Na katero življensko obdobje imate najslabše spomine?
Jaz definitivno na OŠ, vsega kar se spomni od 1. razreda pa do 7. je bila živa muka.
8. r. je bil kar ok, predvsem za to, ker sme vedela, da bo kmalu konec…, ampak drugače cel sisitem, učitelji, snbovska šola. To, da sta 2 moja sorodnika učila na tej šoli je zadeve le še poslabšalo, drugi učitelji so se do mene obnašala strožje, da ne bi kdo mislil, da imam kakšne privilegije.
Vsi učenci, ki so bili iz premožnejših družin so avtomatsko dobili posebne “statuse”, recimo predsednik razreda, ni rabil biti dežuren ( ne brisati table, nositi malice…).
Do 4 raz., ko sem bila na podružnični šoli je bilo še slabše, tam je bila moja teta…, ki se je norčevla iz mene, ker mi matematika ni šla, edino jaz nisem smela sedeti s tisto prijateljico, ki sem želala. 1x ji je pobegnil pes in sem ji ga po skoraj metru snega pelhati domov, bila sem v 3. razredu. pa še marsikaj.
Že v tistih časih je bilo vse tako pokvarjeno – verjetno ej zdaj še huje ali pa na drugačen način.
No stara sem 28, tako, da čez kaj hujšega na srečo še nisem šla, vsaj za daljše obodobje, ampak teh 8 let je bilo res groznih in vedno, ko se jih spomnim mi kar slabo postane.
Pri meni ni vezano na starost.
Jaz imam najslabše spomine na čas, ko sva gradila hišo. Bilo je veliko dela, zmanjkovalo časa, ker sva veliko delala sama. S financami sva bila precej na tesnem, ker sva vse vlagala v hišo, tri leta si nisva privoščila niti dopusta. In posledično zaradi tega je bilo med nama tudi več prepirov.
Hvala bogu se je vse to zgladilo, ko smo se preselili in praktično zaživeli na novo.:-)
Zdaj nam ni žal in imamo se lepo. Hišo bi sigurno delala še enkrat, če bi šlo vse od začetka, vendar na malo drugačen način. Bi počakala, da se nabere malo več denarja in bi manj delali sami in več dali v delo majstrom.
Veš kako, si skorajda še premlada, da bi imela spomine 🙂
Seveda je osnovna šola še živo v tebi, saj je od nje minilo komaj nekaj let! Počakaj še malo, zakreditiraj se, izgubljaj živce pri mehanikih, ko ti bo crknil avto, pa nekaj let neprespanih noči in skrbi za bolane otroke te še čaka….. oziroma, z nekaj besedami: najslabše te še čaka! Pa tudi najlepše….
ko boš v mojih letih (krepko nad petdeset) boš verjetno pozabila vse slabo in se spominjala samo lepega, pa še to z nostalgijo, ker je že minilo. Za trenutno obdobje boš pa rekla: samo da je tako, kot je….:)
Uživaj v svoji mladosti!!!
Celo obdobje od zgodnjega otroštva do nekje do 22. leta, ko sem bila na sredini faksa. Iz otroštva in OŠ ogromno strahu, fizičnih in psihičnih zlorab in tudi spolnih s strani staršev, iz srednje šole pa depresije, samomorilnosti in spet strah, strah, paralizirajoč strah, pred sabo, pred življenjem, pred drugimi.
Potem pa nekaj letno obdobje zavestnega truda za sestavljanje in pobiranje, trud za to, da postanem kolikor toliko normalna in uravnovešena oseba. In končno se je zame začela pot navzgor. Hvalabogu. Me kar zmrazi, ko se spomnim na karkoli iz tega obdobja.
Sedaj (29 let) imam čudovito življenje s čudoviti partnerjem, edino kar meče senco na mojo srečo, je občutek krivde, ko se ozrem naokoli in vidim, koliko ljudi živi zelo slabo (pa ne samo zaradi pomanjkanja financ)… pa me začne včasih kljuvat nekaj od znotraj, kako to, da imam jaz zdaj tako srečo, ravno jaz, s čim sem si pa jaz to zaslužila… se skoraj ne morem sprostit in uživat.
Celo otrostvo in najstniska leta dokler nisem sla k fantu/mozu. Ampak v soli, sluzbi je bilo fino, doma pa teror, psihicno, fizicno nasilje. Ampak danes se mam pa fino in se trudim da ne mislim toliko na preteklost, ce ze pa samo na lepe trenutke s prijatelji. Verjamem pa da me pri mojih 25 letih se marsikaj caka:)
Draga Aredhel,
samo to ti bom rekla: po tvojih postih sodeč si zrela oseba, ki zajema življenje s polno žlico, ki zna pogledat okoli sebe in se ne boji lastne sence.
