Naš 10-letnik je v šoli zelo problematičen. Snov in ocene mu ne delajo težav,obnašanje pa zelo. Ne zna sedeti pri miru,odgovarje,jezika,moti pouk,…… Prosim svetujte mi,kaj lahko naredim. Ne pomaga nobena kazen,ne pomaga dogovor,da če bo priden,da bo nagrada,skratka ne lepa in ne grda do sedaj ni pomagala… Ima kdo kako idejo? Mogoče kaka terapija…pa ne psiholog,ker smo bili v šoli pri psihologu,pa se je meni zdelo brezveze,kaj šele otroku…. Je imal kdo podoben primer?? Vsak predlog in izkušnja bo dobrodošla. Hvala

Šok terapija pomaga in veliko športa….

Tukaj se poraja veliko vprašanj:
1) Kako se vedete vi? Ali se vedno vedete vzorno in ste tako zgled svojemu otroku? Ali znate sedeti pri miru daljši čas (npr. 45 minut), ali odgovarjate, jezikate, motite delo (otrokovo in od drugih)? Ste klepetulja po naravi?
2) Ali je vaš otrok kdaj doživel kakšno travmo (alkoholizem, nasilje, droge, posilstvo, zapustitev (ste morda ločeni – ločen tukaj pomeni, da je razpadla zakonska ali izvenzakonska skupnost po otrokovem rojstvu in dejansko živita ločeno?), ipd)? Veliko mater se loči, da bi lahko uveljavljale raznorazne olajšave in privilegije, vendar pa pri tem pozabljajo, da s tem ne naredijo nič dobrega svojemu otroku, ki ločitev vidi povsem drugače od svojih staršev.
3) V kakšni družbi je otrok v šoli? Kakšni so njegovi prijatelji – kako se vedejo in kako vplivajo nanj?
4) Ali je otrok v šoli ali pri verouku doživel kakšno travmo (npr. posilstvo)?
5) Ali ima starejšega brata / sestro? Kako se ta vede in kako vpliva na otroka?

Kaj pa prehrana? Verjami zelo pomembno je, kaj otrok je. Preveč hamburgerjev in podobne hitre prehrane vpliva na to, da so otroci nemirni-hiperaktivni. Naj poje več zelenjave in sadja pa manj sladkarij. Po mesecu dni ali še prej boš opazila razliko. Govorim iz lastnih izkušenj.

1. Se TI pogovarjaš z njim?
2. Se dosledno držiš kazni in nagrad?
3. Poveš in pokažeš, da njegovega dejanja ne odobravaš? Vpiješ?

Jaz vidim problem tukaj, najprej moraš ti kot starš videti kaj je narobe. Kako se pa vede do tebe? Ali ti tudi odgovarje, te ne uboga….? Ker v primeru, da je doma podobno kot v šoli potem bi se jaz vprašala kam naj grem jaz k terapevtu. In upam, da nisi otroku povedala, da je psiholog brezveze, ker si mu s tem pač samo potrdila, da je njegovo obnašanje pač ok.

Moj prav tako 10 letni sin, pa trpi v šoli zaradi enega takega primera kot je tvoj sin. Ta fant je tudi zelo nesramen do sošolcev. In njegova mama tudi ne ve kaj naj naredi. Vendar, ko opazujem njun odnos. Dečko ji nagaja, je ne uboga, ona mu mora nosit torbo. Kar naprej ga prosi. On pa kakor, da je ni. Jaz imam dva fanta, pa se še nikoli ni zgodilo, da bi mi naredil kaj takega. Ko jaz pridem po otroka se pogovarjamo o tem kako je bilo v šoli, kaj bosta delala popoldne in medtem se oblečeta in obujeta in vzame torbo in gremo domov. Pa nista idealna, pa se tudi skregata in fizično obračunata, vendar, ko poseževa vmes z možem je temu konec – no tudi dva opozorila sta potrebna (ali trije).

Na podlagi česa, o ti vsemogočni, pa sklepaš, da ta otrok obiskuje verouk?

