Že leta imamo tako visok delež otrok, ki osnovno šolo končajo s prav dobrim in odličnim uspehom, da nam druge države lah
Upam, da se motim
ZDENKO KODELJA
http://www.solski-razgledi.com/clanek.asp?id=1885
Motiti se je človeško, pravi latinski rek. Ni pa hvalevredno. Zakaj neki bi torej kdor koli upal, da se moti? Odgovor je preprost: ker se boji, da ima prav. Da ima prav glede nečesa, kar je slabo. Zato upa, da se moti. Živeti v zmoti je v takih primerih bolje, kot imeti prav. Tako je tudi v tem primeru. Zato resnično upam, da se v slovenskem šolstvu ne dogaja tisto, o čemer sem sicer trdno prepričan, da se dogaja, in kar je težko opisati bolje, kot to pove naslednja Pascalova misel: »Brezskrbno drvimo v prepad – potem ko si staknemo kakšno stvar – da nam ga izmakne spred oči«. In kaj je tista stvar, ki nam v primeru šolstva pogled usmeri stran od grozečega prepada? To so predvsem izjemno dobri statistični podatki o stanju in trendih v slovenskem šolstvu.
Med evropskimi državami imamo enega najnižjih deležev osnovnošolcev, ki ponavljajo razred. Že leta imamo tako visok delež otrok, ki osnovno šolo končajo s prav dobrim in odličnim uspehom, da nam druge države lahko le zavidajo. Vpis v gimnazije se je v zadnjih dveh desetletjih kar podvojil in že presega štirideset odstotkov osnovnošolske populacije. Izmed vseh držav Evropske unije imamo najnižji delež osipnikov med srednješolci. Močno se je povečal tudi delež tistih, ki po končani poklicni šoli in opravljeni poklicni maturi nadaljujejo študij na višjih in visokih šolah. Smo v samem vrhu držav Evropske unije po deležu študirajoče populacije med 20. in 24. letom. Študira že skoraj vsak drugi devetnajstletnik in število študentov se je v zadnjih dvajsetih letih skoraj podvojilo. V istem obdobju se je podvojil tudi delež ljudi z višješolsko in visokošolsko izobrazbo. Skratka, čudovito. Zdi se, da smo na dobri poti – kaj na poti, kar na novo zgrajeni avtocesti – v družbo znanja. Kljub temu izredno hitremu napredku politiki in snovalci raznih strategij razvoja Slovenije pogosto poudarjajo, da v nekaterih pogledih še vedno zaostajamo za najrazvitejšimi državami Evropske unije. Manj imamo namreč visoko izobraženih ljudi med aktivnim prebivalstvom, prav tako pa imamo tudi manjši delež doktorjev znanosti na število prebivalcev. A če bo šlo tako naprej kot v zadnjih dveh desetletjih, se ni bati, da bomo te države kmalu dohiteli in prehiteli. Ti podatki so tako bleščeči, da marsikoga zaslepijo in zato ne vidi druge, temne plati tega navidezno skorajda idiličnega stanja. Zelo nizek odstotek ponavljavcev med osnovnošolci in osipnikov med srednješolci je lahko posledica in indikator manj zahtevne šole in ne dobrega znanja učencev. Mednarodne raziskave o znanju iz nekaterih učnih predmetov in nacionalna preverjanja znanja nikakor ne potrjujejo zasluženosti tako visokega deleža prav dobrih in odličnih ocen pri osnovnošolcih. Iz teh istih mednarodnih raziskav je tudi razvidno, da slovenskih učencev in dijakov ni med tistimi, ki dosegajo najboljše rezultate. Velika večina dijakov se v poklicne šole ne vpisuje zato, da bi delala v poklicu, za katerega šola pripravlja dijake, temveč zaradi povsem drugega razloga: da lahko nadaljuje šolanje in se po lažji poti vpiše v višje in visoke šole. Zahtevnost gimnazije se zaradi tako velikega deleža osnovnošolske populacije, ki se vanjo vpisuje, znižuje. Financiranje, ki je v veliki meri odvisno od števila vpisanih in v visokem šolstvu tudi diplomiranih, spodbuja šole (srednje in visoke), za katere ni dovolj zanimanja, da ravnajo »racionalno« in vpisujejo skoraj vsakogar, ki se prijavi, in marsikdaj poskrbijo, da šolanje tudi uspešno konča, saj je drugače ogrožena zaposlitev profesorjev in včasih celo obstoj kakega oddelka, študijskega programa ali cele šole. Vrednost in verodostojnost spričeval in diplom se zato zmanjšuje. Kljub temu študij traja dlje kot v drugih evropskih državah in dobra tretjina študentov sploh ne diplomira. Med brezposelnimi in tistimi, ki ne najdejo svoji izobrazbi primerne zaposlitve, je vedno več mladih z visokošolsko izobrazbo in njihovo število se v zadnjih letih hitro povečuje – še posebno tistih z diplomo iz humanistike in družboslovja.
