Pozdrav!

Torej: shujšati moram. Ko sem bila še mlajša, mi to ni bil tak problem. Če sem se 5 kg zredila, sem kakšen teden pazila in sem bila nazaj na svoji teži. Brez panike.

Potem sem odrasla, se izobrazila na področju zdrave prehrane in mislila, da več vem in da mi ne bo treba več paziti tudi en teden ne. Jok, odkar sledim tem smernicam (petkrat ali šestkrat na dan) glede prehrane, gibanja neomejeno mi ne uspe shujšati nič ampak res čisto nič.

Skratka, pri meni to ne deluje sploh in razmišljam, da udarim eno iber dieto ter zmanjšam želodec in potem jem enkrat ali dvakrat na dan in bo spet tako kot včasih.

Vsi ki jih poznam in jejo enkrat/dvakrat na dan so suhi in nimajo nobenih težav. Pa jejo čips pa torte………

Kako vi gledate na to stvar?

Odvisno… eni se malo prenajejo, pa se zredijo in pac pol ful pazijo… jaz se ne redim, bi bila pa vesela se kaksnih 5 kg 😀

najmanj imaš za zgrešit, če sam/a veš kaj je tvojemu telesu všeč ali kaj ne, kolikor pa poslušaš tako farmacevtske lobije ali na drugi strani antifarmacevtske lobije s ponudbo oh in sploh “zdravega” življenja, si pa pač tam kjer si, na mestu…najslabše od vsega so pa praktično razne diete tako na strani zagovornikov “zdravega” življenja kot razne shujševalne kure in tablete s strani farmacije…

Mojemu telesu je všeč, če je vredu porejeno – niti ne debelo, ampak normalno lepo zalito – tako kot recimo v času baroka.

Meni žal to ni všeč in imava problem :S

Edina skrivnost hujšanja je, da več pokuriš kot poješ. Amen.
Ne verjamem v nobene diete ali prehranske dodatke ali kakršnekoli dodatke za hujšanje.
Poleg tega hujšanje 5kg tedensko niti ni zdravo.
Pa tudi, če ješ zelo malo in npr. samo dvakrat na dan, sem enkrat brala, da si potem telo še iz tistega malo hrane začne delat zaloge, tako da je menda res bolje jest večkrat dnevno.

Tkole po moje – mnenja kot je tvoje, poslušam in jim dejansko verjamem (sem jim verjela) zadnjih nekaj let in mi to ne špila……. prej mi je dolga leta špilalo ravno kontra in tudi če gledam ljudi okrog sebe, je tako……
Ne vem, morda samo meni stvar ne deluje tako…. verjetno res.

Malo si poglej, kaj je jo-jo efekt.
S crash dietami navadiš svoj organizem na stanje “minimiziraj porabo in spravljaj čim več v zaloge”, in čim večkrat boš hujšala na ta način, več boš tehtala. Nazadnje ne boš jedla skoraj nič več, mišične mase boš imela minimalno, vsakič ko boš pa samo pogledala čokoladno torto, se boš zredila za pet kil.

Tako je, več moraš porabit kot zaužiješ in uspeh bo tu.
To 5x na dan, pomaga samo tistim, ki imajo 20kg in več in športnikom!!

Ahh spet to hujšanje, malo več fizično delaj pa bo. Tudi, če boš več jedla se ne boš zredila – toliko iz mojih izkušenj. Pa saj res ni nobena znanost samo nekatere potrebujete na široko opisane diete z zvenečimi nazivi druge pa pač malo manj zbašemo vase in učinek je enak. Sploh pa nekaj kilc zaloge v tej recesiji vsakomur prav pride. Kmalu bodo spet moderne baročne obline, ker ne bomo imeli dovolj hrane.

sem tud jest te sorte ko ni in ni šlo dol…edino z ločevalno je šlo dol…pa ko je par kilc se skinl, pa še šport, druge ni…

Verjetno bo res tako. Moja babica, ki je bila rojena kmalu po letu 1900 je zmeraj govorila, če je človek debel, da je lep in zdrav (živela je pač v času pomanjkanja hrane).

