Starševski čvek

Lastna nepremičnina. Si je res vsak Slovenec želi?

Default avatar
Velikokrat razmišljam o tej tradicionalno tipični "slovenski" vrednoti No.1. Lastna nepremičnina. Vsak si je želi. Oziroma vsaj tak občutek dobiš, ko bereš razne forume, se pogovarjaš z znanci, prijatelji itd. Ali pa samo če prebereš tu pa tam kakšen članek na temo nepremičnin. 2 mio lastniških nepremičnin v državi z manj kot 2 mio prebivalcev. Torej morajo nekateri imeti celo več kot samo eno.

Sem mlada in imam do te problematike, čisto svoj, za nekatere malo čuden odnos. Ali je res, za vsakega slehernega Slovenca lastna nepremičnina dobrina na vrhu lestvice želja? Pa čeprav to mogoče pomeni, da bo zakreditiran do smrti, si bo zaradi tega mogoče trgal od ust, životaril, delal samo zato, da bo obdržal in vzdrževal nepremičnino.

Velikokrat pomislim na to, še posebej ko vidim, da tudi ljudje, ki finančno niso sposobni financirati lastne nepremičnine rinejo z glavo skozi zid, gredo v gradnjo, ali pa se zakreditirajo kolikor pač gre.

Recimo, primerjajmo malo nepremičninsko stanje Slovenije z preostalo Evropo. Kolikor mi je znano (lahko pa me popravite, če se motim) ni nikjer po Evropi takšne visoke procenture lastniških nepremičnin na število prebivalcev kot v Sloveniji.

V skandinavskih državah je tip vila hiše bolj izjema kot pravilo, daleč od velikanskih bajtur, z obarvananimi fasadami v vseh mogočih barvah, z pokošeno travico okoli hiše in vrtno garnituro na trati. Pa vendarle živijo mnogo bolje, vsaj tako vsi trobijo iz vseh smeri. Če bi kakšen Skandinavec prišel v Slovenijo, se malo zapeljal naokoli in bi imel možnost soditi Slovenijo le po izgledu nepremičnin, bi menda mislil, da je Slovenija dežela bogatašev.

Kar me bega, je predvsem ta miselnost Slovencev. Vse za lastno stanovanje(še bolje če je hiša). Kakšen je vaš vidik?
Default avatar
Praviš, da si še mlada? Hja, verejtno si lepo greješ ritko pri starših doma. Vsi te možnosti pač nimajo. Najemnine so ubijalsko drage. Mesečni obrok je večinoma večji, kot je odplačilo kredita. Pa na koncu je stnovanje tvoje. Torej?
Default avatar
Moj vidik je ta, da živim v Sloveniji (in ne Skandinaviji, Nemčiji ali ZDA), kjer je zaradi umetno ustvarjenih razlogov najemnina oderuška. In dokler bo tako, mi je cilj imeti lastno nepremično, v katero mečem denar, ampak če ga že mečem, ga vsaj mečem v svoje. Primerjava med Slovenijo in drugimi državami glede teh stvari ni na mestu, ker so razmere povsem razliične.

To je edina razlika. Ne razumem pa jamrarij mladih in finančno bolj slabo stoječih parov ali družin, da nimajo za hiško - za kaj pa rabi vsak hiško? Pokrivaš se z odejo kolikor je dolga in jaz sem se lahko pokrila z odejo, dolgo za maksimalno 2-sobno stanovanje. In še kar nekaj časa bo tako. Če bi hotela kaj več, bi se morala praktično odpovedati vsemu in garati samo za bajto. Pa ne vidim smisla v tem, se mi ne izide nobena računica.

Ampak kot rečeno - mesečni obrok za kredit bi dajala lahko za najemnino, ampak najemniško stanovanje ne bi bilo nikoli moje, niti opremljeno po mojih željah in vedno gre za neko začasno domovanje.

