Ob jutranji kavi sem perelistala revijo »moj otrok in vrtec«. Ena stvar mi še vedno ne gre iz glave . . . Avtorica piše o ločenih družinah . . .
DRUŽINO TVORIJO OČE, MAMA IN OTROK. IN ZAKAJ NE BI TA DRUŽINA BILA DRUŽINA TUDI TAKRAT, KO MOŽ IN ŽENA NE ŽIVITA VEČ POD ISTO STREHO? In še »Zato si naj dajo kompliment tisti starši, ki po zakonski razvezi ostanejo starši, se kdaj pa kdaj tudi srečujejo in počnejo za okolico »nenormalne« stvari (npr. gredo še vedno skupaj na morje), ker se pri tem zavedajo, kaj je za otroka dobro in kaj ne. Četudi to zahteva od njih veliko napora.«
Omenja še skupno rojstnodnevno praznovanje in kdaj skupna večerja . . .
Kako pa vi prakticirate ta druženja? A tudi za vas drži pravilo DRUŽINA = OČE + MAMA + OTROK???

LP!

midva se dokaj dobro razumema (se ne kregava), sicer pa se pogovarjava izrecno samo stvari glede otroka. Da bi se pa družli pa mislim, da ne bi bilo mogoče, saj je on že dolgo v vezi z drugo, ki ima tudi svoje otroke. Tudi on se je glede tega spremenil in postal drug človek, tako da imam včasih občutek, da me prav zaničuje in je proti meni. S takim človekom ne bi mogla skupaj na kosilo, pa četudi zavoljo otroka. Še vedno preveč boli vseskupaj… žal.
Otroku sicer povem, da se imava z atijem še vedno rada, samo da se nisva več razumela in sva se odločila, da bova živela narazen.
Mi je pa hudo za otroka, ker vem, da mu ni vseeno, da sva ločena.

Midva se zdaj razumeva boljše kot sma se kdajkoli ko sva bila še poročena. Zdaj skupaj praznujemo rojstne dneve in tudi kakšne praznike. Gremo tudi ven na večerjo skupaj. Škoda, da se nisva tako razumela tudi prej, saj potem pa ne bi se niti ločila….:)
Ampak nazaj pa ne bi šla, čeprav mi je hudo, ko sta otroka po ločitvi kar trpela. Zdaj tudi sama pravita, da je vredu tako, samo da ni kreganja.
Vem, da nas eni čudno gledajo, ko nas vidijo skupaj, a to me sploh ne skrbi, glavna moja skrb sta otroka.

Gremo skupaj smučat (ker sama ne zmorem gledat na oba, ne smučata dobro), za posebne priložnosti na kosilo, včasih spije kavo pri nas.
Samo družina pa vseeno nismo več.

Midva sva ločena, ni nobenega podtikanja ali kaj podobnega, komunikacija (zgolj na temo otrok, je dobra) ampak …. sorry, po ločitvi živim naprej in na morje bom hodila z novim partnerjem in ne bivšim. Pa ne le to, mislim, da če se starša tudi zares ne ločita in se še naprej družita, preprečujeta s tem otrokom, da ločitev prebolijo, da sprejmejo to novo stanje in se mu prilagodijo. Na tak način otrokom puščajo nekakšno upanje, da bosta starša še kdaj skupaj, kar dobro zagotovo ni (razen, če res bosta). otrok si ustavrja iluzije, ki nato nekoč boleče padejo … in potem padec ni le eden, sta vsaj dva.

še en prispevek stupidnih novinarjev. pa nimam nič proti temu, da se ločenci tudi po ločitvi dobro razumejo, tudi midva z bivšim se skupaj udeležujeva otrokovih prireditev. ampak ko zakon razpade, se oblikuje drugačna družina. tile tepci namesto da prikrito širijo sovraštvo (samo ena je prava družina itd. ) bi se lahko zavedali, da polovica otrok živi v družinah, kjer niso po kopitu oče mama in otroci, ampak množica različnih variant. da ne govorim o tistih, kjer sicer so tile trije skupaj, otroci so večinoma z babico na dopustu, čez vikend itd.

