otrok ne prizna poraza pri igri
Pri igri mora vedno zmagati, če ne, je jok in užaljenost da je joj. Priredi pravila igre po svoje. Vedno znova mu razložim, da to je pač igra in enkrat zmaga on drugič kdo drug in pravila se določi na začetku igre in tako ostane. Star je šest let.
Kako pravilno odreagirati in mu razložiti? Nočem ga pretirano kregati, ker se kar hitro zapre vase in se ne želi več igrati. Velikokrat opazim, da kar mu ne gre preveč dobro od rok kar odneha in pravi, da tega on ne zna. Razložim mu, da se vsi učimo in sčasoma naučimo in naj vztraja. Kot, da se boji, da mu ne bo uspelo.
Rada bi ga vzpodbujala ne zatirala. Saj vem, nihče pretirano rad ne izgublja, a to nam kravžlja živčke.
Nasvet bi rada od nekoga, ki ve kaj govori, če se najde kdo. O razvajenosti mi ne govorit, ke ni razvajen.
Hvala
Je pač enostavno premajhen.
Nam je remi brez metanja ob tla in kričanja uspelo odigrati šele, ko je najmlajši član imel 9 ali 10 let, pa se še danes kdaj zgodi, da za las prenese poraz in je že na tem, da ga vrže.
Igraj se igre, v katerih tudi on včasih zmaga tako, da igra po pravilih. Se pravi, človek ne jezi se in podobne igrice. In ne mu vedno figurice ven zbit, če imaš možnost.
Porazov se pa najlaže naučijo v družbi vrstnikov.
Naš je star štiri in je enaka težava.
Govorila sem z vzgojiteljico in je predlagala, da se gremo večkrat družabne igre in npr od 5 naj eno izgubi potem čez čas 2 in nato 3 – da bo tudi skupno “zadnji”
Da pač to tako je, da prerastejo, da je normalno in naj se ne sekiram.
Samo, da naj pa ga tudi ne zaščitim pred tem.
Počasi počasi dojema, da ni možno vedno zmagati. Sploh je super če imamo obiske in se gremo skupaj – ker vidi, da pač to tako je. Ampak sprejel pa še vedno ni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Je pa bolje.
kot bi gledala anžeta. joj,vedno zmagati in zmagati in to je bilo vedno bolj prisotno v njem. začelo se je pri 3 letih,ko sva igrala,kdo prej sestavi kocke,s tem ,da sem večkrat njemu pustila. je edinec,toda kaj naj,nisem vedela in tudi za nasvete nisem šla vprašati,sem si mislila,saj bo minilo. pa ni in ni,tako,da sem v prvem razredu šla po pomoč. najhuje pa je bilo,da namesto,da bi z igro nehal,jo je razmetal in ni bilo važno s kom je igral. soc. delavka na šoli pa mi je svetovala,da naj čim več iger igram- kot so pikado,človek ne jezi se črni peter ,badbinton itd,pa ne vsak dan ,pač pa enkrat na teden in naj mu jasno povem,da kdor zmaga-zmaga in naj ne popustim. joj,na začetku je bilo grozno,samo sem vztrajala do konca. no sedaj je star že 8,5 in moram reči,da je 70 procentov boljši. zalomi se vedno pri novi igri ali v novem okolju z novimi ljudmi. pa tudi tu je že bolje. veš mi smo imeli celo problem,če je v šoli imel pri testu napako.tudi tu je težko prenašal,da ni najboljši. evo,tudi tu urejamo. vztrajaj in vztrajaj. to je samo za njega dobro. naučil se bo,da se tudi zgublja in poraz prenaša pokončno in življenje gre naprej,ana
6 let je premajhen, da bi igral človek ne jezi se????? po pravilih??? Ne se hecat, no. “Premajhen” je zato, ker mu vedno popuščate in bo premajhen še krepko št. let. Potem ga morajo pa vrstniki navajati na nekaj, na kar bi ga morali že starši.
