Pismo jedne izseljenke
Po dolasku 1968. g., kao mladi iseljenici u potrazi za boljim životom, nego nam je to omogućavala totalitaristička SFRJ u našoj domovini Hrvatskoj, prvi puta mi je pružena prilika upoznati zapadnjački liberalizam. Vrijeme Došašća nije bilo samo obilježeno kroz crkvenu liturgiju i pripremu, nego je bilo slobodno i vanjski obilježeno tradicionalnim kićenjem ulica, javnih prostora i zgrada, državnih i privatnih, te škola katoličkih i sekularnih. Televizijski programi su vrvili Božićnim pričama i proslavama. Merry Christmas natpisi i pozdravi su bili na svakom koraku. Razne humanitarne organizacije su postavljale svoje «škrabice» na ulazima velikih robnih kuća a odjeveni u crvena odjela poput onog komunistickog novogodišnjeg Djeda Mraza, Santa Clausi su zvonili zvončićima i pozivali na darežljivost prolaznika. Salvation Army, evanđeoska, društveno orjentirana kršćanska organizacija, osnovana 1865. g. u Engleskoj, a već 1882. su je britanski kolonijalisti prenijeli u Kanadu, živo je bila nazočna u vrevi predbožićnih kupovina. Jedina veza te kršćanske organizacije s nazivom «army» (vojska) zastupljena je u njihovom programu: borbi s društvenim zlom i bezvjerstvom. Odjeveni u svoje militantne odore, priređivali su male koncerte adventskih pjesama po trgovačkim centrima, bolnicama, staračkim domovima i raznim ustanovama, skupljajući milodare za pomoć gradskim beskučnicima, zapuštenom sloju društva. Dakle, tradicionalni duh Došašća i Božića imao je svoj kićeni ogrtač ispod kojeg se lako nazirala vjerska plićina, baš zbog jakog naglaska na izvanjske manifestacije. To je još očitije bilo primjenjivano u trgovanju, jer nudila se sva roba i kupovina kako bi naglasak bio sve više na konzumerstvu a ne na vjerskoj pripravi očekivanja Emanuela, Boga među nama. Mi novi useljenici smo ostali zatečeni razvodnjavanjem vjerskog značaja Božića. Došavši iz komunističke SFRJ, gdje je Božić bio radni dan, gdje su u školama bili kažnjeni ukorom oni koji su svečano obučeni došli u školu na dan Božića i Uskrsnog ponedjeljka, gdje su prosvjetni radnici morali putovati u drugi gradić na Polnoćku, kako bi izbjegli neugodnosti ispitivanja od partijskih komesara, mi smo očekivali u «slobodnom» svijetu snažni naglasak na vjerskom sadržaju a ne toliko na tradiciji, kupovnoj moći i izobilju. Te spoznaje o slobodnom zapadnom društvu izobilja, su potvrđivale riječi tada popularnog njujorškog biskupa Fultona Sheena, koji je rekao da se svijet dijeli na Istok gdje je život križ bez Krista, i Zapad gdje je život s Kristom bez križa.
