Med.Over.Net

Mejna in narcistična osebnostna motnja - za svojce

Odgovarjajo: • dr. Leonida Zalokar, univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Je odnos z vašim bližnjim poln nenavadnih preobratov in nihanj? Se bojite nenadnih izbruhov jeze, neracionalnega obtoževanja, čustvenega izsiljevanja ali podobnih dejanj, s katerimi vas skuša bližnji prisiliti, da zadovoljite njegovim pričakovanjem. Ste vedno dežurni krivec za vse ali pa se počutite pretirano odgovorni za vašega bližnjega?
Potem obstaja možnost, da ima vaš bližnji značajske lastnosti mejne ali narcistične osebnostne motnje.
Forum je namenjen bližnjim in svojcem ter je nadgradnja strategij preživetja iz knjige Čustveni vampirji.

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Leonida Zalokar

Moj partner ima MOM

Default avatar

regratovalucka

Super, da smo tudi v Sloveniji dobili forum, kjer se lahko pogovarjamo o mejni motnji osebnosti. Zanimivo je, da nas večina misli, da so motnje osebnosti nekaj lahkotnega...v smislu je pač kolerik in ne nekaj, kar lahko res močno ogroža nas in našo družino....pa res težko je razumeti kdaj živiš z nekom, ki dejansko nekih stvari ne zmore....
Jaz sem spoznala svojega moža pred 15 timi leti, imava dva super otroka, ki pa sta morala ( žal) prenašati kar nekaj najinih razhajan, prepirov in mojih obupnih in nemočnih solz. Nikakor mi ni bilo jasno, zakaj ga ne uspem zapustiti...večina prijateljev je nad mano dvignilo roke, zato sem se še bolj zapirala vase. Dokler nisem izvedela za mom - takrat so se počasi začenjali sestavljati koščki... pa zdaj ni vse idealno, je pa mnogo lažje.

In v čem je bil 'keč' - moj partner je bil idealen, ljubeč, prisoten, ob njem sem se počutila kot izjemna ženska....super za pogovor, šarmanten. Potem pa kar na enkrat, kot da bi obrnil gum je lahko popolnoma spremenil odnos npr. če sem iz službe zamujala 15 minut - iz službe ( čeprav me je v službo poklical 10x - dolgo sem mislila, da me tako zelo pogreša, hi hi )...in sprožil je pekel - da sem egoistična, sebična, da me on ne briga, niti otroci, nesposobna in nesramna....takšna obtoževanja so seveda variirala - ampak zaključek je bil, da sem prekinila stike s prijatelji, bila v službi nervozna...da se ja sestanek ne bi zavlekel, da me v popoldnaskem času le ne bi nihče klical... Bilo je res naporno - saj človek, ki me tako ljubi takšne obtožbe gotovo lepi name zaradi mene, samo jaz se ne potrudim dovolj...

Upam, da se bo še kdo oglasil in bomo izmenjali izkušnje...kajti pot iz takšnega odnosa je počasna...ampak zaenkrat vidi, da je mogoče...
Default avatar

Streetkitty

Jaz sem potrebovala več kot 12 let,da sem ugotovila, da je tisti, za katerega sem mislila, da mi je usojen, da je med nama neka posebna vez....v bistvu hudo poškodovan. Morda tudi zaradi tega, ker sem imela borderline ( ali vsaj nekaj temu podobnega) v družini in mi je bilo normalno tisto, kar bi mnogi drugi morda prej prepoznali, kot nekaj, kar ni prav.

Tudi mene je nosil po rokah, mi govoril, da sem ženska njegovega življenja....vsaj takrat, ko je bil v bližni. Kot uspešen poslovnež je imel ves čas toliko dela, ki ga dojema, kot Poslanstvo, da je imel vedno izgovore, zakaj ne moreva preživeti toliko časa skupaj. Vsakič, ko sem hotela izstopiti iz najine veze ( ker je izginil za dva tedna, ker ga ni bilo, ko sem ga potrebovala.....je prišel in me s svojim šarmom in popolno predanostnjo ( vsaj tisih nekaj ur ali dni, koklikor je bil z menoj) povsem omrežil. Vedno se je vse vrtleo okoli njega, njegovega Poslanstva....
Potem je prišlo do točke, da je dojel, da bom odšla stran, če ne bova začela živeti kot par. IN se očitno vdal v usodo. Šele takrat sem začela zares spoznavat njegovo pravo naravo. Koleričnost za popolnoma nesmiselne malenkosti, laži in izmikanja, ko sem ugotovila, da njegovo delo v bistvu (poleg tega da je zelo uspešen v njem) velikokrat zgolj izgovor, da se izogne bližini drugih. Da v resnici nima nobenih prijateljev, saj tiste, ki to mislijo, da so zgolj izkorišča za svoje potrebe.

Po letih in letih nejgovega obobževanja, češ da sem ženska njegovega življenja, je začel kazati pravi obraz. V bistvu sploh ni vedel, kaj naj z menoj počne. Razen,da sem bila krivec za vse.Zaradi mene ne more delati, zaradi mene se ne razume več tako s prijatleji, jaz sem kriva, ker sem tečna, da ne gre tako, kot bi moralo....Njegovi izpadi so bili čedalje bolj pogosti, njegovo izogibanje in laži čedalje hujše...dokler ni počilo.

Čeprav so mi prijatelji že leta prigovarjalli, da nekaj ni v redu, da se vse vrti okoli njega, da ne dobim od njega niti malo tistega, kar vlagam v njega, se mi je ves čas zdelo, da ne razumejo, da je on pač poseben, da je tisto med nama tako posebno, da je vseeno, da ni vse po standardih...in kljub danes očitnemu mi ni padlo na kraj pameti, da bi ga zapustila. Nekega dne me je zapustil on, češ da ne zadovoljujem njegovih potreb, da tako ali tako to med nama ni nič posebnega, da se je zmotil...

Se mi je podrl svet, čeprav po drugi strani sem čudila olajšanje. IN se odločila, da je dovolj, nekaj v meni se je zlomilo. Čeprav je že kmalu po najinem razhodu prišel k meni in mi zatrjeval, da se je zmotil, da je bilo neumno, kar je storil, da ne more brez mene, da ne more biti z drugimi ženskami....mi je bilo dovolj in ga nisem več spustila zraven.