Preprosto. poveš, da so pravila taka in taka in drugače se ne boš šla, konec pika. Če joče in tečnari, pospravite igro in se ne igrajte. Bolje brez kot da vedno izsili vse po svoje. Taki so potem najbolj tečni, jokavi in sitni v šoli, ko pa potem morajo upoštevati pravila ali pa izpadejo. In ker so doma navajeni, da se jim ves čas popušča, seveda v šoli vedno z dolgim nosom sedijo zraven ali se sploh ne gredo, ko vidijo da izgubljajo.
ne ga srat, no! Moja ima tudi 6 let, pred par leti je nekaj nergala, ko ni zmagala, pa smo jo hitro navadili, da če ne misli igrat po pravilih, pač ne bomo igrali. Gre za igro na srečo, kjer enkrat zmaga eden, drugič drugi. Seveda nismo nalašč pobirali figuric, ampak če se je le dalo, nismo, na začetku. Če je ona pobirala naše, smo pa tudi mi njene.
Če tuli, spravite igro in basta za tisti dan. Zelo hitro se bo navadil zgubljati, če ne boste ves čas pazili, da bo revček prizadet, če zgubi. Zgubljati pa ga morate navadit starši!!!! Zato pa gre vse po slabem, ko nimate niti toliko moči v sebi, da bi prenesli pogled na njegovo nezadovoljstvo in jok.
Nekaj podobnega trenutno delamo sedaj pri nas. Sin ima 4 leta.
Pri igricah kot rečeno gledamo, da parkrat zmaga in potem tudi izgubi. Poleg tega kadar želi tekmovati ful navijamo za drugega in tretjega in čestitamo zadnjemu. Sicer je še vedno zelo tekmovalen in velikokrat joka, če ni prvi vendar očitno manj kot recimo 6 mesecev nazaj.
Pri vzgoji zelo poudarjamo, da zmore vse, če se le dovolj potrudi in si tega dovolj želi. Da pa nihče ni vedno prvi, da nihče ne zmaga vedno in da če želi biti prvi se mora zato res močno potruditi kar prirejanje pravil seveda ni.
Mislim, da ste mogoče le malo pozno začeli in je verjetno tekmovalnost še toliko večja kot pri mlajših ampak z vztrajnostjo boste to hitro rešili saj je sin dovolj velik, da lahko razume vse kar mu razložite. Torej, da je prav, da se za zmago bori, da pa je do zmage včasih daljša pot in da je drugo, tretje mesto itn tudi več kot odlično. O porazu mi ne govorimo…vedno govorimo o drugem, tretjem, petem….mestu.
hahaha, to so pač sončki, okoli katerih se mora vse vrteti in ki morajo vedno zmagovati, drugače vreščijo, topotajo, norijo.
Otroka je na poraz treba navajati in to zelo zgodaj, 6 let je že kar pozno. In ne, ni otrok tak po naravi, tak je zato, ker ga niste naučili, da se v življenju ne more dobiti vsega, kar se hoče. Da se tudi izgublja in da se doživljajo porazi. tega vaši prezaščiteni sončki pač ne vedo. In če jim ne bi bilo treba iti v širni svet, bi jih najbrž takole vzgajali do konca življenja. da bi le lahko vedno zmagovali in nikoli doživeli poraza.
6 let je premajhen, da bi igral človek ne jezi se????? po pravilih??? Ne se hecat, no. “Premajhen” je zato, ker mu vedno popuščate in bo premajhen še krepko št. let. Potem ga morajo pa vrstniki navajati na nekaj, na kar bi ga morali že starši.
Preprosto. poveš, da so pravila taka in taka in drugače se ne boš šla, konec pika. Če joče in tečnari, pospravite igro in se ne igrajte. Bolje brez kot da vedno izsili vse po svoje. Taki so potem najbolj tečni, jokavi in sitni v šoli, ko pa potem morajo upoštevati pravila ali pa izpadejo. In ker so doma navajeni, da se jim ves čas popušča, seveda v šoli vedno z dolgim nosom sedijo zraven ali se sploh ne gredo, ko vidijo da izgubljajo.
ne ga srat, no! Moja ima tudi 6 let, pred par leti je nekaj nergala, ko ni zmagala, pa smo jo hitro navadili, da če ne misli igrat po pravilih, pač ne bomo igrali. Gre za igro na srečo, kjer enkrat zmaga eden, drugič drugi. Seveda nismo nalašč pobirali figuric, ampak če se je le dalo, nismo, na začetku. Če je ona pobirala naše, smo pa tudi mi njene.