Desetljećima je i taj tradicionalizam u ime ljudskih prava i suživota u «kuli babilonskoj», sve više blijedio. Pretilni Santa Claus crvenilom nosa više potvrđuje prepuštanje ovosvjetskim užicima, nego hod u čizmama svog darežljivog preteče sv. Nikole, dobrog biskupa, koji je putujući posjećivao svoje vjernike, darivao dječicu i štitio putnike. Dapače, Santa Claus lažljivi spoj Svetog Nikole i legendarnog Papa Noel, ubiciran na sjevernom polu, postao je uzurpatorom središnje osobe i razloga rođendanskog slavlja, djeteta Isusa. Kršćani i katolici su osjećali svakog Božića, kako se sve manje spominje Djetešce na slamici rođeno, naš Spasitelj. Zadnjih godina se sve više pazi na političku ispravnost u javnom ophođenju. U ime multikulturalizma i političke ispravnosti preporučava se ne spominjati Božić, taj veliki kršćanski blagdan, nego čestitanja se poopćuju na Happy Holyday (sretan blagdan), ili jos blijeđe i općenitije Happy Season (sretno godišnje doba). Kršćani su odgovorili protestnim natpisom The Reason for the Season is Christ, ali brzo izgubljenim u natpisima i objavama čestitaka drugih religija. Happy Hanukah se čestita sve češće na radost židovskih zajednica. Čak javnosti je predstavljen i novi blagdan nereligijskog značenja. U jeku Black Freedom Movementa (crnačkog oslobodilačkog pokreta) 1966. ustanovljen je slavljenički dan za afroamerikance, dan Kwanzaa. Slavlje počinje 26. prosinca do 1. siječnja. Korjeni ovog slavlja su doista afrički. Kwanzaa na Swahili (najraširenijem pan-afričkom) jeziku, nastala je iz rečenice «matunda ya kwanzaa» što znači «prvo voće ili prvi plod», a odnosi se na vrijeme berbe. Taj panafrički blagdan osnovan je u Americi s nekoliko svrha. Prvo, za učvršćivanje i obnavljanje korjena afričkih kultura, za učvršćivanje odnosa i veza u komunalnim zajednicama i treće; za utvrđivanje Sedam principa, Nguzo Saba; jedinstvo, samoodređenost, zajednički rad i odgovornost, kooperativna ekonomija, svrsishodnost, kreativnost i vjera. Kroz naglasak na tih sedam komunalnih principa, željelo se istaknuti koliko društvenih vrlina posjeduju ljudi silom dovedeni kao robovi iz Afrike. Plafonirane demokratičnosti su u ovome slučaju donijele afroamerikancima mogućnost njegovanja kulturoloških korjena, ali u vrijeme najvećeg kršćanskog blagdana Božića. Tendencija zatiranja vjerskog rasta i duhovnog pročišćavanja potiče na pitanje hoće li katolici poput prvih kršćana morati živjeti svoju vjeru opet u katakombama? Prijašnji fokus na blagdan Božića se iz godine u godinu proširuje i u svoj krug obuhvaća po jedno slavlje više vjerskog ili legendarno poganskog značaja. Ove godine se suočavamo s još jednom reklamom, još jednim slavljem, ovaj puta istočne drevne Hindu kulture. To je blagdan svijetla, Diwali. Po legendi monstrum Narakasura je oteo 16 000 zena i zarobio ih u svojoj palači. Satyabhama razljučena Narakasurinom arogancijom moli boga Krishnu za blagodat borbe u kojoj ona ubija demona Narakasuru. Njegova majka slavi smrt svoga sina kao pobjedu dobra nad zlim. Na dan Diwali se očisti kuća i zapali se niz svijeća u glinenim posudama, a vrata se okite cvijećem kao znak dobrodošlice.
Tisućljetne vjere nalaze svoje slavljeničke dane u mjesecu prosincu, i u tome nema smetnje za nas katolike koji slavimo rođenje djetića Isusa, sina Blažene Djevice Marije. Nepravedno je i zlonamjerno kada se potiskuje značaj rođenja Spasiteljeva, koji je postavši čovjekom zahvatio bit ljudskog postojanja, ukinuo strah od smrti kao svršetka i obnovio čovjeka iznutra prema van. Kroz radijske i televizijske emisije se podučava javnost o slavljima u mjesecu prosincu jos u predkršćansko doba, te takovim «naučnim» obrazloženjima umanjuje se kršćanski blagdan Božića, kao kalendarski netočan dan rođenja Kristova. Kao da je i važnija točnost datuma nego sadržaj!
Tako u ovom nazovi kršćanskom zapadnom svijetu izloženi smo kušanju osobne vjerske postojanosti. Dok smo u vrijeme komunističke strahovladavine bili prisiljeni prakticirati vjeru u zatvorenom obiteljskom krugu, pogotovo u manjim gradićima i mjestima, te budno se čuvati komesarskih prozivanja, ovdje u t.zv. slobodnom svijetu moramo se budno čuvati protukršćanskih zamki.
