Kaj se je dogajalo v Rogu junija 1945
Dokumentov, ki bi podprli pripovedi prič, domneve in ugibanja, ter zavrgli, kar je plod domišljije, še niso našli. Upravičeno lahko sodimo, da so uničeni in je varljivo upati, da še vedno tičijo zakopani v vojaških arhivih v Beogradu in bodo prišli po 50 letih čudežno na dan.
Tudi ne smemo pričakovati, da bodo spregovorili in kaj bistvenega povedali tisti, ki so bili zraven, zlasti ne organizatorji v Ljubljani, ki so poskrbeli za zapleteno verižno reakcijo, ki je imela začetni člen na železniški postaji v Podgorju (Maria Elend) ali Podroščici v Rožu na Koroškem in zadnjega v breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu. Tiho so celo mladi partizani, ki so spadali k posadki v škofovih zavodih in se kasneje uveljavili v družbi.
Zato ne smemo čakati, da se nam bo zgodba razkrila sama, ampak moramo uporabiti tisto, kar vemo, in izvrtati iz spomina preživelih podatke, kako je bilo, podprto vsaj s poskusnimi raziskavami brezen, ko ne bo težko oceniti vsaj približnega števila žrtev in tudi njihove homogenosti ali heterogenosti: kjer bomo odkrili samo okostja mladih moških, bomo upravičeno domnevali, da gre za domobrance, pri mešanih pa za skupine četnikov, ustašev, hrvaških domobranov, s katerimi so bežale tudi ženske in otroci. Ohranjen je dokument o vračanju Jugoslovanov, ki so se predali Angležem. Pogodba je bila podpisana 19. maja 1945. Prvi členi govore o umiku partizanske vojske s Koroške, peti pa o izročitvi zajetih Jugoslovanov.
Predajo so opravili Angleži brez seznamov. Vrnjene ljudi so popisali šele v taboriščih v Sloveniji in na podlagi teh popisov oz. kartotek so sestavili sezname. Pri tem so upoštevali razdelitev v skupine A, B in C. Na morišča so klicali vse iz zadnje skupine, kakor jim je prišel v roke po vrsti list iz seznama brez posebnega sistema in niso sestavljali skupin glede na bivališče ali enoto. Izjema so bili oficirji, ki so jih odkrili ali ,so se javili sami. Pomorjeni so bili že med prevozom (Hrušica, Slovenj Gradec) ali v neposredni bližini taborišč.
Teh kartotek in seznamov ni. Podobno niso ostala nobena pismena navodila o voznem redu vlakov, o preskrbi enot s hrano in municijo, o tovornjakih.
Celo pa ni najti nobenega ukaza o poboju, ki ga je zanesljivo izdal Tito sam. V svojem govoru konec maja je javno obljubljal: »Izdajalci ne bodo dolgo gledali modrega neba in visokih gora.« Zadnje dni maja je bil v Celju in Mariboru in ker je bilo znano, da se je pogosto vtikal v nepomembne zadeve, je popolnoma nemogoče, da o tako važni ne bi odločal najvišji jugoslovanski vrh. Kakor pa je bila odločitev pomembna in usodna, je šlo skoraj zanesljivo samo za ustno povelje.
Tako kot med državljansko vojno si tudi po zmagi nova oblast ni belila glave, kam z žrtvami. Običajno so jih plitvo zagrebli kar na mestu (Košnica, Crngrob, Krakovski gozd, Čatarjeva graščina) v že izkopane jame (protitankovski jarek okrog Celja) ali bližnja brezna (Brezarjevo brezno, fojbe na Krasu).
Šele ko so po 20. maju izvedeli, da jim bodo izročili 20.000 ujetnikov iz Vetrinja (predvideno je bilo, da bodo vrnili tudi vse civiliste), so se zamislili in posvetovali, kako bi nalogo opravili čimbolj prikrito in učinkovito. Najprej so pohiteli in izpraznili že napolnjene zapore in taborišča. Tako sta znana dva datuma te priprave: iz Škofovih zavodov v Šentvidu so vozili zapornike v 4 km oddaljeno Brezarjevo brezno nekaj večerov in noči. Tu naj bi šlo za približno 1000 ljudi. Zanesljiva priča se spominja, da je bil morda zadnji transport na četrto kvatrno soboto, ta sobota pa je bila 26. maja. Tone Ferenc je pred kratkim objavil seznam 187 zapornikov, ki so jih 2. junija odpeljali iz ljubljanskih zaporov neznano kam.
