Ljubezen, varanje, usmiljenje?
Ker sem ravnokar ostal sam, me zanima, kako boste komentirali mojo situacijo…
S punco sem se razšel po petih letih skupnega življenja (star sem 30, ona pa 29 let). Spoznala sva se preko spletne klepetalnice, se dobila in kmalu postala par. Ni bila ravno ljubezen na prvi pogled, ampak dekle je izgledalo spoštovanja vredno in bila mi je všeč iz dneva v dan bolj in zaradi tega sem se tudi zaljubil. Precej hitro sva začela planirati najino prihodnost, kia pa je danes tesno povezana z denarjem, saj vsi veste kako je, zato sva pričela intenzivno varčevati, sam pa imam tudi nekaj žilice za obračanje denarja in sem poleg vseh aktivnosti še nekaj malega “postrani” prislužil. Po kakšnem letu so se začeli kazati znaki ljubosumja z njene strani, ker se jo bivši fantje večinoma varali (tako je vsaj rekla), jaz je do takrat nisem nikoli, bila pa je večkrat tako neznosno tečna in posesivna, da nisem mogel ničesar več početi v miru in brez bojazni, da bi me lahko česarkoli obdolžila, čeprav sem bil čist…Po tem je najina zveza doživela padec in izmenjal sem si par sporočil z bivšo punco, s katero sva na nek način ostala prijatelja (ali bolje rečeno znanca), povedala mi je da je tudi njena zveza navaden drek in sva se pač malo potolažila in napisala mi je, da me ima rada. Moja mi je pregledala telefon in sledili so meseci terorizacije…Ko se je ljubosumje poleglo, sem se začel počutiti bolj svobodno in nadaljevala sva z uresničevanjem življenjskih planov. Z bivšo se seveda nisem več slišal, ker sem ji pač povedal, kaj se je zgodilo in sva pač bila mnenja, da je treba stvar pustit pri miru…
Vmes sem opremljal stanovanje na vrhu domače hiše(pri nas), da bova imela vsaj nekaj intimnosti, čeprav moji starši nikoli niso silili v naju. Moja jih na nek način ni marala, itak je bila zelo tihe narave, samo kregati se je znala naglas, zato so naju tudi pustili pri miru, bila sva pa vedno dobrodošla pri kosilu in mislim, da ni bilo razloga za nerazumevanje…Ves čas je bila mnenja da “stari ne smejo s copati čez najin prag”, zato sem to redno poslušal in stika z njimi se je izogibala kot hudič križa. Kmalu se je je lotila prva bolezen (imela je tudi naravni splav), ki bi lahko resno ogrozila najino prihodnost, morala je na konizacijo. Skoz sem ji stal ob strani jo bodril, tolažil, se pogovarjal z znanci, da sem izvedel kar največ dobrega, da sem ji pomagal okrevati…Kmalu po okrevanju se je sitnarjenje vrnilo v hišo…Na nekem maturantskem plesu sem srečal dekle, s katero sva se uspela v srednji šoli malo pocartljati. Izmenjala sva nekaj besed, bilo je mamljivo a sem se vzdržal. Nekoč me je poklicala, ko sem s svojo ležal v postelji, in je znorela, ker da sem se “čudno” pogovarjal, ker sem jo nekoliko hitro odslovil (jasno!)…Kaj pa naj?!
Resnično je začelo trpeti najino spolno življenje…Z erekcijo ni bilo problema, orgazem sem doživel vsakih 10 dni. Število seksov na teden je upadalo dokler ni pristalo na 1x tedensko. Živa groza boste rekli… Medtem je moja pričela delati v drugi službi ( težko je dobila delo, pa še to samo za 6 mesecev po pogodbi), medtem sem jaz uspešno že nekaj let delal za nedoločen čas. Med delom jo je zadela kap…(ja, 29 let staro) in zopet sem imel skakljanje po bolnicah, tolažbo, vsak dan na obisk sredi vročega poletja… O bog vi ne veste kako se mi je smilila!!!Kasneje, ko se je vrnila in se je pričel vračati tudi del terorja, ki je bil del njenega karakterja, sem se ob vseh mukah potožil prijateljici, pocartljala me je in poljubila…Vem da sem ji bil že dlje časa všeč in ona meni, ampak bilo je kar je bilo. Nisva se dala dol…Moja je spet nekaj zavohala in mi pregledala mail. Našla je pogovor, kjer je izgledalo, kot da bi se dogajal najmanj razvrat. Zaradi tega je bila cela štala…Spet mi je pregledala telefon in ugotovila, da sva si nekaj pisala. Obupala je, pobrala stvari in me zapustila…
Za 5 let je težko napisati detajle, mnogo sva prepotovala, se udeležila minjon zabav, se dobivala s prijatelji, pari…Nekaj stvari sva počela skupaj, a verjetno premalo, ker sva bila popolnoma različni osebi.