Odkako je Hrvata iseljenika na ovom američkom tlu se slavi Božić. Još ranim dolaskom hrvatskih svećenika u prvoosnovanim župama se slavio blagdan rođenja našeg Spasitelja i Bogorodica Blažena Djevica Marija, po dubokoj odanosti srca svetoj vjeri katoličkoj i po vanjskim tradicionalno hrvatskim znacima. Tako i ove godine kolone automobila s hrvatskim oznakama će prolaziti pored mamećih reklama za Christmas shopping, pored neumornih Salvation Army, Santa Clausa, Diwali svjećica i inih simbola drugih vjera ili nevjera, do svoje katoličke crkve gdje će naći duhovnu obnovu i pripremu za najveći blagdan pomirenja i zagrljaja Boga Oca Svemogućega, dan kada nam je On, Svevišnji poslao sina svojega da nam bude Put, Istina i Život.
Odana vam u Kristu,
Višnja
.
Izvini Višnja.
,
Ob prihodu 1968th g, kot mlade priseljence, ki iščejo boljše življenje, vendar nam je omogočilo, da totalitarne Jugoslavije v naši domovini, prvič sva bila dana možnost, da zadovoljijo zahodni liberalizem. Advent sezona ni samo zaznamoval cerkveno liturgijo in priprave, vendar je bilo brezplačno in značilne tradicionalne prostem okrasitev ulice, javne prostore in stavbe, javnih in zasebnih, in katoliška in laična šole. Televizijski programi so polne zgodb božič in praznovanj. Merry Christmas in pozdrav znaki so povsod. Različne humanitarne organizacije so izrazile svojo “miloščino” polje na vhodih na velike veleblagovnice in oblečeni v rdečo barvo kot en oddelek v komunistični New Year Božička, Božiček se zvonjenje zvonovi in v katerih sta velikodušnosti za mimoidoče. Salvation Army, Evangeličanska, socialno usmerjena krščanska organizacija, ustanovljena leta 1865th Gospod Anglija, in že 1882. Britanski kolonialisti so bile prenesene v Kanado, je bilo živahno množica udeležila pred božično nakupovanje. Edina povezava je ta krščanska organizacija, imenovana “vojska” (vojska), je predstavljena v svoj program: Boj z družbeno zlo in bezvjerstvom. Oblečeni v uniforme svojih militantnih, in imel majhne koncerti Adventni pesmi v nakupovalnih centrih, bolnišnicah, domovih za ostarele in drugih institucij, zbiranje vbogajme za pomoč v mestih brezdomci, zanemarjeno slojev. Tako tradicionalni duh Advent in božič je svojo bogato okrašen plašč, pod katero bi lahko zlahka videti versko plitvo, ker je bil močan poudarek na zunanjih dogodkov. To je še bolj očitna je bila vadili v trgovini, saj ponuja vse blago in nakupov, da je bil poudarek bolj na konzumerstvu ni pripravljen za verske pričakovanja Emanuela, Bog z nami. Smo se novi priseljenci presenečen, da razredčimo verski pomen božiča. Prihajajo iz komunistične Jugoslavije, kjer je delal Božični dan, ko so bile šole sankcionirano opomin tistim, ki so formalno usposobljeni, da pridejo v šolo na božični dan in velikonočni ponedeljek, kjer so učitelji morali potovati na drugo mesto na polnoči mase, da bi se izognili zadrego test stranke komisarji, pričakujemo, “zastonj” svetu velik poudarek na versko vsebino in ne toliko na tradicijo, kupno moč in številčnost. Te ugotovitve o prostem zahodne družbe obilja, ki potrjujejo besede priljubljene New York, potem škof Fulton Sheen, ki je dejal, da je svet razdeljen na vzhod, kjer je življenje tek brez Kristusa, in Zahodom, kjer živi s Kristusom brez križa.