Za vrnjene domobrance, ki so bili pripeljani skozi karavanški predor, so za glavna morišča izbrali brezna v Kočevskem Rogu. Da so se odločili za brezna, ni slučaj, saj so jih uporabili že med vojno, če so bila le pri roki (Krimska jama, Ziglovica, brezno pri Birčni vasi). Na Kočevskem je poznanih kar 300 brezen. Brezna, ki so jih izbrali, niso bila znana niti raziskana, saj za jamarje niso bila zanimiva, ker so bila globoka največ 20 do 30 m. Izbrali so jih zaradi bližine glavnih cest, da so si olajšali delo.
Domobrance so začeli streljati na Rogu 2. junija in končali z 9. junijem. Zanesljivo niso bili prvi. V brezna na Rogu so vodili, gnali in vozili že ves maj in vanje zmetali mešane skupine beguncev, ki so se umikali pred prodirajočo partizansko vojsko, ki se je pomikala proti severozahodu. Begunci so bili četniki, ustaši in hrvaški domobrani z ženami in otroki pa tudi Nemci. Ocenjujejo, da jih je v breznu pri telefonskem drogu 86 pokopanih kar 10.000, na Macesnovi gorici pri telefonskem stebru 216 pa ne dosti manj. Tudi brezno pod Krenom 2. junija verjetno ni bilo popolnoma prazno. Milan Zajec, ki je tega dne padel vanj 20 m globoko, je ostal nepoškodovan, ker je že pristal na mehki gomili človeških teles.
Kdo je bil v operativnem štabu, ki je skrbel, da je teklo tako gladko, ne bomo izvedeli, domnevamo pa lahko. Naložili so jim težavno nalogo, ki so se je lotili s trdovratno vztrajnostjo in natančnostjo. Kaj je bilo vzrok, da se niso odločili za prevoz s tovornjaki, ko bi za pot od Šentvida do brezen v Rogu ne potrebovali več kot 3 ure, ni jasno. Izbrali so zapleteni postopek prevoza z vlakom do rampe ob slepem tiru ljubljanske klavnice in vojašnice, prestop čez most za pešce čez Grubarjev prekop na vlak, ki jih je čakal na drugi strani, prevoz do Kočevja, premeščanje iz enega poslopja v drugo v samem mestu in končni prevoz s tovornjaki do morišč. Odgovor je le eden: niso dobili dovolj tovornjakov, da bi lahko nalogo izpeljali v enem tednu in bi se jim tako zavleklo kot skupini na Teharjah.
Težave so morali imeti že z vlakom. Zadnje leto vojne je vozil vlak iz Ljubljane do Kočevja samo do Grosupljega, naprej pa samo oklepni vlak. Umikajoči nasprotnik je v noči med 8. in 9. majem porušil železniški most čez Gruberjev prekop. Vlakovno kompozicijo so sestavili tako, da so pobirali tovorne vagone po postajah do Kočevja, lokomotivo pa so baje morali prepeljati kar po cesti čez Karlovški most na dolenjsko stran.
Vlak je napravil eno vožnjo na dan, prvič 1. junija zvečer in pripeljal v Kočevje pred zoro. Naslednji prevozi so se začeli popoldne in je vlak dosegel končno postajo okrog druge ure zjutraj. Vedno so začeli iztovarjati šele, ko se je zdanilo.
Čeprav so bili prvi domobranci izročeni že v nedeljo 27. maja, so pripravili prvi transport zanje v Kočevje šele 1. junija. Vrstni red, po katerem so odbirali ljudi za prevoz, je bil naključen, kakor so pač prišli na seznam. Tako se je znašel Milan Zajec v breznu že 2. junija, čeprav je zapustil Vetrinje 29. maja, France Dejak pa je bil izročen med prvimi 27. maja in padel v brezno 8. junija. Prebiranje v skupine A, B in C v Škofovih zavodih ni bilo tako očitno kot na Teharjah in v začetku skupine niso bile ločene. Na pot so šli oblečeni, niso jih še vezali in prepričani so bili, da jih vozijo v delovna taborišča. Ko se je Dejak peljal skozi rojstno vas Dolenji Lazi, je skozi lino vrgel listek: »Peljejo nas v Kočevje. Prinesite paket!« Zanimivo je, da so listek našli in izročili njegovi mami, ki se zato niti ni preveč začudila, ko ga je čez štiri dni zagledala doma.