Če tuli, spravite igro in basta za tisti dan. Zelo hitro se bo navadil zgubljati, če ne boste ves čas pazili, da bo revček prizadet, če zgubi. Zgubljati pa ga morate navadit starši!!!! Zato pa gre vse po slabem, ko nimate niti toliko moči v sebi, da bi prenesli pogled na njegovo nezadovoljstvo in jok.[/quote]
Branje in razumevanje besedila pa niste jemali, kajne. Mogoče bi morala pa ti delati na tem.
No, to mi je pa tudi totalka mimo. A mislite, da so otroci butasti? A mislite, da ko se med seboj igrajo, bodo čestitali drugo in tretjeuvrščenemu pri igri, kjer igrajo trije? Jebiga, eden bo zmagal, drugi bodo zgubili. In ja, tudi izgublja se v življenju, že v 1. razredu ga bodo tega hitro naučili.
Vi pa leporečite, zavijate stvari v celofan, ne govorite o porazu, pač pa o 46. mestu, ne govorite o kazni, pač pa o vzgojnem ukrepu itd. itd.
jebiga, v življenju obstajajo zmage in porazi in otrok mora znati poraz preživeti brez hudega stresa in frustracij, ne pa da si bo v 5. razredu žile rezal, ker mu starši tega niso znali razložiti in ga navaditi na lajf.
6 let je premajhen, da bi igral človek ne jezi se????? po pravilih??? Ne se hecat, no. “Premajhen” je zato, ker mu vedno popuščate in bo premajhen še krepko št. let. Potem ga morajo pa vrstniki navajati na nekaj, na kar bi ga morali že starši.
Preprosto. poveš, da so pravila taka in taka in drugače se ne boš šla, konec pika. Če joče in tečnari, pospravite igro in se ne igrajte. Bolje brez kot da vedno izsili vse po svoje. Taki so potem najbolj tečni, jokavi in sitni v šoli, ko pa potem morajo upoštevati pravila ali pa izpadejo. In ker so doma navajeni, da se jim ves čas popušča, seveda v šoli vedno z dolgim nosom sedijo zraven ali se sploh ne gredo, ko vidijo da izgubljajo.
ne ga srat, no! Moja ima tudi 6 let, pred par leti je nekaj nergala, ko ni zmagala, pa smo jo hitro navadili, da če ne misli igrat po pravilih, pač ne bomo igrali. Gre za igro na srečo, kjer enkrat zmaga eden, drugič drugi. Seveda nismo nalašč pobirali figuric, ampak če se je le dalo, nismo, na začetku. Če je ona pobirala naše, smo pa tudi mi njene.
Če tuli, spravite igro in basta za tisti dan. Zelo hitro se bo navadil zgubljati, če ne boste ves čas pazili, da bo revček prizadet, če zgubi. Zgubljati pa ga morate navadit starši!!!! Zato pa gre vse po slabem, ko nimate niti toliko moči v sebi, da bi prenesli pogled na njegovo nezadovoljstvo in jok.[/quote]
Branje in razumevanje besedila pa niste jemali, kajne. Mogoče bi morala pa ti delati na tem.[/quote]
Česa pa ne razumeš? Pravim, da pri 6 letih NI PREMAJHEN, da bi se ga naučilo izgubljat pri igri. In ne, še zdaleč ne gre čakati do 10. leta, kot ga je moral doživeti tvoj sonček, da bi lahko prenesel, da je igro izgubil. Bo šlo?
6 let je premajhen, da bi igral človek ne jezi se????? po pravilih??? Ne se hecat, no. “Premajhen” je zato, ker mu vedno popuščate in bo premajhen še krepko št. let. Potem ga morajo pa vrstniki navajati na nekaj, na kar bi ga morali že starši.