Iztok Mlakar – Od Franca Frančeškina god

Soj cajt so bli ljudje bolj ljepi an bolj debjeli

ka so radi kej dobrega spili an kej dobrega pojeli

an ne tko ku dans ka človk je` slabš ku miš

an se zdi sam sebi ljep samo če je suh, ko štekuiš.

Soj cajt dragi moji aaa ja blo pej takuo,

so te meli za bolanga če si jih jemu menj ku sto

taprav djec je muogu mjet narmanj studvejsti kilu

an je lohkor, ma ne da b`se silu pojeu pu prasca tako po čres.

Ej, če se jaz zmislim Francga Franca Frančeščkina

kolko smo mi u kop pojeli, kolko smo mi v kop spili vina

e se zmislim ko h mene v hišo pršu je en bot,

me udaru na glih po rami an reku:”Danes jeman guod!”

Sem reku posluš me dobro Franc Frančeščkin,

te gleda danes tisti, če ne daš za en kvarin!

En kvartin kej govoriš ma dej ma sej si mona

dereta v hram nas dva kaštrona gremo sprazent en buč po čres

olala sem reku Franc ma nimam prou neč proti

an hitro sem šou nardet dva paninčka tkuo za po puoti

vsakmu štrunca kruha, mortadela, sir,…

lih tolko da nam da želodčk po puoti mir

Če greš po vasi gor dol na ljevo en pole na glih,

si čez en kvart ure že pr Frančeškinovih

Franc je portuon odopru, vrata od hrama odkljenu

an pole poklicu ženu naj da kej za jest taku počres

ka pršu sem v hram jaz v šentiment sem padu

ma ku da b’se regiment s sulatu zrihtal za pradau

taku so stali v vrsti Garganja, Bjel pinot,

Zeljen, Barbera, Cabernet, Merlot an kej je blo na buči gor prvjezano na tram

pršut, pišpeh, panceta an umjes pa še kak šalam an še klobase v rještaj

vse prvpravljeno za zimo ma taku kot grozdje

pred vandimo je viselo dol takuo po čres.

Prvo delo, smo splakenli s Pinelom dol po grli tista dva paninčka z mortaldelo

an pol smo počasi takuo od buče do buče šli

pr vsakmu pipco odvili an namalčk guštirali:

Garganja, ka ti stori toju začokulat

Zelen, prekrasen ka ma tak duh ku muškat

Pinot, ka se ti v ustah razcveti takuo ko ruoža

Merlot, ka ti želodčk pobuoža

an taku naprej taku počres.

Sem reku Franc ma dejmo še zagost na violino

čem rečt narezat kej pršuta se toka pr takem vinu

e ma ni blo treba prosit end, dva, tri je bil pršut na kavaleti an smo ga rjezali

šrou kmali je ostala od njega samo kost

zato smo be, inšomma, da ne bi padli v švoh ust,

hitro vsak po en šalamčk povendimali,

vmes pej malčk počakolali od tega an unga tako počres

zraven smo pojeli par štruc sihovga kruha,

Barbera je pej skrbela da niso bla grla preveč suha

en pole je prnesla soja žena dol v hram eno veliko skljedo žolca sz lilomberjem

an usakmu en tond jote ka je notri stopu prsac

an u usakmu tondu je plavalo še en par klobasc

an zraven je bil še pršut na vocti an zraven še polenta

ma so bla črjeva tako kontenta so nič ko cvilla tako počres.

“Kako je sočo, boš še enu fetu?”

“Ben pej narježi.”

“An kaj boš zraven pil bjelo al črno?”

“Ma toči toči, vse je dobro!”

“Ben zdej ko smo to pojeli gremo pej naprej!”

E, ko smo to pojeli je dal Franc nov pršut na kavaleto

žena je šla pej spečt eno frtajcu sz panceto

Franc sem reku ustavse malo ma dosti je blo dej

“Muči!!!”, je reku:”Tiho bod an pij an jej!”