V tvoji zgodbi se najbrž prepletajo slabe in dobre stvari – ampak ali ni vedno in povsod tako? Vsak ima za seboj kakšno ali več grdih izkušenj, verjemi! Vsekakor pa je bolje, da hodijo z roko v roki, kot pa da bi na primer iz srečnega, v vato ovitega otroštva naenkrat padla v komplicirano realo odraslih…..
Pospravi izkušnje v en predal, ne, še boljše, vrži jih noter, kot vržeš nogavice brez para…ne obremenjuj se z njimi, naj ti ne visijo po celi hiši 🙂 Čez nekaj let boš namreč ugotovila, da so ves ta čas ostale tam in da so zaradi tega pravzaprav neuporabne – no, takrat jih boš pa lahko brez tuhtanja vrgla dokončno v smetnjak!!!
Draga moja, potem pa res še nisi doživela čisto nič hudega, če si zatravmirana zaradi OŠ.
Potem te najbrž ni garbal zakonski mož med 19. in 27. letom, kot je mene, pa nisi šla skozi travmatično ločitev in razbijanje stanovanj, kot jih je meni do 28. leta uprizarjal bivši, pa niso te po krivici odpustili v službi, prav tako te niso rezali zaradi raka na ščitnici in še bi lahko naštevala, npr. kakšno zelo slabo finančno obdobje bi tudi našla vmes.
Ampak sem borka, kar očitno ti nisi, uboga razvajeno dete… Da te sploh preganja spomin na OŠ… jao jao jao. Tudi meni so sošolci fajn nagajali, ker sem bila iz skromne delavske družine in še verni so bili ful, jaz pa na šoli, polni otrok komunistov… ampak je bila raj na zemlji proti temu, kar sem doživljala kasneje.
Zdaj pa… marsikaj mi manjka, ampak večina borb je za mano in danes se poznam, se imam rada, se spoštujem, vem kam grem in ne dovolim več nikomur, da me ima za predpražnik.
Premlada, da bi imela spomine?????
Sama imam 30, nasilje (moža, posilstvo drugih), varna hiša, alkoholizem, kraje vlomi v stanovanje, klet, majhna popolnoma raztresena uničena otroka, brez avta, brez izobrazbe (gimnazija), brez službe… Pa sem zmogla premagat vse (dve diplomi, stanovanje, služba, pošlihtani otroci), čeprav sem mislila, da ne bo šlo.
AMPAK veste o čem še danes komaj razmišljam, še vedno s solzami v očeh o osnovni šoli. Toliko medvrstniškega nasilja, poniževanj, zasmehovanj, nerazumevanja ni bilo nikoli več v mojem življenju. Še sedaj se komaj sprehajam po tisti vsai ko obiščem starše, še sedaj mukoma izdavim sovaščanom dober dan (vrstnikom in njihovim svojcem), ker toliko hudega UF GROZA.
P.S. Sem bila iz dobro stoječa familije, nisem bila debela, z očali, nisem imela usčnih težav,… Včasih pomislim še na drugih pra sošolcev, ki so bili še bolj pod pritiskom od mene. Kolikokrat so nas pretepli, nam kaj ukradli, nas zmerjali, brcali, luknjali gume na kolesih, nas zapirali v WC, razred. Zaposleni dalj kot do opominov in opozarjanj na sestankih niso šli so starši zmerom skočili v luft, da njihov pa ni tak, že ni tega naredil….
Ne, jamram pač delimo izkušnje.
Hvala vsem, ki veste kaj sem mislila povedati.
zelo mi je pa žal za vse tiste, ki ste imeli tako težke zgodbe…, mi je res hudo za vse, sočustvujem z vami in vam želim vse najbolje…
Prav tako je meni hudo sedaj, ker upam, da bo zdravje mojih staršev bolje oz. vsaj šlo na bolje.
Vsem, ki pa ne razumete kaj sem napisala pa itak vem, da, če bi isti post napisala z “xy” imenom vem, da takšnih odgovorv ne bi bilo…, gre samo za alergijo name, sem že prizkusila in posti ne pisani z mojim nickom niso bili osovraženi oz. ni bilo takih odogvorov, kot so sedaj tukaj.
Draga moja, potem pa res še nisi doživela čisto nič hudega, če si zatravmirana zaradi OŠ.