Že desetletja, tradicionalizem v imenu človekovih pravic in sožitja v “babilonski stolp, ki” vse pokrova. Prekomerna telesna teža Božiček rdeč nos nad razvajanja v posvetnih užitkov potrjuje, ampak teče v čevlje svojega predhodnika sv velikodušno. Nicholas, dober škof, ki je potoval na obisk svojo kongregacijo, podarili otrokom in zaščito potnikov. Dejstvo je, Božiček leži mešanico legendarnega svetega Nikolaja in Papa Noel, izpostavila severnega pola, uzurpatorja postal osrednjih osebnosti in razlogi rojstni dan praznovanja, otrok Jezus. Kristjani in katoličani se počutil vsak božič, da je vse manj omenja otroka Slamič je rodil našega Odrešenika. V zadnjih letih se vse bolj pazi na politične korektnosti v javnih poslih. V imenu multikulturnosti in politične korektnosti je priporočljivo, da ne omenjam božič, veliki krščanski dopust, ampak čestitke posplošiti Happy Holyday (vesel praznik), ali bolj na splošno bolj bleda in srečno sezono (srečen čas v letu). Kristjani odzvala s protestno prijavite razlog za sezono s Kristusom, vendar je hitro izgubil oznake in pozdrav publikacije kartice drugih religij. Srečno Hanukah čestitati toliko bolj v veselje judovske skupnosti. Tudi je javno predstavil novo neverska pomen praznik. Sredi Črnega gibanja svobode (črna osvobodilno gibanje) 1966th vzpostavila slavnostni dan za afriških Američanov, na dan Kwanzaa. Praznovanje se začne 26. Decembra na 1. Januar Korenine tega praznovanja so resnično Afrike. Kwanzaa v svahiliju (široki vseafriški) jezik razvil iz stavka “matunda ya kwanzaa”, kar pomeni “prve sadove ali prvo sadje”, in se nanaša na čas žetve. Praznik Pan-Afrika je bila ustanovljena v Ameriki z več kot enim namenom. Prvič, okrepiti in obnoviti korenine afriške kulture, krepitvi odnosov in povezav v občinskih skupnostih in tretje, da določijo sedem načel, Nguzo Saba, enotnost, samoodločba, skupno delo in odgovornost, zadružna ekonomija, ustreznost, ustvarjalnost in vera. Z poudarkom na sedmih načelih koristnosti, katerih cilj je izpostaviti socialne vrline so ljudje prisilno prinesla kot sužnji iz Afrike. Plafonirane demokracija v tem primeru afriško-Američani so prinesli možnost spodbujanja kulturne korenine, pa v času največjega krščanskega praznika božič. Tendenca zanikanja verske duhovne rasti in čiščenjem gre za vprašanje, ali katoličani kot prvi kristjani morali živeti svojo vero spet v katakombe? Pred tem je poudarek na praznik božič vsako leto in razširiti vaš krog vključuje praznovanje enega ali več legendarnega poganski verski pomen. V letošnjem letu smo soočeni s še eno oglas, drugo praznovanje, ki tokrat vzhodno od starodavnega hindujskega kulture. To je praznik luči, Diwali. Po legendi, pošast Narakasura ugrabili 16 000 žensk in zapira jim v svoji palači. Satyabhama Narakasurinom aroganca jezila bog Krišna vpraša darilo za boj, v katerem je ubije demoni Narakasuru. Njegova mati praznuje sinovo smrt kot zmago dobrega nad zlim. Na dan je Diwali očistiti hišo in spali določitvi sveče v glinenih loncev in vrata so okrašene s cvetjem v znak dobrodošlice.
Tisoč let veri, da njihove slavnostnem dni v mesecu decembru, in ni poseg katoličanov, ki praznujejo rojstvo Jezusa kot popotnik, sina Marijinega vnebovzetja. To je nepošteno in nepošteno, ko ga potisne pomen rojstva Odrešenika, ki postaja človek ujeti bistvo človekovega bivanja, odpraviti strah pred smrtjo kot koncem in obnoviti človeka od znotraj navzven. Preko radijskih in televizijskih oddaj za učenje javnost o praznovanja v mesecu decembru še v pred-krščansko dobo, in ti “znanstveni” pojasnila zmanjšala krščanski praznik za božič, saj koledar napačen datum rojstva Kristusa. Ker je bolj pomembno kot točnost vsebine datum!
