ZAKAJ NE OBSTAJA EVTANAZIJA???????
Zakaj je ne dovolijo pri nas??????????????? Stara mama je nepokretna, stara 85 let, v domu upokojencev, nimamo možnosti da bi jo imeli doma, pa tudi če bi, ne bi zmogli pritiska in nege.
Po kapi, ne more se premikat, že pol leta na cevkah, s samimi preležaninami, pa z mamo hodiva izmenično, na dva dni tja. Ona bi umrla, stalno o tem govori, naj kaj naredimo da umre, ker ne more več, vse jo boli, premikat se ne more…… Noče več živet. Zadnjič sem pomislila, da bi jo s pouštrom zadušila in ji prekinila trpljenje.
pse in mačke evtanazirajo, da se ne mučijo, zakaj tega ni za ljudi???????????????????
Vedno ko pridem od nje, sem totalno sesuta.
hmmmm, je hudo, vem, ampak ne vegetira, ne more gibati, lahko je, umivajo jo lahko, govori lahko.. od take stare mame ki še vedno govori, se lahko še kaj naučiš. nekako te razumem in imaš prav, vendar so trenutki tudi sedaj, ko je njej lepo… o tem ona ne govori, najbrž jo je strah, ali pa je depresivna od vsega tega prestajanja. Mislim, da se lahko še kdaj menite o kakem kuhanju, kam je zahajala ko je bila mlada ipd…. v terminalni fazi ljudje rabijo očiščenje, nekakšno odvezo, odpuščanje samemu sebi, da gredo lahko na drugo stran – k smrti…
poskusi se s tem tvojim problemom (z staro mamo) z mailom obrniti na hospic gospe, ki “pomagajo” umreti…. grdo slišati iz mojih ust, ampak…. morda ji bo pa kmalu dano lepo umreti, ko se bo poslovila od vseh in nehala misliti na bolečino, in kako je boga, kaj jo vse boli…. Morda obstaja še kaj lepega zanjo? Naj se potrudi ona razbremeniti vas…. ki jo obiskujete….
Namesto da staro mamo hodite samo obiskovat jo raje zmasirajte in poskušajte doseči da so sklepi gibljivi.
Da so rane oskrbljene je stvar osebja – lahko jo pa z hladilno tekočino zmasirate po hrbtu. Ji poravnate rjuhe…………………………
Ponujajte ji za pit, prinesite kakšno njej ljubo jed. Saj bo pojedla samo žlićko ali dve, pa vendarle
NE JO SAMO GLEDAT
Evtanazijo bi verjetno marsikdo izkoriščal. Pa bog vedi, kdaj si res dovolj bogi za smrt. Mogoče je bolje, da še ni dovoljena. Kaj vse pišejo in govorijo o posmrtnem darovanju organov. Celo medicinci se ne odločajo za to. Pa mimogrede: sem se vpisala med darovalce in upam, da me ne bodo žive rezali oz. da me vsaj bolelo ne bo.
Joj, no, pa kdo pravi, da jo samo gledamo??? Mi ji mažemo preležanine s posebno, plačljivo kremo, ker je tisto, s čimer jo oskrbujejo tam, brezvezno. Prinesli smo ji celo posebno podlago za na jogi, ki je narejena proti preležaninam. Ves čas jo obračamo, ko smo tam in nama je z mamo uspelo eno preležanino, zelo obsežno, zaceliti. samo kaj, ko je nastala drugje nova. Brez tega, kar delava z mamo, bi bila do živega požrta od preležanin. A sploh veste, kakšne imajo nekateri nepokretni starčki tam. Groza, res. Masiramo ji noge, redno, da ji kri cirkulira, hranimo jo večinoma mi, ker drugače ne bi pojedla skoraj nič. Tam smo predvsem zato, da ji pomagamo, daleč od tega, da jo samo gledamo.
Saj ne vem kaj naj rečem? Smilite se mi. Niti toliko niste dozoreli, da bi smrt sprejeli v prvi vrsti kot duhovno dogajanje. Hmm, če se npr. nek gost pri vas slabo počuti in bi najraje odšel, bi mu pri tem še pomagali? Bog pomagaj stari mami, da se čimprej odloči!
Jaz sem imel babico 99, zadnjih 15 let na postelji, več let dementno, telo dobesedno razpadalo, nas ni več prepoznala…. Znala pa je povedati kako rada živi! In ja, prilagodili smo njej, način lastnega preživetja, tako da je do konca ostala med nami… O življenju nas je naučila več, kakor vsi psihoterapevti in duhovniki tega sveta!
