Pozdravljeni!

Sem mamica 7 tednov starega fantka. Porod je bil izjemno naporen, po 12ih urah neznosnih muk v porodni sobi, so mi opravili carski rez, ki me je skoraj stal življenja. Domov so me spustili zelo hitro, doma pa se mi je zdravstveno stanje v enem tednu izjemno poslabšalo in tako sem končala v kliničnem centru (ker me v porodnišnici niso hoteli več). Tam sem ostala skoraj deset dni – brez otroka, ki je imel takrat komaj 14 dni. Otrok je ostal doma pri partnerju in tašči. Preden sem odšla v klinični center, je bila pri nas tašča cel teden (da mi bo pomagala), vendar sem fasala skoraj živčni zlom, saj se mi je dogajalo popolnoma enako, kot opisujejo mamice v temi ‘Tega več ne morem prenašat’ http://med.over.net/forum5/read.php?123,7523657 Ko sem odhajala v bolnico, me tašča nikoli ni vprašala, kako sem, obnašala se je tako, kot bi si celo želela, da me pobere, da bi si lahko prilastila otroka. Moj partner se je cel teden obnašal, kot da ima otroka z njo in ne z mano. Sedela sem doma, izolirana od njih kot nek izmeček oz. kot bi bila le inkubator za donosit jim otroka. Naj povem, da imava s partnerjem velike težave, se ne razumeva, stalno se prepirava (imava prave vojne), otrok je bil nenačrtovan, takrat sva se ravno ločevala, ko sem ugotovila, da sem zanosila. Najprej sem želela narediti splav, pa me je partner s poskusom samomora izsilil, da sem ga obdržala. Nosečnost je bila naporna in stresna, vendar sem otroka kljub vsemu neskončno vzljubila in bi se iste sekunde pod vlak vrgla zanj.

Zdaj pa nastopi problem. Moj otrok me namreč ne mara. Kadarkoli ga primem v roke, joče, kriči, se upira, brca z nogicami in rokicami, kot bi ga na živo odirala. Pusti se mi le previti in nahraniti. Dojila nisem, ker najprej nisem imela mleka, potem sem bila polna antibiotikov in zdravil, pa so mi rekli, da ne smem, v tem času pa sem mleko že izgubila. Ko torej končam s previjanjem ali hranjenjem, se začne jok in stok. Takoj, ko ga partner prime v roke, utihne, se umiri in zaspi kot jagenjček. Tako je vsakič, stokrat na dan.
Do otroka sem izjemno ljubeča, skrbna, stalno ga ljubčkam, mu pojem, se z njim neprestano pogovarjam, vse toplo in ljubeče, sem umirjena in srečna, srce mi poje, ko ga držim, vendar me je ta njegov upor izjemno prizadel, zato sem se nekajkrat razjokala do onemoglosti. Partner mi pravi, da sem neumna in živčna in naj se umirim, pa bo miren tudi otrok.
Naj povem še to, da sem zelo utrujena, saj od prvega dne, ko sem se vrnila iz bolnice, pospravljam, perem, kuham, ribam, skratka počnem vsa gospodinjska opravila, počivala nisem niti en sam dan. Ko partnerju omenim, da ne morem, da sem utrujena, mi reče, da je to moje delo, da sem ženska, in da mi itak nič ni (čeprav so mi zdravniki strogo zabičali mirovanje 6 tednov).
Naj omenim še to, da imava oba svoji podjetji, imava lepe prilive, lepo stanovanje, na ven izgledamo ‘popolni’, v resnici pa je stanje katastrofalno. Bolj kot odnos z njim 8ki sem ga že itak navajena), me skrbi otrok, ki me odbija. Srce se mi para, mislim, da bom kar umrla od žalosti.

Torej – kaj naj storim, da me bo dojenček sprejel?

Pozdravljena novopečena mamica!

Vse skupaj je po porodu vedno drugače, ko smo si predstavljali in zelo pogosto pride do preobratov, uvidov in čisto novih dilem, ki jih nismo predvideli.

Vaš težek porod je povzročil vašo dodatno telesno odtujenost od sebe. Žal vam niso znali pomagati k porodu, ki bi vas opolnomočil in povezal z otrokom, še dobro, da ste kljub vsemu zdaj fizično bolje. Vaša ločenost z otrokom v času zdravljenja me čudi, bolje bi bilo, da bi bil otrok z vami, četudi niste dojila. Morda se ni dalo drugače in včasih je pač bolje, da se mamica malo spočije. Vendar vi se ne spočijete, ne slišite svojega telesa, ki vam govori o utrujenosti.
Mirovanje 6 tednov, pomeni mirovanje 6 tednov. Torej previjanje otroka in drobni opravki je vse, kar bi vi morala zdaj početi, pa da sebe uredite, umijete in si pripravite kaj za pojest. Vse ostalo, pranje, kuhanje, pospravljanje bo pa treba prerazporediti, če se želite čimprej okrepiti in rehabilitirati. Vaš porod je bil naporen za vaše telo, enako nosečnost, po porodu ste imela dodatne komplikacije in zdaj je čas, da se posvetite sebi. Da se tudi duševno pomirite in sestavite. Čas bo zacelil vse rane.
Predlagam, da pokličete ali pridete na osebni razgovor, da narediva načrt, kako bi to izgledalo v vsakodnevnem življenju. Včasih pač ne moreš sam iz začaranega kroga.