Potem te najbrž ni garbal zakonski mož med 19. in 27. letom, kot je mene, pa nisi šla skozi travmatično ločitev in razbijanje stanovanj, kot jih je meni do 28. leta uprizarjal bivši, pa niso te po krivici odpustili v službi, prav tako te niso rezali zaradi raka na ščitnici in še bi lahko naštevala, npr. kakšno zelo slabo finančno obdobje bi tudi našla vmes.
Ampak sem borka, kar očitno ti nisi, uboga razvajeno dete… Da te sploh preganja spomin na OŠ… jao jao jao. Tudi meni so sošolci fajn nagajali, ker sem bila iz skromne delavske družine in še verni so bili ful, jaz pa na šoli, polni otrok komunistov… ampak je bila raj na zemlji proti temu, kar sem doživljala kasneje.
Zdaj pa… marsikaj mi manjka, ampak večina borb je za mano in danes se poznam, se imam rada, se spoštujem, vem kam grem in ne dovolim več nikomur, da me ima za predpražnik.[/quote]
Oprosti, ampak žaliti Aredhel, ker po tvojem ni doživela toliko hudega, kot si ti, je naravnost ogabno. In glede na to, kako pišeš, ti je očitno pustilo hude posledice – predvsem si zelo nesramna in zagrenjena. Pa tipičen negativen prototip Slovenke – bolj je trpela, večja herojka je.
Pa ti bom vrnila z isto mero – ti je kdo vsilil nasilnega moža? Kdo ti je kriv, da nisi imela možganov in izbrala kaj boljšega. Pa za rakom zboli ogromno ljudi in verjetno marsikomu to ne bo prihranjeno.
Res si poden in tvoje oh in sploh kruto življenje te očitno še ni dovolj izučilo. Pomilovanja vredna si prav ti, nihče drug.
Draga moja, potem pa res še nisi doživela čisto nič hudega, če si zatravmirana zaradi OŠ.
Potem te najbrž ni garbal zakonski mož med 19. in 27. letom, kot je mene, pa nisi šla skozi travmatično ločitev in razbijanje stanovanj, kot jih je meni do 28. leta uprizarjal bivši, pa niso te po krivici odpustili v službi, prav tako te niso rezali zaradi raka na ščitnici in še bi lahko naštevala, npr. kakšno zelo slabo finančno obdobje bi tudi našla vmes.
Ampak sem borka, kar očitno ti nisi, uboga razvajeno dete… Da te sploh preganja spomin na OŠ… jao jao jao. Tudi meni so sošolci fajn nagajali, ker sem bila iz skromne delavske družine in še verni so bili ful, jaz pa na šoli, polni otrok komunistov… ampak je bila raj na zemlji proti temu, kar sem doživljala kasneje.
Zdaj pa… marsikaj mi manjka, ampak večina borb je za mano in danes se poznam, se imam rada, se spoštujem, vem kam grem in ne dovolim več nikomur, da me ima za predpražnik.[/quote]
Oprosti, ampak žaliti Aredhel, ker po tvojem ni doživela toliko hudega, kot si ti, je naravnost ogabno. In glede na to, kako pišeš, ti je očitno pustilo hude posledice – predvsem si zelo nesramna in zagrenjena. Pa tipičen negativen prototip Slovenke – bolj je trpela, večja herojka je.
Pa ti bom vrnila z isto mero – ti je kdo vsilil nasilnega moža? Kdo ti je kriv, da nisi imela možganov in izbrala kaj boljšega. Pa za rakom zboli ogromno ljudi in verjetno marsikomu to ne bo prihranjeno.
Res si poden in tvoje oh in sploh kruto življenje te očitno še ni dovolj izučilo. Pomilovanja vredna si prav ti, nihče drug.[/quote]
bravo sfgsh, lepo napisan odgovor. najbrž je gospa pretrpela premalo, če je tako trpljenje ni dovolj spravilo k pameti, da lahko sočustvuje z drugimi. to je tipično obnašanje čustveno invalidne osebe, nesposobne empatije. In kar smešno se mi zdi, ko nekdo tako osebno in izpovedno temo razume kot tekmovanje v tem, komu je bolj hudo. To me res spominja na primitivne vaške opravljivke, ki samo tekmujejo v tem, katero huje boli hrbet, katera ima večje zdravstvene težave in katera je imela težji porod 🙂
Res pa je razlika v tem, da si je gospa sama izbrala moža in, če si upam trditi, se tudi poročila na vrat na nos (pri 19). Ali Vas je kdo silil v poroko? Mislim, da je za razliko od tega osnovna šola obvezna. In mislim, da ste bili dovolj stari, da bi od moža odšli. Zakaj ste čakali toliko let?
