Lepo prosim za vaše izkušnje in mnenja.

Naš 10.mesečnik,odkar je v posteljki ugotovil,da se lahko dvigne ob ograjici, več ne more sam zaspat.

Že od majhnega pa je VEDNO sam zaspal, ko sem ga nahranila in še budnega položila v posteljko…to mi je seveda zelo odgovarjalo, saj so to sanje vsake mamice, kajne?

Vem,da postaja vse bolj radoveden in prav je tako, ampak kako naj dojame, da je čas za spanje?

prej je vedel,da je posteljka za spanje, zdaj pa očitno, da je 9a igro…

Na koncu mi zaspi tako,da ga malo dvignem,da se umiri, ga položim nazaj, se spet dvigne, počakam, ga spet dvignem, včasih kr takoj poležem… včasih to kr traja.
Probala sm ga tudi pustit,vendar sloni na ograjici in joče v potokih…kar mu sploh ni v navadi.
tudi če sem pri njemu ne pomaga, on se kr naprdmj dviga in dviga. S tem, da že komaj stoji kako zelo je zaspan..

kako se rešiti te zadeve. Ker po rokah ga pa res ne mislim nosit, saj ima že 12kg in ga imam že tako, čez dan dost… pa še za starejšega mi potem zmanjka časa… aja, ta je zaspal al mda dudiki al pa po vožnji z avtom…nikoli sam v posteljki :))

Pri nas imamo podoben problem, le da se je začel že prej, ko se je začela postavljat na vse štiri. Vsa komatozna se zarola na trebuh in hop na vse štiri. Včasih to naredi tudi v spanju?!!! In potem se seveda zbudi ali pa dokončno predrami, ker bi se guncala, zdaj pa se tudi dviguje ob ograjici. Pri nas ni druge, kot da visim k njej čez ograjico in ji fizično preprečim, da se obrača (pri tem so kdaj tudi solze in hudo upiranje) in jo božam, da se pomiri. Ne sprašuj me po stanju mojega hrbta, ker včasih gre relativno hitro, včasih pa traaaaajaaaaa:-( Če vem, da bi znalo trajati, si jo vzamem k sebi v posteljo in počakam, da zaspi in jo potem prestavim. Kar naporno, predvsem pa je na tak način nihče razen naju dveh ne zmore dat spat. Če ima torej kdo kak pameten nasvet ali je dal kaj podobnega čez, se priporočam tudi jaz.

Kje pa imate očete drage mamice??

Zelo enostavno povedano vaši malčki so razcartančki…. 😉 in ker to počnejo tako že od rojstva (čustveno izsiljujejo mamo, ki mu vedno ustreže) boste same težko rešile zadevo, da ne bi okrnile podobe brezpogojne ljubezni, ki jo kot mame poosebljate. In je škoda da bijete to bitko ker ni to vaša vloga, naloga, da otroku postavite to mejo 😉

Če je otrok previt, sit in se je že pocartal je pa zaspan, da komaj gleda in samo še sitna je najbolje, da ge da v posteljico očka in če je trebe tudi povzdigne glas, ko ne bo ubogal in bo mali hitro skapiral, da je konec šele in dojel koliko je ura. Mame prehitro podležete čustvenemu izsiljevanju otrok za kar smo očetje malo bolj trdni, če le niste iz njih naredile drugo “mamo”….
Pa ne vmešavajte se ko se bo očka ubadal s “problemom”, ker ga boste razorožole in mali bo uspel v svoji nameri in koliko bo večji toliko bolj vas bo okol prenašal….
Saj si ne želite tega?

Imam kar nekaj izkušenj s tem samo povem kako smo pri nas reševali take “probleme”.

Ja bog se usmili, no! Pustite takšne pridige za prižnico.