Preprosto. poveš, da so pravila taka in taka in drugače se ne boš šla, konec pika. Če joče in tečnari, pospravite igro in se ne igrajte. Bolje brez kot da vedno izsili vse po svoje. Taki so potem najbolj tečni, jokavi in sitni v šoli, ko pa potem morajo upoštevati pravila ali pa izpadejo. In ker so doma navajeni, da se jim ves čas popušča, seveda v šoli vedno z dolgim nosom sedijo zraven ali se sploh ne gredo, ko vidijo da izgubljajo.
ne ga srat, no! Moja ima tudi 6 let, pred par leti je nekaj nergala, ko ni zmagala, pa smo jo hitro navadili, da če ne misli igrat po pravilih, pač ne bomo igrali. Gre za igro na srečo, kjer enkrat zmaga eden, drugič drugi. Seveda nismo nalašč pobirali figuric, ampak če se je le dalo, nismo, na začetku. Če je ona pobirala naše, smo pa tudi mi njene.
Če tuli, spravite igro in basta za tisti dan. Zelo hitro se bo navadil zgubljati, če ne boste ves čas pazili, da bo revček prizadet, če zgubi. Zgubljati pa ga morate navadit starši!!!! Zato pa gre vse po slabem, ko nimate niti toliko moči v sebi, da bi prenesli pogled na njegovo nezadovoljstvo in jok.[/quote]
Lepo sem napisala, da bi prosila za nasvet nekoga, ki ve kaj govori in zagotavljam ti, da moj otrok ni razvajen. Lepo je vzgojen, radodaren, vedno ponudi svoje igrače, sladkarije, ne glede na to komu….. Ni mi potrebno govoriti naj se zahvali za darilo itd. Uboga in pospravi za sabo, včasih s pogajanjem, ampak vedno se lahko dogovoriš z njim vse, razen pri igri, pri kateri se tekmuje. Zelo rad je v družbi.
Bolj me skrbi zakaj je tako občulljiv na to, da se dokaže, kot, da mu ne bi dali dovolj priznanja.
Želela sem le dobiti še kakšno mnenje drugačno od lastnega in sem ga dobila, vendar ne tvojega. Tega bom spregledala, prav?
Bom vztrajala pri svojem in mu vedno znova lepo razložila, da tako pač je.
6 let je premajhen, da bi igral človek ne jezi se????? po pravilih??? Ne se hecat, no. “Premajhen” je zato, ker mu vedno popuščate in bo premajhen še krepko št. let. Potem ga morajo pa vrstniki navajati na nekaj, na kar bi ga morali že starši.
Preprosto. poveš, da so pravila taka in taka in drugače se ne boš šla, konec pika. Če joče in tečnari, pospravite igro in se ne igrajte. Bolje brez kot da vedno izsili vse po svoje. Taki so potem najbolj tečni, jokavi in sitni v šoli, ko pa potem morajo upoštevati pravila ali pa izpadejo. In ker so doma navajeni, da se jim ves čas popušča, seveda v šoli vedno z dolgim nosom sedijo zraven ali se sploh ne gredo, ko vidijo da izgubljajo.
ne ga srat, no! Moja ima tudi 6 let, pred par leti je nekaj nergala, ko ni zmagala, pa smo jo hitro navadili, da če ne misli igrat po pravilih, pač ne bomo igrali. Gre za igro na srečo, kjer enkrat zmaga eden, drugič drugi. Seveda nismo nalašč pobirali figuric, ampak če se je le dalo, nismo, na začetku. Če je ona pobirala naše, smo pa tudi mi njene.