Aredhel,dobro vem, kako je če trpiš v šoli. Jaz sem tudi preživela toliko sramot da bi lahko dneve govorila o tem. Res pa se mi zdi grdo, da se omalovažuje trpljenje nekoga. Za nekoga je grozljivo, če ga nekdo napade in oropa, ker se bo potem celo življenje bal ostati sam doma in bo stalno preverjal. če so vrata zaklenjena. Nekomu pa je za to malo mar.
Draga moja, potem pa res še nisi doživela čisto nič hudega, če si zatravmirana zaradi OŠ.
Potem te najbrž ni garbal zakonski mož med 19. in 27. letom, kot je mene, pa nisi šla skozi travmatično ločitev in razbijanje stanovanj, kot jih je meni do 28. leta uprizarjal bivši, pa niso te po krivici odpustili v službi, prav tako te niso rezali zaradi raka na ščitnici in še bi lahko naštevala, npr. kakšno zelo slabo finančno obdobje bi tudi našla vmes.
Ampak sem borka, kar očitno ti nisi, uboga razvajeno dete… Da te sploh preganja spomin na OŠ… jao jao jao. Tudi meni so sošolci fajn nagajali, ker sem bila iz skromne delavske družine in še verni so bili ful, jaz pa na šoli, polni otrok komunistov… ampak je bila raj na zemlji proti temu, kar sem doživljala kasneje.
Zdaj pa… marsikaj mi manjka, ampak večina borb je za mano in danes se poznam, se imam rada, se spoštujem, vem kam grem in ne dovolim več nikomur, da me ima za predpražnik.[/quote]
Mislim, da ni dvoma, da najhuše travme praviloma puščajo dogodki, ki se zgodijo v otroških letih. Pa ne zaradi dejanja/dejanj samih, temveč zaradi tega, ker je to doživljal otrok, otrok, ki še ni imel življensih izkušenj, ki sploh še ni dozorel ne telesno, kaj šele čustveno. Zato. Otrok samo doživlja, večina še ve ne ali je prav ali narobe, večina začne kriviti samega sebe. Otrok nima ničesar oprijemljivega, da bi primerjal… Otrok je OTROK.
To, da si pa ljubosumno “lastite” lastne bolečine in travme, je pa malone za zjokat. Kot da bi tekmovali, komu je bilo bolj hudo?! Čustvena, psihična bolečina je absolutno subjektivna in zato popolnoma neprimerljiva z bolečino nekoga drugega.
Draga moja, potem pa res še nisi doživela čisto nič hudega, če si zatravmirana zaradi OŠ.
Potem te najbrž ni garbal zakonski mož med 19. in 27. letom, kot je mene, pa nisi šla skozi travmatično ločitev in razbijanje stanovanj, kot jih je meni do 28. leta uprizarjal bivši, pa niso te po krivici odpustili v službi, prav tako te niso rezali zaradi raka na ščitnici in še bi lahko naštevala, npr. kakšno zelo slabo finančno obdobje bi tudi našla vmes.
Ampak sem borka, kar očitno ti nisi, uboga razvajeno dete… Da te sploh preganja spomin na OŠ… jao jao jao. Tudi meni so sošolci fajn nagajali, ker sem bila iz skromne delavske družine in še verni so bili ful, jaz pa na šoli, polni otrok komunistov… ampak je bila raj na zemlji proti temu, kar sem doživljala kasneje.
Zdaj pa… marsikaj mi manjka, ampak večina borb je za mano in danes se poznam, se imam rada, se spoštujem, vem kam grem in ne dovolim več nikomur, da me ima za predpražnik.[/quote]
Oprosti, ampak žaliti Aredhel, ker po tvojem ni doživela toliko hudega, kot si ti, je naravnost ogabno. In glede na to, kako pišeš, ti je očitno pustilo hude posledice – predvsem si zelo nesramna in zagrenjena. Pa tipičen negativen prototip Slovenke – bolj je trpela, večja herojka je.
Pa ti bom vrnila z isto mero – ti je kdo vsilil nasilnega moža? Kdo ti je kriv, da nisi imela možganov in izbrala kaj boljšega. Pa za rakom zboli ogromno ljudi in verjetno marsikomu to ne bo prihranjeno.