Ni bl druzga ko ga ubogat, tiho bit an vse do jutra dragi moji jest an pit,

ka se je zdanilo smo še zapojali ma da pokale so šipe

an pole vsak še ene mičkene tripe smo udarli za fruštek tako počres.

E, soj cajt so bli ljudje, res, bolj ljepi an bolj debjeli,

ka so radi kej popili, kej pojeli an so se radi med sabo imjeli,

ka človk če slabo je, zna dobit slabo kri an tak čovk je slabe volje

an se stršno rad jezi,…

Ljeta so pasala ma pero jest rad jem še zdej

okroh jeter me namalčko zbada, ma želodec je

zaenkrat, hvalabogu koker rost frei

pero če si zmislim tistga goda od Franca Frančeškina

še zdej mi hodi ven kislina tako podugič an počres.

preverjen recept: iz prehrane izloči kruh, za vekomaj, četudi ne boš na dieti, boš shujšala za nekaj procentov in teža ti ne bo več rastla…če črtaš kruh odpadejo vsi namazi salame siri pršutki masla.kapiš?

Jaz vedno ločim pri obrokih živila, in sicer ali jem meso in solato, ali pa prilogo (krompir, riž…) in solato. Se mi kar obnese. Po 19. uri jem bolj malo, če pa že pa kakšno solato (zeleno s tuno ali koruzo, ali popečenimi bučkami…) Pa nisem ravno fan sladkarij. V kakšne diete pa ne verjamem kaj dosti, sploh pa ne bi nikdar jedla kakšnih tablet ali praškov, ki pomagajo shujšat, ker se mi zdi da so bolj škodljivi kot ne.

Stara sem 46 in več ali manj že celo življenje hujšam. Probala sem “tisoč” diet in seveda shujšala, samo… Nobena dieta ne pomaga, če ne začneš hujšat “v glavi”. Če tam ni premika v drugo smer, potem je trud v večini primerov zaman. Trendi gor ali dol, jaz zase vem, da je hujšanje z glavo počasen proces. Predvsem zelo individualen, saj je kakor pravijo 100 ljudi 100 čudi. Naučiti se sprejeti takega kot si, z vsemi kilami, napakami… Vzljubiti se in šele takrat se začne proces sprememb. Se pravi delo na sebi. To seveda ne gre na hitro, mislim pa, da je nujno za postaviti trden temelj uspešni spremembi prehranjevanja. Saj veste, če ima hiša slabe temelje, se prej ko slej podre…

Zgoraj ena pravi, da črtaj kruh – nekateri pravijo, da je vse belo strup, torej bela moka, sladkor, sol. Zmanjšaj količine (pri kosilu se ni treba toliko najesti, da skoraj počiš od hudega), veliko pij (najbolje vodo in nesladkane reči), izogibaj se sladkarijam, če pa že, naj bodo kakovostne – torej dobra temna čokolada, dobra tortica in podobno. Na raznih praznovanjih jej zelo zelo počasi in majhne količine, pa ne bo nihče niti opazil, da ne sodeluješ pri požrtiji … Pa če ponudijo sadje, raje sadje kot ostale reči.

Aja, glede gibanja – seveda je fajn, da migaš, če nič drugega, tisti čas ne ješ 🙂 Ampak na račun gibanja ne povečat vnosa hrane, ker se v bistvu pokuri malo kalorij. Malo si poglej kje kakšne tabele, koliko pokuriš med polurnim tekom ali energičnim vzponom na malo višji hrib.

Jaz pa verjamem spremembam, torej če se zares odločiš za spremembo notranje ‘nege’ svojega telesa boš še kako dobro vedela kaj je prav, da ješ in kaj ne.

Nihče pri tem ne pravi, da je edino pravilno da ješ 5x na dan, da moraš jesti zajtrk, da ne smeš jesti po 20 uri zvečer, da ne smeš jesti sadja zvečer, da moraš jesti meso….blablablabla.