Če tuli, spravite igro in basta za tisti dan. Zelo hitro se bo navadil zgubljati, če ne boste ves čas pazili, da bo revček prizadet, če zgubi. Zgubljati pa ga morate navadit starši!!!! Zato pa gre vse po slabem, ko nimate niti toliko moči v sebi, da bi prenesli pogled na njegovo nezadovoljstvo in jok.[/quote]
Lepo sem napisala, da bi prosila za nasvet nekoga, ki ve kaj govori in zagotavljam ti, da moj otrok ni razvajen. Lepo je vzgojen, radodaren, vedno ponudi svoje igrače, sladkarije, ne glede na to komu….. Ni mi potrebno govoriti naj se zahvali za darilo itd. Uboga in pospravi za sabo, včasih s pogajanjem, ampak vedno se lahko dogovoriš z njim vse, razen pri igri, pri kateri se tekmuje. Zelo rad je v družbi.
Bolj me skrbi zakaj je tako občulljiv na to, da se dokaže, kot, da mu ne bi dali dovolj priznanja.
Želela sem le dobiti še kakšno mnenje drugačno od lastnega in sem ga dobila, vendar ne tvojega. Tega bom spregledala, prav?
Bom vztrajala pri svojem in mu vedno znova lepo razložila, da tako pač je.[/quote]
Upoštevaj, kar hočeš, tvoja stvar.:))
Jaz ti samo povem, da to ni zato, ker mu ne bi dajali dovolj priznanja, pač pa zato, ker mu ga dajete preveč. Občutljiv je na to zato, ker ni navajen izgubljati, na to ga moraš šele navaditi. malo pozno, pa vendar. Vsak otrok, ki ga niso navadili, da se v življenju tudi izgublja, je tak. Ti pa zdaj ali hodi po jajcih okoli njega in boš dosegla kvečjemu obratno, ali pa vztrajaj na tem, da se je treba naučiti tudi izgubljati in igraj z njim veliko tovrstnih iger, ne da bi se obremenjevala s tem, da bo jokal in cepetal. Če hočeš otroku dobro, ga boš navajala na to, da bo znal izgubljati, če tega nisi sposobna, pač ne boš.
Delaj pa kakor želiš, konec koncev je otrok tvoj, ne?:)
kaj zdaj? hočeš rešitev problema, ali želiš tako rešitev, kjer zamahneš s čarobno palčko in tvoj otrok bo znal sprejemat poraze. Ne gre, veš. Starševstvo je pač tako, da moraš kdaj odigrati tudi vlogo “brezsrčnega” starša. Da moraš kdaj gledati kako otrok joka in hkrati vztrajati pri svojem. Da moraš vztrajati, da si ti zmagala in da je on zgubil, čeprav tebi ne gre za zmago in bi raje videla, da zmaga on. To je starševstvo, draga moja, in čimprej dojameš, da je tako, manj težav bo imel v življenju tvoj otrok.
[/quote]
Kaj je tebi mimo je povsem brezpredmetno. Pišemo o svojih izkušnjah. V prvem razredu ga bodo učili vrstniki, trenutno ga učimo mi. In za razliko od mnogih imamo lepo vzgojenega otroka, ki ga lej hudiča marsikdo daje za vzor svojim otrokom.
Zame drugo mesto nikakor ni poraz pa sem blizu 40 let in ne 4. Pravzaprav je to kar pišeš zame povsem zgrešena vzgoja. Tako danes namreč gledamo recimo športe po televiziji in se pljuva po vseh, ki niso prvi. Drugo, tretje, peto mesto ne šteje več ničesar. To se tebi zdi vredu?
Tako pač je v življenju. Drugo mesto in tretje se v športih, kjer je v igri 40+ igralcev šteje za dobro mesto. Če pa igrajo trije, pač tretje mesto JE PORAZ. bog pomagaj, tako je. Pa če ti svojega še tako vzgajaš, da je to tudi zmaga, mu bodo vrstniki še prekmalu povedali, da ni tako. zdaj če ti tega ne moreš sprejeti in se ti žviljenje zdi prekruto, tvoja stvar. Bo pač tvoj mulček še eden v množici preobčutljivih revčkov, kriva boš pa ti. Delaj kot hočeš, ni moja stvar prepričevat preprilačane. Pravim samo, kako je v življenju.