Pa tudi nimam se namena nikamor odselit, vsaj še naslednjih nekaj let ne, tako da mi ustreza, da sem "fiksirana".
Default avatar
Lunca22, se kar strinjam s tvojimi opažanji. Dodala bi še to, da so po mnenju večine, vsaj na tem forumu, ljudje ki nimajo lastne nepremičnine in torej živijo v najemniškem stanovanju, popolnoma nesposobni, lenuhi, pa še kakšna slabšalna beseda bi se našla. Se mi zdi, da vse skupaj izhaja iz naših zlatih socialističnih časov, ko si res lahko naredil hišo in to veliko, za male pare. Krediti so bili ugodni, z delom je pomagala cela žlahta, pa prijatelji in je kar šlo. Potlej je prišel še Jazbinškov zakon in si lahko stanovanje kupil za nekaj tisoč mark...in imamo, kar imamo. Pa mogoče še to - najemnine, govorim o ekonomskih seveda, so kar visoke, nepremičninski trg pri nas še ni razvit tako kot je to v tujini...
Default avatar
lunca22 je napisal/a:
Ko boš nekaj let živela v najemu in bila poleg izredno visoke najemnine v primerjavi s plačami, seljenja vsake toliko,deležna tudi tečnega najemodajalca in tega ti najemnik reče: v treh mesecih spraznite stanovanje (skorajda vsi hočejo čim krajši rok za izselitev), potem išči drugega, pa novo urejanje, novi dodatni stroški, otroci jokajo, ker ima drugje prijatelje ... Sorry, ne maram nomadskega življenja. Smo v Sloveniji, ljudje smo med seboj povezani veliko bolj kot kje drugje in rada imam ne samo svojo nepremičnino, kjer lahko opravljam takšne adaptacije kakor se meni spomni, rada imam navezanost na sosede, kavice z njimi! Si sploh ne predstavljam, da bi imela svojo nepremičnino, pa če je to samo garsonjera.
Default avatar
da ne bi imela ...
Default avatar
ena ovca je napisal/a:
Zakaj ljudje, ki niso živeli za časa Jazbinška govorijo nekaj kar ni res. Moja mama in oče sta kupila po Jazbinšku stanovanje 2,5 sobno izven Ljubljane ura vožnje za takratnih 18.000 mark. To je bila celotna kupnina - nič kredita. Sedaj pa preračunaj koliko denarja je to danes in preračunaj v €. Varčevala sta pa ta denar točno pet let, ker sta imela v planu kupiti zemljo in zidati na kredit. Če še dodam da sta bila dobro situirana ekonomsko gledano - plače, je to pomenilo kot da bi danes lahko varčevala 1000€ na mesec in če to pomnožiš krat 5 let je to 60.000€ koliko je danes to isto stanovanje vredno. Krediti v tistih časih tudi niso bili tako blazno poceni. Če samo pogledam oče in mama mojega moža sta delala v tistih časih hišo. Vse je šlo za zidake, golaže za delavce, material. Zgarali so se na polno - to je pomenilo služba od šestih do dveh, takoj k hiši in vsak dan še delo dokler ni bila tema - in to je trajalo polnih pet let. Tast velikokrat pove, kako niso imeli niti, da bi kupili eno srajco, da mu je žena odparala ovratnik in mu ga obrnila okrog, da ni bil videti obrabljen.