Trajalo je nekaj let, da sem prišla k sebi, v bistvu sem izkoristila krizo, da sem začela brati o tem, se izobraževati, razmišlat o sebi in zakaj sem padla v tak odnos, si pomagala s psihoterapijo. Tam sem tudi prvič slišala za narcisitčno in borderline mejno osebnotno motnjo. Kaj od tega je ne vem, ker ga terapevt ne more diagnosticirati zgolj preko mojih pripovedi, vendar koilkor sem potem še sama raziskovala se njegovo obnašanje in doživljanja sklada s tem, kar sem prebrala,

Ko ga gledam danes, ne čutim ničesar več, jaz sem se spremenila, on se ni popolnoma nič. še vedno pride vsake toliko časa in mi zatrjuje, da bi morala biti skupaj in meni je to v bistvu popolnoma odveč .

Tako da traja dolgo, veliko predolgo, vendar se da in definitvno se splača.:-)

streetkitty
Streetkitty
Default avatar

marisska7

Deset let je trajalo, da sem zlezla iz odnosa. Kot pri tebi, so prijatelji že obupovali nad menoj. Če sedaj pogledam nazaj, sem živela v odnosu polnem nerazumnih dejanj, ki sem jih opravičevala in racionalizirala. Zmanjševala sem težo njegovih neumnosti in mučenj in bila vesela vsakega pozitvnega dejanja in obljube, da bo .... karkoli že.

Ker sem imela take norosti tudi v družini, sem to sprejela in s tem živela, dokler ni počilo in sicer šele takrat, ko sem začutila, da moram ohraniti sebe. Na srečo sva se razšla, niti za trenutek mi ni žal. In tisto, kar je bistveno, hčerka mi je za to hvaležena. In razumemo se veliko bolje.

Ker imaš ime tistega, s čimer se spopadaš, kar sama takrat nisem imela, ti priporočam, da si poiščeš strokovno pomoč. Za začetek, da ti bo lažje. Pa preberi knjigo; Ne stopajte več po prstih.

In ne sanjaj o tem, da se bo spremenil sam od sebe. Ne upaj, na to.
Začni spreminjati sebe. Začni z ljubečim postavljanjem meja. Mogoče se bo kaj spremenilo pri njemu, mogoče pa tudi ne. Bistvena si ti, ter to, da zaščitiš svoje otroke.

marisska7
Default avatar

regratovalucka

Hojla vsem,
jaz nisem izstopila iz odnosa, sem se pa naučila ( če sem iskrena se sproti učim) , da vem kaj si želim oz. je sprejemljivo meni in kaj so čiste ideje partnerja, ki jih moram zajeziti. velikokrat mi gre dobro od rok, včasih se pa še vedno opečem.

Sam imam vprašanje in bom hvaležna vseh mnenj in pojasnil... Ko je bila najhujša faza najinega odnosa je imel partner probleme z alkoholom, pa tudi kokein je bil prisoten. Jasno, da jaz o tem nisem vedela nič in če sem kar koli podvomila ali spraševala sem dobila odgovor, da sem paranoična in mu ne zaupam, zato kdo ve kaj imam za bregom...No potem sem našla med čevlji skrito steklenico ruma, in sem začela verjeti svoji intuiciji - in prvič je prišlo do bolj konkretnih premikov v najnem odnosu.

Malo kasneje sem izvedela da obstaja MOM in sem začela delati na sebi še bolj intenzivno...in dejansko posledice so bile vidne. Ampak zanima me kako ločiti , kako sta povezana MOM in odvisnost. Kajti partner se je odvisnosti znebil ( je drugačen - izpadi in ekstremi so le rahla, rahla senca tistega kar je bilo) kaj pa bo z MOM - ki sem jo seveda prepoznala zgolj jaz in nikakršen strokovnjak...pa tudi njemu nisem rekla, da mislim, da je MOM, samo meni je bilo lažje živeti po tem, ko sem izvedela zakaj gre...

Pozdrav
Default avatar

1zvezdica

KONČNO!!!

. . . končno se je začelo o tem govoriti. Končno se je razbil tisti občutek, da nism sama in edina v tej "življenjski drami" polni manipuliranj, laži, posesivnosti, nenadnih nepričakovanih in neosnovanih izbruhov jeze in obtoževanj, ki se pogosto stopnjujejo v resnično ogrožujoči fizični napad, ko se resnično ustrašiš za svoje življenje ter življenje in varnost svojih otrok.

To je neprestana hoja po robu normalnega, v strahu pred nepričakovanim, saj nikoli ne veš do kam bo segla domišljija človeka z MOM. Kaj bo njegov naslednji korak? Česa se bo polotil? Kako se bo odzval?

Razumem vas, vse ki pišete o tem in hvaležna sem vam, ker mi je že pol lažje ko vem, da nisem edina. In hvala za informacijo o knjigi, ki opisuje kako shajati s te vrste ljudmi.

Tudi sama se forumu pridružujem s 13 letno zgodovino, toliko je namreč sedaj že stara moja hči. Partnerja z MOM sem predvsem zaradi fizičnega nasilja zapustila pred približno 5 leti, čeprav tedaj nisem vedela, da ima to motnjo in še danes pri njem ni diagnosticirana, toda po vsem kar o MOM piše lahko potrdim, da boljšega opisa ne bi našla. Ko me je sodni izvedenec (klin. psih.) vprašal zakaj sem partnerja zapustila oz.kaj vse mi je partner storil, je bil moj odgovor: '' Vprašajte me raje kaj mi ni, bova hitreje končala." Kaj naj rečem, bil je že tretji izvedenec, moji živci utrujeni in od velike mere optimizma ( ta me spremlja že celo življenje) se mi je v tistem trenutku zdel primeren le še sarkazem. Ti ljudje storijo prav VSE, za njih ni meja in ovir, delujejo tudi sebi v škodo in ko je najhuje imaš občutek, da so obsedeni. Laži, manipuliranje z občutkom krivde, nadzor, posesivnost, varanje, žaljivke, obtoževanja, klofutanje, vpitje, ustrahovanje, agresivni napadi, zaklepanje pred vrata, grožnje po življenju in s samomorom...Bila sem tam in doživela sem prav vse. Doživeli so to in žal še vedno to doživljajo tudi moji otroci (2).