Vsak ve zase, kaj mu ‘sede’ in kaj ne………

Niso krivi nobeni trendi hujšanja, kriv je EMŠO. Jaz hujšam že vse življenje na enak način, pa je šlo včasih dol kot keks, zdaj pa se ne premakne nikamor. In seveda, ker migam, še toliko manj.

Evo še mene. Dokler sem bila mlajša sem 5 kg mimogrede spravila tako na + kot v – . So bila obdobja, ko sem si malce več privoščila in ko je tehnica začela lezti prosti magični meji sem, malce pazila pri hrani in spet spravila kg na normalo. Nikoli pa nisem imela urnika prehranjevanja, v smislu 4 ali 5 obrokov na dan, ob približno isti uri. Čisto brez reda na področju prehranjevanja sem bila, pa sem drugače zelo natančna in urejena oseba. Pri hrani sem pa pogrnila na celi črti. Jedla sem 1x do 2x na dan. Sem pa takrat pospravila kot bi morala v celem dnevu ali pa še več. In ponavadi je temu sledil vodoraven položaj na kavču. Kljub višku kg sem trdno prepričana, da zelo, zelo malo pojem, ker sem pač jedla samo 1x ali 2x na dan. Potem pa se kg kar na 1x niso dali več dol spravit. Še naraščali so, kljub mojemu prepričanju, da malo pojem.

Po prigovarjanju prijateljice sem bolj iz radovednosti obiskala strokovnjaka, ki mi je po temeljitem pogovoru sestavil jedilnk in program vadbe. Vadba pisna meni na kožo. Na jedilniku pa je bilo tisto kar rada jem in ni bilo tistega česar ne maram. Vsi obroki usklajeni z mojim dnevnim ritmom (zbujanje, služba, prosti čas, rekreacija, spanje, kdaj sem najbolj ne/aktivna…). Je pa bilo za mene nekaj nepredstavljivega – 5 obrokov na dan, vsak obrok ob približno isti uri. Ko sem ga prvič preletela me je skoraj kap. Prva misel je bila pa kam naj vse to spravim, me bo ja še bolj razneslo, če bom vse to pojedla in to vsake 3,4 ure. Sigurno en mesec je jedlinik lovil prah na polici. Potem pa sem si obljubila, da ga bom poskusila in da bom vztrajala mesec dni. Kao da vidim, če bo kaj iz tega, da vidim kako se bom počutila, ali se bo uredila prebava…

Da strnem. Trajalo je nekaj tednov, da sem sploh padla v ta urnik, da sem jedla ob točno določenih urah, točno to (ali vsaj približno to) kar je pisalo na listu. Od začetka se mi je bilo silno težko navadit na ure. Oh ura je 7, jest moram. Prav prisilt sem se morala, da sem jedla. Sem pa že na začetku opazila, da sem prej ogromnoooo pojedla v enem samem obroku. Saj ni čudno, da sem potem počutila kot zabetonirana. Tu pa so bili obroki res majhni. Potem, največ (kalorično) sem pojedla, ko sem bila najbolj aktivna in obratno, pred vodoravnim položajem na kavču sem pojedla malo. Prej pa ravno obratno. Potem, splošno počutje se mi je v kratkem času zelo izboljšalo. Kako naj povem, počutila sem se tako lahkotno (kljub višku kg), da bi lahko poletela, energije za izvoz. In skoraj neverjetno, moji večni problemi s prebavo so se končno uredili. In to kljub temu, da sem “lahko” jedla to kar sem sicer jedla in kar rada jem. Kg so se stopili in to kljub temu, da mi jedilnik ni veliko prepovedoval. Samo tisto, kar sem prej sklatla v enem samem obroku sem imela razporejeno skozi celoten dan in usklajeno z mojim dnevnim ritmom. In menda je ključno ravno to.

ne, to ni ključno, vsaj ne za vsakogar. kljub propagandi o večih malih obrokih, to nikakor ne deluje pri vsakem.