Uboge na duhu, vas doživljam. Škoda res, pa tako izredno priložnost imate.
Kako zelo nesramno! Če bi naša stara mama povedala, kako rada živi, bi bila zelo srečna in zadovoljna in na evtanazijo niti pomislila ne bi. Pa noče več živeti!! Ne mara živeti! Ni ji do življenja več, a ti je to tako čudno? Ne želim ti, da doživiš to, da si gniješ pri živem telesu, se ne moreš premikat, silijo te s hrano, ti si pa samo umret želiš. Tudi to obstaja, veš, čeprav je tvoja babica pa rada živela kljub temu, da je dobesedno razpadala.
Ne, ne moremo je imeti pri sebi, že otroka se stiskata v eni majhni sobici, moja mama je v garsonjeri, ni pogojev za nepokretnega, bolnega človeka. Lepo, da ste jih vi imeli, ampak ne projiciraj svojo situacijo na vse.
Spomnim se, ko sem brala knjigo Andreja in Verene Perko, kjer sta opisovala obisk pri Verenini materi v domu za ostarele. Ko sta hodila skozi dom in opazovala njegove prebivalce in dogajanje, sta se spogledala in brez besed sta si pokimala in se sporazumela. Namreč da – ko bo prišel njun čas – ne bosta dopustila, da bi bila dve živi trupli, ki bi ju neznanci v nekem domu prekladali, pitali, menjavali katetre…
Tako mislim tudi sama. Ima kdo kakšne praktične napotke, kako najenostavneje in najbolj učinkovito izvesti avtoevtanazijo?
Kako zelo nesramno! Če bi naša stara mama povedala, kako rada živi, bi bila zelo srečna in zadovoljna in na evtanazijo niti pomislila ne bi. Pa noče več živeti!! Ne mara živeti! Ni ji do življenja več, a ti je to tako čudno? Ne želim ti, da doživiš to, da si gniješ pri živem telesu, se ne moreš premikat, silijo te s hrano, ti si pa samo umret želiš. Tudi to obstaja, veš, čeprav je tvoja babica pa rada živela kljub temu, da je dobesedno razpadala.
Ne, ne moremo je imeti pri sebi, že otroka se stiskata v eni majhni sobici, moja mama je v garsonjeri, ni pogojev za nepokretnega, bolnega človeka. Lepo, da ste jih vi imeli, ampak ne projiciraj svojo situacijo na vse.[/quote]
No saj po tvojem predzadnjem postu vidim da ni tako hudo z vami. Da znate biti človečni v okviru svojih (z)možnosti. Se ti opravičujem. Ni bilo pa mišljeno nesramno, niti kot projekcija. Le kot drugačen pogled na (resnico), saj po to si prišla? Ali po občutke sočutja, potrditve….?
Večinoma ljudje še nismo na stopnji sprejemanja smrti kot duhovnega dogajanja. Gre za uvid, ki ti je dan (tudi dojemanje izkustva ti je dano) na tak ali drugačen način. Prav človek, ki je na tej stopnji tovrstnega in siceršnjega duhovnega in moralno-etičnega razvoja, naj ne bi obsojal drugih, saj naj bi imel širši pogled, ki naj bi mu omogočal strpnejše vrednotenje in razumevanje.
Vsi ljudje vsaj na daljši rok kljub želji in občutku krivde niso sposobni prevzeti bremena skrbi in bivanja s človekom v taki situaciji. Marsikoga zlomi in mora sam iskati pomoč, včasih šele potem, ko se sam fizično in psihično izčrpa.
Zima, prosim povej več. Tudi sama sem darovalka, ampak sem ravno zadnjič z nekom govorila o tem, ki me je zelo prestrašil z raznimi zgodbicami. Vsekakor dovolj, da sem začela razmišljati, če ne bi tega “odpovedala” ali karkoli se že naredi.[/quote]
Ljudje z medicinskim znanjem prav gotovo ne bodo darovalci organov (pred) svojo smrtjo, saj dobro vedo, da mora biti darovan organ še živ, uporaben, če ga hočejo uporabiti na drugem živem človeku. O tem je bilo pred leti kar nekaj govora, a so seveda govorice utišali, da ne bi ostali brez darovalcev.Če je darovanje organov humano dejanje, pa je način, kako ti ga odstranijo, čisto nehuman. Če si vpisan med darovalce, te ob morebitni življenjski ogroženosti ne bodo zdravili, pač pa se bo pričela dirka, komu vse bi lahko presadili tvoje organe. Torej, pri še živem telesu ti jih odvzamejo, pa še možnosti, da ostaneš živ, s tem nimaš. Če kdo o tem dvomi, naj se vpraša, zakaj o darovalcih nikoli ničesar ne govorijo, samo o prejemnikih.