Naj dodam, da se z ločitvijo razmere niti niso umirile. Tedaj je prišlo še hujše. Zasledovanje pred šolo, službo, domom, nasilni vstopi v stanovanje, grožnje po življenju, odtujevanje otrok...Sodišče je uvedlo med otroci in očetom stike za 3 mesece pod nadzorom in v določenem obdobju tudi prepoved stikov. 2 sodna izvedenca sta predlagala zdravljenje, tretji pa, da gre sicer za določene osebnostne motnje, vendar da so te še v mejah normale. In rezultat tega so sedaj zelo podrobno sodno določeni stiki, vendar brez kakršnega koli nazora :-/ in vsakič ko gresta otroka k očetu sem močno v skrbeh. Domov prihajata s poškodbami, lačna, prezebla, mokra, umazana. O zamudah oče nikoli ne obvesti. Oče ju tudi kar naprej kliče po telefonu. Preživnina mu je sploh "španska vas".

Spričo številnih težkih situacij je hčerka veliko prehitro odrasla. Prevzema nase odločitve in odgovornosti namesto očeta. Če tega ne stori oče z njo manipulira z vzbujanjem občutka krivde. Vsa negativna očetova dejanja je potlačila nekam globoko vase, " jih pozabila " in je mnenja, da je to vse zgodovina. Čuti, da je njen oče drugačen od večine pa vendar 100% stoji za njim, ga zagovarja in še več, želi si da bi šla k njemu živet.

Kako zaščititi takšnega otroka, brez omejevanja stikov? Omejitev stikov ne pride v poštev, kajti otroka očeta želita videti. Ne moremo enostavno reči, pa naj gresta tja in bosta že videla. Ljudje z MOM še odraslega človeka potegnejo globoko v vrtinec svojih težav, bližnjim govorijo, da so jim dolžni pomagati, zbujajo občutek krivde, lažejo, so nezanesljivi in nepredvidljivi. Za malo malico pa manipulirajo z lastnimi otroci, še zlasti, če so ti ubogljivi in želijo pomagati.

Za kakršen koli nasvet iskrena hvala!
Default avatar

mojcadernovsek

Pozdravljeni!
Simptomi odvisnosti od alkohola in MOM so včasih podobni, še bolj pa zaplete dejstvo, da sta motnji lahko kombinirani. Tudi odvisni od alkohola imajo različne izpade in jim je potem žal in se začasno izboljšajo, potem pa se vse ponovi. Izpade obojih lahko napovemo. Pri odvisnosti od alkohola so povezani z pitjem, pri MOM pa z določenimi za osebo neugodnimi situacijami.
Glede na to, da alkohol odvzame zavore, je za osebe z MOM priporočjivo, da abstinirajo. Abstinenca pri osebi z MOM dejanko privede do izboljšanja.
izr. prof. Mojca Z. Dernovšek, dr. med., specialistka psihiatrije
Default avatar

1zvezdica

Moja izkušnja glede MOM in alkohola/drog

Kar se tiče alkohola in drog lahko rečem, da jih moj bivši partner z MOM pravzaprav sploh ni prenašal. Ko sem psihologom opisala kaj vse počne in kakšne težave imam z njim so me vedno vprašali, če uživa alkohol ali droge. Pa jih ni. V 10ih letih sem ga videla le 1x v družbi zaužiti večjo količino alkohola in ta ga je v spravil dobesedno na tla. V drugem primeru pri kajenju marihuane je bila situacija še bolj izrazita. Dobesedno sesedel se je na tla. Glede na to, da je ob takšnih substancah vedno izgubil vsakršen nadzor nad samim seboj se jih je tudi praviloma izogibal. Še več, vednoje zagovarjal zdrav način prehranjevanja in življenja na sploh, športne aktivnosti in bil je tudi izrazito tudi proti kajenju. Je pa težko verjeti, da nekdo pri polni zavesti počne stvari, ki ji običajno počnejo le precej vinjeni ali zadrogirani ljudje. Ko sem sama prvič o tem spregovorila mi ljudje sploh niso verjeli. Nekateri so bili celo mnenja, da si zmišljujem. Ko se je odnos poslabšal do te mere, da so bile na meni vidne modrice in na stanovanju razbitine so mi ljudje pričeli stati ob strani in le ob spodbudi staršev in prijateljev sem lahko stopila iz začaranega kroga. Ker pa sem k razvezi naredila prvi korak jaz, hčerka še danes vali krivdo za razpad družine name. V njenih očeh sem tudi po 5ih letih in kljub nadaljevanju fizičnega in psihičnega nasilja s strani bivšega partnerja še vedno jaz tista, ki je razdrla družino in ne zmore razumeti kako nevzdržna je bila situacija.
Default avatar

animaja

Zdravo 1Zvezdica!

Sem vesela da si se nam pridružila!
Sama ti lahko odgovorim kaj z otroci kot odrasli otrok mejnega starša, pa tudi sama sem se kasneje znašla v precej podobnih odnosih in doživela bolj ali manj vse našteto...in po mnogo mnogo letih dela na sebi se mi zdi, da sem iz hudega ven. Upam :-)

Otroci so hude žrtve mejnih staršev, saj so ti recept za disfunkcionalno družino. IMaš prav, glede na to, da lahko (še posebej tisti visoko funkiconalni) tako briljantno manipulirajo z okolico so otroci lahko žrtve. IN če odraščaš v takem okolju rabiš res dolgo dolgo časa, da uvidiš, da je z MO ( mejno osebo) nekaj hudo narobe + da je pri nas še vedno zakoličen tabu, da so straši Sveti, da so lahko zgolj dobri, da ne morejo storiti nič, kar bi res škodovalo otroku.