S kočevskega kolodvora so jih peljali najprej v Marijin dom, kjer je zdaj občinska uprava, ali v gimnazijo, čez nekaj ur pa po glavni cesti skozi Kočevje na drugo stran mesta v Dom slepih, ki je zdaj porušen in stojita na tem mestu poslopji Ljubljanske banke in avtobusna postaja. Omenjajo tudi Sokolski oziroma Rokodelski dom.
Tam so jih vezali z žico. Preživeli omenjajo, da je bila to telefonska žica, ki pa nima lastnosti, da bi se dala tako zlahka oviti okoli zapestij. Dejak jo je označil bolj natančno, da je bila to »žica za piskre vezat«. Na Teharjah so nekateri videli partizane, ki so pripeljali kolute z bodečo žico. Ta žica je zvita iz žice z bodicami in druge, ki je gola. Vse kaže, da so uporabili ravno golo sestavino bodeče žice. Žrtvam so vezali zapetja na hrbtu, kar je značilno za komuniste tudi drugje po svetu. Zraven pa so zvezali še po dva skupaj, da so povezali z žico nadlahtji ali zapetja. Beg je bil zato skoraj nemogoč. V Katynu se ni rešil nihče. Nemci in Italijani so vezali spredaj in vsakega zase, tako je bila večja možnost za pobeg.
Za odvažanje na morišča so imeli na razpolago samo nekaj srednje velikih odprtih tovornjakov. Na vsakega so spravili 40 do 50 ujetnikov in 4 stražarje. Zvezani so morali klečati, držati glave navzdol, da se jih ni videlo od zunaj. Čim so tovornjaki zapustili mesto in zavili v Rog, so začeli stražarji tolči z gorjačami po ljudeh, predvsem po glavah in nadaljevali vseh 30 minut vožnje do brezna. Za brezno pod Krenom pri telefonskem stebru 122, kjer naj bi bila pomorjena večina domobrancev iz Škofovih zavodov, sodimo, da so se tovornjaki ustavili na jasi na pobočju na drugi strani ceste, ravno tam, kjer stoji ob svečanostih oltar. Tam so se morali usesti na rob tovornjaka, da so jim odrezali vezalke in jih sezuli. Nato so jih razvezali, ker so se morali sleči, nekateri do golega, drugi od groze tega niso zmogli.
Omenjeni ritual, da se je morala žrtev pred ustrelitvijo sleči, je izjemno surov. Tega niso delali fašisti i.n ne ovjeti v Katynu. Tam so streljali poljske častnike oblečene, z vsem, kar so imeli po žepih. Za slačenje ni upravičljive razlage. Pri nas so se morali sleči do spodnjega perila že obsojenci na Kočevskem procesu, ki so jih streljali v Mozlju. Neka razlaga bi bila, da so oblačila uporabili, vendar pa vse kaže, da so jih sežgali. Druga razlaga naj bi bila v katynski izkušnji: na grobišča so naleteli prodirajoči Nemci in odkrili ne samo, da gre za častnike poljske vojske, ampak tudi način in precej točen datum usmrtitve. Kot kaže, je šlo na žalost za najslabšo možnost: žejnega, lačnega in pretepenega nasprotnika je bilo treba na ta način dokončno ponižati in zatreti. Nato pa še pretepanje na 150 m dolgi poti do brezna. Ob njej so stali partizani v tesnem špalirju in tolkli z gorjačami. Vse to mučenje je bilo funkcionalno, imelo je določen namen. Z njim so dosegli tisto popolno vdanost v usodo in pasivnost, ki jo opisujejo in se ji vsi čudijo. Ne morejo si razložiti, kako so se mogli preizkušeni in vzdržljivi vojščaki v enem tednu tako spremeniti, da so prehodili teh 150 m in ni bilo med njimi skoraj nikogar, ki bi planil na mučitelje in se vsaj drago prodal, če mu že ne bi uspelo pobegniti.