Ja kje pa so očetje čez dan? Verjetno v službi (če imajo to srečo) in takrat seveda me dajemo otroke spat, ker smo pač na porodniški, a ne? Zvečer je pa druga pesem. Sploh pa ne vem, od kje ti ideja, da mora samo oče postaviti meje? Kar se mene tiče, mora biti otroku jasno kaj ja in kaj ne, ne pa da pri očetu nečesa ne sme, pri mami pa lahko. Pri nas sem celo sama tista, ki je bolj stroga, ampak pustimo zdaj to. Meni so te patriarhalne metode malo preživete

Pa ne mi z izsiljevanjem. Tako majhni otroci še ne znajo manipulirat, sploh pa ne kar med spanjem. Ne morem verjet, kako ste nekateri paranoidni. Predstavljam si, da gre za fazo, ki bo šla mimo (kot jih je šlo že mnogo), ki pa seveda ni prijetna. In če je tvoja rešitev ta, da 10 mesečnega dojenčka, ki je očitno iz sebe, daš v posteljico, nad njim povzdigneš glas (in po možnosti pustiš samega), si res ubogi na duši.

Najprej :Hvaljen Jezus :D:D

Od kot mi ideje? Hm, a veš morda kako se oblikuje naš um, naše misli, kako smo narejeni, tako vsi po istem kopitu in zakaj vsi podlegamo istim vzorcem razmišljanja?

Kdaj se začne vzgoja otroka? Pri kateri starosti?
Kako (na kak način, kaj mu je vodilo, merilo) mali otrok razmišlja?

Ne gledat na vzgojo s strani srarša, odrasle osebe, pomisli kaj in kako, na kakšen način otrok dojema svet okrog sebe kako se odziva na določene reakcije starša in kdaj začne s tem početjem.

Znaš odgovorit na ta (in še mnoga druga) vprašanja, pa brez izgovarjanja na božja dela, dajva na znanstveni ravni, na tistem kar je do sedaj znanega o razvoju mišljenja ljudi.

Pa ne preveč čez Boga šinfat k drugač ne boš videla njegovega kraljestva…… 😀 😀 😀

Jaz še vedno čakam en uporaben nasvet, ne pa retoričnih vprašanj in filozofskih nebuloz.

PS. Vsa dela o otrokovem razvoju, ki sem jih prebrala, navajajo, da otrok do enega leta še ni zmožen izsiljevanja. Ne vem sicer, če dosegajo tvoja merila znanstenosti, ampak znanost je v zadnjem času tako ali tako prilagojena tistemu, ki jo financira….

Se popolnoma strinajm z zadnjom delom napisanega pod PS, se pa da z nekaj zdrave logike dobit lastne uporabne zaključke sploh od ljudi, ki niso plačani od te ali one institucije in se ukvarjajo z razvojem otroka (ljudi) iz drugih razlogov, ki niso strogo materialni.

Glede na tvoj napadalni slog pisanja bi rekel, da zate uporaben nasvet je edino tisti za katerega imaš že vnaprej pripravljen odgovor, rabiš samo potrditev, vse kar se ne sklada s tvojo domnevo- prepričanjem, v glavi, boš ovrgla, našla izgovor, ostalo bo “uporabno”…

Bom vseeno poizkusil dat uporaben nasvet, bolje rečeno preizkušen nasvet na mojih otrocih.
Vseeno moram začet z nekaj filozofskih nebuloz….

Otrok se že rodi z ljubeznijo do mame, očetje si moramo to šele prislužit (?) in še
Oče naredi največ za svojega otroka, če spoštuje njegovo mamo (?) , sam bi dodal še, da v tem primeru velja tudi obratno 😉
Zanimiv prispevek o učenju otroka od spočetja dalje oz kako pomembno je počutje in okolje v katerem živi nosečnica najdeš tukaj Nekje sem ga gledal tudi s slovenskimi podnapisi, če ti ang. dela težave se bom potrudil, da ga najdem, če te zanima seveda, če je uporabno ;).