Kaj iz tega sledi? Najprej sledi sklep, da je šolska oblast veliko naredila za izboljšanje izobraževalnih možnosti. Predvsem s tem, ko je odpravila raznovrstne ovire glede dostopnosti šolanja. Če kot merilo uspešnosti šolske politike uporabljamo le v prvem sklopu navedene statistične podatke, so rezultati, kot smo videli, izjemni. Toda po drugi strani je problem lahko prav v teh izjemnih rezultatih. Če so bili doseženi na račun znižanja zahtevnosti šol, so le slepilo. Trdnih dokazov o tem seveda ni. A prav tako jih ni o nasprotnem, namreč, da se zahtevnost v šolah ni znižala. Obstajajo pa indici, na podlagi katerih je mogoče upravičeno sklepati, da se je. Eno takih znamenj je, denimo, skrb vzbujajoč podatek, da je v lanski raziskavi le dobrih deset odstotkov anketiranih gimnazijskih učiteljev odgovorilo, da v zadnjih desetih letih pri ocenjevanju niso znižali meril zahtevnosti. A žal meril zahtevnosti zagotovo ni znižalo le teh skoraj devetdeset odstotkov anketiranih gimnazijskih učiteljev. Kajti mnogi učitelji osnovnih, srednjih in visokih šol – vključno z univerzami – priznavajo (eni javno, drugi le, če govoriš z njimi na štiri oči), da so se merila zahtevnosti v šolah znižala. Čeprav iz tega ne sledi, da so se znižala v vseh šolah; da so se v šolah, kjer so se znižala, znižala enako; da so se znižala pri vseh predmetih ali vseh učiteljih; ali da so merila zahtevnosti vsi učitelji, ki so jih znižali, znižali enako; pa kljub temu ni mogoče zanikati, da se je zahtevnost marsikje znižala. Prav to zniževanje zahtevnosti, pa čeprav ne v čisto vseh šolah in tudi ne povsod enako, je pot, ki vodi v tisti prepad, v katerega drvimo zaslepljeni z nekaterimi blestečimi statističnimi podatki. Zato je skrajni čas, da se tako šolska oblast kakor tudi pristojne inštitucije, šole in učitelji nehamo slepiti ali se pretvarjati, da ne vidimo tistega, kar zelo dobro vidimo; da prenehamo ravnati, kot ravnamo, saj se nam drugače kot državi in posameznikom slabo piše
oz iskreno rečeno zelo zelo nizka merila so nas pripeljala k temu, gimnazija in univerza sta popolnoma razvrednoteni, ker lahko gre danes že vsaka budala študirat, na večino gimnazij pa je danes tako lažje priti kot na kakšno poklicno šolo, ker je tolko mest razpisanih, da kar glava boli. posledično se na nekoč ”elitne” gimnazije danes vpisuje dosti slabša populacija, ki si tam enostavno ne zasluži bit in zaradi takšnih potem trpi celoten razred, saj se nenehno pojavljajo težave pri razumevanju in učenju, potem pa še pritiski staršev na učitelje naredijo svoje. rešitev vsega je prepoloviti število vpisnih mest na gimnazijah, na UNI programe pa dovolite le gimnazijcem oz dovoliti tistim iz štiriletnih poklicnih programov, da ob uspešnem opravljanju splošne mature lahko nadaljujejo študij na fakulteti svoje usmeritve.
