Med.Over.Net

ARHIV - alternativa in zdravo življenje

Kako pomagati sinu

Default avatar

kiamaria

Pozdravljeni,
Pred dobrim dni sem zapustila moža in otroka in se odselila.
Ko je moj mož zvedel za mojo afero mi je spakiral stvari in jih postavil pred hišo. Ker je bil zelo razburjen nisem želela razpravljat zato sem odšla in do danes nisva našla možnosti sprave.

Sin je star 20 let in se ni želel preseliti z mano, saj je imel doma vso komoniteto.
Stike s sinom imam v tednu 2 do 3 krat, ko se dobiva v mestu greva kaj pojest in vsako nedeljo.

Na zadnjem obisku smo imeli nek konflikt, sin je pričel jokat in ga nisem mogla nikakor potolažit. Bolj ko sem ga spraševala kaj je narobe bolj je jokal in trdil da ni nič narobe. Po dveh urah je odšel in do danes se izgovarja da nima časa za se dobiiva.

Bolj ko sedaj razmišljam o tem dogodku bolj me je strah ali moj sin ne uživa kakšnih substanc. Ker nisem še nikoli doživela, da bi se tako jokal tudi, če je bilo kdaj kaj bolj pomembnega kot ta prepir. Ker vem da mi ne bo priznal tudi če ga vprašam kaj o tem, bi želela samo nasvet kako se naj obnašam da bi lahko ugotovila, kaj je narobe. Ker kaj takega se še ni dogodilo. Rada bi otroku pomagala karkoli je že.
Default avatar

Maja K.

Draga "kiamaria"!

Najprej naj ti hvala za tvoje sporočilo, s katerim si mi izrazila zaupanje in potem 1 velik oprosti, ker ti nisem takoj odgovorila! Včasih sem v posebnem stanju, ko po prebranem sporočilu nekaj časa pustim, da le-to deluje name in da se potem pojavi odgovor nanj...

Sporočilo sem že večx prebrala in morda bi ti najprej rekla, da se zavedaj, da je tvoj sin star že 20 let, zato res ni nobene potrebe, da bi te njegov jok spravil v tako hudo stisko. Vprašanje je, če on res kaj uživa. Morda mu vaša družinska situacija samo pomaga, da lažje pusti prosto pot čustvom, ki so se nabrala v njem. Najbolj enostavno bi bilo, da ga vprašaš, kaj ga je tako spravilo s tira in če ti bo povedal, bi bilo to super. A če ti ne pove, nimaš kaj. Prisiliti ga ne moreš in morda je to tvoja lekcija - če nekdo želi, želi, če pa ne, moraš to sprejeti in spoštovati. Ostani pri sebi: kako se ti počutiš ob tem, kaj doživljaš, katera čustva te prevzemajo, kaj bi najraje naredila,... On pa naj predela pri sebi, kaj ti je "zameril" oz. karkoli že je doživel. Če ne moreta poti drug do drugega najti direktno, se poskusi v mislih povezati z njim in se pogovarjaj z njim. Tudi na daljavo to zelo deluje.

In lahko poskusiš še nekaj: Če si se tudi ti že kdaj kje obnašala podobno kot zdaj on. Drugi nam pomagajo, da ozavestimo sebe, da se uzremo in spoznamo, kakšni v resnici smo. Morda je nekoč nekje nekdo tudi tebe spravil v sinu podobno notranjo sitacijo in si se odmaknila in nisi mogla povedati, kaj ti je. Če boš to našla, ga boš lažje razumela. Zmehčala se boš in avtomatično bo to začutil tudi on in se ti sam od sebe približal ter ti povedal, kaj ga je "pičilo". Dokler pa pri sebi ne najdemo tistega pravega, se tudi zunaj nas situacija ne spreminja... Moč je v nas in "nadziramo" lahko samo sebe, pa še to ne 100%, ampak je še kaj drugega na delu.

Morda za danes toliko. Če bi se želela o tem še meniti, mi pa kar piši. Bom zelo vesela!

Mislim nate!

Maja