Tako je v tej psevdo svetu zahodne krščanske smo izpostavljeni osebni okus verske stabilnosti. Medtem ko smo bili v času komunističnega strahovladavine bili prisiljeni opravljati vero v zaprtem krogu družine, še posebej v manjših mestih in vaseh, in budno, da komesarskih volitev, tukaj v zaužitju svobodni svet mora biti moramo pozorni, da protukršćanskih pasti.
Zdaj, ko so hrvaški izseljenci na ameriških tleh za praznovanje božiča. Še en zgodnji prihod hrvaških duhovnikov v župnijah prvoosnovanim praznovali praznik rojstva našega Odrešenika in mati Boga Blažene Device Marije, ki jo globoko predanost svetega srca katoliške vere in zunaj tradicionalnih hrvaških sredstev. Torej, letos se bo kolona avtomobilov z oznakami hrvaških mimo mamećih oglasov za božično nakupovanje, poleg neutrudnega Salvation Army, Santa Claus, Diwali sveče in drugi simboli drugih ver ali nezvestobi, na njegovo katoliško cerkvijo, kjer bodo našli duhovno obnovo in priprave za največji praznik sprave in objem Boga Očeta vsemogočnega, dan, ko smo mu, Vsemogočni poslal svojega Sina, da je naša pot, resnica in življenje.
Zvest je bila prikazana v Kristusa,
Cherry.
.
Thanksgiving je dan zahvalnosti preuzet iz aboriginske kulture, jer su plemena sabirala usjeve i zahvaljivala svojim božanstvima na tom daru prirode i rada ruku čovječjih. Remembrance Day je ustanovljen kao dan sjećanja i odavanja počasti vojnicima United Kingdoma koji su se borili u Prvom svjetskom ratu, a kasnije se ta počast odaje svima koji su se borili za Kanadu, odnosno na strani saveznika u Drugom svjetskom ratu. Slavlje Halloweena je posve pogansko, a nažalost prihvaćeno je u Hrvatskoj u posljednjih nekoliko godina pod nazivom Noć vještica. Ovako nametnuto besmisleno slavlje, bez korjena u našoj tradiciji, neće nas brže svrstati u zapadni svijet. Očito se još ne snalazimo bez okova jugototalitarizma, pa štogod puhne sa zapada prihvaćamo bez razmišljanja kao dobro, napredno i obečavajuće za bolji život. Kada bismo promislili u traženju tradicionalnih vrijednosti, našli bismo ih napretek u svojim korjenima. Bilo kako bilo jesen nam je s prekrasnim bojama lišća napuhala i smeće pred vrata.
Mi ovdje u iseljeništvu se desetljećima okupljamo barem jednom tjedno. Najbrojnija su okupljanja u crkvi na sv. Misi a poslije srdačni razgovori u predvorju ili pred crkvom ukoliko vrijeme dopusta. Najinteresantnije su teme iseljeničkih razgovora, jer odražavaju bliskost s Domovinom u praćenju zbivanja u njoj. Ovih dana se govori o izjavi Stipe Mesica o generalu Anti Gotovini. Kaže bivši predsjednik SR Jugoslavije, a sadašnji predsjednik RH, da vjeruje kako je general Ante Gotovina u Hrvatskoj, a ne u nekoj stranoj zemlji, jer smatra da bi ga ta zemlja već izručila. Još dalje nastavlja: “treba se suočiti s istinom i odgovoriti na pitanja koja postavlja Haag….. Sad treba biti hrabar… Nije hrabrost skrivati se od zakona, već odgovoriti na postavljena pitanja…. Takvim bi stavom Gotovina pomogao svojoj obitelji i Hrvatskoj.” . Da ova izjava nije toliko gorka istina, bila bi mesićevski vic ispričan uz kavicu. Sve tako uz kavicu i svog glavnog savjetnika Savu Štrbca, mic-po-mic, demokratski (uz ovo bi trebali čuti predsjednikov odgovor tko je uložio novac u njegovu predizbornu kampanju) postavljen na “januarskim” izborima, Mesić izručuje branitelje i spušta Hrvatsku na koljena. Predsjednik RH u posluhu prima naređenja svjetskih moćnika i negira žrtvu, hrabrost i patriotizam naših branitelja. I ne samo vitezova odličnika koji su branili uspostavu RH od srbočetničke agresije od 1991-1995, nego onih iz ranije prošlosti, jer odavanje počasti vojnicima NDH je zabranjeno u današnjoj RH. Postojanje NDH je povijesna činjenica, bez koje ne bi bilo niti današnje nezavisnoti RH. Režu nam korjene, a uvozi se obmana.