Imamo kupe odličnjakov, ki ob koncu osnovne šole dobijo goro pohval, v republiškem merilu pa pri posameznih predmetih ne dosežejo vrha točkovnih lestvic. V prvem letniku pa sledijo inštrukcije…
Ja, učitelji pogosto povedo, da otroci enostavno morajo končati šolo, pače znajo ali ne. A ni bilo nekaj govora, da bo srednja šola tudi postala obvezna? Se bo pač spet šlo v neke šole, ki bodo po nekaj izpitih dale spričevalo.
Jaz razumem, simpl ko pasulj 🙁
Za vsak test se piše predtest. Napovedano spraševanje. Tudi če je rezultat slab, se vpiše “primernejša” ocena, ker je treba izpolniti pričakovanja za ocenjevanja dela učiteljev, ravnatelja in nenazadnje, pričakujejo tudi starši odlične rezultate svojih otrok.
Primer? Ok. Sem mama sedmošolca, ki pogleda knjige samo in izključno takrat, ko si jih pripravlja v torbo, oz. ko mu močno diham za ovratnik. Za VSAK predmet ima DELOVNI ZVEZEK. Učenec 7. razreda!!! ki rabi delovne zvezke. KATASTROFA. Se opravičujem za veliko pisavo, ampak res: katastrofa! Ampak nazaj k primeru. Našemu sedmošolcu ležijo tuji jeziki. Dobro in lahko smo srečni, a ne? Potem se pa pojavi znameniti ampak. Otroci do sedmega razreda še niso pisali nareka pri tujem jeziku (no, pri slovenskem so v preteklih letih spravili skupaj 2 nareka in 2 spisa). Po tistem, ko me je moj sedmošolec obvestil, da pišejo narek, sem bila sama čisto paf, prvo kot prvo, da bodo sploh kaj dali od sebe, točka dva pa je problematika pisanja tujega jezika pri mojem otroku, ki je pa na nuli (gobca čisto po meni, piše pa čisto po atiju). Pa me na srečo otrok “pomiri”, da so že pisali pri redni uri tisto kar bodo pisali v nareku, poleg tega bo še dvakrat povadil ta isto besedilo iz učbenika in ga bo prepisal, vse s ciljem, da bo “ta stara” dala mir (seveda jaz). Rezultat: od recimo 20 učencev, sta dva pisala odlično, štirje pravdobro, trije dobro, bilo je še pet učencev z dvojkami ostalo so pa bile negativne ocene. Seveda še ocene niso vpisane v redovalnico, ker bi pokvarile povprečje ocen učencev, isto pa bi se učitelju pisalo slabo (dokaz, da se še niso nič naučili), ki bi vpisal te ocene. Seveda so narek popravljali. Besedilo nareka je bilo enako kot prvič. Vpiše pa se boljša ocena.
Za moje pojme je to idiotizem prve stopnje. In po vseh merilih sodimo v sam vrh.
So bili časi, ko je razgledanost in znanje slovencev bila doma in v tujini cenjena, kot kažejo vsi kazalci, temu več ni tako. Uvrščamo se v sam vrh ocenjenih odličnih bedakov.
Jaz razumem, simpl ko pasulj 🙁
Za vsak test se piše predtest. Napovedano spraševanje. Tudi če je rezultat slab, se vpiše “primernejša” ocena, ker je treba izpolniti pričakovanja za ocenjevanja dela učiteljev, ravnatelja in nenazadnje, pričakujejo tudi starši odlične rezultate svojih otrok.
