Lp !

Prijateljev imam kar nekaj, in še ti so tisti ‘nepravi’. Spoznala pa sem dva fanta, ki sta krasna prijatelja, toda z njima je vse spet drugače. Ne zaupam ne njima, ne tistim ‘nepravim’ prijateljem. Rada bi se naučila zaupati, pa četudi me izdajo, prizadenejo in bom trpela, ker tako ne gre več naprej. Že tako sta več kot preveč prijazna do mene, izgleda pa tako, da se nanju obrnem samo kadar ju potrebujem. Kar pa ni res. Rada bi, da vesta, da sta mi pomembna, da ju potrebujem v svojem življenju, da brez njiju moje življenje ne bi bilo tako zanimivo in zabavno kot je. Z njima se v živo še nisem videla, poznam pa ju dobre 3 mesece in vedno manj se pogovarjam z njima, ker me je strah, da me bosta kdaj prizadela, razočarala, če jima bom začela zaupati. Njiju postavljam na stranski tir, medtem ko tiste ‘neprave’ prijatelje kujem v zvezde. Kaj je narobe z mano, da se tako hladno obnašam do njiju ? Rada bi, da sta moja najboljša prijatelja, ker sta res v redu fanta in potrebujem takšne prijatelje, kot sta onadva.

Kot prvo moraš malo pretsrest svoje definicije. Kaj zate pomeni prijatelj? Nekdo, ki ti kima in se z vsem strinja s tabo ali nekdo, ki ima tudi različno mnenje od tvojega? Tista dva fanta, ki ju “poznaš” preko neta, ne moreš štet med prijatelja, lepo te prosim, srečaj se z njima, potem šele se lahko začnete zares spoznavat.

Kot drugo, kaj je zate “nepravi” prijatelj?

Kot tretje, ali zase misliš, da si nezmotljiva in da ne moreš drugih prizadet?

1. Prijatelj je zame nekdo, na katerega pomisliš, ko ti gre kaj narobe, nekdo ki ti pomaga z nasveti ko ti je hudo, nekdo na kogar se lahko obrneš kadarkoli. Ta dva fanta sta točno takšna. Videla sem ju že neštetokrat, razen pozdrava v živo še nisem rekla kaj drugega. Veš ne govorimo vsi kot naviti, da bi lahko brez problema šla z enim in drugim ven, ter ju spoznala. Če ne bi mogla biti niti 5 minut tiho, verjemi bi že zdavnaj šla z njima ven.
2. Nepravi prijatelj je tisti ki se norčuje iz tvojih težav, te pusti ko ga najbolj potrebuješ, te pokliče samo kadar te potrebuje.
3. Seveda lahko druge prizadenem tako kot drugi lahko mene. Ta dva fanta sem že dovolj prizadela s tem, ko jima ne morem zaupat in se do njiju obnašam hladno, ko se hočeta pogovarjati z mano, ker se bojim, da me bosta prizadela takrat ko bom to najmanj pričakovala in ker se bojim, da ne bom več imela o čem govoriti z njima, čeprav ju že kar dobro poznam. Nisem nezmotljiva, ampak včasih bi vse naredila zato, da ne bi prizadela drugih, pa četudi bi zaradi tega najbolj trpela jaz. Odkar pa sem se začela spoštovati, imeti rada, pa ne dovolim, da bi me kdo prizadel, ker nočem trpeti in tudi ne bom trpela, zato da se bo drugim bolje godilo, jaz pa bom hodila po sebi. NE HVALA !

Ne zasluži si vsako druženje in poznanstvo besede Prijateljstvo. Mislim celo, da je tri mesece prekratka doba, da bi lahko nekoga označila za prijatelja, ki mu je mogoče brezmejno zaupati.
Prav je, da še ne moreš zaupati in prav je, da ne nosiš svojega srca na pladnju za nekoga, ki ga poznaš le preko internetnega kontaktiranja.

Bojiš se, da boš kdaj v življenju prizadeta s strani prijateljev? Ja, gotovo se bo zgodilo tudi kaj takega. To pa zato, ker smo ljudje pač različni, z drugačnimi pogledi in pričakovanji. Kar je nekomu pomembno za umret, se drugemu zdi zanemarljivo; kar se nekomu zdi lepo, drugemu vzbuja zoprne in neprijetne občutke…. V svojem življenju srečamo množice ljudi, a zelo redki so, ki jih lahko začutimo z dušo. Pa se zaradi tega ni potrebno bati in sekirati. Takšno življenje pač je in v prav vsaki situaciji se lahko naučiš kaj zelo pomembnega.
Načeloma pa v ljudeh vedno najdeš tisto kar iščeš. Zato išči raje dobroto in plemenitost.

Hvala, milamadona. To je res, glede poznanstva, ampak četudi 3 mesece poznam ta dva fanta, vem kakšna sta, kaj se govori o njiju, če ne bom začela zaupati zdaj (ne znam, zato sprašujem na forumu) kdaj bom ? Čez 10 let, ko bo že malo smešno, da prej nisem začela zaupati. Saj veš kaj mislim, ne ? 🙂 Kako pa misliš da se zveza razvije ? Poznata se 10 let, šele potem postaneta par ? Veš, nekateri so par že po dveh mesecih, kar pomeni, da je zaupanje še prej tu. Nikomur ne zaupam, niti najmanjše skrivnosti o sebi, zato sprašujem na forumu, kako naj začnem drugim zaupati, ker do neke meje še gre, potem pa ugotoviš da ker nikomur ne zaupaš, si v bistvu sam, nimaš nikogar. Napisala pa sem primer o teh dveh fantih, ker nočem, da bi zaradi mene trpela, ker jima hočem zaupati. In upam na še kakšno mnenje : KAKO NAJ SE NAUČIM ZAUPATI DRUGIM. 🙂

Tiashy2, pa kako ti pravzaprav definiraš zaupanje? Ali misliš s tem zgolj na izmenjavo splošnih osebnih podrobnosti, ki jih o tebi veš le ti in družina? Morda pa misliš na intimno zbližanje s tema fantoma?

Prizadeti smo če pričakujemo “preveč” in se potem pričakovanja ne izpolnijo.
Ne delaj si iluzij, ne pričakuj “ničesar” in sprejmi z razumevanjem reakcije drugih, razumi, da imajo za to kar storijo nek svoj razlog, ki ga sama (še) ne poznaš. Zato se ni treba ob vsakem razočaranju zapirat vase, raje vprašaj po razlogih in skušaj razumeti. In mogoče potem ne boš “preveč” zaupala.

Jaz se nikomu ne morem (več) odpreti, razen svojim najbližnjim. Bil sem že prevečkrat razočaran, da bi se spet spuščal v takšne vode. Že nekaj časa se z vsemi znanci grem samo kolegialnosti, to je nekako najlažja čustvena igrica, kjer boš težko prizadet in užaljen, saj so ti to naredili ljudje, katerim se nisi preveč zaupal.

Predvsem moraš zaupati v sebe. To pomeni, da veš in si zaupaš, če, ko pride do težkih trenutkov, da jih boš znala in zmogla prebroditi.