Ontarijska jesen je u svijetu poznata po bogatsvu boja u prirodi. Ipak televizija, najpopularnije medijsko sredstvo ima svoje najgledanije emisije, pa umjesto uživanja pogledom u prirodu, najbolji utjecaj na javnost se vrši preko tv ekrana. Zato su prije Remembrance Day na programu patriotske teme. Gledam u jednoj takovoj emisiji jednostavnu pričicu iz malog gradića u kojem su obični građani odlučili odati počast nekom mornaričkom majoru čineći dobro djelo. Djevojke su obilazeći cvjećarne iznudile dobrovoljni prilog i položile cvjetove na svaki vojni grob. Mladići su otvorili bankovni račun kao fond za razvoj sporta u njihovom gradiću. Pastor je dao svoje cipele uličnom prosjaku i nastavio put bos. Majka s dvoje male djece je provela dopodne u posjetu staračkom domu. Svi koji su primili dobrotu revnih građana, upućuju zahvalnicu pokojnom mornaričkom majoru. Tako se koturaju po ekranu sličice altruističkog i patriotskog primjera da bi kao sjeme urodile plodom slijeđenja ovih građana.
Možete li zamisliti takovu priču i poticaj na počast svim braniteljima Hrvatske? Bi li postojeća Vlada RH dozvolila da se preko televizije potiče gledateljstvo na patriotizam, na odavanje počasti velikodušnim vitezovima koji su dali najbolje od sebe za obranu Hrvatske? Bez obzira kada će se slijedeći izbori održati, pripremajmo se već sada za razumni odabir, da ne bi u jesen već utonuli u zimski san nekih novih “januarskih demokratičnosti”.
.
Tudi me tebe lepo pozdravljamo.
.
Solzice.
.
Na koncu našega polja je bila grda, temačna globača, ki so ji rekali Pekel. Bila je podobna globokemu kotlu, obdana od treh strani s strmimi bregovi, le na eni strani je imela žrelo, ki pa se je izgubljalo v črno, skrivnostno lesovje. Bregovi so bili porastli z zanikrnim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem, pasjo črešnjo in podobno navlako. Med grmovjem je rastla še zanikrnejša trava, porabna le za ovčjo krmo. Tam si našel vresje, praprot, divjo in pravo, rabuželj, čmeriko in podobneg azlomka. Pekel je bil tako pust in neprijazen, da se je človeku, ki je stopil vanj, nehote stisnilo srce. Edino, kar je bilo v njem živega, je bil studenec, ki je izviral prav na njegovem dnu izpod mahovnatih skal ter po kratki vijugasti dragici izginjal skozi temno žrelo v svet. Njegovo žuborenje je polnilo kotel prav gori do robov. Povrhu je šum studenčevih vod udarjal še iz gozdnatega žrela nazaj in se kopičil v globači. Ta neprestani šum je delal kraj še skrivnostnejši, kakor je bil že po sami legi.