Primer? Ok. Sem mama sedmošolca, ki pogleda knjige samo in izključno takrat, ko si jih pripravlja v torbo, oz. ko mu močno diham za ovratnik. Za VSAK predmet ima DELOVNI ZVEZEK. Učenec 7. razreda!!! ki rabi delovne zvezke. KATASTROFA. Se opravičujem za veliko pisavo, ampak res: katastrofa! Ampak nazaj k primeru. Našemu sedmošolcu ležijo tuji jeziki. Dobro in lahko smo srečni, a ne? Potem se pa pojavi znameniti ampak. Otroci do sedmega razreda še niso pisali nareka pri tujem jeziku (no, pri slovenskem so v preteklih letih spravili skupaj 2 nareka in 2 spisa). Po tistem, ko me je moj sedmošolec obvestil, da pišejo narek, sem bila sama čisto paf, prvo kot prvo, da bodo sploh kaj dali od sebe, točka dva pa je problematika pisanja tujega jezika pri mojem otroku, ki je pa na nuli (gobca čisto po meni, piše pa čisto po atiju). Pa me na srečo otrok “pomiri”, da so že pisali pri redni uri tisto kar bodo pisali v nareku, poleg tega bo še dvakrat povadil ta isto besedilo iz učbenika in ga bo prepisal, vse s ciljem, da bo “ta stara” dala mir (seveda jaz). Rezultat: od recimo 20 učencev, sta dva pisala odlično, štirje pravdobro, trije dobro, bilo je še pet učencev z dvojkami ostalo so pa bile negativne ocene. Seveda še ocene niso vpisane v redovalnico, ker bi pokvarile povprečje ocen učencev, isto pa bi se učitelju pisalo slabo (dokaz, da se še niso nič naučili), ki bi vpisal te ocene. Seveda so narek popravljali. Besedilo nareka je bilo enako kot prvič. Vpiše pa se boljša ocena.
Za moje pojme je to idiotizem prve stopnje. In po vseh merilih sodimo v sam vrh.
So bili časi, ko je razgledanost in znanje slovencev bila doma in v tujini cenjena, kot kažejo vsi kazalci, temu več ni tako. Uvrščamo se v sam vrh ocenjenih odličnih bedakov.[/quote]
Ja, in to je vse zato, ker:
1. Ni dovolj otrok
2. Šola je plačana po glavarini
Če želite imeti res izobražene otroke je tale naša šola podn od podna. Samo poglejte knjige in delovne zvezke recimo petega razeda. Vse kar lahko rečem je, da so jih pač pisale butaste učiteljice. Bo treba privatnega šolstva. Plačljivega, ker tisto bo dobro, ker boste plačali! Zdaj ste pa z vsem zadovoljni, samo, da sonček petko prinese.
Pa da se razumemo – tudi sama sem učiteljica. Sicer etrokovnih predmetov na srdenji šoli.
In še kako dobro poznam pritiske staršev in vodstva šole, če imaš preveč cvekov pri kakšnem testu. NIKOLI ni kriv otrok! Vedno se najeda učitelju! Pa ja de!
Jaz razumem, simpl ko pasulj 🙁
Za vsak test se piše predtest. Napovedano spraševanje. Tudi če je rezultat slab, se vpiše “primernejša” ocena, ker je treba izpolniti pričakovanja za ocenjevanja dela učiteljev, ravnatelja in nenazadnje, pričakujejo tudi starši odlične rezultate svojih otrok.