V naši družini sva bile jaz in sestra. Ona je bila "zlati" otrok in jaz "ta hudobna in grda". Meni je bilo malo lažje uiti, čeprav sem potrebovala 30+ let, da sem videla, da so moji starši ( mama MOM; oče tudi posebne sorte) hudo poškodovani. Četudi je moja MOM mama delala z menoj res grozljivo, sem še vedno padala na njene finte - še posebej na njeno igro žrtve. Huje je bilo za sestro, ki kljub temu, da je končala s hudimi fobijami in verjetno postravmatsko stresno motnjo ( po mojem zelo laičnem mnenju) ni nikoli sprejela, da je mama bolna, da je totalno utrgana.

Vendar se takrat o tem ni vedelo nič . Saj ne , da bi bilo sedaj dosti bolje..:-)...ampak vseeno. KO sem dobila sama v roke prve knjige o MOM, sem jih brala odprtih ust. Kočno je to,kar sem doživljajo dobilo ime, Nisem nora, to se res dogaja.

Kot otrok mejnega starša bi mi v tistem času pomenilo največ, da bi imela vsaj eno osebo ob sebi, ki bi mi potrdila, da nekaj ni v redu. Tako pa ob vseh skrivnostih , prikrivanju, olepševanju na eni strani in realnosti na drugi strani nisem vedela ali sem nora jaz ali vsi okoli mene. In čeprav se mi je zdelo, da imam prav, je to vseeno pustilo na meni posledice ( mimogrede dobra knjiga je tudi How to survive borderline parents) Sodelovala sem tudi na tujih internetnih forumih ( v slo je to prvi, ki se je odprl) in tam so bili vsi mnenja, da jim je neskončno pomagal nekdo, ki jim je potrdil njihvo realnost.

Moja sestra je kot sem reka potegnila kratko. Ker je imela po eni strani več lepega kot jaz ni zmogla toliko istopiti, da bi uvidela, da z njo grozljivo manipulirajo.

Pomenilo bi mi veliko, če bi se takrat kdo postavil zame ( četudi bi se upirala, ker nisem več zaupala nikomur) , mislim pa da bi mi največ dalo, če bi mi nekdo pokazal, kako s takim norim vedenjem hendlat.

Otorci se učijo od opazovanja starašev in mislim, da jim lahko daš največ, da se ti postaviš na noge, da ti postaviš meje, da ti ne padeš na občutke krivde...četudi se bodo ( že po dolžnosti v teh letih) upirali , te krivili....bodo, če boš pozdravila sebe, se postavila na noge, slej ko prej odkrili resnico.

Upam, da je bilo to v pomoč.
animaja
animaja
Default avatar

GittaAna

Še nekaj Zvedica!
Glede na to, da mejni nikoli niso kriv, da nikoli ne priznajo, da je z njimi kaj narobe...njega ne boš spremenila. Torej je ti edno preostane, da spremeniš sebe.

Sama sem se nekoč znašla v odnosu, ki je bil tak kot ga opisuješ in je šlo do meje in čez. Dokler sem bila jaz zmedena, dokler sem se bala, dokler sem imela "šibke točke" ki jih je lako izkorščal, je naredil vse , ampak dobesedno vse, da bi prišel do svojega ( ne glede na to, kdo je bil pri tem vpleten)
Ko sem začela delat na sebi, zdravit moje "šibke točke" , iskati zakaj sem si ga "izbrala" kaj lahko sedaj s tem naredim.....sem se začela spreminjat in s tem tudi najin odnos. Seveda se mu je, potem ko sem postavila meje začelo trgati in šlo je celo do točke, da me je hotel celo ubiti. Če ne bom njegova in takšna kot si predstavlja on ne bom od nikogar. POtem se je "strgalo" meni. Nekaj v meni se je nekega trenutka premaknilo in sem tako pobesnela, da se me je popolnoma ustrašil. Od takrat imam pred njim mir. PO letih in letih se mi še vedno ne upa zares blizu.

Seveda je veliko težje, če so prisotni otroci ( čeprav je bila tudi pri meni zelo zapletena situacija) vendar po mojih izkušnjah ( jih imam:-) jim lahko v kriznih časih lahko daš največ to, da jih naučiš, kako se z njimi spoprijeti.

Zgolj predlog...:-)...in upam, da dovolj razumljiv, ker je že pozno in sem že malce utrujena.

animaja
GittaAna
Default avatar

regratovalucka

Pozdravljeni vsi,

no tole pojasnilo z alkoholom in drogami mi le rahlo pojasne situacijo - brez substanc bo stanje boljše ampak MOM ostaja - je vezana na osebne dogodke ...kar pa ni na meni, da bi razumela ?

No mi je pa zanimiv "gumb", ki je mene zadržal v odnosu ( ja še vedno - priznam) in to je, da so sposobni delati tudi sebi na škodo- to je težko opisati nekomu, ki tega ni doživel. Pri nas do fizičnega nasilja ni prišlo, so bili pa hudi hudi prepiri, ki jih je sprožil njegov nenadni obrat razpoloženja in očitno je bilo, da v celotni drami on res neskončno trpi - to seveda najbolj opazim šele sedaj ko analiziram za nazaj. Pa ne gre za opravičevanje ampak tisti občutek, ki ga vlije tak človek 1 da ga bo razneslo od samega obupa nad...že čim 2 da je situacija tako absurdana, da bo prav gotovo dojel da je takšna....no tudi, če se to zgodi - roko na srce - to še ne pomeni, da se situacija ne bo ponovila.
Default avatar

mojcadernovsek

Kako zaščititi otroka pred enim od staršev, ki ima MOM?

Najprej moramo razčistiti samo s seboj in lastnimi zamerami. Namreč, če se obremenjeni z lastnim gnevom lotimo zaščite otroka, je naša motivacija bolj na trhlih nogah. Drugo pomembno dejstvo je, da moramo nemudoma ukrepati preko vseh mogočih služb, če gre za fizično nasilje in spolno nasilje. Siva cona pa je, ko smo pri psihičnem nasilju, čustvenem izčrpavanju in manipulaciji. To osebe z MOM ne delajo na zavestni ravni in je njihova motivacija lastna šibkost, ki jo želijo na vsak način prikriti, se zaščititi in podobno. V primeru, da se eden od staršev vede do otroka tako, da ga kritizira, zbada, zafrkava in podobno, je najbolje, da mu z lastnim zgledom pokažemo, kako se vesti in odzivati. Predvsem pa moramo z lastnim zgledom pokazati, kako se v takšnem primeru zaščititi in varovati svojo integriteto.