Glede tega, da bi vas dojenček ne bi maral, se vam bodo oglasile mamice in povedale, da se to po nekaj mesecih vse povrne, otrok vas bo ponovno sprejel, zaupajte si. Včasih res pride do tega, da otrok čuti morda nek neznan vir nemira, morda spomin na težko obdobje v času poroda in ob njem, vendar to ne moremo zagotovo reči. Ni pomembno kako si razložimo takšno vedenje, pomemebno je, da vi vstrajate v negovanju in povezovanju z otrokom. Verjamem pa, da je res boleče in neprijetno, ko ne dobite pravega odziva na vaša ljubeča ravnanja. Moram pa vam povedat, da je to zelo pogosto v prvih treh mesecih, otrok ima sam s seboj toliko dela, da se navadi na nov ambient in nase, da je njegov nemir najpogosteje posledica lastnega notranjih vznemirjenj. Otrok se privaja okolju in sebi, vzpostavljajo se normalni prebavni procesi, mnogi fantje imajo že zgodaj krčke, navaja se na nek svoj ritem prehranjevanja in spanja, vse v okolju mu je novo in tuje, včasih se sam sebe prestraši, ko se zbudi, dojenčki verjetno tudi sanjajo oz. se mu porajajo spomini na življenje v trebuščku. Tako, da mamice in očetje pogosto s svojim ravnanjem niso edini faktor, ki vplivajo na njihovo razpoloženje, zato še iščejo medsebojne znake za sporazumevnje. Otroci še išejo načine, s katerimi bi sporočili, da se počutijo v redu in se učijo kako pritegniti pozornost, kadar jo potrebujejo, starši pa se učimo prepoznavati njegove grimase in iščemo nasmehe in prepozanvamo načine joka in jamranja, ki imajo različne namene.
Torej zgodnje starševstvo je ena sama uganka, otrok se sprašuje kdo smo mi, mi pa kdo so otroci in zelo pogosta so razočaranja, saj imamo različna pričakovanja. Torej ne zahtevajte od sebe in otroka preveč, saj se šele spoznavata in časa imata dovolj, vse bo še prišlo, zaupajte si.
Sreča pride s tihimi koraki potrpežljivim in ponižnim častilcem odnosov. Zaupajte v svojo moč in vstrajnost, vaša ljubezen bo odprla vrata povsod, kjer jo boste ponudila.

Za vajino partnerstvo bi pa čez čas predlagala partnersko svetovanje oz. terapijo, zelo pomaga mnogim oz. vsem, ki se je lotijo. Dilema s taščo bo potem kmalu nična, za zdaj pa držim pesti, da vas ta odnos ne bo preveč poškodoval.

Toliko za tokrat, če pa se boste še oglasila in želela se kaj več, vas z veseljem sprejmem na telefonsko ali osebno srečanje.

Ko sem brala vaš prispevek, priznam, da ste se mi zasmilili v dno duše. Resnično. Tudi sama sem imela podobno težak in muk poln porod, ki se je ravno tako zaradi bolečin končal s carskim rezom. K sreči se mi stvari kasneje niso tako zakomplicirale…
Ampak središče te zgodbe ste vi. To, da vas otrok ne mara, se mi ne zdi osnovni problem. Kot vam je že gospa Radmila napisala, je tak odnos otroka le začasne narave. Verjamem, da vas tak odnos trenutno zelo, zelo boli. Otrok prav gotovo ni naperjen proti vam osebno, menim le, da je v času, ko sta bila narazen, razvil nekakšen obrambni mehanizem. Prav gotovo bo prešlo, do takrat pa vas bo vse to terjalo od vas precej potrpežljivosti in verjetno tudi žalosti. Niste pa napisali, če ste kdaj z otrokom sami in če takrat tudi joka. Prav gotovo pa ni res to, da vas ne mara!!!

Drug, precej večji problem, se meni zdi vaš odnos s partnerjem oziroma partnerjev odnos do vas. Če se lahko malce ostro izrazim, meni se zdi njegov odnos porazen, ponižujoč in v vsakem oziru nesprejemljiv do novopečene mamice, sploh če ste imeli takšen hud porod in takšne težave po porodu. To se vam ne bi smelo dogajati, da človek, ki naj bi vam bil blizu, ne razume, da morate mirovati, da ne morete delati. Kot bi bil človek iz ne-vem-katerega veka (misleč, da je vse znotraj hiše žensko delo), če pričakuje, da bo ženska po porodu z malim otrokom morala opravljati vse tisto in vse isto kot prej. Noro! Na dušo vam polagam, ne sprejmite takega trpinčenja. Resnično, moj nasvet je: da na dolgi rok ne morete in ne smete prenašati takega odnosa, saj to ne more prinesti nič dobrega ne za vas, ne za otroka. Oba z otrokom bi sedaj potrebovala varno, prijetno okolje, kjer bi se lahko sprostila, spočila, enostavno uživala v miru. Vi pa ste stalno napeti in žalostni… Joj, joj. Gospa Radmila napisala, da bi vidva s partnerjem nujno potrebovala partnersko terapijo in to po vašem pisanju drži kot pribito. Če želita rešiti vajin odnos, morata to pričeti takoj. Če pa ne bosta, ker partner verjetno ne bo želel (ker se ne bo strinjal, da sploh obstoji kakšen problem), potem resnično morate z otrokom čimprej iz takšnega okolja. In naj vam ne pride na misel, da bi šli sami, brez otroka.

Nič niste napisali, kje imate vi svojo mamo? Imate morda s svojo mamo v redu odnos? Morda vsaj v toliko, da se lahko (začasno, z otrokom) zatečete k njej? Če pa nimate te možnosti, pa ste napisali, da imate lepe prilive, kar vam verjetno tudi omogoča, da se v primeru, da se z otrokom zatečete drugam, za določen čas dobite kakšno prijetno gospodinjsko pomočnico (kakšno dobro, materinsko starejšo gospo…).