Čestitam avtoricama, ki opisujeta razmerje po ločitvi.

Sem otrok ločenih staršev, ki se po ločitvi nista nikoli več pogovarjala. Moja mati se je še 20 let kasneje tožarila in iskala preprire, v nas otroke pa je na vsak način poskusila vsaditi sovraštvo do očeta. Na žalost je pri tem tako pretiravala, da je s tem ne samo spravljala otroke v hudo emocionalno stisko, temveč tudi obrnila proti sebi.

Oče je bil veliko bolj spraven in z nami ni nikoli debatiral o težavah, ki jih ima z našo materjo. Kako težko mu je bilo, je povedal šele 14 dni pred je umrl. Do njega čutim veliko spoštovanje in ljubezen. Mati se mi pa smili …

Do otrok moramo biti v tem času še posebej ljubeči. Morajo vedeti, da so želeni in rojeni iz ljubezni. Na čim bolj enostaven način jim je treba dati vedeti in tudi povedati, da je ljubezen staršev do otrok brezpogojna in neomajna. Ljubezen med partnerji pa je drugačna in nima veze z njihovim obstojem.

In naj povem še bolečino, ki se mi je zgodila že v SŠ. Pogovarjali smo se o definiciji družine in pol mojih “nadebudnih” sošolk je trdilo, da nimam družine, ker sem otrok ločenih staršev. Profesorica pa tudi ni podprla, da je enostarševska družina tudi družina.

Prav zaradi te bolečine, ki sem jo doživela kot najstnica v šoli (domačih bolečin ne bi niti prištevala v ta razlog), absolutno podpiram družinsnki zakonik. Definicijo družine je nujno razširiti, da se bo vsak otrok, ne glede na obliko družine, počutil varen in sprejet.

Podpiram vas, ženske, ki ste močne in znate vzdrževati odnose na nivoju.!

Vidiš, meni se pa to zdi samo prikladen izgovor za tiste, ki ne zmorejo iti prek sebe. Moji otroci si nimajo kaj delat iluzij, ker je bivši takoj zaživel z drugo žensko. Jim je pa veliko laže, ker je normalno vzdušje, ko smo vsi na kupu, ker lahko mirno pripovedujeta o tem, kaj se dogaja pri očetu, ne da bi jaz postala žalostna, jezna ali karkoli že … in tam seveda mirno omenjata mene, ne da bi ta nova dobila ošpice in podobno.

Vidiš, meni se pa to zdi samo prikladen izgovor za tiste, ki ne zmorejo iti prek sebe. Moji otroci si nimajo kaj delat iluzij, ker je bivši takoj zaživel z drugo žensko. Jim je pa veliko laže, ker je normalno vzdušje, ko smo vsi na kupu, ker lahko mirno pripovedujeta o tem, kaj se dogaja pri očetu, ne da bi jaz postala žalostna, jezna ali karkoli že … in tam seveda mirno omenjata mene, ne da bi ta nova dobila ošpice in podobno.[/quote]

ni izgovor, sem na lastni koži doživela, da si je otrok ob vsakem druženju ustvaril upanje, da bomo spet skupaj. res da noben od naju ni skočil iz zakona v tople rjuhe. o tistih starših, ki se takoj priselijo k novem in s tem seznanijo majhne otroke imam pa tudi svoje mnenje. ful se ozirajo na otroke haha

Zelo dobra ideja. Vendar večina ljudi tega ni sposobna. Se raje požrejo, kot da bi kaj dobrega naredili za otroke.

Poznam pa primer naših prijateljev, ki sta se ločila, dobila skupno skrbništvo in že 10 let hodijo skupaj na morje. Pa skupaj sta na vseh nastopih, pa v šoli ga videvam, pa tudi na smučanje gredo skupaj vsako drugo leto. Oba otroka sta zelo lepo vzgojena, nič nista popustila v šoli in se jima pozna, da imata še vedno oba starša.