jaz sem začela takoj hujšati, ko sem presedlala na 1 večji obrok na dan. dejansko se cel dan postim, zvečer oz. pozno popoldne pojem normalen obrok, ne nažiram se, ampak se najem do sitega. že po enem tednu sem si lažje zapela hlače.

in poznam cel kup ljudi, ki tako jejo in so resnično vitki. sem bila tudi jaz vsa pametna, težila, da je zajtrk pomemben pa malice pa vse to sranje, na koncu sem se ubadala s to hrano ko en nedonošenec, moje kolegice – SUHE – so si pa zvečer naredile rižoto, pašto ali pico pa nosile številke 36-38, jaz pa 44-46, z nekimi ovsenimi kosmiči za zajtrk pa solatami za večerjo.

ne rečem, pri marsikomu lahko sistem večih obrokov deluje, samo to prodajat kot edino zveličavno resnico, je pa pač butasto. obstaja veliko dokazov, da je vmesno postenje telesa zdravo in celo dokaj naravno, ko greš po kar nekaj urah brez hrane jest, telo še hitreje srka tisto, kar rabi. in obstajajo trditve, da je vse to teženje, da je treba jesti večkrat po malem, da kao ohranjaš hiter metabolizem, en lari fari, ker z vsemi temi obroki kuriš hrano, ki si jo vnesel, ne pa svojih zalog. telo ima stalno nekaj za mlet, ker mu stalno dodajaš hrano, dejansko pa ne začne mlet svojih zalog, ker ni potrebe. To, da je metabolitem kao hitrejši, je iz trte zvito, ker metabolitem se ne more upočasniti samo zato, ker par ur nisi jedel. Tako astronomsko hitro pa pač naše telo ne deluje, so potrebni tedni stradanja, da dejansko metabolizem začne doživljat resne spremembe.
Za pospešitev metabolizma se kljub postu lahko izvaja veliko stvari, doda zeleni čaj, telovadi, skratka, brez skrbi, se nič ne upočasni, če ješ samo enkrat ali morda dvakrat na dan.

Skratka, vsak naj najde svojo nišo, jaz poznam že toliko primerov zdrave in estetske vitkosti pri osebah, ki jedo samo enkrat na dan in takrat normalno, da me nobene lajne o nekih malicah in papicah čez cel dan več ne prepričajo, poleg tega se mi je butasto toliko s hrano ubadat, saj si potem ko en dojenček, ki ga je treba stalno futrat. Zame je pač tako. In tudi totalna muka mi je, da se ne moreš normalno najest pri enem obroku in potem šteješ tiste zajemalke kot da si v taborišču. Ko se usedem, da bom jedla, hočem imeti pri tem tudi svojevrsten užitek in normalen občutek sitosti, ne da mešam pol žlice krompirja na krožniku.

In deluje, pri meni ja, tako da to je moj način in ne padam več na lajne in propagande, kaj vse je treba jest in kako. Poleg tega dejansko lažje delujem čez dan in imam več energije, zlasti mentalne, če nimam hrane v želodcu, če je želodec prazen, seveda pa vmes spijem kak čaj, tudi z medom, včasih celo belo kavo, morda kos sadja. In funkcioniram neprimerno bolje, kot takrat ko sem se ves dan ubadala s tem, kako malico naj dan v usta pa se zvečer posiljevala z nekimi kao beljakovinami, kar je zame itak problem, ker ne jem ne mesa ne rib in potem sploh nisem vedela, kaj naj še jem.