In kakorkoli že boste ravnali, ne pozabite nase. Gospa Radmila vam je napisala, da ste tudi vi precej ranjeni (zaradi mnogih dejavnikov) in v resnici ne bi bilo slabo, če se zatečete k kakšnemu strokovnjaku po pomoč. Sama sem se zaradi depresije in stresnih dejavnikov v nosečnosti morala zateči po pomoč k psihiatru. V času obiskovanja psihiatra se mi je odprlo ogromno stvari, nekako sem končno našla pot oziroma smer, kako delati na sebi, da bo nekoč boljše. Seveda pa ne more biti boljše kar čez noč, potrebno je res dolgotrajno delo na sebi, potrebna je velika volja in vztrajnost, upanje, da nekoč BO boljše! Verjemite, tudi vaju z vašim malim fantkom to še čaka! Še danes pa menim, da je bilo to, da sem se zatekla po strokovno pomoč, ena boljših potez v mojem življenju. Če ne drugega, dobi človek vsaj tam neko varno zavetje…

Pa srečno, držim pesti za vašega fantka in vas!!

Morda samo še tole: dokler se stvari korenito ne spremenijo, si kar svobodno vzemite čas za počitek, ne obremenjujte se, če je kaj narejeno ali ne!! Ne imejte slabe vesti, če ni skuhano, pospravljeno,…, če vam zaradi tega kdo pametuje. V tem trenutku je pomemben vaš počitek in posledično vaše zdravje, počutje in življenje ter seveda, da je v osnovi poskrbljeno za fantka. To je tudi vaša trenutna edina obvezna naloga in prav nič drugega!

Po dolgem času se vam spet oglašam, s še bolj srhljivim nadaljevanjem… vnaprej se opravičujem, ker bom dolga.
Najprej pa bi se želela zahvaliti za oba odgovora, ki sem ju z veseljem prebrala in sem zanju resnično hvaležna, hkrati pa se iskreno opravičujem, ker se nisem oglasila že prej. Enostavno nisem imela moči vse doživeto ponovno zlivati na ‘papir’.

Če bi v času pisanja prvega sporočila vedela, kaj vse se bo zgodilo do danes, bi takrat z otrokom pobegnila v mišjo luknjo.
Tako, kot ste napisali, se me je otrok čez čas privadil in se me ni več otepal. Navadil se me je tudi zato, ker smo imeli izjemno razredčene obiske tašče do otrokovega tretjega meseca, ker sta se najini mami na smrt skregali, ko je moja mama videla, kako me tašča sistematično uničuje. V času, ko sem bila v kliničnem centru in so mi tam reševali življenje po porodu, je tašča doma pazila na otroka in me niti enkrat ni poklicala, da bi mi sporočila, kako je z njim. Če sem želela kaj izvedeti, sem mogla klicat svojo mamo, ta je klicala njo, oz. je šla do nje in otroka in potem mi je poročala, da je vse super fajn – tudi, če ni bilo, je vseeno rekla, da je vse čudovito, ker ni želela, da bi me skrbelo, saj je bilo moje življenje na nitki. Nekega dne, ko so zdravniki sporočili, da sem ven iz nevarnosti, in da bo z mano sčasoma vse ok, pa dobim klic od tašče, ki me je najprej izredno prestrašil, potem pa tako sprovociral (namerno), da so me komaj pomirili in prepričali, da ostanem, če hočem ozdraveti. Dodelili so mi tudi psihiatra. No, takrat je moja mama znorela, ker je bilo vsem jasno, da je tašča razočarana, ker sem preživela in mi bo mogla vrniti otroka. Ženski sta se na smrt skregali in tako smo imeli dva meseca mir pred njunimi obiski. Ko pa je otrok dopolnil tri mesece, se je začela najhujša nočna mora, ki traja še danes.

Partner mi itak nikoli ni bil v oporo, vznemirjal me je tako v porodnišnici kot v kliničnem centru, je izjemen egoist, popolnoma nezmožen empatije. Je sin edinec, za katerega sem vedela, da je zelo navezan na mamo, vendar sem šele s prihodom otroka ugotovila, da njun odnos presega vse mamine sinčke, vse ojdipove komplekse in dejansko že meji na incest.

Vse od poroda pa do danes se z mamo obnašata, kot da je to njun otrok, jaz sem mu samo varuška za čez teden, ko otrok za cel vikend (ali več, če so prazniki) v celoti pripada tašči. Od otrokovega tretjega meseca naprej mi ga partner jemlje in odpelje skoraj 100 km stran k svoji mami, vedno najmanj za dva dni. Tudi, če nisem pustila, in če se na smrt skregava – njegova mama mora dobiti otroka. Ko nisem pustila, da mi otroka odpelje in sem šla z njima, sem morala spati v ločeni spalnici sama, partner itak vedno spi v svoji nekdanji otroški sobi, otrok pa spi med taščo in tastom v njuni zakonski postelji. Če sem vztrajala, naj mi vrnejo otroka, da bo spal z mano, sem bila vedno nehvaležna prasica, ki ne zna cenit, da mi njegova mama hoče samo pomagat, da se spočijem. Čeprav sem milijonkrat povedala, da meni od otroka ni treba počivat in naj mi ga vrnejo, njegova mama enostavno začne jokat in je zgodba zapečatena – otrok pripada njej. Spi pri njej in pika. Tako je bilo čisto vsak vikend. Ko otroka ni vzel tja, so oni prišli k nam, spala sem v dnevni na kavču, tast in tašča pa v najini spalnici – z otrokom v sredini. S tri mesečnim dojenčkom! In to vse traja še danes. Če sem vztrajala, da spi vsaj v svoji posteljici, ga je po kakšni uri vedno vzela ven. Partnerju je to normalno, obtožuje me, da sem zlobna, ker jim nagajam.
Tašča je enkrat prišla na idejo, da ji ga pustimo čez počitnice. Ko sem rekla, da to ne pride v poštev, mi je očitala, da jaz ne morem brez njega, a ona pa da lahko?