Vidiš, meni se pa to zdi samo prikladen izgovor za tiste, ki ne zmorejo iti prek sebe. Moji otroci si nimajo kaj delat iluzij, ker je bivši takoj zaživel z drugo žensko. Jim je pa veliko laže, ker je normalno vzdušje, ko smo vsi na kupu, ker lahko mirno pripovedujeta o tem, kaj se dogaja pri očetu, ne da bi jaz postala žalostna, jezna ali karkoli že … in tam seveda mirno omenjata mene, ne da bi ta nova dobila ošpice in podobno.[/quote]

ni izgovor, sem na lastni koži doživela, da si je otrok ob vsakem druženju ustvaril upanje, da bomo spet skupaj. res da noben od naju ni skočil iz zakona v tople rjuhe. o tistih starših, ki se takoj priselijo k novem in s tem seznanijo majhne otroke imam pa tudi svoje mnenje. ful se ozirajo na otroke haha[/quote]

Točno tako, imam take otroke (no, ena je predvsem k temu nagnjena). Pa imam novega partnerja, a vseeno … bi naju z bivšim, ko kakšno bolj konkretno rečeva, kar spet poparčkala. Mah, mi kar slabo pride ob misli. Kar se pa tiče novega partnerstav, pa mislim, da ima vsak pravico do tega. Odpovedovat se ljubezni “zaradi otrok” je zame ne požrtvovalno, ampak prej egositično in tudi v škodo otrok. Ker mamam, ki vso svojo čustveno bolečino in pomanjkanje ljubezni puca na otrocih in le to pričakuje le od njih … ni ravno najbolj odgovorna mami.

V večini primerov (ne pa v vseh, ker so izjeme), pa tole druženje bivši funkcionira le tako dolgo, dokler si eden ne ustvari nove resne zveze. Ker ja, eden običajno še kar upa (pa ne otrok) in potem se začne nova kalvarija …

Zelo dobra ideja. Vendar večina ljudi tega ni sposobna. Se raje požrejo, kot da bi kaj dobrega naredili za otroke.

Poznam pa primer naših prijateljev, ki sta se ločila, dobila skupno skrbništvo in že 10 let hodijo skupaj na morje. Pa skupaj sta na vseh nastopih, pa v šoli ga videvam, pa tudi na smučanje gredo skupaj vsako drugo leto. Oba otroka sta zelo lepo vzgojena, nič nista popustila v šoli in se jima pozna, da imata še vedno oba starša.

In zakaj misliš, da otrok z ločitvijo izgubi enega od staršev? Ne razumem. Otrok ima še vedno oba starša, le skupaj ne živita, skupno druženje k temu popolnoma nič ne pripomore. Važno je le, ali je mati mati in ali je oče oče. In nič drugega. In pogosto ima otrok po ločitvi veliko več od staršev, kot je imel prej …

Vidiš, meni se pa to zdi samo prikladen izgovor za tiste, ki ne zmorejo iti prek sebe. Moji otroci si nimajo kaj delat iluzij, ker je bivši takoj zaživel z drugo žensko. Jim je pa veliko laže, ker je normalno vzdušje, ko smo vsi na kupu, ker lahko mirno pripovedujeta o tem, kaj se dogaja pri očetu, ne da bi jaz postala žalostna, jezna ali karkoli že … in tam seveda mirno omenjata mene, ne da bi ta nova dobila ošpice in podobno.[/quote]

ni izgovor, sem na lastni koži doživela, da si je otrok ob vsakem druženju ustvaril upanje, da bomo spet skupaj. res da noben od naju ni skočil iz zakona v tople rjuhe. o tistih starših, ki se takoj priselijo k novem in s tem seznanijo majhne otroke imam pa tudi svoje mnenje. ful se ozirajo na otroke haha[/quote]

Upal ni zaradi druženja, verjemi.

