njega. Kaj češ takšni pač so. Na srečo ima sin še eno babico, ki pa je čudovita in jo ima neskončno rad in imata res dober odnos.

Moje mnenje je, da ne bi smeli nikoli pustiit nenazorovano nekomu otroka, ki je že zlorabljal otroke in to svoje lastne. Četudi na prvi pogled morda izgleda, da je sedaj drugače je po mojih izkušnjah ( tistih znancev, ki so jih vseeno pustili ) povsem isto, samo način zlorabe je ponavadi bolj prefinjen.

Tudi mojemu sinu sem povedala, da je ta babica pač malo posebna in da ne zna z ljudmi, niti sama s seboj in da naj se ji ne pusti, če bi slučajno atakirala na njega, da ni njegova dolžnost, da skrbi za njene potrebe ( sposobna je ljudi zmanipulirati skoraj do norosti, da bi dosegla, da se vse vrti okoli nje).

GittaAna
GittaAna
Default avatar

Rose Ann

Fizično nasilje....toliko smo bili že zmešani od vsega (brat s cpjem, epijem in duševno subnormalnostjo, ki se je odvajal barbituratov; oče čiraš in diabetik in sin, ki se je učil hoditi in je ves čas lezel proti progi). Oče je začel pretepati mamo, brat pa mene; to je bil point of no return. Sicer je bila vmes še ugrabitev otroka in dopustovanje ob slovenski obali konec novembra :) a to je druga zgodba.
Default avatar

GittaAna

Rose Ann, to kar si morala preživljati se sliši grozljivo. Upam, da ti je uspelo iz tega pobegniti in zaživeti po svoje. Ugrabitev otroka....sej vem, da me ne bi smelo nič presenetiti, ampak včasih sem še vedno odprtih ust.

GittaAna
GittaAna

Moderatorji

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)
Leonida Zalokar