Ne hvala, ko bom umrla, hočem umreti brez umora.
Tisti, ki hočejo umreti ponavadi ne morejo umreti. Trpljenje in razpadanje pri živem telesu. Svet je zelo krut in medicina je mnogokrat le sredstvo, da se agonija podaljšuje tudi takim osebam, ki si tega ne želijo a tega ne morejo ali ne znajo izraziti. Evtanazija je pri nas zakonsko prepovedana in tu nimaš kaj storiti. Receptov na to temo nimam. Tako kot so že nekateri povedali je skorajda edina pot veliko sočutja in pomoč za trpečega svojca. Edino kar mene zelo moti v Sloveniji je odnos ljudi na splošno do protibolečinskih sredstev, ki jih nekateri ne dovoljujejo trpečim bolnim ljudem oziroma svojcem za katere uradno skrbijo. Celo nekateri v zdravstvu ljudem v terminalnih stadijih predpisujejo zgolj Lekadol. To je zares porazno, dovolite ljudem umreti vsaj brez hudih bolečinskih muk ali ni dovolj že to, da so povsem razčlovečeni in brez dostojanstva ter povsem odvisni od tuje pomoči (beri slabo plačane delovne sile). Zelo krut je ta svet poln žalosti in bolečin!
Zima, prosim povej več. Tudi sama sem darovalka, ampak sem ravno zadnjič z nekom govorila o tem, ki me je zelo prestrašil z raznimi zgodbicami. Vsekakor dovolj, da sem začela razmišljati, če ne bi tega “odpovedala” ali karkoli se že naredi.[/quote]
Ljudje z medicinskim znanjem prav gotovo ne bodo darovalci organov (pred) svojo smrtjo, saj dobro vedo, da mora biti darovan organ še živ, uporaben, če ga hočejo uporabiti na drugem živem človeku. O tem je bilo pred leti kar nekaj govora, a so seveda govorice utišali, da ne bi ostali brez darovalcev.Če je darovanje organov humano dejanje, pa je način, kako ti ga odstranijo, čisto nehuman. Če si vpisan med darovalce, te ob morebitni življenjski ogroženosti ne bodo zdravili, pač pa se bo pričela dirka, komu vse bi lahko presadili tvoje organe. Torej, pri še živem telesu ti jih odvzamejo, pa še možnosti, da ostaneš živ, s tem nimaš. Če kdo o tem dvomi, naj se vpraša, zakaj o darovalcih nikoli ničesar ne govorijo, samo o prejemnikih.
Ne hvala, ko bom umrla, hočem umreti brez umora.[/quote]
Poznam kar nekaj med.tehnikov, sester … do zdravnikov in presenetljivo – večina jih je vpisana v register darovalcev!
In seveda mora biti telo še živo, če želijo odvzeti organe, pogoj pa je, da je človek možgansko mrtev. Kar pomeni, da brez strojev za vzdrževanje dihanja in bitja srca telo ne more živeti, saj možgani ne koordinirajo več niti najosnovnejših življenjskih funkcij.
In ja, sem vpisana v register darovalcev že skoraj 20 let.
Kot je že rečeno, bi legalizacija evtanazije omogočala zlorabe tako posameznikov (dedovanje) kot države. Država bi dobila zeleno luč, da se znebi neproduktivnega prebivalstva, katerega vzdrževanje veliko stane. Sprva verjetno zelo restriktivne pravne določbe bi se začele razlagati vse bolj ekstenzivno. V primeru aktivne in tudi pasivne evt. bi marsikakšnemu zdravstvenemu delavcu, še posebej odločujočim zdravnikom (pa čeprav bi šlo za timsko odločitev), vsaka konkretna odločitev predstavljala moralno etično breme.
Zgolj razumsko se bolj kot za aktivno evt. nagibam k uporabi spremenjenih ciljev terapije (ukinjeni določeni ukrepi zdravljenja) in uporabi možnosti, ki so že v okviru dovoljenega npr. uporabo doz zdravil, da se doseže zadovoljiv učinek (lajšanje bolečin, nemira, tesnobe), čeprav se s tem poveča tveganje skrajšanja življenja.