In zakaj misliš, da otrok z ločitvijo izgubi enega od staršev? Ne razumem. Otrok ima še vedno oba starša, le skupaj ne živita, skupno druženje k temu popolnoma nič ne pripomore. Važno je le, ali je mati mati in ali je oče oče. In nič drugega. In pogosto ima otrok po ločitvi veliko več od staršev, kot je imel prej …[/quote]

Ti lahko piskaš kolikor hočeš. Po ločitvi ima večina otrok samo še mamo in dopisnega očeta, ki ga vidi, ko ga vidi. To je najbolj pogost vzorec.

Redki pa so tisti, ki znajo stvari izpeljati tako, kot sem napisala zgoraj.

ni izgovor, sem na lastni koži doživela, da si je otrok ob vsakem druženju ustvaril upanje, da bomo spet skupaj. res da noben od naju ni skočil iz zakona v tople rjuhe. o tistih starših, ki se takoj priselijo k novem in s tem seznanijo majhne otroke imam pa tudi svoje mnenje. ful se ozirajo na otroke haha[/quote]

Točno tako, imam take otroke (no, ena je predvsem k temu nagnjena). Pa imam novega partnerja, a vseeno … bi naju z bivšim, ko kakšno bolj konkretno rečeva, kar spet poparčkala. Mah, mi kar slabo pride ob misli. Kar se pa tiče novega partnerstav, pa mislim, da ima vsak pravico do tega. Odpovedovat se ljubezni “zaradi otrok” je zame ne požrtvovalno, ampak prej egositično in tudi v škodo otrok. Ker mamam, ki vso svojo čustveno bolečino in pomanjkanje ljubezni puca na otrocih in le to pričakuje le od njih … ni ravno najbolj odgovorna mami.

V večini primerov (ne pa v vseh, ker so izjeme), pa tole druženje bivši funkcionira le tako dolgo, dokler si eden ne ustvari nove resne zveze. Ker ja, eden običajno še kar upa (pa ne otrok) in potem se začne nova kalvarija …[/quote]

Tvoja pripoved je dober dokaz, da niti druženje niti novi partnerji ne vplivajo na to, kakšne upe goji otrok. Normalno je, da si želi še naprej živeti in biti vsak dan z obema. Kot da odrasli pa ne gojimo praznih upov (spomni se samo evforije ob lotu).

Ne razumem čisto točno, v kakšni zvezi in čemu si omenila odpovedovanje ljubezni?

In zakaj misliš, da otrok z ločitvijo izgubi enega od staršev? Ne razumem. Otrok ima še vedno oba starša, le skupaj ne živita, skupno druženje k temu popolnoma nič ne pripomore. Važno je le, ali je mati mati in ali je oče oče. In nič drugega. In pogosto ima otrok po ločitvi veliko več od staršev, kot je imel prej …[/quote]

Ti lahko piskaš kolikor hočeš. Po ločitvi ima večina otrok samo še mamo in dopisnega očeta, ki ga vidi, ko ga vidi. To je najbolj pogost vzorec.

Redki pa so tisti, ki znajo stvari izpeljati tako, kot sem napisala zgoraj.[/quote]

Meni predvsem moti tvoje razmišljanje, da se otrokom vidi, če imajo oba starša 🙂 Kako se jim vidi? V kakšnem smislu imajo oba starša? A tem tvojim primerom z dopisnim očetom se vidi, da imajo samo dopisnega očeta? Kako?

Tudi midva sva ločena in imava čisto normalen, prijateljski, korekten odnos. In tudi na morje gremo še skupaj, pa na kakšen izlet, obisk. Moram rečt, da se razumeva bolje, kot takrat, ko sva bila poročena. Ampak, da bi pa spet živela skupaj, to pa ne.

Oba bivša zakonca imata novi družini. Praznike in tudi kakšno morje, pa prireditve v šoli in občasna kofetkanja preživimo vsi skupaj. Otrok si ne dela nobenih utvar, ima 2 ljubeči družini.
Tudi otroci (najini, njuni, njeni) se med seboj družijo in počitnikujejo eden pri drugem, čeprav si vsi niso v sorodu.
Komunikacija in spošljiv odnos sta bistvo.