Naj povem še to, da tašča vedno hujska svojega sina (ki živi z mano že nekaj let in ima z mano tudi gospodinjstvo in otroka), naj kar k njej prinese svoje perilo (in od vnuka, seveda), da jima bo ona prala in likala. Perila od otroka nisem pustila nosit in tudi njej sem rekla, da otrokove oblekice perem samo jaz, on pa veselo vsak vikend odpelje 100 km stran svoje perilo, da mu ga mamica opere in zlika. Kljub temu, da mu perem in likam tudi jaz in mu tega nikoli nisem odrekla. Njegova obramba je, da njegovo mamo to osrečuje in da on rajši vidi, da ji naredi to zadovoljstvo. Nazaj pride z nekaj tupperware posodicami golaža, da revež ne bo lačen čez teden. Ker tudi njeno hrano je treba jesti. Vsakič, ko je prišla k nam, je kljub temu, da je bilo stanovanje čisto, vedno vzela sesalec in krpe ter še enkrat počistila za mano. Vse, kar imamo, jemo, in kjer živimo – pri vsem tem mora bit njena zadnja.
Slišita se nekajkrat na dan, poroča ji čisto vsako najmanjšo podrobnost, ki se zgodi v našem stanovanju, celo tako daleč gre, da me tašča recimo pokliče in mi pove absurdnost, kako jo je njen sin poklical in me pohvalil, da sem lepo spucala bajto, in da mi bo za nagrado kupil kakšno revijo, ko pride iz službe.

On ne zdrži niti enega samega vikenda, ne da bi šel domov k mami. Tam ne dela ničesar. Leži na kavču in uživa, ko mu mama nosi na mizo tisoč in eno vrsto hrane, ko mu pere, lika in razkazuje otroka po vasi. Tudi skrb za otroka v celoti prepusti njej. Mama je kraljica, svetnica, ki se ji moramo vsi klanjati in jo občudovati. Na začetku zveze je celo jokal kot dojenček, če se včasih nisem strinjala, da pa je njegova mama res v vsem največja svetnica.

Ko sva bila en teden na morju, so bili prvi trije dnevi tako grozni in moreči (ker ni vedel, kaj bi počel z mano in otrokom), cel čas smo se kregali, skoraj sva se pobila, dokler nisem rekla – ok, lahko pokličeš mamo in očeta, da pridejo k nam. Ko so prišli, se je partner na novo rodil, razcvetel, ko je gledal, kako je mamici omogočil kopanje in igranje z vnukom na plaži (ker se je pred tem mislila razpočit od žalosti in joka, ker ne bo zraven vnuka na morju). Aja – ne reče mu vnuk (samo, ko zaradi moje prisotnosti izrecno pazi, kaj govori), ko se spozabi, ga kliče ‘moj otrok’. Npr.: Oni bojo meni mojega otroka prepovedali, oni bojo mojemu otroku to, ipd.

Ker me partner že skoraj dve leti sistematično odtujuje od otroka, se to seveda pozna na najinem odnosu. Ponovno se je začelo dogajati, da me je začel otrok zavračati (tudi, ko je imel že skoraj leto in pol), vsakič, ko se je po dveh dneh vrnil od tašče, me sploh ni prepoznal, ni vedel, kje je, kdo sem, ni hotel k meni, potem sva čez teden ta odnos popravljala in na koncu tedna spet isto. Nasilna odtujitev. Enkrat pa se je zgodil preobrat – ko je v nedeljo zvečer spet po dveh dneh odsotnosti prišel domov, se me je tako oklenil, da me ni hotel izpustiti. Očitno je končno dojel vzorec trganja od mame. Ko sem se šla stuširat, je tako silovito jokal in kričal pred vrati kopalnice, da je pomodrel in pobruhal po tleh. Takoj sem priletela ven, da ga pomirim, partner pa je začel na vso moč vpiti name, da poglej, kaj si naredila z otrokom, čisto si ga priklenila nase, samo zato, da ga ločiš od nas, da to ni normalno, iztrgal mi ga je iz rok in rekel, da ga bo vpisal v vrtec, samo zato, da ga odvadi od mene. Nikakor mu nisem mogla dopovedati, da se je otroku ‘utrgalo’, ker hrepeni po meni, pa mu on tega ne dovoli, ker ga neprestano trga od mene, in ker ga navaja na to, da je njegova mama v bistvu njegova babica in ne jaz, zato je otrok zmeden in sploh ne ve, katera je zdaj tista prava. Cel naslednji teden je otroka vsakič, ko se je ta napotil k meni, zgrabil za roko in ga potegnil k sebi ter ga zamotil z igračko, da je pozabil, da je želel k meni. Grozljivka.
Tašča ne more prenesti dejstva, da bi jaz kupila kakšno stvar več otroku, kot mu jo kupi ona. Tako se zgodi, da mu jaz kupim kahlo, partner ji to nemudoma sporoči in takoj mu kahlo kupi še ona (in imamo dve), jaz kupim kapo, takoj naslednje snindenje mora še ona kupit kapo, šal in rokavice, kupim avto na daljinca, takoj dobi še njenega – seveda vse večje, boljše in dražje. Doma imamo tono stvari, navlake, ki je otrok ne pogleda niti za pet sekund, oblačil, ki jih ne bo nikoli uspel obleči, vse podvojeno, potrojeno. Celo tako daleč gre, da mu kupuje velike igrače (traktorje, kopače), primerne za 4 letnike – vse vnaprej, da bo ona prva, da je kdo ne prehiti. Isto je s kostumi za maškare – kupi nekaj mesecev prej, da bo zagotovo nosil njenega, ker ve, da ne bom kupila novega, če ga že ima.
Ko mu je kupila nov ruzak, je partner takoj rekel, da bo zdaj imel tega za v vrtec (in ne mojega, čisto novega, ki ga je imel do zdaj). Ko partnerju omenim, da to ni normalno, mi odvrne, da sem samo ljubosumna, ker mu moji ne kupujejo toliko. Po njegovem, ni boljše mame temu otroku, kot je njegova mama.
Zadnjič otrok ni šel dva dni v vrtec, ker je bil bolan – ampak za vikend ga je bolnega odpeljal k svoji mami. Ko sem znorela, da otrok ima svojo mamo, ki ga je dolžna pazit bolnega, in da mi ga ne sme odpeljat, mi je odvrnil, da ima tudi on svojo mamo in bo že ona pazila nanj čez vikend.