Ljudje z medicinskim znanjem prav gotovo ne bodo darovalci organov (pred) svojo smrtjo, saj dobro vedo, da mora biti darovan organ še živ, uporaben, če ga hočejo uporabiti na drugem živem človeku. O tem je bilo pred leti kar nekaj govora, a so seveda govorice utišali, da ne bi ostali brez darovalcev.Če je darovanje organov humano dejanje, pa je način, kako ti ga odstranijo, čisto nehuman. Če si vpisan med darovalce, te ob morebitni življenjski ogroženosti ne bodo zdravili, pač pa se bo pričela dirka, komu vse bi lahko presadili tvoje organe. Torej, pri še živem telesu ti jih odvzamejo, pa še možnosti, da ostaneš živ, s tem nimaš. Če kdo o tem dvomi, naj se vpraša, zakaj o darovalcih nikoli ničesar ne govorijo, samo o prejemnikih.
Ne hvala, ko bom umrla, hočem umreti brez umora.[/quote]
Poznam kar nekaj med.tehnikov, sester … do zdravnikov in presenetljivo – večina jih je vpisana v register darovalcev!
In seveda mora biti telo še živo, če želijo odvzeti organe, pogoj pa je, da je človek možgansko mrtev. Kar pomeni, da brez strojev za vzdrževanje dihanja in bitja srca telo ne more živeti, saj možgani ne koordinirajo več niti najosnovnejših življenjskih funkcij.
In ja, sem vpisana v register darovalcev že skoraj 20 let.[/quote]
Preberi si knjigo Rdeča zanka, ti garantiram, da se boš izpisala.
Poznam kar nekaj med.tehnikov, sester … do zdravnikov in presenetljivo – večina jih je vpisana v register darovalcev!
In seveda mora biti telo še živo, če želijo odvzeti organe, pogoj pa je, da je človek možgansko mrtev. Kar pomeni, da brez strojev za vzdrževanje dihanja in bitja srca telo ne more živeti, saj možgani ne koordinirajo več niti najosnovnejših življenjskih funkcij.
In ja, sem vpisana v register darovalcev že skoraj 20 let.[/quote]
Preberi si knjigo Rdeča zanka, ti garantiram, da se boš izpisala.[/quote]
Sem prebrala in smo o tej knjigi tudi tule že X-krat debatirali… pa me niti slučajno ni prepričala in sem še vedno med darovalci.
Zlorabe se lahko dogajajo vsepovsod, pa to ne pomeni, da nečesa ne bi smelo biti. Pač onemogočiš zlorabe tako, da uvedeš določena pravila. Če je oseba opravilno sposobna (in odvzem opravilne sposobnosti je ustaljen, dolgotrajen postopek pred sodiščem), itak odloča zase, torej so zlorabe onemogočene. Seveda bi se odločitev o tem sprejela skupaj s človekom, ki si tega želi in mora biti priseben in psihično stabilen, prisostvovati pa bi morali tudi neodvisni strokovnjaki (psiholog itd.). Torej bi bilo že v štartu onemogočeno, da se za to odločajo neprisebni in opravilno nesposobni, depresivni itd. ljudje, se pravi da namesto njih niti njihovi svojci ali celo zdravniki ne bi mogli odločati. Izmed tistih, ki zelo trpijo, niso pa sposobni izraziti svoje želje, bi se pa kasneje poskušalo ravnati glede na konkreten primer. Ali pa bi uvedli določilo, ki dovoljuje nekomu, da se odloči za evtanazijo še za časa svojega dobrega počutja – za vnaprej, ko zaradi bolezni ne bo mogel povedati svoje želje, se pa za evtanazijo odloči že sedaj. Jaz bi se recimo takoj. Takoj zdaj podpišem, da se v primeru, da zaradi nesreče ali bolezni ne bom sposobna izraziti svoje želje in bom odvisna od aparatov in zdravil, odločim za evtanazijo.
Skratka, možnosti je veliko. Da tega ne sprejmejo, pa ni zaradi možnih zlorab, zlorab se vlada itak nikoli ni branila.:)))
Ko boš doživel, da te 20-letni sin, ki je po prometni nesreči ostal tetraplegik, vsak dan znova prosi, da ga ubiješ, ker noče več živeti, mu komot povej, da življenja in smrti ne sprejema kot duhovnega dogajanja. Pa povej mu, da ga doživljaš kot ubogega na duhu, ker ne more uživati svojega stanja.
Te svoje duhovne floskule si komot lahko zatakneš v ritno luknjo. Lahko je flancati o duhovnosti, ko telo razpada nekomu drugemu in ko nisi ti ali oseba, ki jo ljubiš, tisti, ki si v tem življenju želi samo še smrti in pozabe. Res si ubog na duhu, bebček.