Danes naj živi vsak kot mu paše. Imam lastno nepremičnino - stanovanje toliko, da imamo vsi dovolj, jaz, mož in otroci. Da imamo vsak svojo sobo, prostor, da če si gremo na živce da se zapremo noter. Delati sem začela zelo zgodaj - največji problem te družbe - mladih ni lastna nepremičnina ampak dejstvo, da se jim pred 30 - 35 letom sploh ne da v službo in da pričakujejo od mam in očetom da jim bodo nepremičnino kupili ali pa jo bodo podedovali. Najemnine so pa druga pesem - o tem se pa strinjam. Ne pa trosit, da so našim mamam in očetom nepremičnine padle v roke po jazbinšku - ne pozabit tudi dejstva da so isti ljudje leta in leta v podjetjih od plač plačevali v stanovanjski sklad s katerim ej vsako podjetje kupovalo za te ljudi stanovanja - za katera so potem plačevali najemnine. Ta stanovanja so bila dvakrat preplačana s strani ljudi, tako, da nobenemu ni bilo po jazbinšku nič podarjenega.
Default avatar
Nisi napisala, kje zivis. Morda s starsi v najemniskem stanovanju?
Default avatar
norwege creme je napisal/a:
Sem živela v tistem času, tako, da kar vem, kaj govorim. Moji strici in tete so si vsi naredili dvostanovanjske hiše s krediti in pomočjo žlahte in sosedov, moji starši so pač podedovali domačijo..Glede kreditov - pozabljaš na inflacijo, ki je takrat drvela sto na uro in so krediti svojo realno vrednost izgubljali, tako, da je bil čez nekaj let obrok samo še v vrednosti ene kave :) - govorim iz izkušenj.
Še vedno trdim tudi, da so Jazbinškova stanovanja bila skoraj podarjena. O stanovanjskem skladu pa sploh ne bi - smo ga plačevali vsi, tudi tisti, ki nismo imeli ničesar od tega. Pa ja, imam svojo nepremičnino, sem prišla do nje v tistih časih, z gradnjo..na način prijateljske pomoči in delno kreditiv, ki so bili sicer že dražji, pa se mi je vseeno splačalo in sem jih že pozabila, ker so vsi odplačani. Nikakor se nisem zakreditirala do konca življenja.
Default avatar
Bolje plačevati obrok kredita, kot pa najemnino.

Kdor seveda želi raje iti na svoje, kot pa preklinjati tašče.
Default avatar
Moje razmišljanje je da manj ko imaš teh viškov boljše je. Vsepovsod ti stoji država za vratom in pričakujem da nas bodo še bolj lupili. Takšnega mnenja sem že veliko let. Lahko bi imel kakšno parcelo, njivo, gozd, travnik itd, a sem si rekel ne. Kaj mi bo. Ali je to danes to, kakšna naložba? Malo smešno, a zame v današnjem času je edina prava naložba "konzerve" da bomo v v ćasu krize imeli kaj za jest. Kaj ti bo denar, ko pa ne boš imel kaj kupit.
Default avatar
V sloveniji ni urejenega trga najemniskih stanovanj, ampak se vecina oddaja na crno.

Zdaj mi pa povej, kje bi lahko najela stanovanje za 10 let, s. fiksno najemnino, da se lahko na tem naslovu prijavim za stalno?????

Takih stanovanj skoraj NI!

Lahko najames stanovanje zgolj za eno leto, prijavljen moras itak biti nekje drugje, lastniki imajo svoje predstave o tem, kake pravice imajo....

Ne bluzit tako na pamet, no...
Default avatar
Neurejen trg je napisal/a:
Se strinjam, nepremičninski trg pri nas ni urejen in nič ne zgleda, da bo v bližnji bodočnosti. Miselnost najemodajalcev je pa taka kot je, ravno zaradi tega, ker so najemodajalci v večini lastniki samo enega odvečnega stanovanja, ki ga oddajajo, dokler njihovi sončki ne zrastejo..Klasičnih najemodajalcev, kot jih poznajo v tujini, skoraj ni (se najdejo, seveda, poznam enega takega in je drugače čisto v redu, samo najemnine ima še zmeraj visoke..).
Default avatar
Glede marsičesa smo malo posebni, pa tudi glede nepremičnin.

Ljudje - in to mladi ljudje - še vedno gradijo "hiške" z najmanj 200 kvadratnimi metri - kar je meni še trikrat bolj nenavadno kot to, da si vsak želi lastne nepremičnine.

Drugače pa, kolikor sem gledala recimo na Bledu, se precej bolj splača najeti kot kupiti. Trenutno. Garsonjero ali enosobno stanovanje se dobi za 200, 300 evrov, za kupit pa recimo za 70.000 evrov in več. Če bi si človek izposodil toliko denarja na 20 let, bi odplačeval cirka 420 evrov. Če to razliko - torej 120 evrov - vlagaš v rentno varčevanje, imaš po 20 letih 40.000 evrov.