Jah, no. Pri igri človek ne jezi se, je EDEN ZMAGOVALEC. ko bo tvoj v šoli kričal: zmagal sem, dosegel sem 4. mesto, se mu bodo pač smejali.:))))))))
Mi je pa jasno, da želite otroke čim dlje zavijati v vato in jim ne dopovedati, da obstaja tudi poraz. JA, PORAZ. In da pri takih igrah nekdo zmaga, drugi zgubi. Drugič se zadeva obrne. In ne, ne morejo kar vsi po vrsti vedno samo zmagovati.
Če otroka želiš res vzgojiti tako, da bo znal prenesti poraz, ga moraš na to navajati tako, kot so to eni zgoraj že povedali. Bližnjic ni. lahko ga sicer prinašaš okrog tako kot to dela “sejnivažnkdo”, ampak to je kratkotrajno. noben otrok ni tako butast, da ne bi končno ugotovil, da ga zajebavaš. In ko bo to v družbi vrstnikov tudi ugotovil, bo zanj neprimerno težje kot če bi ga že ti navadila na to.
Tako pač je v življenju. Drugo mesto in tretje se v športih, kjer je v igri 40+ igralcev šteje za dobro mesto. Če pa igrajo trije, pač tretje mesto JE PORAZ. bog pomagaj, tako je. Pa če ti svojega še tako vzgajaš, da je to tudi zmaga, mu bodo vrstniki še prekmalu povedali, da ni tako. zdaj če ti tega ne moreš sprejeti in se ti žviljenje zdi prekruto, tvoja stvar. Bo pač tvoj mulček še eden v množici preobčutljivih revčkov, kriva boš pa ti. Delaj kot hočeš, ni moja stvar prepričevat preprilačane. Pravim samo, kako je v življenju.[/quote]
si mogoce nepismena? kje natanko sem napisala, da je tretje mesto zmaga?
Tretje mesto je tretje mesto in tisti trenutek, ko je nekaj dokoncal, se potrudil za rezultat mora biti zadovoljen in se nauciti koliko vec truda mora vloziti zato, da bo nalsednjic drugi ali celo prvi. Porazen je pa le tisti, ki se preda in stvari ne izpelje do konca.
Konkretno povedano. Mazejevo cetrto mesto je odlicna uvrstitev in nikakor ne poraz. Tekmovalnost je zdrava vendar to ne pomeni nujno, da mora biti edini zadovoljiv rezultat zmaga. Taki ljudje so v zivljenju namrec zelo nesrecni.
Vsi, ki imamo otroke, ki znajo zgubljati, vemo, kaj govorimo. Noben otrok na začetku ne izgublja rad. Eni izrazito protestirajo, drugi malo manj, tretji samo jočejo, četrti nočejo igrat iz strahu, da bodo zgubili, tisti, ki radi igrajo in že od začetka nimajo nič proti izgubljanju so pa izjeme.
Ali boš upoštevala naša mnenja in vzgojila otroka, ki ne bo doživljal napada, ko bo izgubil, ali pa bo imel tvoj otrok vedno težave s tem, je pa odvisno od tebe.
Tako pač je v življenju. Drugo mesto in tretje se v športih, kjer je v igri 40+ igralcev šteje za dobro mesto. Če pa igrajo trije, pač tretje mesto JE PORAZ. bog pomagaj, tako je. Pa če ti svojega še tako vzgajaš, da je to tudi zmaga, mu bodo vrstniki še prekmalu povedali, da ni tako. zdaj če ti tega ne moreš sprejeti in se ti žviljenje zdi prekruto, tvoja stvar. Bo pač tvoj mulček še eden v množici preobčutljivih revčkov, kriva boš pa ti. Delaj kot hočeš, ni moja stvar prepričevat preprilačane. Pravim samo, kako je v življenju.[/quote]
si mogoce nepismena? kje natanko sem napisala, da je tretje mesto zmaga?
Tretje mesto je tretje mesto in tisti trenutek, ko je nekaj dokoncal, se potrudil za rezultat mora biti zadovoljen in se nauciti koliko vec truda mora vloziti zato, da bo nalsednjic drugi ali celo prvi. Porazen je pa le tisti, ki se preda in stvari ne izpelje do konca.