Za otroka je najtežje, če ima oba starša z MOM. Prav tako pa je težko, če je eden od staršev oseba z MOM in drugi brez, saj otrok šele dozoreva in počasi spoznava vse vidike okoliščin. Otrok je najprej zelo zmeden, ker eden dela tako in drugi drugače. Potem je jezen na tistega, ki nima MOM, da ne uredi stvari in na tistega z MOM, ki ni v redu. Sledi iskanje načinov spoprijemanja s staršem z MOM in tukaj je zelo pomembno, da ima otrok dobre zglede, kako ohraniti distanco, ne prevzemati na svoja pleča preveč bremen (stiske staršev so stiske staršev in ne otrokove) in si izgraditi ustrezno mnenje o sebi in svojih zmožnostih. Otroka spodbujajmo, da se razvija in da neguje svoje talente. Naj ima veliko možnosti, da je v stiku z različnimi ljudmi, od katerih se lahko nauči različnih pogledov na življenje in različnih načinov reševanja težav.

Končen cilj usmerjanja takšnega otroka je, da bo kot odrasel razumel, da obstajajo moteni ljudje in da jih je ogromno in da se je treba naučiti živeti z njimi in imeti predvsem varno čustveno distanco in kup samozaščitnih vedenj. Na primer poznam osebo, ki je svoji mami na en način celo hvaležna, saj ji je omogočila (sicer nekoliko prezgodaj in zelo na trdo, a učinkovito) dojeti, kaj in kako je v nekaterih odnosih. Ta oseba je sedaj zelo trdna v svojih načelih in zna odlično oceniti situacijo v odnosih.

Neugodni razpleti odraščanja v takšnih odnosih pa so, da otrok nikoli ne doseže samozaupanja, samozadostnosti in trdnosti verjetja vase in to nenehno išče celo življenje. Neugodni razplet je tudi, da se otrok in eden od staršev z MOM nenehno prepletata in zapletata tudi, ko je otrok že zdavnaj odrasel. Neugodna je tudi nenehna jeza in zamera staršem. Pa na primer jeza in zamera do vseh, ki pokažejo kakšno od značilnosti MOM.

Zlasti literatura – tudi sodobna – je polna primerov neugodnih razpletov. Brina Svit odlično opisuje mamo z MOM v knjigi o operni divi in vse posledice na hčerki. Vzemimo literaturo v roke, da se poučimo, kaj ne želimo imeti v svojem življenju.
izr. prof. Mojca Z. Dernovšek, dr. med., specialistka psihiatrije
Default avatar

v imenu koga *

Pozdravljeni vsi !
Po že povedanem, pri nas ni nič boljše. Zanima me pa vaše mnenje in izkušnje o odnosu osebe MOM , do njegovih sorodnikov in prijateljev. Pri nas je tudi kar prisoten alkohol, in kadar je takšen, hodi od prijatelja do prijatelja ali sorodnika in jim razlaga, kako smo vsi hudobni do njega in , da je on revež in žrtev poleg nas. Včasih gdo še kaj pove, večina pa se rajše izogne temu in nam nič ne povedo. Moram povedati, da to počne, takrat, ko mu nihče ne da nobenega povoda, pa saj večino problemov začenja on. Večno izigravanje " boščeka " mi že pošteno načenja živce in zdravje. Otroci so še največji reveži v vsej tej kaši.Ne mine teden, da nebi kaj našel, zakaj smo krivi. Po njegovem, ga hočemo uničiti in izolirati od njegovih "ljubih ".Seveda, sem največji krivec jaz, saj otroci posnemajo mamo.Velikokrat sem hotela temu narediti konec pa se je hitro spremenil. Potuhne se , me povzdiguje v nebo, me občuduje in potem, ...Enostavno ne zdrži, da bi bil mir pri hiši in da bi živeli normalno. Prekinila sem vse stike z mojimi prijatelji in večina sorodnikov, samo, da bo mir pri hiši.Seveda on ima kar nekaj prijateljev, ki hodijo z njim okoli in na koncu za posladek, ko so že tako omamljeni obtičijo pri nas v stanovanju. Hvala vsem , ki izmenjujete svoja doživetja in izkušnje z nami vsemi. Težko se odločiš, da bi kaj napisal, saj ti besede nekako ne grejo izpod prstov.Zmedenost od odnosa, vsakodnevnih napetosti, pričakovanj, kaj si spet naredila narobe, obtoževanj, zapiranj v svoj svet, itn, itn, ...Hvala za vaše mnenje !
Default avatar

marisska7

v imenu koga.....

Znotraj sebe, vsak zase ve, ali vsaj sluti, da nekaj ni v redu. In ta težnja po racionalizaciji, opravičevanju in izničevanju občutka krivde, se velikokrat spremeni v kdo je kriv.
Ko pa je tu še malo opojnih substanc, kakšrnih koli že, pa se izkrivi resnica, v tisto kar želijo verjeti. Predvsem jaz nisem kriv.

Za vsak odnos, sta potrebna dva. In verjamem, da občutek krivde, ki je v našem prostoru še posebno močan, pravzaprav malokrat prinese kaj dobrega. Ali se boš opravičeval, namesto spremenil vedenje. Naprtil krivdo na drugega ali pa šel iskat odpustke v cerkev. Če nisi spremenil svojega vedenja, vse to ni dosti vredno. Mučiš sebe in druge.

Verjetno je občutek krivde tisti, ki žene da gredo do sorodnikov, prijateljev in rodi manipuliranje, obtoževanje, laganje.

Tudi sama sem bila presenečena pri sorodnikih, ki so hoteli, da še potrpim, četudi so vedeli za težave in tudi za odvisnot. Zgodbice, ki sem jih slišala, so me šokirale. Ponavadi okoli obrnjene, napihnjene ali celo popolnoma neresnične.
Problem je, ker zgleda resna, odgovorna oseba. Če bi morala kaj urejati preko uradnih inštitucij, bi se morala kar dobro potruditi, da jih ne bi pretental. Šarmatni, humorni, "racionalni
in urejen moški. Skrben in odgovoren očka. Na prvi pogled...