Na prvi pogled bi se zdelo, da je ta kraj popolnoma nekoristen in da je za očetovo najemščino čisto odveč. Koristi od Pekla res nismo imeli posebne, vendar se je tu in tam dobil iz njega kak voz letne stelje. Kadar je oče potreboval les za cepce ali pa les za grablje, potem je šel ponj v Pekel. Gabrovina za cepce ali pa češminga za grabeljske zobe je bila v Peklu tako žilavo raščena kakor nikjer drugod.
Največ dobička pa je bilo s pašo. Trava v Peklu ni bila kdove kako bohotna, bila pa je menda posebno sočna, ker jo je živina v tej globači le prerada mulila.
Jaz sem se tega kraja bal, odkar sem se začel zavedtai svojega bitja. Tega je bilo predvsem krivo njegovo ime. o Peklu sem čul govoriti starše, ki so me učili prvih krščanskih resnic, o peklu sem slišal pripovedovati v cerkvi, ko sem začel hoditi tja in se držal matere za jakno. Vsa slikapravega pekla v moji mladostni domišljiji je odlično ustrezala našemu domačemu Peklu, manjkal je samo večni ogenj na njegovem dnu. Mislil pa sem si, da je naša globača vsaj kako preddverje pravega pekla, v katerega vodijo tajna vrata bodisi na dnu skrivnostne globače bodisi skozi žrelo gozdnate stene. Vselej sem se z grozo v srcu približeval temu kraju in urno bežal stran, kakor hitro sem mogel.
Takoj me je začel siliti jok.
Videč to, se je oče značilno zarežal ter me nagnal, rekoč
»Saj je v tem peklu ni hudičev. Alo, na pašo!«
Materi pa sem se zasmilil ter me je začela tešiti.
»Lej, pekla pa se le boji,« je rekla očetu.
Kljub temu pa ni bilo usmiljenja. Obotavljajoč se, kar se je dalo, sem se s čredo bližal groznemu kraju. Poskušal sem pridržati živino gori na robovju, vendar brez uspeha; živina se je kmalu izgubila v globačo. Le nerad sem se spustil za njo, boječ se, da se brez mene ne bi zmotala skozi žrelo in se mi izgubila.
Z veliko tesnobo v srcu sem čepel na dnu Pekla in si nisem upal niti dobro ozreti okrog sebe. Šum, ki je napolnjeval globačo, se mi je zdel pošasten. Nobena reč me ni mogla razvedriti, in celo studenec, ki sem jih vse, kar jih je bilo pri nas, tako rad imel, in kjer sem zmerom delal jezove in mline, me ni mogel pritegniti. vedno bolj sem nemel, potem pa nisem mogel več vzdržati in sem jokajoč začel bežati iz globače. Tudi na robu mi ni bilo obstanka in ves solzan sem bežal tja po polju, kjer sta oče in mati orala.
»Kaj pa se ti je zgodilo?« se je začudil oče.
»Živino sme izgubil, vso živino …«
Vpil sem z jokajočim, prosečim glasom.
Očetu sej je zasenčil obraz, nato pa je dobrohotno mahnil z roko in dejal:
»Ne bo tako hudo, ne. Greva pogledat.«
Težko in z nemirno vestjo sem se vlekel za očetom proti Peklu. Na robu, od koder je bilo videti vso globačo, je oče presenečen obstal, kajti na mah je uzrl vso živino na dnu. Začel jo je vpričo mene šteti:
»Ena, dva, tri … devet …« Vseh deset glav se je mirno paslo tam doli.
»Kaj pa sanjariš, fant?« se je zavzel oče. Ta hip pa je že tudi spregledal vzrok moje laži, se shudobil, me je prijel za lase in me porinil čez rob, da sem se skotalil po bregu.