Poleg vsega tega me partner stalno zaničuje, sem kurba, umazanka, smrdljivka, ki cele dneve spi in drka pizdo. Delam od doma, zato da lahko stalno poksrbim za otrokove potrebe (da ima vse skuhano, ko pride iz vrtca, da sem z njim, ko zboli, ipd., da ga čuvam, ko gre partner na treninge, saj sam še nikoli ni preživel enega celega dneva sam z njim).
Ko sem mu enkrat omenila, da sta otrok in gospodinjstvo od obeh, in če mi lahko malo pomaga, je odvrnil, da so dali oni 20.000€ več pri stanovanju, in da sem dolžna to odslužit. Poleg dejstva, da sem baba, in da je tudi brez tega večjega deleža, to itak moja dolžnost.

Večkrat sem bila že na socialni, pri društvu za nenasilno komunikacijo, poklicala sem mu tudi že policijo – kriminalistka ga je ovadila zaradi družinskega nasilja, ne zaleže nič. On še vedno dela vse, da bi otrok pripadel njegovi mami.
Tudi postopek za ločitev in tožbo za dodelitev skrbništva sem že vložila, vabljena sva bila na predčasno obravnavo na socialno, pa se je tako grdo lagal in me prikazal kot psihopatko, da bi šle še serijskemu morilcu kocine pokonci. Ko sem se poskušala zagovarjati, je socialna delavka čisto znorela in zagrozila, da nama bo obema vzela otroka in sodišču predlagala rejništvo.
Tip nikakor ne pristane na to, da skrbništvo dobim jaz in zagrozil mi je, da bo poskrbel, da pristanem celo v zaporu, da mi bo firmo spravil na kant, da bom bankrotirala. Ničkolikokrat je ponovil, da mi ne da skrbništva, ker ne bom jaz odrejala njegovi mami, kolikokrat in kdaj ga bo videla.

Kako je možno, da neka izobražena podjetnica, ki zaposluje kar nekaj ljudi in uspešno vodi dve podjetji, posluje z največjimi svetovnimi multinacionalkami, vse z lahkoto leve roke, nikakor ne more ob sebi obdržati svojega otroka?
Ko sem sprožila postopek ločitve in tožbo za skrbništvo, sem ju v upanju, da mi bodo institucije pomagale, da bom končno lahko v miru zaživela ob še ne dve letnem otroku, brez strahu, kdaj mi bo spet nasilno iztrgan iz naročja, zdaj pa mi še oni grozijo, da mi ga bojo vzeli.

Sem čisto na robu z živci. Če mi vzamejo otroka, je moje življenje končano. Kaj naj storim, kam naj se obrnem?

Konkretno ti ne bom znala pomagat, sem se pa dobesedno zgrozila, ko sem brala tvoje pismo. Glede na to, da sem mamica dvema škratkoma… si ne predstavljam, da bi se mi to dogajalo.
Jaz bi samo rekla: čimprej spokaj, popokaj in čim dlje stran. To ni normalna familija! In ne vem kako, da nisi tega opazila že predno sta se odločila za otročka?! Vem… zdaj je, kar je… ampak resnično… čimprej STRAN od vseh treh!!! To ni zdrav odnos. To ni normalen odnos… niti med njimi, niti do TVOJEGA otroka, niti do tebe! Resnično ti želim vse dobro-da zdravo in normalno zaživiš s svojim sončkom in uživaš z njim, kot se spodobi za mlado mamico!!!

Draga nesrečna sicer ne več novopečena mamica, pa vendarle!

Materinstvo je v teh prvih letih kar izziv za vse mamice.
Postati starš ni enostavno, nova odgovornst močno vpliva na partnerstvo. Vse je odvisno od stabilnosti in toplina, ki jo znata partnerja ustvariti, od delitve vlog, medsebojnega spoštovanja in predvsem spoštovanja otrokovih potreb. Na uspehe v starševstvu vpliva tudi socialno položaj, pa seveda zdravje in tudi kariera oz. poslovne obveznosti. Gre za medsebojni vpliv, lahko postanemo bolj zreli v poslovnem svetu, če smo tudi starš, lahko smo bolj ljubeča partnerica, boljša gospodinja, bolj zagrizena rekreativka, kreativka ali karkoli, lahko pa ravno obratno. Če ostanemo brez partnerja, če smo brez službe je seveda še veliko težje. Pa poglejmo, kje ste vi nesrečna.