Računaj, da moraš v 20 letih stanovanje vsaj enkrat totalno obnoviti, da je tu še rezervni sklad (ki je načeloma strošek lastnika) plus davek, za katerega še ne vemo, kakšen bo.
Default avatar
Ja precej cudno je to, da si clovek zeli lastne nepremicnine... Kaj ti pa bo lastna nepremicnina, kjer placujes vec ali manj samo stroske enkrat ko jo odplacas ali podedujes. Je treba bit frajerski neslovencelj pa bit v najemu, po moznosti placevat 400 eur + stroske na mesec za en pajzelcek z 20 kvadrati, sploh pa pri takih placah kot so...
¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨

·uʍop əpısdn əɥʇ

Obožujem rdečo zvezdo, pijem Heineken.


Iä! Iä! Cthulhu fhtagn!

Gosturnca u solat še ni konc sveta.
Default avatar
Jazbinškova stanovanja so bila podarjena. Jaz sem moje stanovanje kupila pred leti. Imam originalno kupoprodajno pogodbo od prejšnjih lastnikov, ki so kupili stanovanje po Jazbinškovem zakunu. Dali so celih 10 % moje cene, ki so mi jo postavili. Jaz sem si vzela takrat kredit na 15 let. Torej so delali za stanovanje celo1,5 leto!? In potem nekdo reče, da so bila stanovanja draga? Pa ne pozabimo tistih ( moja mama), ki je delala 38 let in vplačevala v razne sklade, da so se lahko stanovanja zidala, uporabljala pa te ugodnosti ni nikoli, saj smo zgradili svojo hišo. Torej je to enak sistem kot pri pokojninah.
Ta stanovanja so bila skoraj podarjena. In malo starejši se spomnimo razloga. Denarja za obnovo ni bilo, firme so propadale, to pa bila idealna priložnost, da se rešiš stanovanj in še plačano dobiš. Ah, pa da ne pozabim upraviteljev, ki so vse zamenjali, kar je bilo starega: okna, radiatorje. Zdaj si vse to delaš kar lepo sam, če hočeš imeti novo.
Moja starša pravita, da je vsaka čistilka imela 2-3 sobno stanovanje. Kje pa je to? Nikjer. Pa saj res je bilo tako.
Default avatar
žabica100 je napisal/a:
Ja, res je bilo tako. se strinjam in sem sama vse doživela, tako, da ti lahko iz prve roke pritrjujem :). Tudi glede skladov - osebno nisem imela od teh skladov nič, čeprav sem imela kredite (ampak iz drugih virov). Je pa tudi res, da so bili tudi moji krediti poceni, zaradi inflacije :)
Default avatar
Jaz nisem obremenjena z nujnim lastništvom nepremičnine.
Če bi v Sloveniji obstajal nek normalen fond najemniških stanovanj, bi se jaz komot odločila za najem. Se pravi, če bi lahko najela stanovanje po neki relativno normalni ceni in bi v njem, če bi mi bilo všeč, lahko ostala za zmeraj. Pri nas se pa oddajajo samo stanovanja, ki jih lastniki trenutno oziroma za določen čas ne potrebujejo in potem lahko samo čakaš, kdaj bo kdo potreboval stanovanje za otroka/vnuka in ti bo dal odpoved. Seveda najemodajalci kaj dosti v stanovanje za oddajo (praviloma) ne vložijo, hočejo pa za čas oddajanja maksimalno iztržit.
Ker na take pogoje najema ne morem pristat, sem se pač odločila za lastno nepremičnino. In sem zdaj "privezana" tu, kjer sem, čeprav bi si morebiti želela spremeniti okolje, ker prodat in obenem kupit novo stanovanje je mnogo težje (in dražje) kot se pa preselit iz enega najemniškega v drugega.
Default avatar
metulka je napisal/a:
TI misliš,ko boš v penziji še živet v najemu? naša generacijo bo že tako živela s par fičniki na mesec, ti boš pa še najemnino plačevala? BRAVO!:))
Default avatar
penzija??? je napisal/a:
Ne. V 45 letih, kolikor bi bila tako v najemu, bi imela prihranjenih cirka 80.000 evrov, kar je za 22 let najemnine v primerljivo velikem (enosobnem) varovanem stanovanju. Torej pri 65 grem v penzijo in imam do 87. leta dovolj za najemnino.

In kaj bom zapustila otrokom? No, to je bil izračun za samsko osebo, ti pa se malo potrudi pa naredi izračun za družino in nepremičnine v svojem kraju.