Nisem ne ločena in ne otrok ločenih staršev, bi si pa želela zase in svoje otroke odnose, kakršni so opisani zgoraj!

Starši naj poskrbijo, da otroci z ločitvijo ne bodo izgubili družine – temveč dobili še večjo, še bolj povezano družino, ki bo dajala otrokom še več varnosti in ljubezni! Seveda, ni boljšega, kot če otrok živi od rojstva s svojima biološkima staršema, ampak vsi pač nimajo takšne sreče in ne vidim razloga, da bi otrok ločenih staršev kdaj koli pomislil, da nima družine, ker starša ne živita skupaj?!? Zakaj ne bi tak otrok ponosno rekel: imam veliko družino, poleg mame še mačeho, poleg očeta še očima in poleg bratov, sester še polbrate, polsestre in koliko starih staršev…a to ni ena velika družina???

Čudi me, da večina tretira družino le, če hodijo skupaj na morje, izlete, v šolo, na večerje??? Ma kaj so pred 80-100 leti hodili smučat, na morje, v toplice, na večerjo, v šolo na prireditev? Redki. Pa se je tretiralo, da na eni domačiji živi družina! Pa so tam živeli še strici, tete, babice, dedki, celo prastarši in tudi kak hlapec, dekla, otroci od pokojnega (1., 2. ali celo 3.) partnerja (ja, včasih so umirali hitreje in se je bilo treba poročit na novo in so prišli novi otroci) – pa so vseeno bili družina in to takšna, da jo današnji zagovorniki edine prave družine (ata+mama+otroci) kujejo v zvezde, pozabljajo pa, da življenje ni pravljica, da nimajo vsi otroci možnosti odrasti pri bioloških starših, pa vseeno – izberejo si družino, ker je družina nekaj, kar mora imeti vsak človek, pa četudi sta to teta in stric, rejnica, dedek ali babica – družina je tam, kjer je otrok ljubljen! Če sta to oče in njegov partner – tudi prav, da je le ljubljen! In če ima ta otrok srečo, ga imajo radi tudi stari starši, pa mamica in njen partner (ali partnerka), pa drugi sorejenci in so ena velika DRUŽINA.

Nasprotno od tega je pa skupina ljudi, ki gredo skupaj na morje, smučat in se kažejo na prireditvah – pa se prepirajo, zaničujejo, se ne pogovarjajo, se ne ljubijo – se ne razumejo s starimi starši, se pretvarjajo in se na ven kažejo srečne in zadovoljne, nimajo prijateljev – razen takšnih, ki imajo od njih “poslovne” koristi, ipd. Je to družina? Pa so zdraven oče, mati in otroci in na morje gredo skupaj! Zame ne.

In zakaj misliš, da otrok z ločitvijo izgubi enega od staršev? Ne razumem. Otrok ima še vedno oba starša, le skupaj ne živita, skupno druženje k temu popolnoma nič ne pripomore. Važno je le, ali je mati mati in ali je oče oče. In nič drugega. In pogosto ima otrok po ločitvi veliko več od staršev, kot je imel prej …[/quote]

Ti lahko piskaš kolikor hočeš. Po ločitvi ima večina otrok samo še mamo in dopisnega očeta, ki ga vidi, ko ga vidi. To je najbolj pogost vzorec.

Redki pa so tisti, ki znajo stvari izpeljati tako, kot sem napisala zgoraj.[/quote]

Se strinjam. Lepo bi bilo, če bi vsak otrok še vedno imel oba starša, toda v večini ni tako.