Dejak pravi, da so morali pred jamo odgovarjati na vprašanja, da bi videli, če imajo zlate zobe. Vsakomur, ki so ga tako odkrili, so kar živemu izbili zobe iz ust. Njegovemu pričevanju je težko verjeti. Verjetno so jih prej pobili. Zelo težko je namreč izbiti zobe nekomu, ki se vsaj delno brani in tišči čeljusti skupaj.
Žrtev je morala na robu brezna počepniti in so jo ustrelili v tilnik z avtomatom ali revolverjem. Strel v tilnik je značilen za’ komuniste, tako so postopali tudi v Katynu. Če je strel precizen, žrtev ne čuti ničesar. Vse druge metode so za žrtev, čeprav je končni učinek seveda isti (strelski vod, obešanje, električni stol, plinska celica) hujše. Njihov cilj ni pomagati žrtvi, ampak zaščititi krvnika in mu olajšati delo s tem, da ga čimbolj oddaljijo. Pri strelu v tilnik gre krogla skozi centre za zavest, dihanje in obtočila v možganskem deblu in je smrt trenutna in neboleča. Žal morilci na Rogu niso bili hladnokrvni strokovnjaki in kot kaže, so bili zraven še opiti. Streljali so slabo. V spominih preživelih so najbolj pretresljiva ravno poglavja, ki opisujejo umiranje v breznu, ki je trajalo nekaj ur in več, ko so nekateri počasi izkrvaveli, drugi pa se zadušili v gomili trupel.
Vse tiste dni je bilo v breznu vedno vsaj 10 živih in skoraj nepoškodovanih. Najteže so prenašali mraz, saj je bilo na dnu brezna hladno tudi čez dan, kaj šele ponoči. Bili so skoraj goli in so slačili mrtve, da so se nekako pokrili, kar pa ni bilo dovolj. Žejo so si gasili z vodo, ki je kapljala s stropa. Kljub temu je večina umrla že v nekaj dneh. Šlo je za silne pretrese, brezup, da so živi pokopani, končni vzrok pa je bila podhladitev. Ko pade telesna temperatura v jedru telesa pod 30° C sledi spanec in smrt. Umrli so torej v spancu, podobno kot drogirani, ki zmrzne, čeprav je temperatura okolja 10° C ali celo višja.
Brezno pod Krenom je globoko 20 m in toliko tudi široko. Večina teh brezen nastane tako, da se vdre stop v sredini kraške jame. Odprtina tega brezna je bila prvotno široka komaj nekaj metrov v premeru. Zajec je ocenil, da bi bilo v njem prostora za 100.000 ljudi. Ocena je pretirana. Če računamo, da ima jama takih dimenzij približno prostornino 4000 m3, lahko stlačimo vanjo največ 20.000 trupel.
Domobrance so začeli streljati v Rogu v soboto, 2. junija, naslednje dni pa, kakor so prihajali transporti, verjetno ne več kot 800 na dan. Masovnega streljanja je bilo konec 9. junija, ko se je znašel v breznu med zadnjimi France Kozina, ki je pobegnil iz jame naslednjega dne še z dvema. Vmes ni bilo streljanja 5. junija, ko so vhod v brezno razstrelili in opisuje Zajec, da je bilo kar 5 detonacij, in tudi ne 6. junija. Dejak opisuje, da so 8. junija, ko se je sam znašel v breznu, padali vanjo ves dan do večera.
Ostane nam še nekaj vprašanj, med njimi, kdo je neposredno sodeloval pri pobojih. Zajec piše, da v začetku niso bili Slovenci, kar se ujema z izjavo Sime Dubajiča, da je pobijala njegova skupina. Kasneje naj bi jih zamenjali Slovenci, domnevajo, da so bili to partizani prejšnje Gubčeve brigade. Streljali so samo prostovoljci. Če upoštevamo trojni varnostni pas na moriščih, špalir ob poti do brezna, straže pri zavodih in da se je vse to dogajalo tudi v Škofji Loki in na Teharjah, z morišči v škofjeloških hribih, okrog Hrastnika in še marsikje, lahko upravičeno sodimo, da je sodelovala vsaj polovica slovenskih partizanov.