Ni vsa zunanja pomoč enaka. Šolskih psihologov ne moreš primerjati z drugimi. .
Mi smo hodili h kliničnemu psihologu v ZD, bili zelo zadovoljni. Delala je z otrokom, meni pa dala veliko nasvetov. Dobra izbira bi bila tudi Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Mi ga nismo izbrali, ker nam ni ravno blizu. Najbolje bi bilo, če za mnenje in možnosti povprašaš otrokovega osebnega zdravnika.

Mi smo imeli z otrokom v šoli velike probleme. Sedaj je otrok kolikor toliko umirjen, drži se pravil (z občasnimi izpadi), v šoli ne moti pouka, odvečno energijo pa ven meče pri športu.

K psihologu otroka vozit zaradi vzgojnih problemov res nima smisla, ker psiholog mu ne bo mogel pomagati.

Lahko pa pomaga terapevt staršema (pa ne šolski) – da bosta pri otroku zmogla vzpostaviti avtoriteto in red.

Možno je tudi, da si pomagata sama, z veliko truda, volje in samodiscipline.

Ugotovita, kaj otroku “manjka”, da se izpostavlja v šoli in išče pozornost sošolcev in učiteljev. Predvidevam, da doma ni dosti bolje, le da ste vajeni drug drugega in vaju njegovo obnašanje celo ne moti oz. sta obupala in ga ne znata niti krotiti.

S takšnim vedenjem in disciplino tudi ocene in znanje ne bodo trajne, ker očitno je otrok brihten, nima pa postavljenih pravih meja in je dobesedno razpuščen, preveč svoboden. Otroci pa nujno potrebujejo meje in pravila, katere jim postavijo STARŠI (in ne šola, učitelji, vzgojitelji, psihologi).

Pa srečno!

meni se to sliši kot motnja pozornosti (adhd)

Se strinjam, da so vsa zgoraj navedena vprašanja na mestu.
Po mojih izkušnjah otrok dobi take vzorce doma ali pa v zelo slabi družbi. Če se že starša med sabo ne spoštujeta, vpijeta, preklinjata in šimfata učitelje vpričo otroka, kako naj otrok potem spoštuje učitelje in naj bo vljuden z njimi? Še sama si napisala, da se vam je zdel obisk pri psihologinji neumen. Če se tebi neumno zdi in to mulo vidi, bo tudi on imel razlog, da bo situacijo gledal zviška.

Če učiteljem odgovarja, jezika in moti pouk, pomeni da je ta otrok precej nadut. Ali to izhaja od doma, od družbe v kateri je, ali pa od kje drugje, kjer dobi potrditev za taka dejanja – tega pa mi ne vemo.

Se pa strinjam s tem, da je pri toliko staremu potrebno poseči po bolj drastičnih ukrepih – če on misli, da je pobral vso pamet tega sveta pri 10ih letih in misli, da je že odrasel, bi se jaz tako tudi začela obnašati do njega.

Postanite bolj odločni do njega, naložite mu bolj zahtevna, odrasla dela, zasujte ga z raznimi hišnimi opravili, tako da ne bo imel več časa za sebe in ukinite privilegije v smislu računalnika, tv, mobitel, žepnina… Bo kmalu videl, da se bo moral za to, kar ima, fajn potrudit.

Pa glede na to, da ima dolg jezik, bi ga jaz, če imate možnost, vpisala na kakšno šolo retorike, debatni krožek ipd., kjer bi razvijal jezik v bolj konstruktivni smeri, ne pa primitivni (fuzbal…). Tudi če morda ni nič takega za njegovo starostno skupino, pa ga vseeno vpišite, mogoče se bo pa malo bolj zresnil, če bo v družbi malo starejših, npr. gimnazijcev.

Poznam enega takšna: mamica tudi ne pozna rešitev.Vse kar ji rečemo odg: jah,pa saj da…V resnici pa ne. Ker se že od začetka ni držala svojih pravil,ni otroka naučila da jo spoštuje in še marsikaj drugega ,je tudi prišlo do tega v šoli.kriva je pa mama,ker pač noče nič spremenit( jamra pa kot tale tukaj)
Hmm,poraja se mi vprašanje,če si moja znanka?