Res si poden in tvoje oh in sploh kruto življenje te očitno še ni dovolj izučilo. Pomilovanja vredna si prav ti, nihče drug.[/quote]
Iz tvojea zapisa je zelo očitno, kdo je poln mržnje – to si ti!!! Pa naj se TEBI VRNE, kar tako vroče in zagrenjeno privoščiš sama drugim! Avtorica je samo napisala češ ti ubogo dete, mogoče je bil zapis pokroviteljski, nikakor pa NI ŽALILA AREDHEL!!!! Pa ti si nora, baba smotana, samo iščeš gnoj in si polna gnoja… pazi da ti kaj ne pade na glavo, krota grda. evo, to PA JE ŽALJENJE!
Oprosti, ampak žaliti Aredhel, ker po tvojem ni doživela toliko hudega, kot si ti, je naravnost ogabno. In glede na to, kako pišeš, ti je očitno pustilo hude posledice – predvsem si zelo nesramna in zagrenjena. Pa tipičen negativen prototip Slovenke – bolj je trpela, večja herojka je.
Pa ti bom vrnila z isto mero – ti je kdo vsilil nasilnega moža? Kdo ti je kriv, da nisi imela možganov in izbrala kaj boljšega. Pa za rakom zboli ogromno ljudi in verjetno marsikomu to ne bo prihranjeno.
Res si poden in tvoje oh in sploh kruto življenje te očitno še ni dovolj izučilo. Pomilovanja vredna si prav ti, nihče drug.[/quote]
Iz tvojea zapisa je zelo očitno, kdo je poln mržnje – to si ti!!! Pa naj se TEBI VRNE, kar tako vroče in zagrenjeno privoščiš sama drugim! Avtorica je samo napisala češ ti ubogo dete, mogoče je bil zapis pokroviteljski, nikakor pa NI ŽALILA AREDHEL!!!! Pa ti si nora, baba smotana, samo iščeš gnoj in si polna gnoja… pazi da ti kaj ne pade na glavo, krota grda. evo, to PA JE ŽALJENJE![/quote]
Brez zamere, ampak tak zapis nikakor ni pokroviteljski. Res mi je žal zate, da očitno ne razumeš tudi najbolj jasno zapisanih odgovorov, saj je tu razvidno, da avtorica jasno izrazi svojo mržnjo do drugih in je niti ne poskuša skriti
Draga moja, potem pa res še nisi doživela čisto nič hudega, če si zatravmirana zaradi OŠ.
Potem te najbrž ni garbal zakonski mož med 19. in 27. letom, kot je mene, pa nisi šla skozi travmatično ločitev in razbijanje stanovanj, kot jih je meni do 28. leta uprizarjal bivši, pa niso te po krivici odpustili v službi, prav tako te niso rezali zaradi raka na ščitnici in še bi lahko naštevala, npr. kakšno zelo slabo finančno obdobje bi tudi našla vmes.
Ampak sem borka, kar očitno ti nisi, uboga razvajeno dete… Da te sploh preganja spomin na OŠ… jao jao jao. Tudi meni so sošolci fajn nagajali, ker sem bila iz skromne delavske družine in še verni so bili ful, jaz pa na šoli, polni otrok komunistov… ampak je bila raj na zemlji proti temu, kar sem doživljala kasneje.
Zdaj pa… marsikaj mi manjka, ampak večina borb je za mano in danes se poznam, se imam rada, se spoštujem, vem kam grem in ne dovolim več nikomur, da me ima za predpražnik.[/quote]
Pač ni doživela tega kar si ti in zaradi tega se nimaš pravice spravljatti na njo. POVEDALA JE SVOJE IZKUŠNJE. JIH NE BI SMELA,KER SI TI DOŽIVELA VEČ KOT ONA? Kdo ti pa je kriv za moža. Sama si si. Kaj pa se greš pri 19 poročiš, pa še toliko leti si ga prenašala. Sama si si kriva. ona ni nič kriva, je samo povedala svoje spomine. In kaj si ti misliš,da jo greš napadat. Očitno si zelo hudobna in zagrenjena oseba, da se tako za brezveze spravljaš na druge. Večinoma ljudi težke življenje izkušnej naredijo sočutne in boljše, ti pa si samo še slabša.
Moji spomini so najtežji na otroštvo in najstništvo. Šola je bila GROZA! Doma sami prepiri že od najbolj ranega otroštva, da sem se tresla kot šiba na vodi. Žalitve. Nazadnje sem dobila obupen strah pred skoraj vsem. Sedaj po enem 25 letu sem nekako prišla k sebi. Mislim da sem kar zrela za svoja leta,imam načrte za prihodnost, ljubezen, nimam previsokih pričakovanj, postala velika ljubiteljica vrtnarjenja,kar mi je hoby.