Otrok že ko se rodi pozna mamin glas, njen utrip srca, prepozna njeno počutje, vse to je spremljal, ko je “bival” v njenem telesu. In do pred nekaj desetletji je skozi cel naš evolucijski razvoj veljalo, da je mama nepogrešljivo potrebna v prvih dneh, mesecih, letih otrokovega življenja. Ona je tista , ki se vedno odzove na novorojenčkovo potrebo, ga hrani…, mu je vedno na voljo neglede kaj on naredi ga ima rada, ga brezpogojno ljubi in otrok zahteva svoje in se ne ozira na njeno počutje, ga ne briga dosti kako se mama počuti (Ne sprašuj me po stanju mojega hrbta…Kar naporno… ;), on zahteva svoje.
Vsak otrok ve, (vsi imamo ob rojstvu to vgrajeno v sebi) da bo pri mami dobil kar želi, kar potrebuje. Seveda mu tega v prvih mesecih nihče ne zameri, da ne bo pomote.
Ob letu se otroček začne zavedat samega sebe in ljudi, ki jih ima okol sebe.
Po kakšnem principu jih dojema? Mali otrok se odloča po svojem občutku, po ugodju. Počne točno tisto kar je zanj prijetno, kar ni prijetno tega ne bo počel.
Primer: čas bi bil, da gre spat in je zaspan, vendar mu je neprijetno bit sam v posteljici zato se vstane in sili mami v naročje, ker mu je tam bolj prijetno, sili k njej v posteljo (ker ženska v postelji je vedo “prijetno” ;)), se ne zna odločit kaj je zanj prav.
In sedaj, če ga mama sili v nekaj kar mu ni prijetno s tem “umaže” svojo podobo v otroški glavi o brezpogojni ljubezni. Mali ne razume kaj je sedaj narobe, vedno mu je na voljo sedaj ga pa sili v nekaj kar mu ni prijetno. Postane zmeden in prestrašen zato joka in s tem vrši čustven pritisk nanjo, dokler ne doseže tistega kar si želi – ugodje seveda na račun neprespane mame, bolečega hrbta….Zakaj joče med spanjem ne vem, lahko ima prebavne težave (krči), se mu je čez dan dogajalo kaj neprijetnega in ponoči sanja, je bil pred kratkim cepljen in doživlja reakcijo…..
Govorim izključno o zdravem otroku.
Tako majhni otroci še ne znajo manipulirat …… Drugače sploh ne znajo. Najdi mi razumsko razlago za njegovo početje (vstajanje, ko bi moral spat), je sit, previt in zaspan, spat pa noče…
Mogoče so šle mimo tiste iz zdravstvenih razlogov, sedaj pa odrašča, se je začel zavedat samega sebe in vas in v otrokovi glavi je zapisan vzorec, da so na svetu vsi samo zato, da njemu nudijo ugodje! NIKOLI otrok sam od sebe ne razvije drugačnega mišljenja saj ni neumen! Le umsko zaostal otrok uboga na vsako starševo zahtevo.
Otrok rabi starše, ki mu postavijo pogoje, da razvije drugačno mišljenje in za to so idealni očetje, to je njihova vloga. Žal drage mamice tu ne morete nadomestit očeta. Z njim otrok spozna, da obstaja nekdo, ki ga ljubi pogojno! in s tem razvije drugačne miselne vzorce, s katerimi pridobi sočutje, empatijo do soljudi. Pogojno pomeni, da mu oče postavi pogoj napr. lezi in zaspi, mali sili navzgor oče ne popušča in vztraja pri svojem in otrok hitro spozna, da je bolj ugodno, da obmiruje in zaspi kot, da se sooči z očetovo grožnjo. Seveda mora biti očetovo “neugodje” večje kot je “neugodje” bit sam v posteljici! Lepo prigovarjanje tu ne bo imelo učinka, ker mali ne bo dojel kaj želimo od njega. Če to počne mama ga dela zmedenega, ker mama je pri njem zapisana pod “brezpogojno”…. 😉 Seveda je potrebno zadevo izvest predno se mali razdere, dokler “še dojema”, in to dosledno z ustrezno mimiko na obrazu 😉
Permisivna vzgoja (Predstavljam si, da gre za fazo, ki bo šla mimo) vedno vodi do ljudi, ki kasneje v življenju zapadejo v raznorazne odvisnosti. In take naša potrošniška družba rabi, odvisnike od nakupov, zdravil, mamil…. in zato propagirajo ne nasilno vzgojo!
Vzgoja je vedno nasilna!
Pa ne me narobe razumet ne zagovarjam tepeža ali kakega čustvenega trpinčenja otrok, nasilno tu pomeni, da se otrok sooči s pogoji pod katerimi bo začel in v končni fazi spremenil svoj infantilni način mišljenja in to naj bi storil do prihoda v šolo, bolje prej, ker drugače bo tam, ko ga sošolci in učitelji ne bodo imeli za center sveta, močno trpel. Vsak od nas pa lahko prenese le določeno mero “ne ugodja” in ko ne zmore več in zaradi nepravilne vzgoje od plenic dalje ;), ko ne razvijemo pravilnih miselnih vzorcev, poseže po “sredstvih za lajšanje trplenja” – tableti, alkohol, mamila, nakupi vedno novih “pomembnih” dobrin s katerimi smo vsaj začasno “center dogajanja”.