V mojem primeru, je bivši spoznal novo in seveda ni bilo več časa za otroka. Enkrat na mesec je prišel po njo in jo peljal na tortico za pol ure, vse ostale stvari so bile na meni. Če bi bila še jaz tako neodgovorna, bi otrok pristal v sirotišnici. In večina očetov je takšna, vsaj jaz poznam veliko več takšnih primerov. In potem se težko srečuješ z bivšim in imaš lepe odnose, če v bistvu čustveno in finančno sam skrbiš za otroka.

ko berem koliko otrok ima tako skulirane starše, da še vedno hodijo skupaj na dopuste, kar več familij skupaj. Prav čudno zakaj so šli narazen, ko se sedaj tako fino zastopijo. tudi ne vem, kaj spremeni dejstvo če bi šli z bivšimi skupaj na morje za otroka? potem bi bili pa neka kvazi družina? kolikor poznam ločenih (pa se večina čisto ok razume in tudi skrbi za otroke), na morje skupaj hodijo samo tisti, ki ne vedo kaj točno bi radi, pa se tastara dva še malo poseksata občasno.

Se strinjam s točnotako. Odgovornost je na obeh starših. Žalostno je, da se eni kot pijanec plota držijo (ali pa še to ne) tistih stikov, pa še te jemljejo kot skupaj preživeti prosti čas, namesto da bi se zavedali svoje odgovornosti do otroka tudi v smislu vzgoje, osebnega razvoja,…
Skupne počitnice so mi malo mimo, bi mi bilo pa normalno, da bi bila oba starša na otrokovem rojstnem dnevu.
Je bila pa zanimiva izjava enega sodnika pri pogovoru o stikih, ko je brez debate rekel: “taka ureditev pri nekaterih funkcionira, pri vas pa ne bo šlo”. Jaz sem ponujala kompromis, nad katerim nisem navdušena, ga pa ponujam zaradi otrok, ker bi njim bilo ok, oče noče slišat. Sodniku na kraj pameti ni padlo, da bi očetu rekel, da ne govorimo o njegovem egu, ampak o koristi otrok, do katerih ima tudi obveznosti, ne samo pravic.

Sem otrok locenih starsev. Moja starsa sta se locila v jezi. In tako se potem nikoli nista pogledala, pogovarjala in nic. Ko sta me peljala en drugemu, sta me dala iz avta 2 min prej, da se slucajno ne bi srecala. Od tega je 10 let, in je se ista zgodba.
Me je bolelo, ko sta se locla. Bila sem stara 12 let in potrebovala oba. Zivela pri ocetu, z mamo sva se bolj malo videli. Druga mama mi je bila botra. Se zdaj mi je tezko. Zelim si dneve, ko prideta oba k meni na obisk, in se lepo pogovarjamo.

Bila je kriza, ko sem imela maturantski ples. Ata mi rece: ce pride mama, me ne bo. In kontra. Tako, da zaradi njiju potem nisem hotela plesat. No, po 10ih letih se ze kaze malo svetlobe. Sprasujeta en po drugem. In zdaj imam malo vec upanja. Ja, zivim za sebe, in upam, da se vsaj pri meni srecata. Oba vesta, da si tega zelim. Pa ni moja zelja, da sta nazaj skupaj. No, v bistvu je, ampak ona dva tega ne vesta. Moja zelja je, da fukncioniramo skupaj. Se lahko clovesko pogovarjamo, prijateljsko. Ko sem hodila v sš, moja mama ni o meni vedela nic. Oce ni hotel, da dajo informacije tudi njej.

Starsi, ce se locite, dajte ohranit stike z bivso/bivsim. Za otroka!!! Stara sem 22 let, pa se jocem na ta racun. Se zdaj potrebujem oba za mizo. Se zdaj si zelim nedeljsko kosilo, kot takrat…. Hudo je na vsakem koraku. Ko sem v bolnisnici, me kliceta, da sta sigurna, da ni enega tam. Ko sem imela kaksen izpit, je vedno bil samo eden z mano. V glavnem, ni lahko. Lazje je prebolet locitev, ce imas se vedno ob sebi oba starsa.

No, jaz sem otrok ločenih staršev, pa je bilo še huje, kot opisuješ ti. Pa nič ne trpim in nič ne želim. Jaz sem bila na nek način vesela, da sta se razšla, ker sem preveč trpela, ko sem gledal njun odnos, ki ni bil odnos, ker ni bilo ljubezni. Pa ni bilo ne krega, ne nasilja, samo rada se nista imela.