Najvažnejše vprašanje pa je seveda, koliko domobrancev je bilo pobitih na Rogu in koliko drugje, predvsem pa zadnje, na katero ne bomo nikdar dobili pravega odgovora, kdo poimensko leži v določenem grobišču. Stevilo pobitih na Rogu je lahko samo približno, vendar računamo, da jih ni več kot 4000. V teh breznih leži večina tistih, ki so bili vrnjeni skozi karavanški predor, razen gorenjskih domobrancev, od katerih je vsaj del obležal blizu Škofje Loke, in oficirjev. Zanesljivo ni na Rogu domobrancev, ki so bili v taborišču na Teharjah. Tako bo vendarle možno sestaviti razmeroma zanesljiv seznam, raziskave roških grobišč oziroma brezen pa bodo, kot mislimo, potrdile, da so domobranci obležali ravno v breznu pod Krenom. Pomagati nam bodo morali tudi preživeli: če bi brezno toliko očistili, da bi prišli do dna in stranskih rovov, bi ga lahko prepoznali.
Na žalost nam ne pomagajo tisti, ki so sodelovali. Raje ponavljajo, da niso bili zraven in niso vedeli, kaj se dogaja. Morda govore resnico, vedo pa za soborce, ki so bili zraven. Nočejo nam jih pokazati, ker vlada med njimi zarota molka. Pri iskanju resnice tako nismo veliko na boljšem kot zgodovinarji, ki so raziskovali življenje pračloveka. http://www.zaveza.si/
Zanikati povojne poboje ali jih relativizirati, pomeni lagati sebi. Povojni poboji so se zgodili. To dokazuje na stotine povojnih grobišč. Danes takšne poboje zagovarjajo ljudje, ki so bili neposredno ali posredno vpleteni v te zločine in nekateri mlajši rodovi, ki jim je komunistična partija vcepila v glavo, da so bili povojni masakri nuja in priložnost za maščevanje nad kolaborantskimi Slovenci.
mik—————- Spet ena pogrutavčina levakov, kaneda ?!
Leta 1991 smo zmagali pa ni bilo nobenih pobojev !
Bili pa so poskusi teh tvojih tovarišev, ki imajo povojne zločine na vesti, da osamosvojitelje in prave borce za svobodo naroda prikažejo kot zločince in jih pošljejo v Hag ( Holmec ), pa jim ni uspelo.
Hoteli so na isti način obračunati s svojimi nasprotniki, kot takrat po drugi svetovni vojni. Samo za razliko v tem, da bi jih tokrat predali v Hag.
Revolucijo so sposobni izvesti samo bedaki. V bodoče nikoli več ne bo nobenih revolucij, saj je svetovni narod veliko razglednejši in neprimerno bolj informiran kot takrat !
To je samo še želja v glavah tistih, ki v tem vidijo spet svojo priliko. To so pa le zločinski umi , ki nimajo več bodočnosti.
Povojni poboji so samo rezultat dela okupatorjev in še posebno DOMAČIH IZDAJALCEV, ki so bili glavni zločinci v okupatorjevih zaporih in pobili vse kar se je dalo, ljudi pa zmetali v jame, ki jih sedaj omenjate! Krivdo pa naloćili na osvoboditelje ali pa na okupatorja!
Če ne bi bilo vojne in domačih izdajalcev, tudi tega ne bi bilo PIKA!!!
prababa—————- Se vidi kako si gnila v sebi. Sedaj že napeljuješ mika proti asu. Tako ste delali v času vojne in po njej.
No kako bi bilo, če bi bilo je pa res brez veze pisarit. Vseeno pa mislim, da v primeru, da bi zmagali beli, kot je napisal mik, ne bi prišlo do pobojev, ker bi komunisti presopili k zmagovalcem.
prababa———– Miku si napisal/a—-(mik, že dolgo ti ne verjamem prav nič )
Kako sedaj pa mu že verjameš, ali kaj ?