Problem je v tem, da sem jo imel rad, bil sem ob njej, ko me je rabila, zaradi skoraj nepomembnih stvari sem si skuhal nezaupanje in jo izgubil…Pa čeprav ni čisto vse štimalo.Pa kaj, a štima kje vse??Obsojala me je, da sem materialist, ker sem malo več delal in hotel uresničiti najine želje, za kater je pobudo dala prav ona – hiša, družina…Preden je ozdravela je odšla…čakala sva samo še na zeleno luč zdravnikov, da lahko imava otroka…Zdaj pa je šla…
Najhuje je, sem hotel braniti moško čast in je nisem prosil naj ostane, kar je bilo tudi usodno za njen odhod. Kaj naj storim?Naj bom optimist in verjamem, da bo druga boljša in se bo razumela z mojimi starši?Naj jo pokličem nazaj?Ali naj raje ostanem sam in pomagam doma renovirati, kar je zanič in pozabim da sem opremljal stanovanje?…
Vem da ste tukaj vajeni vseh možnih obupancev, tudi sam sem nocoj med njimi in bom vesel vsakega nasveta…
Pozdravljeni “Dvojnik”!
Kolikor lahko sklepam iz vašega pisma, je vaše bivša partnerka bila zelo ljubosumna in vas je preveč omejevala. Če se sprašujete ali »lahko verjamete, da bo druga boljša« je to seveda možno, ampak je predvsem odvisno od vas (koga boste izbrali in kako boste ravnali v odnosu) in seveda od dekleta (koliko bo pripravljena prispevati h kvaliteti medosebnega odnosa).
Ljubosumje, ki ga je izražala vaša bivša partnerka, je predvsem posledica pomanjkanja samozavesti in nizke samopodobe posameznika. Ljubosumje ni potrebno za obstoj zveze in tudi ne za kvalitetno zvezo, ampak je prej odveč. Bistvo partnerskega odnosa je v tem, da partnerja zaupata drug drugemu, se ne preverjata in ne omejujeta eden drugega. Seveda, le v primeru, da nobeden od njiju s svojim ravnanjem ne ogroža partnerja oz. partnerstva. S tem se gradi svoboda vsakega posamezno in svoboda v samem partnerstvu.
Pravite, da ste dekle imeli radi. Ampak, najbolj pogosto to ni dovolj, da bi zveza obstala. Če partnerja ne najdeta skupen jezik in se ne moreta zmeniti okoli osnovnih stvari, potem ljubezen ne zadostuje temu, da bi bila zveza kvalitetna in da bi obstala.
Če boste imeli še kakšne vprašanje, se ponovno oglasite.
Lep pozdrav,
Malo čudno, da je na koncu ona šla, saj si ti več vlagal v vse kot ona. Kot opisuješ je izjemno težak karakter to dekle iN očitno jo je vse skupaj v zvezi s tabo dušilo, zato je postavljala nenehne omejitve. Češ starši ne smejo čez prag, posesivnost, ljubosumnost… Boljše zate da je šla, saj si ne želiš vse življenje prenašat terorja?
Moram povedat da pri debatiranju s prijateljico nisem šel v detajle, itak pa so vsi vedeli, ki so me slišali, kadar sem bil na telefonu, s kom govorim. Če ne prej pa takrat ko je na slušalko priletel tisti strupen “a si sam” ali pa “a spet kdo posluša, kaj se meniva”. Itak sem bil v sekundi slabe volje…Nonstop neka asocializacija…Pa to ni več problem intime! No saj z leti je bilo nekako bolje samo še zmeraj se sprašujem, ali to mora biti tako ali pa sem se jaz tako navadil, da mi je bilo to normalno, saj imam v službi nekaj še večjih riti in to tako da se 10min opravičujejo v stilu “ja pa ne ljubica, nisem tako mislil”. Za bruhat…Druga težava pa je v tem, kako je težko postaviti meje, kje se začne varanje. Za ene je to misle, za druge poljub, za tretje seks, za četrte sms…Zelo mi je žal, da ima tako preteklost, a vztrajam sam, tretji dan.
LP
Dvojnik, usmiljenje??? Njeno ali tvoje?