In ta šarmantni moški je s taktično strategijo počasi načel mojo samozavest. Seveda, se to takoj čuti. Večina bo verjela samozavestni in vase prepričani /čeprav bi bilo bolje reči zagledani/ osebi. Sama pa sem zginjala, in se spraševala, če bi lahko še kaj naredila za odnos, sem res kaj kriva... je to moja odgovornost. Okolica ima opazke...

Na srečo sem imela svoje prijatelje, ki so mi trdno stali ob strani in mi dali okvirje resničnosti.

Nič kaj dosti nisem mogla narediti, razen obrniti se vase in delati na sebi. Se toliko spraviti pokonci, da sem začela postavljati meje. In verjeto tudi zaradi tega, je končno počilo, in sva šla narazen. Ena od idej njegovega brata in sorodnikov je bila, da obdrži hčerko. Pa vsi vedo za njegovo odvisnost.
Na koga so takrat misli?

Vsak verjame tisto, kar hoče verjeti in kar zmore verjeti. Ne računaj na zunanje občestvo, razen na kakšnega tvojega najbližjega.

Ampak pri tebi je že dosegel, kar je hotel. Odgnal je tvoje prijatelje. Spremeni to. Druži se z njimi, oni so tvoja opora, tvoja trdna tla, tvoja točka realnosti.
Tvoje vedenje v smislu popuščanja, ne bo nič spremenilo. Če bo hotel noreti, bo norel. Bo že našel izgovor. In vedno boš kriva ti in otroci.

Naredi nekaj zase in s tem boš naredila tudi za svoje otroke. Res priporočam knjigo: Strupeni starši in Ne stopajte več po prstih, ki ima napotke, tudi kako postavljati meje.
Sama sem imela tako mamo, ki je nas otroke in očeta krivila za vse. Nikoli nismo bili dosti dobri. Sama sem se na vse pretege trudila, da bi zadovljila mamina pričakovanja. Nemogoče. Oče se je umaknil in mi smo ostali sami z mamo. Posledice nosim še sedaj, zato sem si tudi zbrala podobnega partnerja. Dramo igrala naprej.
Takrat bi mi zelo pomagala ena sama odrasla oseba, ki bi potrdila to, da nisem kriva jaz, da to kar dela ni v redu. Da je to težava, ki je njena.
Takrat, ko smo blizu dna, težko najdemo pot navzor. Nekoga moraš imeti ob sebi. Poišči pomoč. Želim, ti da se izviješ iz tega začaranega kroga.
Ko pa stopiš iz njega, ne moreš verjeti, da si toliko časa vztrajal.. In najpomembnejše - otroci bodo hvaležni, če ne sedaj, pa kasneje.
Default avatar

mišii

Če smem še jaz pristaviti svoje:jaz tukaj pri vseh zgodbah vidim samo neke nasilneže, če ne fizične pa psihične, izsiljevanje saj sploh nobena nima prijateljev zakaj? Zaradi mira, da bo mir v hiši, on pa hodi naokoli- kje je tukaj logika?, žaljenje... to je vse psihično nasilje.
No pohvala vsem tistim, ki ste bile močne in odšle stran, za zgled vsem.

Bomo sedaj vsakega nasilneža opravičevali, da je ubogi ker ima mom? Na vzveh izgledajo super, na znotraj so pa gnili in si žrtev podredijo, da nima niti prijateljev, da je vedno kriva, da se mu podredi. To je nasilje, psihično, prav nič niso ubogi momasti in ne vem kaj še vse.

Avtorica, zaradi tebe in zato, ker ne greš iz odnosa, bojo našpukali otroci in isto ponavjali v svojih odnosih. "imava dva super otroka, ki pa sta morala ( žal) prenašati kar nekaj najinih razhajan, prepirov in mojih obupnih in nemočnih solz. Nikakor mi ni bilo jasno, zakaj ga ne uspem zapustiti..."
Točno zaradi tegale. Ker ga ti ne uspeš (ne ne govori da ga ne uspeš, to je larifari) zapustiti, morajo to prenašati še otroci. Oprosti, ampak meni si sebična. Oni nimajo izbire, ti jo imaš.

In za ' v imenu koga', tudi ti imaš doma očitno alkoholika. ZAKAJ se mu tako podrejaš in prekinjaš vse stike z prijatelji, medtem ko on ima prijatelje in zanalašč dela zdraho v družini? In normalno, da bo nadaljeval s tem, ko pa vidi, da ti vse prenašaš in samo groziš. Ni ti on odgnal prijatelje, sama si, drgače bi se mu uprla. Jaz to sploh ne razumem, kako lahko to prenašate sploh.


Čemu se vedno ženske nekaj podrejate in pokleknete, samo da je mir, če se pa možem očitno ravno fučka za vse!
če se nekdo podreja, ga lahko vsak pohodi, smilijo se mi pa najbolj otroci, ker morajo to prenašati, hočejo nočejo, morajo.

Pa brez zamire vsem, ampak se mi oni najbolj smilijo, ker na žalost nimajo izbire.
Default avatar

mišii

Spoštovana moderatorka, upam, da boste objavili moj prispevek, mogoče je malo grobo napisan, ampak vseeno, napisan dobronamerno.
Lp, mišii
Default avatar

GittaAna

Zdravo Mišii!

Res je, otroci so ponavadi največje žrtve takšnih odnosov in tudi sama sem otrok mejnega starša, ki si je želel, da bi šli starši narazen, pa so ostali skupaj "zaradi otrok". Vendar ni tako preprosto, življenje ni zgolj črno-belo.

Mejne osebe pogostoma izkoriščajo svoje otroke v svojih bitkah in so situacije, ko drugi starš ne more izstopiti iz odnosa, če želi svojega otroka zaščititi.

Ne moreš reči otroku, tvoja mama ali tvoj oče je zloben, sebičen, ti hoče hudo in če obenem drugi starš vodi celo kampanijo proti tebi, da si ti tisti "grdi" - takšne situacije so za otroka čisto preveč. Če mu želiš dobro moraš hoditi po resnično tanki meji, kdaj popustiti in mehčati situacijo in kdaj postaviti meje ali morda celo oditi.

Vsak človek je drugačen in vsaka družina je posebna.