Ne morem vrjet kake pišete… kaj so pa delal ustaši u jasenovacu? jasenovac se je p.o. besedah nacistov lahko primerjal samo z dantejevim peklom. Torej so meli tam v jasenovacu zaprti hotel s 3 zvezdicami? Četniki in domobranci ki so izdajali lastni narod! Poznam zgodbo, ko so domobranci prišli na neko domačijo pretepli gospo in gospoda obesil na drevo, tako da je visel z glavo navzdol in mu prerezali vrat. Žena je mogla nato to kri presežti in is tega narediti krvavice. To so bili zločini in fašisti ali , če hočete neo nacisti so začeli klavnico. Evropa po 2sv je bila anarhija in samo mi v slo pogrevamo kaj je bilo in kako.! Če je kaj od tu napisanega sploh res. SRAMOTA!
Od kje so pa tebe, neopaženega, ven potegnili?
Ne vem čisto natančno, kaj je to “pogrutavčina”, vem pa, da sem jaz prav toliko “levak” kot si TI zmagal enaindevetdesetega.
Upam, da si v teh dobrih štirih letih vsaj naredil kakšen tečaj iz Slovenjštine in da znaš pravilno napisat gornje povdarjene besede.
Neverjetno koliko tepcev še vedno hodi po svetu!!! Preden belčki pričnete z vašimi stalnimi lažmi se kaj naučite! Najprej se naučite brat in preberite kdo je s temi zločini začel že 10.maja1945 pri Borovljah kjer so domobranski zločinci skupna z SS enoto Princ Evgen kjer so pobili več kot 250 ljudi in jih zmetali v reko! Od tega je billa velika večina popolnoma nedolžnih civilistov!!! Kot drugo pa se naučite kdaj je druga svetovna vojna končala in šele potem lahko trobite o kakšnih povojnih dogodkih!!! Poleg tega si poglejte kako je bilo drugje po svetu! V Sloveniji je bilo tega daleč najmanj in vse to je bilo v obrambi!!! Vam je to jasno?!
Trobite, da po 1991 letu ni bilo pogojev??? A vam je to povedal vaš SdS politkomisar? Kaj pa je skrajno zločinski umor Mrlaka, 1996 leta umazan umor vojaka Furjan, Strašek in svinjske laži SDS poslancev še več kot 20 let po teh dogodkih, Strehovec ki je nepojasnjeno umrl leta 2012…… In še ogromno je tega! Glede na dolžino vojne je bilo daleč največ pobojev ravno v zvezi z osamosvojitveno vojno! Poleg tega je megla vzela še veliko tujcev, predvsem Hrvatov, ki so sodelovali s Slovenskimi trgovci s smrtjo! Preberite knjigo “PREVARANA SLOVENIJA” in tudi kar hiše na zadnji platnici. Mladi Slovenski novinar, ki daleč presega vse klovne v Nori Tv je v nekaj stavkih se izredno lepo napisal! Resnica je za hlapce res kruta, zato ne trobite neumnosti !!!!
deževnik, a si res tako zabit in kratke pameti, da ne spregledaš in vidiš kaj vse o tebi povedo tvoji res butasti izpadi??? “Resnica za belčke…” ima za razliko od tebe prekleto prav in ti se lahko samo učiš od njega, pa ne samo slovnice, še veliko drugega.
Ni se predstavil kdo je, a sem prepričan, da piše veliko za razne medije in kar napiše uredništva skoraj ne lektorirajo! Zato se res ne smeši in bodi rajši tiho! to bo najboljše predvsem zate!
SdS osli bi se radi norčevali iz drugih, a so sami tako revni na pameti da je kar groza!!!
No karkoli se že zgodi, ali je prejšnje komentarje napisala ena in ista oseba ali jih je več je popolnoma nepomembno! Dejstvo pa je, da bodo SdS bedaki še vedno bedaki in to vedno večji!
Nesporno je da je zadnja dva komentarja napisala ista osebe, ki je za povrh še skrajno tragičen primer!
Ne samo 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} Slovencev, TO VE CEL SVET IN ZAGOTOVO NE PRAVI TAKO BREZ RAZLOGA!!!
“ZLOČINCEV NI NIKOLI DOVOLJ POBITIH – POBITI BI MORALI VSE DO ZADNJEGA !