Upam, da boš naslednjič izbral bolj dobrovoljno in manj nastrojeno bitje – in malček razmisli, kako je s temi tvojimi prijateljicami in bivšimi, ki te s takim veseljem pocartajo in tolažijo. Največja in najlepša potrditev je tista, ki jo dobiš pri svojem partnerju. Tisto zunaj zveze je prepoceni, prelahko, minljivo in največkrat nerealno. Kot hiša samo s fasado, brez izolacije, če me razumeš. Zgleda lahko zelo lepo, ampak pozimi te v njej zebe, poleti ti je pa vroče.
…dragi moj dvojnik. Pojma nimaš kaj je to ljubezen, pojma nimaš kaj je zvestoba in pojma nimaš o življenju nasploh. Mogoče se boš do konca življenja naučil, če ne boš v drugem življenju zopet živel isto življenje in ne boš srečen. Šele ko boš občutil, da si srečen – ti in tvoja partnerka, vajini otroci in ostali bližnji okoli tebe, takrat boš uvidel kje si delal napake. Čustvena prevara je zelo huda napaka!!!!!!!!! Premišljuj na tej točki.
Kar nekaj! Sta se sploh kdaj pošteno pogovorila, kaj kdo potrebuje, kaj kdo želi in hoče? Si se kdaj vprašal, kje je tvoja punca čustveno, kje stoji, zakaj pizdi, zakaj ji nič ni prav?
Zato ker punca, ki je zadovoljna s svojim moškim, ga ne bo jebala v glavo vsakič, ko ima 5 minut časa. Lahko je sicer tečka, toda če te ima rada, bo pomislila tudi nate. In ti hotela kdaj ustreči. Te osrečiti. Ti narediti kaj lepega. Se pred tabo izkazati.
In ti si naredil tipično moško napako – ko je baba tečna, ji letiš v vsem ustreč, namesto da bi se pogovoril z njo in ugotovil kje je problem. Ali nisi pravi, ali ima drugega, ali ti ne zaupa, ti laže, ne čuti več nič do tebe in ji greš vsesplošno na živce? Ona pa je potem samo še bolj tečna, ti pa na koncu postaneš samoumeven postrešček in copata. Ker noben človek v tej vlogi ni v svojem bistvu srečen in nikdar cenjen, pa če si še tako laže v obraz, si jo varal in iskal pozornost pri drugih. S tem si pri njej izgubil zaupanje in krog tečnobe je sklenjen, imela te je popolnoma v kleščah. To glede nje in njenega odnosa do tebe.
Kaj pa ti? Vprašaj se, zakaj je nisi stisnil za vrat in se dobro pogovoril z njo? Zakaj si kot šleva hodil jokcat k drugim ženskam? Potem pa ji v vsem ustregel, da bi si opral vest in pridobil zaupanje?
A si že slišal, da kar je zastonj, nima vrednosti? To, da si se kasneje razdajal ji ni prav nič pomenilo. Prvič zato, ker si jo varal in drugič zato, ker si ji postal samoumeven. Služil denar, gradil, jo materialno preskrbeval, tolažil, bil ob njej v težkih trenutkih, kaj pa iskrice, osvajanje, privlačnost? Na to si pa kar pozabil – na njena čustva! Ženske gledajo vse skozi čustva, lahko so srečne z največjim klošarjem, ki jih zna pritegnit v vseh pogledih, ji biti izziv in zanimiv človek, ali pa nesrečne z bogatašem.
Kot pišeš dragi dvojnik, je imel tudi dovolj povodov za ljubosumje kajne? Pa bi bilo tebi njeno ravnanje (če bi posnemala tebe) res všeč in bi bil ravnodušen? Lepo da si delal za vajino prihodnost, ki pa je očitno bolj ležala tebi kot njej. In glede na vse njene zdravstvene težave in pretekle partnerske izkušnje bi morala oba več vlagati v odnos, če bi želela da bo preživel. Slabe izkušnje pač pustijo posledice in kot kaže bo tudi naslednjemu rekla, da so jo vsi bivši varali. Bolje da je šla, saj tako partnerstvo še z otročkom ne bi imelo prihodnosti. Čeprav meniš da je vsa krivda njena. Sama sem bila tudi ljubosumna, ne pretirano a ravno prav, da je vedel koliko mi pomeni. In ko sem se sprostila in mu začela zaupati ni bilo več razloga za ljubosumje. Kaj nisi vedel kje je njena meja, ko prijateljstvo označi az varanje? Težko bi verjela, pa te je vseeno kolegica revčka tolažila, crkljala in poljubljala.Pustijo jo, ti rabič manj obremenjeno dekle, ona pa nekoga, ki bo znal biti zvest.
Pozdravljeni!