In vse podrediti hujšanju ter ne imeti več normalnega užitka pri hrani je pa meni tudi bolno. Tako da – moj sistem je tak in deluje, pesmice o 5-.ih obrokih so pa zame samo to: pesmice.

ne, to ni ključno, vsaj ne za vsakogar. kljub propagandi o večih malih obrokih, to nikakor ne deluje pri vsakem.

jaz sem začela takoj hujšati, ko sem presedlala na 1 večji obrok na dan. dejansko se cel dan postim, zvečer oz. pozno popoldne pojem normalen obrok, ne nažiram se, ampak se najem do sitega. že po enem tednu sem si lažje zapela hlače.

in poznam cel kup ljudi, ki tako jejo in so resnično vitki. sem bila tudi jaz vsa pametna, težila, da je zajtrk pomemben pa malice pa vse to sranje, na koncu sem se ubadala s to hrano ko en nedonošenec, moje kolegice – SUHE – so si pa zvečer naredile rižoto, pašto ali pico pa nosile številke 36-38, jaz pa 44-46, z nekimi ovsenimi kosmiči za zajtrk pa solatami za večerjo.

ne rečem, pri marsikomu lahko sistem večih obrokov deluje, samo to prodajat kot edino zveličavno resnico, je pa pač butasto. obstaja veliko dokazov, da je vmesno postenje telesa zdravo in celo dokaj naravno, ko greš po kar nekaj urah brez hrane jest, telo še hitreje srka tisto, kar rabi. in obstajajo trditve, da je vse to teženje, da je treba jesti večkrat po malem, da kao ohranjaš hiter metabolizem, en lari fari, ker z vsemi temi obroki kuriš hrano, ki si jo vnesel, ne pa svojih zalog. telo ima stalno nekaj za mlet, ker mu stalno dodajaš hrano, dejansko pa ne začne mlet svojih zalog, ker ni potrebe. To, da je metabolitem kao hitrejši, je iz trte zvito, ker metabolitem se ne more upočasniti samo zato, ker par ur nisi jedel. Tako astronomsko hitro pa pač naše telo ne deluje, so potrebni tedni stradanja, da dejansko metabolizem začne doživljat resne spremembe.
Za pospešitev metabolizma se kljub postu lahko izvaja veliko stvari, doda zeleni čaj, telovadi, skratka, brez skrbi, se nič ne upočasni, če ješ samo enkrat ali morda dvakrat na dan.

Skratka, vsak naj najde svojo nišo, jaz poznam že toliko primerov zdrave in estetske vitkosti pri osebah, ki jedo samo enkrat na dan in takrat normalno, da me nobene lajne o nekih malicah in papicah čez cel dan več ne prepričajo, poleg tega se mi je butasto toliko s hrano ubadat, saj si potem ko en dojenček, ki ga je treba stalno futrat. Zame je pač tako. In tudi totalna muka mi je, da se ne moreš normalno najest pri enem obroku in potem šteješ tiste zajemalke kot da si v taborišču. Ko se usedem, da bom jedla, hočem imeti pri tem tudi svojevrsten užitek in normalen občutek sitosti, ne da mešam pol žlice krompirja na krožniku.

In deluje, pri meni ja, tako da to je moj način in ne padam več na lajne in propagande, kaj vse je treba jest in kako. Poleg tega dejansko lažje delujem čez dan in imam več energije, zlasti mentalne, če nimam hrane v želodcu, če je želodec prazen, seveda pa vmes spijem kak čaj, tudi z medom, včasih celo belo kavo, morda kos sadja. In funkcioniram neprimerno bolje, kot takrat ko sem se ves dan ubadala s tem, kako malico naj dan v usta pa se zvečer posiljevala z nekimi kao beljakovinami, kar je zame itak problem, ker ne jem ne mesa ne rib in potem sploh nisem vedela, kaj naj še jem.

In vse podrediti hujšanju ter ne imeti več normalnega užitka pri hrani je pa meni tudi bolno. Tako da – moj sistem je tak in deluje, pesmice o 5-.ih obrokih so pa zame samo to: pesmice.[/quote]

Si pa slika. Stradaš cel dan, potem poješ pa en obrok. Kako ne boš shujšala? Zdravo pa to ni, ker si upočasnjuješ metabolizem. Če in ko se ti bo telo uprlo, se boš napihnila kot balon.
Ne vem, kje si našla primerjavo z zgornjo avtorico, ki je napisala, da je dvakrat na dan dobesedno nabasala. S tvojim režimom bi shujšal pa vsak. Ker to je stradanje.