Tisti, ki si ne želite otrok – zakaj je tako? Kaj vas je privedlo do tega spoznanja?

Nisem prepričana, ali si jih želim ali ne.

A vedno ko sem spomnim, da bi jih mogoče imela, se zgrozim, ker meni otroci pomenijo samo več dela in ostalih tegob.. kot prvo, pokvari ti postavo – trebuh ni nikoli tako lep, kot je bil prej. Potem grozne slabosti med nosečnostjo, porod, kar je baje zelo huda stvar za vsako žensko. Nato nič spanja, posledično tudi depresija, ker se ne počutiš veš tako lepo kot prej – počutiš se grdo, neprespano… kakce moraš skozi vohat….

No saj ne rečem, potem ko otrok prileze iz pleničk, je čisto ljubek in fajn simpatičen, a skoz se moraš ukvarjat z njim, ogrombne energije imajo ti otroci, nimaš več časa zase. Pootročijo te – kolikor vidim, moje znanke, ki imajo otroke, se ne znajo o ničemer drugem pogovarjat – še posebno rade razlagajo podrobnosti o svojih otrocih, kar me ne zanima preveč.

Ko odrasejo, imaš spet druge probleme – lahko se začnejo slabo obnašat do tebe, lahko zapadejo v kakšne slabe navade…. slabi so v šoli….

Verjetno vidim preveč iz slabega vidika. Ko pride kakšna moja znanka z otrokom, ju je prav lepo gledat, tudi otroka je fajn crtat. A samo za kakšni dve uri, potem se naveličam in mi gre na živce. Sploh se mi ne sanja, če sem material za mamico, ali gre vsaka ženska skozi take dvome… nevem. Imam sploh kakšno upanje, da si bom iz srca želela biti mama? Da bom dobra mama? Bojim se, da ne.

Evo, jaz razmišljam podobno kot ti.
Pa če tvojemu razmišljanju dodam še finančno situacijo, me vse mine.
Ni službe, ni denarja.
Ogromna odgovornost je imeti otroka. Ne dojemam to kot nekaj, kar pač sodi zraven.
Stara sem “že” 30. Enega bi si želela imeti, a kar odlašam in odlašam.
Čakam službo, čakam pravega partnerja, … In nekako sem se sprijaznila, da ga ne bom imela.
Potem pa še zdravstvene težave, kakšni boleči spomini iz otroštva in se kar naberejo razlogi, zakaj ne.

Poznam eno punco, ki je že zelo zgodaj morala skrbeti za tri mlajše sestre. Res je morala skoraj vse ona narediti. Še vedno nima otrok, stara okoli 30. ne pravim da je prestara ali kaj, ampak mislim, da je morala že tako zgodaj prevzeti tako odgovornost, da je sedaj vesela da je frej in brez otrok.

Si zelim otroka dva, ampak sem skoraj prepricana, da jih ne bom imela. Ne zato, ker jih ne bi mogla imet, ampak je prevec razlogov, zaradi katerih se nocem spuscat v kaj takega 🙁

Zgleda, da je vlada ugotovila pravi razlog: previsoke porodniške.

porkaduš… ko berem vse to, mene tudi skoraj mine, ker so dejansko to sama dejstva.

Zakaj?
– Ker otrok ti uniči postavo, če ne za vedno vsaj za nekaj časa.
– Ker so vsi stroški povezani z dojenčkom oz. otrokom preveč za mene.
– Ker se ne mislim enemu mulcu podrejat.
– Ker se nočnemu spancu ne odpovem za nič na svetu.
– Ker ne mislim biti prve tri mesece totalno čudna in bolna.
– Ker ne prenesem joka, cviljenja, teženja,…

Pač mi je preveč všeč, da grem kamor hočem in kadar hočem. Če nama v sredo ob 10h zvečer pade na pamet, da bi šla v kino se pač usedeva v avto in greva. Z otrokom tega nebi mogla.

Lahko kdo misli, da sem kruta ter egoistka ampak tako je.

Stara sem 30 in si tudi nikoli nisem želela otrok. Vedno sem mislila da sem ena izmed redkih ki nima želje po otrocih, da če bom to govorila okoli da me bodo ljudje obsojali da sem hladna, čudaška. No in ko sem spoznavala ljudi sem ugotovila da je ogromno mladih starih od 25-40 ki nočejo otrok, in to zaradi vseh navedenih razlogov ki ste jih že same omenile. Tudi jaz sem imela kolegico ki ima 2 mala otroka in dejansko so se stiki počasi prekinili po tem ko je rodila. Ko sem prišla k njim na obisk je bilo naporno. Njena punčka 5 let stara, zelo hiperaktivna, po 2 urah obiska, ko se še pogovoriti ne moreš ker se otrok dere in bori za pozornost sem vedno prišla domov kot da bi me nekdo prežvečil, čisto sem bila energetsko izpita. Tako da, ne predstavljam si takega stresa, da bi to imela doma 24/7.

Na splošno mislim da je to odvisno kakšen način življenja si vsak izmed nas želi. Jaz recimo nisem družinski, gospodinjski človek, in meni bi bilo muka če bi imela otroka da bi se mogla ukvarjati z njim in hoditi na izlete, kuhati vsak dan za družino, pač to ni moj svet. Imam svoj denar, svoje stanovanje, svoj avto, in svoj način življenja in načrte v katere otrok ne bi pasal.

Mi je pa hudo za ljudi ki imajo otroka ‘kar tako’, veliko si otrok sploh ne želi oz. nimajo smisla za otroke pa se otrok ‘zgodi’ ali pa podležejo črednemu nagonu. Ne boste verjeli pogovarjala sem se že z ljudmi, ki imajo 2, 3 otroke in so mi rekli da jim je kar malo žal da so jih imeli, ali pa da bi rajše samo enega imeli. Nočem obsojati takih, je pa grozno poslušati kaj takega, glede na to da sem bila sama zelo zaželen otrok od obeh staršev. Potem se vprašam, kako to da še za izpit za avto rabimo hoditi v avtošolo da dobimo vozniško, otroka ima pa res lahko čisto vsak.