Na veliko služb ste se že obrnila, tudi nekaj mnenj mamic ste dobila na tem forumu, še več pa kje drugje. Poveste, da se stvari stopnjujejo. Gotovo zato, ker delujete na isti način, kakor tudi vaš partner.
V bistvu se bojujeta za otroka, namesto, da bi zanj skrbela. Morda zdaj ni tako važno, kdo je začel in kdo pretirava v katero smer, dejstvo je, da otrok živi v napetem tudi včasih nasilnem vzdušju, kar vsekakor ni dobro zanj. Otrok, ki sta ga povila, je vama dan v varstvo in nego, ponužno ga čuvajta in se povezujta v tej vlogi. Če vaju ta vloga razdvaja in se nagibata k razdiralnemu vedenju, posesivnosti, kontroliranju in medsebojnemu obtoževanju, iskanju pravične rešitve sta zgrešila.

Ne bi bilo prav, da bi se vidva prepirala za to, kdo ima prav, otrok, ki je vmes bi pa trpel in čutil dolgotrajno napetost in boj med vama. Nočem si predstavljati, kako to vpliva na njegovo razmišljanje, kakšen je svet, kaj je ljubezen in sprejemanje, na njegovo čutenje, kaj je varnost, toplina in na njegovo telo, kje je moja moč in radost.

Sprašujete se:
Kako je možno, da neka izobražena podjetnica, ki zaposluje kar nekaj ljudi in uspešno vodi dve podjetji, posluje z največjimi svetovnimi multinacionalkami, vse z lahkoto leve roke, nikakor ne more ob sebi obdržati svojega otroka?
Ko sem sprožila postopek ločitve in tožbo za skrbništvo, sem ju v upanju, da mi bodo institucije pomagale, da bom končno lahko v miru zaživela ob še ne dve letnem otroku, brez strahu, kdaj mi bo spet nasilno iztrgan iz naročja, zdaj pa mi še oni grozijo, da mi ga bojo vzeli.
Sem čisto na robu z živci. Če mi vzamejo otroka, je moje življenje končano. Kaj naj storim, kam naj se obrnem?

Prosila bi vas, če se čimprej odločite in prijavite na terapijo zase osebno. Verjetno zdaj nista zrela za partnersko terapijo, za pogovore med vama bi svetovala mediatorja. Oboje je nujno in potrebno čimprej.
Sama ne boste mogla iz te zagate, je zdaj že preveč poglobljena. Nočem vam reči, da niste delala prav, ko vam predlagam terapijo, ta vam bo pomagala, da vidite, kje ste in se odločite kam želite pridet.
V bližini svojega kraja boste gotovo našla terapevta/tko zase in prosim da sprejmete ta predlog dobronamerno. Vse institucije vam niso mogle pomagati, saj gre za postopke pri urejanju odnosov, vi pa zdaj potrebujete najti svojo smer, sebe in kako se vest in kako videt ta kaos v katerem živite. Stres je gotovo hud, tako za vas, otroka in za partnerja, vi lahko poskrbite samo zase. Ni prav, da ostaja tako in se stvari poglabljajo, potrebna je sprememba videnja situacije. Morda se da vaše odnose in bolečine umiriti, zdaj je pravi čas, da tudi molite za dobrotljivo srečo prazničnega časa. Bodite pozorni na to, kaj vse lepega vam je ta čas prinesel, kaj vse dobrega ste s partnerjem doživela, kaj dobrega je v tem, da vam tašča zelo pogosto čuva otroka. Pravite, da imate vsega (igrač, oblek…) preveč, morda je čas za zapakirate polovico stvari in jih podarite mamici v pomanjkanju, boste videla kako boste vesela, ko boste koga osrečila, morda je čas, da se vsi trije objamete in doživite skupen čas, vsaj nekaj minut na dan, te dni. In ja pozorni bodite na dobre stvari, ki so bile in bodo še.
Ni pomembno imeti svoj prav, pomembeni so vaši odnosi in ljubezen, odpuščanje in mir ob njih. Odnosi nas morajo bogatiti, ne razdirajo naš mir.

Res vam želim, da vam uspe najti svoj mir in ljubečo moč podeliti med svoje ljudi. Obrnite ploščo, iščite mir, poiščite si podporo pri tem in namesto, da imate prav se imejte nežno s seboj!

Seveda lahko tudi pokličete na telefon za podporo v obporodnem obdobju.

Že nekaj dni premišljujem, kako naj ti diplomatsko predstavim svoje razmišljanje. Vesela sem, da se je v tem času oglasila ga. Pavlovič in podala odgovor, ki je podoben mojemu.
Tudi sama sem se borila za skrbništvo nad otrokom, saj je bivši zapadel alkoholizmu. Tudi jaz sem vložila tožbo za ločitev in dodelitev skrbništva in bila povabljena na CSD. A kljub temu da je bivši lagal, govoril o mojih (domnevnih) psihičnih težavah in me predstavljal kot kakega psihopata, sem imela po koncu razgovora socialno delavko na svoji strani. Ne morem si niti predstavljati, kaj sta s partnerjem počela, da vama je vajina socialna delavka zagrozila, da bo vajinega otroka dala v rejništvo.
Kot je že zapisala ga. Pavlovič, oba s partnerjem delujeta enako: ne tebi ne njemu ne gre za dobrobit otroka, temveč za lastništvo. Nemočen otrok vama je bil dan v oskrbo, vidva pa se kot kaka 7-letna otroka tepeta, čigava je zdaj ta igračka.
Pri vsem skupaj pa je še najbolj žalostno, da se predstavljaš za “izobraženo podjetnico”: mar ne bi kot taka morala kazati vsaj za odtenek več zrelosti?