Zelo preprosta je tale vzgoja le zavedati se moramo vsak svoje vloge – odgovornosti in začeti pravi čas.

Tisti na prižnici poznajo to o čemer sem sedaj pisal in so zadevo zapakirali v božjo podobo in jo tako tudi želijo prodati, oni drugi se upirajo in tudi nočejo pogledat resnici v oči, ker jim ne paše in pritiskajo na čustva volilcev, ki se bodo odločali na referendumu o “pavicah”, ki jim pripadajo…
Le od kot izvira ta želja, da so drugi na svetu zato, da izpolnjujejo njihovo čostveno ugodje? ;)))

Tudi naša je imela isto težavo, če sem jo pustila, je na konci po dolgem času, dobesedno v stoje omagala in padla dol.

Čez dan sem jo dala nekajkrat spat v bratovo (veliko) posteljo, strgo prepovedala plezanje dol (mami huda) … se je obneslo, smo prav kmalu odšraufali ograjico

Bravo dd!

Otroku moramo postavit pogoje in bit pri tem vstrajni, dosledni, drugače ne gre, da dobimo želen rezultat, s tem ko si ga pustila samega ni bilo pravega uspeha, otrok je sicer zaspal vendar izmučen in počutil se je zapuščen, izgubljen in kot tak razvije napačne miselne vzorce (ne morem se zanest na starše, me zapustijo ko jih rabim).
Ko si bila huda si mu pokazala, da ni ljubljen, če ne počne tistega, kar se od njega pričakuje, vsak otrok, sploh tako mali si pa želi bit ljublen in bo naredil vse, da ugodi staršu, ker ga rabi.
Starši moramo pokazat le pot po kateri naj stopa ne pa ga puščat z fazo, ki bo šla mimo.

Te osnovne reči je potrebno izvest, do razvoja abstraktnega mišljenja pri otroku, ker takrat je zadeve bistveno težje popravljat, ker je takrat mali sposoben razviti drugačne miselne vzorce, da si pridobi “ugodje”.

Težave so le tam, kjer imajo otroci take starše, ki se jih ne da vzgajat….. ;)))

Hm, zakaj točno si ji že čestital? A zato, ker je otroka pustila na cedilu?

Jaz svojega otroka nikoli ne bom pustila samega jokajočega v postelji – vsaj ne tako majhnega. In to ni nobena permisivna vzogja, je pa čustveno nasilje nad otrokom, če to narediš. Tudi vse ostalo, kar si o naši vzgoji “razbral” iz tega malo, kar sem povedala, je precej zgrešeno in iztrgano iz konteksta. Sploh pa ni bil moj namen, niti nimam časa tega razlagat, zato bom tukaj končala.

Hm, zakaj točno si ji že čestital? A zato, ker je otroka pustila na cedilu?

Jaz svojega otroka nikoli ne bom pustila samega jokajočega v postelji – vsaj ne tako majhnega. In to ni nobena permisivna vzogja, je pa čustveno nasilje nad otrokom, če to narediš. Tudi vse ostalo, kar si o naši vzgoji “razbral” iz tega malo, kar sem povedala, je precej zgrešeno in iztrgano iz konteksta. Sploh pa ni bil moj namen, niti nimam časa tega razlagat, zato bom tukaj končala.[/quote]Čestital ji nisem za to, da ga je pustila jokat dokler ni zaspal, to sem obsodil zgoraj, če si kaj brala. Mi je pa bilo všeč, da je spoznala, da moraš otroku postavit mejo do katere je varen in jo mora upoštevat, za njegovo dobro, čeprav tega takrat sam ne razume zakaj tako.
Čestital sem ji za oni drugi primer ne za “zavrženega otroka”, ki sam omaga v spanec od izčrpanosti v občutku zapuščenosti in se strinjam s tabo, da je zelo narobe pustit otroka samega v joku :((

Škoda, ker nimaš časa se podučit o vzgoji in načinu razmišljanja lastnega otroka 🙁
Želim ti veliko sreče, če že znanja nimaš časa pridobit.
Želim ti, da ti vseeno uspe in ti čez 20,30 let ne bo žal, da si zamudila dat otroku tisto za kar te prosi oz. nisi bila sposoba pravilno prebrat njegove prošnje.