Primer? Ok. Sem mama sedmošolca, ki pogleda knjige samo in izključno takrat, ko si jih pripravlja v torbo, oz. ko mu močno diham za ovratnik. Za VSAK predmet ima DELOVNI ZVEZEK. Učenec 7. razreda!!! ki rabi delovne zvezke. KATASTROFA. Se opravičujem za veliko pisavo, ampak res: katastrofa! Ampak nazaj k primeru. Našemu sedmošolcu ležijo tuji jeziki. Dobro in lahko smo srečni, a ne? Potem se pa pojavi znameniti ampak. Otroci do sedmega razreda še niso pisali nareka pri tujem jeziku (no, pri slovenskem so v preteklih letih spravili skupaj 2 nareka in 2 spisa). Po tistem, ko me je moj sedmošolec obvestil, da pišejo narek, sem bila sama čisto paf, prvo kot prvo, da bodo sploh kaj dali od sebe, točka dva pa je problematika pisanja tujega jezika pri mojem otroku, ki je pa na nuli (gobca čisto po meni, piše pa čisto po atiju). Pa me na srečo otrok “pomiri”, da so že pisali pri redni uri tisto kar bodo pisali v nareku, poleg tega bo še dvakrat povadil ta isto besedilo iz učbenika in ga bo prepisal, vse s ciljem, da bo “ta stara” dala mir (seveda jaz). Rezultat: od recimo 20 učencev, sta dva pisala odlično, štirje pravdobro, trije dobro, bilo je še pet učencev z dvojkami ostalo so pa bile negativne ocene. Seveda še ocene niso vpisane v redovalnico, ker bi pokvarile povprečje ocen učencev, isto pa bi se učitelju pisalo slabo (dokaz, da se še niso nič naučili), ki bi vpisal te ocene. Seveda so narek popravljali. Besedilo nareka je bilo enako kot prvič. Vpiše pa se boljša ocena.
Za moje pojme je to idiotizem prve stopnje. In po vseh merilih sodimo v sam vrh.
So bili časi, ko je razgledanost in znanje slovencev bila doma in v tujini cenjena, kot kažejo vsi kazalci, temu več ni tako. Uvrščamo se v sam vrh ocenjenih odličnih bedakov.[/quote]
Ja, in to je vse zato, ker:
1. Ni dovolj otrok
2. Šola je plačana po glavarini
Če želite imeti res izobražene otroke je tale naša šola podn od podna. Samo poglejte knjige in delovne zvezke recimo petega razeda. Vse kar lahko rečem je, da so jih pač pisale butaste učiteljice. Bo treba privatnega šolstva. Plačljivega, ker tisto bo dobro, ker boste plačali! Zdaj ste pa z vsem zadovoljni, samo, da sonček petko prinese.
Pa da se razumemo – tudi sama sem učiteljica. Sicer etrokovnih predmetov na srdenji šoli.
In še kako dobro poznam pritiske staršev in vodstva šole, če imaš preveč cvekov pri kakšnem testu. NIKOLI ni kriv otrok! Vedno se najeda učitelju! Pa ja de![/quote]
Na žalost se moram tu strinjati s tabo. Mene pa razkuri, ker vem, da s prstom ne migne, da bi se karkoli naučil. Ničkolikokrat sem že prosila učitelje, naj me obvestijo, če opazijo, da dela otroku kaka stvar težave, ali pa če se kje kaj čudnega pokaže. Še enkrat nisem prejela domov nobenega obvestila.
Jezi me to, da tako na izi pridejo do dobrih ocen, ki so kao merilo uspeha. So pa samo na žalost napihnjen balon. Če bi vedela, da se otrok težko uči in da z garanjem pride do dvojke ali trojke bi bila ponosna na njega, glede na to, da pa pride do štirice ali petice ker pač enkrat od zunaj pogleda knjigo, to me pa žalosti. Vse skupaj pa je posledica, da nimajo nobenih delovnih navad, ne rabijo se trudi, da bi prišli do nekega dobrega rezultata.
Priznam pa, da me je groza pogleda v prihodnost, ko bodo vse te generacije morale začeti delati, upam samo, da bodo vedeli, kaj berejo. Groza.
NO, mogoče pa bomo zato mi ostajali do 70 v službah, da jim bomo vsaj navodila lahko prebrali .(
Pa na kakšne šole hodijo vaši otroci? O tem kar pišete, pri nas ni ne duha ne sluha. Otroci, ki ne delajo, nimajo in ne morejo imeti petk. Tako da ne morem reči, da knjige samo od zunaj gledajo.
Kako pa pripravijo seminarske in razne projekte, govorne nastope. Tega ne moreš dobiti pet, če se ne pripraviš.