»Če se boš lagal, boš res prišel v pekel!«
Te zadnje očetove besede sem komaj slišal, potem me je spet zajela grozna tesnoba. Nekaj časa sem tulil, dokler se mi oslze niso posušile. Še dolgo me je mikaloº po celem životu in umiriti se nikakor nisem mogel. Skozi zatekle oči sem videl, kako živina dviga glave in me vsa začudena opazuje. Poleg strahu me je pekla tudi laž, pri kateri me je oče zalotil. Ves siromašen, obupan in z utripajočim srcem sem čakal konec paše. Še preden se je začelo večeriti, sem začel goniti živino iz globače gori na rob, kjer sem jo pasel, dokler niso začele večerne sence legati na mračno dno Pekla.
Domov sem prišel ves objokan in ves pretresen. Oče se je smejal, toda mati je rekla:
»V Pekel pa ga ne goni več past, je še premlad in lahko dobi kak pristrah.«
In res me v Pekel niso več silili past. Groza pred tem krajem pa me je še zmerom navdajala. –
Nekega sobotnega večera, ko sta oče in mati sedela na hišnem pragu in strmela v jasno, dišečo vigredno noč, je mati vzdihnila:
»Oh, kako rada bi nesla jutri v cerkev solzice, pa jih nikjer več ni.«
»Za solzice pa je letos že prepozno. Če jih v Peklu ni, jih nikjer več ni,« je odgovoril oče ćez nekaj časa.
Ob besedi Pekel me je spet streslo in komaj sem čakal, da smo vstali, zaklenili hišo in šli spat. Ponoči dolgo nisem mogel zaspati, ker mi je neprestano silil ta staršni kraj pred oči. Nekje v globini srca pa mi je odmeval tudi materih vzdih o solzicah. Solzice in Pekel – kako čudne stvari so to. Solzice sem imel neznansko rad in sem za njimi pretaknil vse robovje okrog domačije. Le v Peklu nisem vedel zanje.
Prihodnje jutro sem se zbudil zelo zgodaj. Med spanjem sem se menda znojil, ker sem bil še zjutraj malo rosen. Moje jutranje opravilo je bila paša. Vsako jutro so me morali buditi in metati iz postelje. Tisto jutro pa sem vstal sam in po prstih odšel iz hiše. Oče in mati sta še spala. Bila je nedelja.
Kakor omotičen sem obstal na dvorišču. Bil sem poln neke čudne, sladke dolžnosti, čeprav se tega nisem zavedal. Zunaj je vstajalo pomladansko jutro. Čas je prehajal že v poletje. Za daljnim Pohorjem je žarela velika škrlatna zarja in vsak čas se je moralo prikazati sonce. Vrh Pece ga je že videl, ker je bil ves oblit s škrlatno barvo. Trata, drevje in grmovje je bilo oblito z roso, ki se je le še bledikasto svetlikala z biseri jutranjega zlata. koprenasto ozračje je dihalo počasi, ko da bi narava vzdigovala veliko breme.
Nenadoma me je čudna sila dvignila z mesta, kjer sem stal, in začel sem leteti čez polje proti Peklu. Dospel sem na rob Pekla in se zgrozil pred črno jamo, videti pa je nisem hotel, zato sem se z zaprtimi očmi spustil čez rob na dno Pekla, sluteč tam doli ob skalah skrite solzice. Šele ko sem bil spodaj, sem odprl oči.
Našel sem cele šope dehtečih solzic in jih začel hlastno trgati. Pri tem si nisem upal ozreti nikamor drugam. Poln neke svete tesnobe sem slišal šumenje studenca in n jegov grozovit odmev, ki je v jutranji tihoti bil še silnejši kakor po navadi. S polnim naročjem solzic sem se zagnal iz Pekla in v eni sapi bežal proti domu, kamor sem prihlačal ravno v trenutku, ko je mati stopila na hišni prag.
Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical:
»Mati, mati … solzice …«
Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu. Preden pa je mogla vsrkati njih sveži, opojni vonj, so se njene oči zdrznile in se povesile name.
»Kaj pa ti je, pobič, da se jočeš …?«
Moje oči so bile polne težkih solz zaradi premaganega strahu, ki pa jih v svojem zmagoslavju nisem čitil. Mati je spoznala veliko žrtev ter me rahlo in nežno pobožala po laseh.