Konkretno povedano. Mazejevo cetrto mesto je odlicna uvrstitev in nikakor ne poraz. Tekmovalnost je zdrava vendar to ne pomeni nujno, da mora biti edini zadovoljiv rezultat zmaga. Taki ljudje so v zivljenju namrec zelo nesrecni.[/quote]
In kdo pravi, da mora pri človeku ne jezi se vlagati nek večji trud, da bo kasneje zmagal? Saj nekatere igre niso odvisne od truda, ampak samo od sreče. In pri teh igrah obstajata samo zmaga in samo poraz. Kdo govori o smučanju in drugih zadevah, kjer je uvrstitev odvisna od truda in dela? Saj ne gre za to tukaj, no. In kot sem že zgoraj napisal, ja, če si pri igrah, kjer je 40 tekmovalcev in več (ali pa kaj manj, nima veze), tretji, je TO DOSEŽEK. Tukaj pa je govora o igrah, ki imajo opraviti samo s srečo in ničemer drugim. In enkrat pač imaš srečo, drugič je nimaš. to ga moraš navaditi, zato ne mešaj jabolk in hrušk.
Tako pač je v življenju. Drugo mesto in tretje se v športih, kjer je v igri 40+ igralcev šteje za dobro mesto. Če pa igrajo trije, pač tretje mesto JE PORAZ. bog pomagaj, tako je. Pa če ti svojega še tako vzgajaš, da je to tudi zmaga, mu bodo vrstniki še prekmalu povedali, da ni tako. zdaj če ti tega ne moreš sprejeti in se ti žviljenje zdi prekruto, tvoja stvar. Bo pač tvoj mulček še eden v množici preobčutljivih revčkov, kriva boš pa ti. Delaj kot hočeš, ni moja stvar prepričevat preprilačane. Pravim samo, kako je v življenju.[/quote]
si mogoce nepismena? kje natanko sem napisala, da je tretje mesto zmaga?
Tretje mesto je tretje mesto in tisti trenutek, ko je nekaj dokoncal, se potrudil za rezultat mora biti zadovoljen in se nauciti koliko vec truda mora vloziti zato, da bo nalsednjic drugi ali celo prvi. Porazen je pa le tisti, ki se preda in stvari ne izpelje do konca.
Konkretno povedano. Mazejevo cetrto mesto je odlicna uvrstitev in nikakor ne poraz. Tekmovalnost je zdrava vendar to ne pomeni nujno, da mora biti edini zadovoljiv rezultat zmaga. Taki ljudje so v zivljenju namrec zelo nesrecni.[/quote]
Ma ti mešaš kar vse skupaj. Eno je reden trening, kjer je tudi 9. uvrstitev na državnem nivoju lep in velik dosežek. Drugo pa je zmaga v igri “človek ne jezi se”.
Daj no, malo resnosti prosim.
Branje in razumevanje besedila pa niste jemali, kajne. Mogoče bi morala pa ti delati na tem.[/quote]
Česa pa ne razumeš? Pravim, da pri 6 letih NI PREMAJHEN, da bi se ga naučilo izgubljat pri igri. In ne, še zdaleč ne gre čakati do 10. leta, kot ga je moral doživeti tvoj sonček, da bi lahko prenesel, da je igro izgubil. Bo šlo?[/quote]
Kot prvo, kje sem napisala, kot trdiš v prvem odgovoru, da je premajhen za človek ne jezi se in kje, lepo prosim, da je premajhen za učit se izgubljat? Premajhen pa je, da bi to razumel in prenesel kot odrasel človek.
Ker me niti slučajno ne poznaš, se v tvojo opazko o mojem sončku sploh ne bom poglabljala. Se je pač dolgo časa učil izgubljati – in se naučil. Sicer pa, samo da je tvoje nesonce popolno, bodi srečna in se ne obremenjuj z nami, ki smo čisto nesposobne.