Znano je tudi, da lahko nekdo vstopi v odnos z nekom z MOM povsem ok, nato pa mu leta in leta postopnih prefinjenih manipulacij, izolacije....povsem porušijo sistem, do te točke, da sploh ne ve več, kaj je res in kaj ne, da ima že sam tako hude psihične težave, da potrebuje strokovno pomoč. Veliko tistih, ki so izstopili iz takšnega odnosa potrebujejo leta in leta, da "popravijo" vse, kar je takšen odnos pustil.


Res je, otroke je potrebno zaščititi, ker niso nič krivi, da so se znašli v kaosu mejnega sveta svojih stašrev, vendar zgolj s tem, da staršu, ki je že sam zmeden in morda že čisto preč od hudega, praviš, da je butast, sebičen....ne dosežeš prav ničesar, niti tako ne pomagaš otroku.


GittaAna
GittaAna
Default avatar

mišii

GittaAna je napisal/a:
Znano je tudi, da lahko nekdo vstopi v odnos z nekom z MOM povsem ok, nato pa mu leta in leta postopnih prefinjenih manipulacij, izolacije....povsem porušijo sistem, do te točke, da sploh ne ve več, kaj je res in kaj ne, da ima že sam tako hude psihične težave, da potrebuje strokovno pomoč. Veliko tistih, ki so izstopili iz takšnega odnosa potrebujejo leta in leta, da "popravijo" vse, kar je takšen odnos pustil.
Točno to je značilno za nasilje, zato sem napisala, da me vse skupaj prej spominja na takšno ali drugačno obliko nasilja, kot pa kaj drugega. Res je, da se s tem ne pomaga nobenemu, ampak ujčkanje in smiljenje in delanje žrtve pa tudi ne. Nenazadnje imam prav, ženske bi morale že takoj postaviti meje, ne pa odgnati prijatelje, se podrediti,da bo mir (pa ga kljub vsemu ni) on pa hodi naokoli. Normalno, če se podrejaš si ujet in ima mož potem še večjo moč. Da o alkoholu sploh ne govorimo. Meni se zdi, da gre res tukaj za odvisnost od odnosa. Kot sem rekla, pohvalno za vse, ki so odšle, ker so naredile veliko uslugo sebi in potomcem.
Default avatar

Andi :)

Lep pozdrav,

Mislim da tole predavanje Vesne Godina
razkriva izvor MOM, podvrženost drogam,
manipulativnost... ona problem sicer
drugače imenuje.

Na tale forum sem naletel čisto slučajno,
z MOM nimam nikaksšnih izkušenj in se
morda motim.

http://www.youtube.com/watch?v=7QyNj3sOtVA

LpA
Default avatar

končno

mišii je napisal/a:
Če smem še jaz pristaviti svoje:jaz tukaj pri vseh zgodbah vidim samo neke nasilneže, če ne fizične pa psihične, izsiljevanje saj sploh nobena nima prijateljev zakaj? Zaradi mira, da bo mir v hiši, on pa hodi naokoli- kje je tukaj logika?, žaljenje... to je vse psihično nasilje.
No pohvala vsem tistim, ki ste bile močne in odšle stran, za zgled vsem.

Bomo sedaj vsakega nasilneža opravičevali, da je ubogi ker ima mom? Na vzveh izgledajo super, na znotraj so pa gnili in si žrtev podredijo, da nima niti prijateljev, da je vedno kriva, da se mu podredi. To je nasilje, psihično, prav nič niso ubogi momasti in ne vem kaj še vse.

Avtorica, zaradi tebe in zato, ker ne greš iz odnosa, bojo našpukali otroci in isto ponavjali v svojih odnosih. "imava dva super otroka, ki pa sta morala ( žal) prenašati kar nekaj najinih razhajan, prepirov in mojih obupnih in nemočnih solz. Nikakor mi ni bilo jasno, zakaj ga ne uspem zapustiti..."
Točno zaradi tegale. Ker ga ti ne uspeš (ne ne govori da ga ne uspeš, to je larifari) zapustiti, morajo to prenašati še otroci. Oprosti, ampak meni si sebična. Oni nimajo izbire, ti jo imaš.

In za ' v imenu koga', tudi ti imaš doma očitno alkoholika. ZAKAJ se mu tako podrejaš in prekinjaš vse stike z prijatelji, medtem ko on ima prijatelje in zanalašč dela zdraho v družini? In normalno, da bo nadaljeval s tem, ko pa vidi, da ti vse prenašaš in samo groziš. Ni ti on odgnal prijatelje, sama si, drgače bi se mu uprla. Jaz to sploh ne razumem, kako lahko to prenašate sploh.


Čemu se vedno ženske nekaj podrejate in pokleknete, samo da je mir, če se pa možem očitno ravno fučka za vse!
če se nekdo podreja, ga lahko vsak pohodi, smilijo se mi pa najbolj otroci, ker morajo to prenašati, hočejo nočejo, morajo.

Pa brez zamire vsem, ampak se mi oni najbolj smilijo, ker na žalost nimajo izbire.
jaz bi tukajle nekaj dodala, kar je že GittaAna omenila: lahko je takole na počez in na splošno reči, zakaj ostajate, dvignite glas, oditite, otrokom bo bolje itd. Ampak stvari niso črno-bele, poleg tega je vsak primer drugačen.

Kot prvo: bistveno je, kdo od staršev je nasilen, in na kakšen način je nasilen - fizično ali psihično. fizična zloraba gre ponavadi sicer z roko v roki s psihično, psihična pa ne vedno skupaj s fizično in jo je blazno težko dokazati. Pri fizičnem nasilju, takem, kjer se poznajo modrice (ki jih lahko pokažeš zdravniku in policiji), so ponavadi udeleženi moški in so "žrtve" tega ženske in/ali otroci. Kakor se bo že čudno slišalol, ampak iz takega odnosa oditi ni tako težko. Ženska ima dokaze, poleg tega so socialne službe in sodišča bolj naklonjene dodeljevanju skrbništva za otroke materam kot očetom in grožnja, da bo nasilni starš odpeljal otroke, tu ne pade na plodna tla.