Hm, zakaj točno si ji že čestital? A zato, ker je otroka pustila na cedilu?

Jaz svojega otroka nikoli ne bom pustila samega jokajočega v postelji – vsaj ne tako majhnega. In to ni nobena permisivna vzogja, je pa čustveno nasilje nad otrokom, če to narediš. Tudi vse ostalo, kar si o naši vzgoji “razbral” iz tega malo, kar sem povedala, je precej zgrešeno in iztrgano iz konteksta. Sploh pa ni bil moj namen, niti nimam časa tega razlagat, zato bom tukaj končala.[/quote]Čestital ji nisem za to, da ga je pustila jokat dokler ni zaspal, to sem obsodil zgoraj, če si kaj brala. Mi je pa bilo všeč, da je spoznala, da moraš otroku postavit mejo do katere je varen in jo mora upoštevat, za njegovo dobro, čeprav tega takrat sam ne razume zakaj tako.
Čestital sem ji za oni drugi primer ne za “zavrženega otroka”, ki sam omaga v spanec od izčrpanosti v občutku zapuščenosti in se strinjam s tabo, da je zelo narobe pustit otroka samega v joku :((

Škoda, ker nimaš časa se podučit o vzgoji in načinu razmišljanja lastnega otroka 🙁
Želim ti veliko sreče, če že znanja nimaš časa pridobit.
Želim ti, da ti vseeno uspe in ti čez 20,30 let ne bo žal, da si zamudila dat otroku tisto za kar te prosi oz. nisi bila sposoba pravilno prebrat njegove prošnje.[/quote]

Ajoj, no, tale fatalizem me spet spominja na prižnico. In če bi sam zmogel videti še kaj drugega kot tisto, kar želiš videti, bi dejansko videl, da sem napisala samo in izključno to, da tukaj gor ne bom razlagala o vzgoji pri nas doma. Tukaj je pika. Vse ostalo si zraven prilepil sam.

Neznanca s foruma, ki mi svetuje, naj 10 mesečnega otroka dam v posteljico in povzdignem glas (aja, saj res, to mora storiti oče, whatever), pač ne bom jemala kot kredibilen vir informacij in znanja. Bom pa to poiskala drugje. To je vse.

Pa vseeno hvala za dobre želje. Zdaj pa res končujem.

No, pa si le našla še nekaj časa in šla pogledat, če je kdo kaj odpisal 😀

Saj ne rabiš upoštevat “neznanca iz foruma”, niti ni bia to moja zahteva. Sem samo napisal svoje izkušnje in opažanja za katere sem dobil kasneje potrditev sri strokovnjakih, ki se s temi stvarmi ukvarjajo. Nekaj si napisala, praviš da malo, veliko si pa z napisanim povedala, sploh nekomu z izkušnjami. Še si tako “odločna” do partnerja… Ne vem no… bosta že.

Zame in za moje otroke je že malo pozno, že odraščajo. Zadeva te spominja na prižnico, ker ti edino tam take stvari trobijo samo na neki drugi osnovi in razumem, da imaš do prižnice odpor, tudi sam ga imam, je pa zanimivo, da te toliko vznemirja, da si vzameš še malo časa in odpišeš. 🙂
Če bi bila tako prepričana v svoj prav te ne bi nič omajalo, razburilo in ti kradlo čas s pisanjem, še najmanj nekredibilen neznanec.

Če si le našla še kaj časa in prišla še kaj pošpejat si lahko pogledaš razlago vzgoje in posledice le te na otrokov duševni razvoj tukaj.
Strokovnosti predavateljice mislim, da ne moreš oporekati, kakšne druge njene cvetke pa za to razpravo niso pomembne.