Ob prekopavanju žrtev po vojni pobitih
Huda jama – kraj maščevanja
V oktobru so se pri nas vrstili nekakšni pietetni dogodki, ko so se politiki klanjali nad kostmi padlih sovražnikov v drugi svetovni vojni. Videti pa je bilo kot osladen politično-propagandni šov z udeležbo najvišjih predstavnikov demokracije Slovenije in Hrvaške. Ti nesrečni ljudje naj bi bili nedolžni, saj naj bi bili žrtve »komunističnega nasilja«. Nekateri celo zatrjujejo, da so jih pomorili slovenski partizani. Bratski Hrvati nas obtožujejo, da je Slovenija največja grobnica Hrvatov in da jih v slovenski zemlji trohni nad sto tisoč. V poduk našemu predsedniku in v vednost Sloveniji je treba napisati, kdo so bili ti nesrečniki v Hudi jami…..!
Naslednji dan sta to kolono obkolili 9. črnogorska brigada, ki se je prebila čez zasavske hribe do Šmarjete pri Rimskih Toplicah oziroma skozi Rečico pri Laškem, ter 5. proletarska brigada (črnogorska), ki je skozi Lovrenc in Jurklošter prispela v dolino Savinje pri Gračnici in pri Laškem. Na zahtevo partizanov, da se množica bežečih v skladu z določili brezpogojne kapitulacije preda, so ti odgovorili z orožjem. Ustaški major je s konja streljal po partizanih na mostu v Zidanem Mostu, pridružila se mu je skupina sto ustašev z mitraljezi po železniški progi. Partizani so vrnili z ognjem iz svojega orožja. Nastal je pokol in nato so se ustaši predali. Toda milosti črnogorski partizani niso poznali, morija se je po majhnih skupinah nadaljevala kar ob cesti. Po besedah pokojnega predsednika črnogorskih borcev, takratnega poveljnika 5. brigade, izrečenih pred leti na prvem srečanju predstavnikov borčevskih organizacij po razpadu Jugoslavije v Novem mestu, nihče ni mogel zaustaviti maščevanja partizanov nad izdajalci in zločinci….
…Naš predsednik je stal ob vencu z napisom Slava našim junakom, škofje so darovali mašo za žrtve »komunističnega nasilja«. Dejansko pa so to kosti okorelih zločincev, ki so morili tudi z blagoslovom Cerkve!!!!!!!!!”
“Je bilo domobrance treba pobiti?
Pristaši narodnoosvobodilne borbe povojne poboje opravičujejo z duhom in razmerami tedanjega časa. S kepo v grlu priznavajo, da je šlo za pretiravanje, maščevanje, za besno divjanje. Pritrjujejo, da bi ‘počasna’ sodišča takrat preprečila hladno državljansko vojno sedaj.
A nič od tega ne bi bilo potrebno. Vsakomur, ki se seznani z duhom in razmerami, v katerih je delovalo domobransko gibanje, hitro postane jasno, da je takšne ljudi treba trajno onemogočiti – kadarkoli in kjerkoli se pojavijo. Če partizani ne bi izkoristili prilike, ki so jo imeli takrat, bi lahko bile dolgoročne posledice dosti hujše …!!!!! Je to jasno!
Zavedeni domobranci si ne zaslužijo kepe v grlu. Domobranci so živeli na Zemlji, ne na Luni. Bili so v rednih stikih z domačimi. V času dopustov so se lahko razmeroma svobodno gibali in družili. Imeli so dostop do javnih občil. Če kateremu ni bilo jasno, kdo se v tej vojni za kaj bori in na čigavi strani se bori on, mu ne moremo pripisati zavedenosti ampak omejenost.
Kolikor toliko pošteno sojenje je bilo tedaj še bolj neizvedljivo, kot bi bilo za tako veliko število ljudi danes. ‘Počasna’ sodišča bi odkrila nekatere prisilno vpoklicane domobrance, ki po vpoklicu niso storili nobene grozote, in se jih verjetno usmilila. Ostali pa bi tudi ob poštenem sojenju slejkoprej končali, kot so. ‘Zgolj’ zapreti tako veliko število (več kot 13.000) tako zaslepljenih, oblastiželjnih, vojno izkušenih, povezanih in obupanih – skratka nevarnih – ljudi bi bilo skrajno tvegano tudi danes, kaj šele takrat.!