Povem vam, da pa je veliko, veliko huje za očete, katerih žena je psihično nasilna, ali do njih ali do otrok ali do vseh. Kot otrok ornk motene matere, psihično agresivne do vseh treh preostalih članov družine, in očeta, ki je po vseh letih trpinčenja še vedno ohranil zdravo pamet, duh in telo, sem NESKONČNO HVALEŽNA OČETU, KER JE OSTAL! Ostal je, dokler nisva bila otroka "na svojem", nato se je preselil v zgornji štuk bajte - ni se ločil uradno, se je pa "ločil od mize in postelje". Danes, ko premišljujem o tem, vem, da bi mati, manipulatorka, kakršna je, ločenemu možu nagajala, kolikor bi le mogla, poleg tega pa bi vodila "kampanjo izkrivljanja" njegove podobe - ker to je počela vsa leta, dokler smo bili skupaj, in počne še danes, ko se vsem trem že fučka za njene laži. Ampak če bi se oče odločil ločiti, oditi, bi midva z bratom ne mogla maminih laži preverjati na resničnem stanju - ker bila so leta, ko sem oz. sva dejansko verjela, da je oče nemogoč in vsega kriv in skratka zlobnež, ki preprečuje družini, da bi srečno živela. Če bi se ločil, bi ga mama tudi pred institucijami prikazala tako in ne verjamem, da bi sploh prisluhnili njegovi zgodbi - še danes se o psihičnem nasilju žensk in mater ne govori prav veliko, takrat pred recimo 30 leti pa se sploh ni. Mati je po difoltu svetnica, nasilni so lahko samo očetje. SKrbništvo bi tako brez dvoma pripadlo njej, midva pa bi ostala izolirana od druge strani, od resnične očetove podobe. Ne bi vedela, da ima mati, kljub temu, da dramatično zatrjuje, kako rada naju ima, vedno rada samo in najprej sebe in da je to razlog za vse najine travme. Ne bi vedela za toplino ljubezni, ko veš, da te nekdo ZARES pozna in te ljubeče usmerja v življenju, da te ima ZARES rad. Ne bi vedela, kako v najtemnejših trenutkih vseeno zbrati moč od nekod, moč, za katero niti vedel nisi, da jo imaš - tako kot je to počel oče vsa ta leta, ko se ni in ni vdal. Čeprav je v sebi večkrat, kot na tem forumu tudi pravi nek oče, "umiral na obroke". Pa vendar ni odšel in zato mu HVALA, HVALA, HVALA.

Zdaj tudi vidim, da je v takih razmerah naredil največ, kar je sploh možno. Ni ostajal tiho, čeprav je vsakič "izgubil" prepir in na koncu utihnil - ampak preden je to naredil, je vedno povedal svoje. Ko si je skupni avto dobesedno prilastila, se je vozil 30 km v eno smer v službo s kolesom - vstajal je ob 4 zjutraj, da je bil ob 6h tam, ob 14h pa je odkolesaril nazaj, ob 15h doma pojedel kosilo (ki sem ga skuhala jaz in bila s strani matere napizdena, če je zamujalo 15 minut, ob tem, da sem kot osnovnošolka poskrbela še za vse ostalo gospodinjstvo), šel nato na parcelo, kjer smno zidali hišo, zvečer pa še v garažo, kjer je delal "na fuš". Spat je šel ob polnoči in čez štiri ure spet vstal za na kolo. Tako je navidez ona zmagala, v očeh drugih je bil "poraženec", ki mu je žena vzela avto - vendar na dolgi rok se mu je obrestovalo, dobil je še več kondicije, kot je je imel že prej, bil je bolj čil in zdrav kot ona, ki se je iz avta preložila na stol v firmi in nato na stol za domačo mizo, s stola pa za par ur postorit kaj na vrtu, nato pa od dnevnika dalje na kavč do noči. Tako nama je pokazal, kako je v življenju treba: če ti ponudi limone, ne javkaš, da si hotel pomaranče, ampak si narediš limonado. Ob vsem tem je še ohranil neverjeten smisel za humor in niti enkrat ni zlobno govoril o njej ali pa jo opravljal, kot to počne ona, kadar le ima priliko (ko dobi poslušalko, ki se je npr. ravno ločila in bi rada udrihala čez moške ali pa poslušalko, ki ima resnično problematične otroke, pa se menita še o nama z bratom, ki sva daleč od problemov). Skratka, mož in oče na mestu.
Ko sva se z bratom osamosvojila, se je osamosvojil tudi on - in to brez velikega pompa, en dan je preprosto kupil kuhinjo in se odselil v mansardo. Ki jo je uredil na lastne stroške in mami v celoti prepustil vse pohištvo in ves spodnji štuk, čeprav sta vse to kupila skupaj. Pokazal nama je, da je več od denarja vredna svoboda.

In še in še bi lahko pisala. Mati je, ko je začutila, da izgublja nadzor, začela noreti. Še danes ni odnehala, pa je od tega že 7 let. Ampak zdaj, ko je sama in nima nikogar, ki bi ga lahko "krivila" (čeprav še vedno trdi, kako je njen mož "vsega kriv" in grozen), se izjemno dobro vidi njen karakter. Odkar se je odselil, se ženska vedno bolj zapleta v lastne mreže, ki jih je napletla. Pa v bistvu mi trije nismo naredili drugega, kot se odselili in postavili meje. Nič hudega ji nismo storili. Zapleta pa se, kot bi ji šlo za življenje. Tudi okolica je ena že davno druga pa zdaj, spoznala in spoznava, s kakšnim karakterjem smo živeli in kakšen zmagovalec je v bistvu najin oče.

Pri nas je paradoks ta, da je oče s tem, ko je ostal, naju z bratom ohranil - če bi odšel, pa bi naju zagotovo izgubil. Še ko je bil prisoten, sem sama nekaj let verjela mami, da je res on tisti "grozni grozni", ki ji vse preprečuje.


Tudi take so lahko stvari ob ločevanju in ostajanju, samo to sem hotela prikazati - slika ni samo ena.
Default avatar

rotwi

Za končno, ti si bila vesela, verjemi da marsikdo bi bil pa vesel, da bi se njegova starša ločila. Kar v večini, si upam trditi.

Moderatorji

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)
Leonida Zalokar