Jaz pa mislim, da je pri nas javnost čisto premalo seznanjena z raznimi motnjami, ki jih je veliko več kot smo si pripravljeni priznati. Verjetno je to še vedno tabu tema.
Tvoj otrok ima verjetno kakšno motnjo in zato moraš SAMA, in NE preko šole, poiskat pomoč. Mogoče ima ADHD ali pa celo Aspergerjev sindrom. Pobrskaj malo po inernetu in začni iskat vzroke.
Najhuje pri teh motnjah je odziv okolice, ki komaj čaka, da pljuva po družini, ki ima že v osnovi težave z otrokom, ki ni vodljiv in ne odreagira na vzgojo tako kot drugi otroci. Srečno.

Mojega otroka je klinična psihologinja testirala. Otrok je nadpovprečno brihten, koncentracija je zelo slaba, energije ogromno. Delo s takim otrokom je naporno. Potrebuje vedno nove izzive. Razvijat mora potencijale, če uporabim izraze, ki jih je dala Delphi, v konstruktivni smeri, zraven pa trošit energijo v primitivni (kamor uvršča nogomet oz. šport). Je pa meni veliko lažje, ko otroka malo bolje poznam, njegove prednosti in slabosti, potrebe in zmožnosti. Prej je bil samo nevzgojen, neprilagojen otrok, jaz pa nesposobna mama. Sedaj je otrok uspešen na več področjih in z njim ni večjih problemov.

Pretiravanje!
Danes ima vsak od nas neko psihično motnjo! Točno vsakemu od nas bi lahko našli simptome in ga spravili v vsaj en predalček psihično motenih in stravmiranih iz otroštva!
Pa se ti to zdi normalno? Meni ne!

Sprašujem se, zakaj danes taka prpaganda o psihičnih motnjah otrok in odraslih! Nas spet kdo poskuša narediti ranljive in nas nadzirati, upravljati z nami?

Mislim, da so vse te motnje obstajale odnekdaj in da se marsikateri sploh ne more reči motnja, ampak je naravna človeška lastnost! Ne rečem, nekateri res potrebujejo pomoč, ampak še zdaleč ne toliko, kolikor otrok je danes s PP!

Če bi bil to ADHD bi se pokazal že v nižjih razredih in bi vam to psihologinja povedala, saj se da prepoznati. Zaradi težav s pozornostjo tudi ne bi mogel dosegati samih odličnih ocen. To bolezen pa se da tudi zlahka ločiti od razvajenosti. Težava je verjetno v nepostavljanju meja doma, kar se odraža tudi v šoli. Velika napaka s tvoje strani, kot starša, je bila storjena, da si sinu pritrdila, da je psiholog brez veze. Če sami ne zmorete vzgoje (kar sicer ni nič sramotnega, saj ima vsak nek vzorec iz svoje primarne družine, lahko tudi druge osebnostne težave), je edina prava pot, da poiščete pomoč. Če tega ne boste storili, se vam bo povzpel na glavo, vas izkoriščal in vrtel, kakor mu bo volja. Takšnih otrok je danes veliko.

Jaz te razumem, ker imam podoben primerek doma. Doma je priden, midva imava fajn odnos. Ko so zunaj s sosedovimi otroki, je prej miren kot živahen … v šoli pa … Še najboljše je pri predmetih, kjer ga znajo zaposlit s čimer koli že, in pri tistih, ki ga res zanimajo, vse ostalo mu je pa bz.
On se niti ne zaveda, kako moteč je, tudi če ga učitelj opozori, to sploh ne vzame za hudo. Očitno pač takšen odnos, kot je zdaj zapovedan med učitelji in učenci, ne omogoča, da bi učitelji dovolj nazorno pokazali, da JE ZDAJ PA RES DOVOLJ!!! O tem sva se pogovarjali z njegovo razredničarko. Ker ne smejo v bistvu niti vzdigniti glasu ali naložiti kazni, če otrok ne napiše naloge, otroci opozorila pač jemljejo samo kot neobvezna priporočila.