Res pa je, da pravijo, da je naša šola kar zahtevna in se jim to potem obrestuje na srednji, čeprav pa je res, da nekdo morda lažje pride na katero srednjo šolo s “podarjenimi, kot pravite petkami” kot tisti, ki ima morda ustreznejšo štirko. To pa je naš sistem.
LP
Hja, ne vem, kako pripravijo, ampak če je plakat pripravljen ali pa power point, pa če se pri govoru zatika ni to nič katastrofalnega ali? Pri nas so učenci lahko v 3. razredu naredili predstavitev/seminarsko v power pointu. In mnogi starši so bili ponosni na svoje delo.
Glede na to, da trdiš da imate bolj zahtevno šolo, povej mi recimo, koliko spisov pišejo vaši otroci v posamičnem razredu, kdaj so začeli pisati nareke, kake teste pišejo recimo pri matematiki – imate predteste in napovedano spraševanje? Kaki so rezultati pri “pasivnih” predmetih (glasba, likovna vzgoja, tehnika, šport). Ne razumi me napačno, ampak res sem radovedna kako delajo tudi druge šole. Hvala
Ce ne zivite v tujini, je tezko primerjati sole pri nas in zunaj. Kjer sem jaz, v osnovni soli nimajo nobenih knjig, nobenih delovnih zvezkov. Na teden imajo vsak dan deset minut domace naloge.
Ampak… v razredu so razdeljeni po tezavnostnih skupinah, ki potem delajo skupaj. Po pet, sest otrok. Sedejo skupaj, dobijo nalogo in delajo. Skupina(e), ki zmorejo vec, kot naj bi se znalo za dolocen razred, delajo stvari visjega razreda. Tako se v ocenah lepo vidi, kje je otrok pri npr. branju: A – leto naprej, B – 6 mesecev naprej, C – tam, kjer naj bi moral biti, D – 6 mesecev v zaostanku.
Pri branju se jim ni treba nadudlat zivljenjepisa avtorja in obnove od zacetka do konca, ampak jih ucitelj vprasa: ce bi bil ti avtor, kako bi zakljucil knjigo?
Takih primerov je veliko.
Pri nas v soli se veliko prevec pifla na pamet, ne ucijo pa jih kriticnega razmisljanja. Po moje to delno vpliva na splosno situacijo v Sloveniji.
Da ne zacnem o tem, kako se vedno folk prepisuje, goljufa, itd, od zacetka do konca izobrazevanja.
k****. kaj ti pomagajo recimo 3 spisi na leto, pa anreki, če niso merila ocenjevanja enaka za vse. žal mi je, da moram to napisati, ampak bolj kot si butast, lažje prideš skozi. nekateri celo osnovno šolo pišejo spise na računalnik, ker se učiteljici ne da brati grde pisave, samo kaj takšen učenec potem sploh počne v normalni oš. da ne govorim o tem, da morajo drugi dosti delat za boljše ocene, za 2 pa se že da domenit, da ja revčki ne bi ponavljali. halo!!! kje je tu logika? pp v 3. razredu – skrajna neumnost, če se mene vpraša. naj jih najprej naučijo funkcionalne pismenosti raje. pa tudi za naprej: seminarska naloga je lahko dopolnilo k učnemu načrtu, mogoče 1 na leto, pa še ta ocena ne bi smela bit enakovredna ostalim, ker tako vemo, kako se pišejo seminarske.
pa še primerjava s tujino: v tujini je šolanje dobrina, ki drago stane in zato se temu primerno tudi obravnava. izobraževalni kader je izredno spoštovan, država pa zainteresirana za bodoče intelektualce. pri nas…hmm, da pomislim…poleg poplave idiotov iz političnih ved, se za druge kaže bolj malo interesa. denarja za znanost ni in kar je najbolj zaskrbljujoče: v zadnjih letih smo v tehniki in naravoslovju tako nazadovali, da smo na samem dnu v razvitem svetu!!! resno nas lahko skrbi, da imajo celo na češkem bolje opremljene fakultete kot pri nas!