Res žalostna zgodba…. Tudi jaz imam izkušnje z zelo težkim porodom in še težjim poporodnim obdobjem. Vse kar ti lahko rečem je, da mama si samo TI ! Uporabi vsa svoja znanja, izkušnje, teorijo in sposobnosti, ki jih imaš za to, da boš lahko SREČNA NOVOPEČENA MAMICA. Ne smeš dovoliti, da drugi počnejo s tvojim otrokom kar se jim zljubi. Otrok je tvoj in možev. Potrudi se, da bo to majhno nebogljeno bitjece to čutilo!

Jaz sem pa kar malo zgrožena nad zadnjimi odgovori. Kot mati si ne morem predstavljati da bi se že od poroda morala boriti da postanem mati lastnemu otroku. Ampak da me potem še na forumu na kateremu naj bi našla zavetje popljuvajo, da kaj se grem da si lastim lastnega otroka?

Jaz ravno mislim da se ta mamica ne bori ZADOSTI. Ker je žal copata nad copatami klub vsej izobrazbi in uspehu. Naj se nauči od svoje mame, le-ta se je kot levinja borila ampak zdaj je žal daleč stran. Pregnana. Zakaj pa otrok ni vsak drugi vikend pri njej?

Med branjem obeh avtoričinih sporočil sem bila večino časa na njeni strani in se mi je zdelo nezaslišano, kar se ji dogaja. Potem pa sem prišla do dela zapisa, v katerem opisuje, kako je njej in partnerju socialna delavka zagrozila, da bo njunega otroka dala v rejništvo. Takrat sem se zavedela, da ves čas berem avtoričino plat zgodbe in da je dogodek na CSD še najbolj objektiven del obeh sporočil.

Kot sem že navedla, sem se tudi sama znašla tako na CSD kot na sodišču, kjer sem se bila pripravljena z vsemi štirimi boriti za skrbništvo nad otrokom, saj je otrokov oče podlegel alkoholu. Na oba konca je bivši prišel trezen. Oba sva povedala svojo plat zgodbe. On je recimo pripovedoval, da sem psihično nestabilna, da sem agresivna do otroka in podobne nesramnosti. A kljub temu sem do polnega skrbništva prišla brez težav, on pa ima stike z otrokom lahko le pod nadzorom. Zaradi načina, kako me je obrekoval, in zaradi mojega odziva so v celoti verjeli moji plati zgodbe.

Ravno zato se mi zdi, da je odziv socialne delavke iz avtoričine zgodbe pristen in da pove marsikaj o avtoričinem odnosu do otroka. Socialni delavki je namreč hitro postalo jasno, da sta tako ona kot partner enako problematična.

Tako je. Ne boriš se zadosti…
Prva napaka je bila storjena že s tem, da si klonila pod pritiskom praznih groženj, da se bo partner ubil. Pa naj se, če se hoče, en bedak manj. 😉 (pa itak se ne bi, za samomor je potreben pogum, tvoj partner pa se oklepa krila svoje matere, ne. ;)). Saj ne more odločati o tvojem telesu in o tvojem življenju. Ali pač?! No, ti si se mu žal dovolila izsiljevati.
Morala bi iti narazen, kot sta nameravala in je to to. In če si nameravala narediti splav, bi ga. Bolje to, kot pa roditi otroka v nezdravo okolje.
Si se pa odločila graditi na zvezi, ki je že v osnovi gnila. Dovoliš, da te partner zaničuje in ne ceni, da ti proti tvoji volji jemlje otroka k svoji mami… To je prešlo vse meje. Nimaš nadzora nad svojim življenjem. Obkroži se z ljudmi, ki ti DAJEJO ENERGIJO IN TE IMAJO RADI, ne pa s temi, ki ti uničujejo življenje. Življenje je tvoje in je prekratko za take bedarije. Pridobi na samozavesti! Moje mnenje je, da nimaš nobene notranje moči, nobene avtoritete. Rabiš odločnost!!!! (Odločnost pa ni v vpitju in agresiji, temveč veje iz človeka. Nekdo lahko nekaj zelo mirno pove na način, da se mu noben ne bo upal oporekati. To je nekdo, ki lahko samo s pretečim pogledom nekomu pove, da je prestopil mejo….)
Vsak dela s tabo kot mu paše, noben nima spoštovanja! Otrok je tvoj in pika. TI si njegova mama, ti si ga težko rodila, ti si ga nosila pod srcem. In bi ga bila morala biti sposobna zaščititi! Kakšno zaščito pa mu nudiš, če ga sploh ne zmoreš obrdžati ob sebi? Nikakršne! Otrok bruha in je v stresu, vse skupaj ga ubija! Vidi, da se starša ne marata, čuti to! Sliši prepire! Zmeden je in prestrašen ker mu skuša tašča nadomeščati mater… Res se mi prav smili..:( in verjemi, da te ima rad. Samo naj ima rad mater, ki se zna postaviti zanj in mu bo znala zagotoviti okolje, ki bo nanj pozitivno vplivalo! To si mu dolžna.

Do sedaj nisi naredila nič. Vzemi vajeti v svoje roke. Začni živeti svoje življenje. Zdaj. Nikoli ni pravega trenutka, zato ne čakaj. Brez pardona pobaši otroka in pojdi k svoji mami, nato pa si najemi manjše stanovanje. Prekini stike z bivšim, ne pusti se mu več manipulirati. To, da je prispeval svoj spermij, ga še ne naredi očeta v pravem pomenu besede. Zato nehaj upati, da se bo kdaj poboljšal, ker se ne bo. Ljubezni od njega tudi ne pričakuj. Bedak je bedak.
Moški bi moral s tabo ravnati kot s KRALJICO! In samo to si zaslužiš, nič manj!!!!! Dovoli si biti srečna. Samo ti si odgovorna za svoje življenje in otrokovo. Spremeni nekaj, ukrepaj.
Ne čakaj, da se bodo drugi poboljšali, prej se bo tvoj sin postaral.