……Zakaj so britanski poveljniki velik del kasneje pobitih sploh sklenili poslati nazaj v Jugoslavijo – v gotovo smrt? Ker so imeli podobne težave tudi sami. Veliko vlogo pri njihovi odločitvi pa je nedvomno igralo dejstvo, da bi mnogi izmed kasneje ubitih povzročali težave, če bi ostali živi!!!!
….In zakaj so domobranci do zadnjega vztrajali ob boku vojno izgubljajočim Nemcem? Zakaj se je na več partizanskih pozivov k predaji odzvala zgolj peščica posameznikov, čeprav jim je bila v primeru neomadeževanosti s krvjo obljubljena pomilostitev (sicer pa bi mogoče tudi zvozili zgolj z batinami in prisilnim delom)? Preprosto – zaradi oblastiželjnosti. Domobranski poveljniki so hoteli v udobju sodelovanja pri uničevanju skupnega sovražnika dočakati nemško predajo. Potem bi s preostankom partizanov obračunali sami in zavzeli oblast….
….Zadnja bajka, ki jo je treba razbiti, je, da bi tedanje pošteno sojenje, če bi do njega prišlo, preprečilo sedanji prepad med ‘levimi’ in ‘desnimi’. Ta prepad je namreč zeval že dolgo pred vojno, pred vzponom fašizma in nacizma. Tu ne gre za prepad med fašizmom in komunizmom, ampak za prepad med slovensko rimokatoliško cerkvijo s somišljeniki in pomagači na eni strani, ter vsemi, ki ji odrekajo moč in vpliv, kakršna je imela v srednjem veku, na drugi!!!!
…..Odgovor je preprost. Fašistični in nacistični veljaki so se bratili z veljaki rimokatoliške cerkve, komunisti pa so jo hoteli nadomestiti.
Rimokatoliška cerkev na Slovenskem je bila preprosto prevelika cokla kakršnemukoli razvoju in izboljšanju skrajno bednih življenjskih pogojev za večino Slovencev. Tukajšnji komunisti, ki jim je šlo od nje na bruhanje že dolgo pred vojno, niso hoteli imeti z njo ničesar. Tudi izjave krščanskih socialistov so se od dejanj rimokatoliških veljakov razlikovale, kot da gre za dve povsem različni veri. Rimokatoliška cerkev je na Slovenskem vse do konca 2. svetovne vojne ovirala razvoj civilizacije, s prihodom fašistov in nacistov pa se je začela zavzemati za uničenje tiste, ki je kljub temu uspela!
….Slovenski cerkveni oblastniki so družbene odnose razumeli kot dolžnost tlačiti tiste, ki so na družbeni lestvici pod tabo, in ponižno prenašanje tlačenja tistih, ki so nad tabo. Raje so videli kri kot majhno sprostitev družbenih odnosov. Zdelo se jim je bolje, da se ljudje pobijajo, kot da bi bili enakovredni in enakopravni. Fašizem in nacizem so dojemali kot naravno stanje stvari – zato so tudi sodelovali z njima (in zato danes dejavno podpirajo postopno destilacijo kapitalizma v svojo najbolj ‘čisto’ obliko).
Takšni ljudje so to bili (in so še). Revolucionarno nasilje partizanov, ki bi se ga morali danes sramovati, je bilo nasilje proti svetu, ki so ga z neprimerljivo hujšim nasiljem vzpostavili in stoletja vzdrževali cerkveni veljaki in njihovi pomagači. Bilo je nasilje proti svetu, ki je bil za cerkvenjake edini sprejemljiv in za obrambo katerega so bili pripravljeni žrtvovati vse razen svojih riti!!!!!!. Česa naj se sramujemo?!!!”
To je samo majhen del komentarjev in opisa resnice! Upam, da je dovolj, podpornikom teh zločincev pa ne pomaga nobena lepa beseda! Žal!
Res smešno, kako se največji lažnivci zbrani v SDS sprenevedajo in preko drugih celijo svoje hude rane ki bodo v kratkem povzročile smrt!!! Pa kaj lahko drugega od teh revčkov sploh rfazsoden človek pričakuje! Namesto da se sprebevedate in lažete se učite od tistih, ki jim ne sežete niti do kolena, ne pa da bi vi kogarkoli karkoli učili. Če je kdo penast ste to vsi v vaši bolni sčredi in to že dolgo!