Skizy, kolikor vem, je diagnosticiranje raznih motenj kar zapletena zadeva in šolska psihologinja niti slučajno ni ne sposobna ne poklicana zato. Starše lahko kvečjemu usmeri, naj gredo na nadaljnje preiskave. Pretiravanje, motnje so verjetno enake kot prej (kar spomni se svojih sošolcev in sošolk), le da imajo danes ime in da se jih obravnava. Jaz v tem ne vidim nič napačnega, saj je navsezadnje otroka laže ukrotiti, če veš, kaj mu je, in so na koncu vsi bolj zadovoljni: učitelji, otrok, njegovi sošolci in starši. Prej so pač morali stiskati zobe skozi OŠ in srednjo šolo, nekateri so te motnje prerasli, drugi pa ne.

Odgovorov nisem brala, iz lastne izkušnje pa ti lahko povem samo to, da je bilo pri nas tudi tako. Sin je imel dobre ocene, vse mu je bilo jasno tudi glede obnašanja, a se ni mogel zadržat. Ker se je hitro pustil sprovucirat, so se ga sošolci lotili, ko jim je bilo med uro dolgčas in je tako postal dežurni norček. Zdaj pri 13 se stvari umirjajo. Ke ne more biti pri miru, sem mu kupila žogico, da jo mečka po rokah- v interšportu jo dobiš za nekaj EUR. To mu malo olajša nemir. Pa pogovori, da se zave, da ima pač problem, ki ga mora spoznat in se ga naučit kontrolirat. Pri nas je bilo še tako, da je ena učiteljica v njem videla izziv in z njo ni bilo nobenih problemov, ker ga je znala zaposlit in se z njim iskreno pogovarjat. Ima pač slabšo samopodobo in rabi več pozornosti. To pa je v današnjem šolstvu težko.

mati je dala mojega brata pri 11 (bil je nemogoč) med poletnimi počitnicami za kazen k teti na kmetijo…tam so ga zgarali do amena ker je stric precej hud možakar, ne boš verjela kar naenkrat ni bil več problematičen, vse sam da ne bo treba jit več na kmetijo. No to je bilo pred 34 leti ampak je zaleglo.

Ha, imava istega otroka? 🙂

Pri nas so se težave najbolj pokazale pri vstopu v OŠ. Poiskali smo pomoč, najprej pri družinskemu terapevtu, ki nas je napotil na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše (v Ljubljani, na Gotski ulici). Tam so otroka testirali (zanimivo se je tam že od začetka počutil zelo dobro, bil je umirjen), midva sva dobila kup nasvetov. V šoli smo z učiteljskim timom super sodelovali in počasi je uspelo. Otrok danes ni več problematičen, čeravno ga še znajo hitro sprovocirati – zdaj ima nekako večjo kontrolo nad svojimi reakcijami. Je pa bilo to obdobje precej naporno, tako za njega, kot za starša in sorojence. Ampak mi ni bilo nikoli niti za minuto žal, da smo poiskali pomoč. Na Svetovalni center še vedno hodimo na “kontrole”.

LP

provlem si ti kot mati in tvoj mož, sam največkrat so bolj problem matere, ko mi rečeš, sam ne psiholg, mi vse poveš, halooo, zato pa je on tam, bodi mirna in končno poslušaj in vzemi zares, kar ti govori strokovnjak!!!

najhujsi so starsi, izobrazeni, ki mislijo da vse vedo, nato v to vrzejo se svoje otroke, ma kako ne bo potem se otrok ves čavhen, če so že tasatari…

tvoj otrok dela nemir, nevzgojen je, zakaj zaboga, ker ga ne znaš vzgajat, ker ga nisi vzgajala ko je bil čas zato…zdaj pa dela nemir…vzemi se v roke, pomagaj otroku, poišči nasvet, pomoč, da se ne bo to stopnjevalo do dne, ko te bo obiskala policija ali še kdo drugi!

Otrok s svojim obnašanjem kliče po pomoči, naj ti bo to jasno!

Nekateri problematični otroci bi rabili točno tako injekcijo.-ŽREBIČEK V ŠOLI TAKO KOPITLJA;KOT SE JE NAUČIL DOMA.