Vidim, da sem načel temo, ki ste se je z veseljem lotili, mene pa tudi 🙂 Ravnokar je minilo ene 14 dni, kar samevam in ugotovil sem, da precej lažje diham, lahko grem na pijačo, kadar hočem, lahko bedim kakor dolgo hočem, lahko delam in počasi odpravljam stare grehe, ki so se mi nabrali, imam dovolj časa za počitek in da sem lahko v polni meri ustvarjalen brez da me nekdo prekine ravno takrat ko me ne bi smel. saj ni slabo biti sam…sicer pa, priznam, da sem ga v očeh nekaterih preveč polomil, v očeh drugih pa nekoliko manj, sicer se je pa morala sama odločiti, ali je moje dejanje pomenilo toliko, da se me splača zato zapustiti. Kakorkoli, tudi mene je ena punca prevarala parkrat, ker sem sumil sem vohljal in ker sem vohljal sem izvohljal in sem jo nagnal. Od takrat dalje nisem nikoli več ljubosumen v smislu – dovolj si stara, veš kaj delaš. Kaj pa prijateljica? Nič, fanta ma in jo pustim pri miru in ona mene, tut vse tiste ki so imele še tisto malo apetita do česa so se zdaj poskrile in ne mislite si, nič me ne moti, prišlo je obdobje, ko ženske družbe ni in je tako prekleto pa spet ne rabim, da bi moral po vsej sili kaj ubost. Še vse se mi je izšlo, pa se bo tudi to. Vsaka stvar je z namenom tu, ne skrivam, da po minutah premišljevanja spustim solzo, pomislim, da ji želim najboljše, se ji zahvalim za vse lepo in ji oprostim kar ni bilo prav, ampak bojim se, da se bo s temi muhami moral pač nekdo drug ukvarjat, ne bom večno živel, imam še nekaj planov za realizirat, če jih ne bom zdaj, jih potem, ko bo žena in froci sploh ne bom mogel. Drugač pa hvala za moralne poduke, ampak mislim, da sem parkrat bil okregan kot, da sem katero nabrisal, pa je nisem. Pogovor ja… Nič kolikokrat sem poskusil, pa sva bila na različnih nivojih v več pogledih…besede oprosti nisem nikoli slišal…sam sem jo pa velikokrat izrekel. Zakaj bi se morala ona nenehno trudit biti to kar bi jaz rad in obratno? A se vsi cele dneve samo trudite al je še ostalo kaj vas v vas? od mene komaj, ampak okrevam.
Kakorkoli, vse najboljše za dan žena in LP
Takoj, če mi častiš polovico in boš opravljala svoje ženske naloge kot se spodobi 🙂
Šalo na stran, ne bi si upal, so prezaj*** časi za take podvige…Sicer pa, da prestavim “na svoje” tisto kar imam “na tujem” bi rabil pol miljona evrov, ki pa jih ne bom zlahka zaslužil…Eh eni ste tolk čudni glede tega, tema je zajadrala čisto v druge vode. A te kdo sili bit pri starših? Moje zgodovine ne poznate in ne bom je razlagal ker bi se s tem razkrinkal ampak, če vam kaj pomaga, dala sta mi vse, kar sta mi zmogla dati, z njuno pomočjo sem prišel do vseh uspehov in izobrazbe kakršno imam (ženske so pomagale, da sem spoznal, kako je razcufat devištvo in kolk slepa je ljubezen). Ne bom ju pustil samih sedaj, ko sta stara in me najbolj potrebujeta, prišel je čas, ko sem dolžan vrnit uslugo. Najprej sta onadva men menjavala plenice, kmalu bom na vrsti da jima jih menjam jaz in to bom storil, pa če še kdaj privlečem h bajti kako “svojeplansko” hijeno al pa ne in prosim da s tem “na svoje” prekinete, js namreč sem na svojem že ves čas, imam svoj mir, privacijo in vse ostalo, če komu to ni dovolj, naj si kup zemljo u tem SLO prekletstvu, naj si postavi bajto, naj ji zatakne nekam toplotno črpalko in naj jo vzdržuje.Pa na fajn avto ne pozabit. Nikomur ne branim, če je nima. Se opravičujem, da sem vzkipel, sam take stvari me pa mal dvignejo…
Dobivam občutek, da ljudje sploh ne berejo glavne teme ampak samo išče trenutek, ko se da koga zahodit in s tem podpret svoj ego…
Vprašanje se glasi: Ali je šlo za pravo ljubezen?Ali gre v mojem primeru za hudo prevaro?Ali bi moral biti usmiljen do nje in postati nekdo drug, ali je bolje biti usmiljen do sebe in ostati kakršen sem?
Na to temo razpravljamo in ne, kdo mora odrasti, kdo se mora držati teme in kdo naj teži odpiratelju teme in kdo ne.
Hvala za mnenja! (tistim, ki ste jih dali)