Pa srečno!

Joj, to je pa res kaotično. Najbolj se mi pri vsem tem smili otrok, ki počasi in vztrajno raste v eno zmedeno osebnost. Sicer upam, da si si do sedaj že našla pomoč, ob kateri vsi trije počasi in vstrajno napredujete.
Draga mamica, bodi najprej mama svojemu otroku. Bodi ljubeča do njega in do sebe in vse ostalo bo prišlo sproti. Ceni pomoč, ki ti jo ponudijo, če jo pa trenutno ne potrebuješ, lepo prosi za “drug termin” ko ti bo resnično prišla prav. In tud pokaži resnično hvaležnost (skromno in prisrčno).
Jaz sem se v stiski obrnila na gospo Vlasto Kuster. Njena terapija mi je odprla vrata v ljubeč odnos najprej do same sebe, zraven pa sem si pomagala z verskimi resnicami in z dejtvom, da brez odpuščanja človek ostaja zvezan in ne more napredovati.

Želim ti vse najlepše, najprej tebi in tvojemu otroku, zraven pa tudi otrokovemu očetu, saj igra zraven ne zanemarljivo vlogo. Naj ti zaupam, da jaz biološkega očeta ne poznam in bi marsikdaj dala vse, da bi ga le imela… (preberi si kakšno resnično zgodbo tudi na to temo… kakšne čustvene rane nosimo “prizadeti otroci” – mogoče ti bo to vlilo moči, da resnično delaš v dobro svojega otroka).

Srečno!

Pozdravljena,
pravkar sem prebrala tvoj post, ceprav je star ze dve leti. Zdi se mi nujno, da odgovorim. Verjamem, da zivljenje ni eno samo in ne verjamem v nakljucja. Vsak clovek se v nasem zivljenju oz. zivljenjih pojavi z nekim namenom.
Z ljudmi, s katerimi imamo neporavnane racune iz prejsnjih zivljenj, moramo racune poravnati v tem zivljenju.
Detece se je odlocilo priti k tebi ker za svojo rast rabi taksno izkusnjo. Tvojo negotovo situacijo in stres v casu nosecnosti je otrok zivel skupaj s tabo. Ze sama misel, da se ga hoces znebiti ga boli. Ampak rada ga imas, prepricaj ga da je moc tvoje lnubezni mocnejsa od njegovega strahu.
Da bos vedela o cem govorim, preberi knjigo Jana Erika Sigdella: Regresija in pot v prejsnja zivljenja.
Vse dobro in obilo ljubezni ti zelim,
Natasa

Pozdravljeni!

Prebiram podobne teme na forumih a enostavno ne pridem do odgovora. Sama sem se znasla v res zalostni situaciji, saj imam obcutek da me moj otrok ne mara. Vsi govorijo kako so otroci naklonjeni mamicam, a pri mojemu sem jaz na zadnjem mestu. Star je 13 mesecev in ze oc rojstva se z njim res ogromno ukvarjam. Vsak dan mi je z njim nekaj posebnega in vsak trenutek poskusam izkoristii, da se z njim igram, skrbim zanj in ga osrecujem. Vendar opazam, da je otrok veliko raje z drugimi kot z mani. Ko sva sama je vse ok, ko je nekdo drug v blizini pa ne dovoli da bi ga jaz vzela k sebi. Oce veliko dela in ko pride domov ga je neizmerno vesel. Ko imam jaz opravke in pridem zvecer domov pa ne pokaze veselja. Ce ga zelim stisniti k sebi ne zeli od oceta. Prav tako je vesel babic in dedkov, le mene ne. Vem, da je to otrok in ne dela to nalasc, ampak me to res boli. Trudim se biti mocna, ampk vsakic ko me zavrne sem prizadeta, ceprah poskusam to skriti. Upam, da ne bom delezna napada, kod da sem egoisticna. Res sem vesela, da ostale clane tako lepo sprejema. Ne vem pa kaj delam jaz narobe, kajti sigurno se skriva nekje problem v meni, a ga na najdem. 🙁 Vcasih se pocutim tako nesposobna mamica. Prvic vidim, da se otrok mame ne razveseli.

Hm. Če bi ti svetovala po lastni izkušnji, bi napisala, da zna pri fantkih biti tako. Mama bi ga samo lepila na sebe in lubčka la in objemala, vsi ostali pa se obnašajo drugače..sploh z očki je vedno več akcije in bolj intenzivno druženje, kot z mamo.
Mislim, da imaš bolj probleme sama s sabo, nizko samopodobo in ker ti otrok pomeni največ na svetu, po tihem umiraš v sebi, ker imaš občutek, da te nima rad. Pa te ima. Še kako močno.

Morala še boš prilagodit svoji vlogi. Si mama. Otrok pa dovolj star, da pokaže svojo voljo in interese. Ampak to še ne pomeni, da te nima rad…pomeni,da je družaben in uživa v družbi drugih oseb, družine.
Al se s tem spijazniš al pa poiščeš kako pomoč. To je edino.
Če te lahko še potolažim. Dosti več se bo objemal in te pocartal tam po 13.letu…Moj je 16 in ni lepšega občutka, ko se mi obesi okoli vratu “Mamiiiii” in razlaga o svojem dnevu v šoli.