Pa še kaj napiši, saj smo zato tukaj, da izmenjujemo mnenja na osnovi katerih se potem lažje odločamo po lastni presoji, lahko kaj upoštevaš ali pa vse zavržeš, meni nič ne manjka zato ;))
In se nič ne jezim nate, ker te razumem, da ti še manjka nekaj znanja in izkušenj, da bi lahko bila bolj prepričana vase in bolj pomirjena in se ne bi razburjala na nekredibilnega neznanca iz foruma ;))

Povzdignit glas nad otrokom in mu povedat, da nečesa NE SME, je nujno. Lahko mu reši življenje.

Ne sme sam na cesto, ne sme po stopnicah, počakati mora pri miru pri blagajni, ko plačuješ. To, da ne sme vstajati in plezati s postelje, je pač malo manj strog ne sme. Bo tudi otrok vedel, s tona glasu, da je ta NE SME tisti, ko lahko kljub temu vstane in pride povedat, da ga boli trebušček (recimo)

Res otroka učimo z zgledi, a potrebuje orientacijo, da vidi, kaj je prav in kaj ne

Se vedno malo nasmehnem v sebi, ko slišim kakšno tako tožbo ‘razvajene’ mamice. Razvajene v smislu: otrok zaspi v vozičku, po dojenju, v avtu ali celo buden odložen v posteljo….Moj škrat je bil prva dva meseca svojega življenja že kronično utrujen preden sem ugotovila, da ga moram nositi IN dojiti hkrati, da mu uspe zaspati. Pogosto tudi po 45 minut…. za 20 minut spanca. Zaspal je izključno tako in nikakor drugače (najbrž si tega ne predstavlja prav veliko ljudi, da otrok NE zaspi v avtu in NE zaspi v vozičku, temveč se dere od zaspanosti). In hrbet je bil boleč le takrat, ko je imel 3,5 kg…..po nekajmesečnem treningu sploh nisem opazila njegovih 10 kg. Večkrat sem poskusila, da bi se ulegla poleg in ga božala, tresla rito….pa se je drl, kot bi ga iz kože devali. Dokler mu ni enkrat pri pol leta starosti pri enem takih mojih poskusov uspelo zaspati v postelji in jaz poleg. Aleluja!
Če pogledam nazaj, se je moralo nekaj zgoditi z otrokom (biološko), ker se od takrat uspava maksimalno 15 minut in še vedno potrebuje veliko fizičnega kontakta za umiritev.
Moje mnenje je, da se naročja ne špara pri otroku in ne vem zakaj je v našem okolju je ‘ninica’ sprejemiljivejša od maminega ali očetovega naročja. No, razen iz vidika komoditete. Ampak saj ko se odločiš za otroka v paketu dobiš tudi malo manj udobne zadeve…in jih je treba z odgovornostjo sprejeti. Otroci vendar niso kos pohištva, ki ga vrnemo mizarju da ga popravi, če nam nekaj ni všeč.
Sicer pa toplo priporočam knjigo Znanost o vzgoji, kjer je lepo razložen razvoj človekovih (dojenčkovih) možganov in vpliv telesnega kontakta na le-tega. In negativen vpliv odsotnosti telesnega kontakta (mama/oče) na kasnejšo sposobnost čustvovanja, koncentracije, soočenje s stresnimi situacijami ipd.
Jaz svojega 10 mesečnika enostavno vzamem v naročje, tesno objamem, zaguncam in ga v parih minutah zmanjka. Saj to je tudi najmanj kar lahko storim….nikoli več ne bo tako majhen in nikoli več me ne bo tako zelo potreboval. otroci so nam ‘posojeni’ za določen čas na tem svetu in na nas je, kako bomo ta čas izkoristili.

On_ ima prav. Še enkrat si preberite.

To so misli dr. Vesne Vuk Godina. On, prav je napisati avtorja ko citriraš misli.

To so misli dr. Vesne Vuk Godina. On, prav je napisati avtorja ko citriraš misli.[/quote]Napišem lahko le svoje misli, nikakor ne morem citirat tistega kar nekdo drug razmišlja 😉 :))
Se pa v veliki večini strinjam z dr. VG in sem tudi navedel vir/povezavo kjer si lahko vsak sam pogleda kaj ona predlaga in predvsem zakaj tako in ne drugače.