Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Čemu pripisujete razlike med otroki v isti družini?

Čemu pripisujete razlike med otroki v isti družini?

Zanima me torej, kje so po vaše vzroki za razlike med otroki v isti družini, različen značaj bistveno različen temperament, razlike v vodljivosti, poslušnosti, ustvarjalnosti, smislu za humor, trmi, uporništvu,…

Imam sestrični, sestri, zdaj jih imata obe že čez 40. Starši precej konzervativni, sicer kmečki in delovni ljudje. Ena od sestričn je živahna, odprta, komunikatrivna, družabna, klepetava, smejoča, samozavestna, uporniška, druga pa vase zaprta, s kroničnim pomanjkanjem samozavesti, umirjena, nekomunikativna, nedružabna, tiha in mirna, že kot otrok pa je bila izredno vodljiva.

Prav tako se bistveno razlikujeva midve s sestro.

Ko je govora o nemirnih, nagajivih, nevodljivih, neubogljivih, glasnih in vreščečih otrocih, o takšnih, ki se jih težko umiri, animira, vodi, ponavadi kritizirate starše. Sama pa vedno bolj ugotavljam, da je ogromno na vset prinešenega, temperament v celoti, nekaj izrazitih značajskih potez pa tudi.

Bi še nekako razumela, da si drugi otrok mesto v družini išče na drugačen način, z drugačnim, nasprotnim vedenjem od prvega. Ali, da se je v neki družini, v kateri je razlika med otrokoma 10 let, spremenila klima v tem času.

Kaj pa družine, ki imajo 3, 4 otroke? In to v petih letih? Verjetno se klima ne spreminja tolika, da bi bil vsaki drugi otrok vodljiv, nezahteven, dva pa vražička. Tudi odnos staršev do otrok ni tako različen, kot so otroci med seboj različni.

Torej, od kod vse te razlike?

iz mojih izkušenj, se že takoj pojavijo razlike če je otrok plod ljubezni al pa pridelan mimogrede nekje na kakšni žurki ipd. al pa zarad drugih nepazljivosti staršev med posteljnimi aktivnostmi, potlej pa na vse skup vpliva še mal karakter otroka, mal miselnost staršev, predvsem pa vodljivost in poslušnost, vse razlike pa delajo predvsem starši, sploh če damo na stran otroke z raznimi aspergerji ipd. ki so danes popularni, že splošen primer zakaj lahko en otrok rata problematičen al pa en bolj živahen kot drug je v tem, da če en izmed recimo dveh otrok prejema vso starševsko ljubezen, mu vtaknejo vse v rit kar si zaželi, drugega pa puščajo ob strani in ta pač išče načine kako bi bil tud sam deležen podobnega tretmaja, pa spet je odvisno od karakterja tega otroka, eni postanejo “hiperaktivni” in iščejo pozornost na vsak način, drugi se pač zaprejo vase in umaknejo itn.

¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨ ·uʍop əpısdn əɥʇ Obožujem rdečo zvezdo, pijem Heineken. Iä! Iä! Cthulhu fhtagn! Gosturnca u solat še ni konc sveta.

Na osebnost vpliva dednost in okolje. Tako kot ima lahko en otrok modre oči, drugi pa rjave ima lahko en otrok gene za “pridnost”, drugi pa za “nagajivost”, pa čeprav sta od istih staršev.
Čeprav starši trdijo, da otroka vse otroke vzgajajo enako, to ne more biti res. Čisto drugačen odnos imaš do prvorojenega, ker je on lahko v centru pozornosti, kot npr. do petega otroka, ki ni prav nikoli on sam v središču, itd.
Vsak otrok je v vrtcu in šoli v drugi skupini z drugo vzgojiteljico. V eni skupini npr. prevladujejo fanti, učiteljica jih težko obvlada, nekateri med njimi so nesramni, otrok se mora po svoje znajti v taki skupini in zagotovo je to drugače, kot če je v razredu, kjer so same bubice, krasna učiteljica. In takoh faktorjev je mnogo (ne razumet, da je vsega kriva učiteljica, prosim!, samo primer sem dala) in na otroka vpliva neskončna mešanica različnih dejavnikov, ki ga oblikujejo.

nova
Uredništvo priporoča

hm, dobro vprašanje, moji se seveda razlikujejo v temperamentih, večja dva sta samozavestna, na pravi način, se pravi, da znata vprašat in se postavit zase, kot je treba, tretji otrok je zelo zadržan, trmoglav, obenem pa najbolj občutljiv, zadnji samozavesten v nulo, ni stvari, ki si je ne bi upala naredit,
koliko pozornosti namenjava otrokom, hm, midva misliva, da vsem enako, tavečjim glede šole praviva, da jima pomagava, ko bosta rekla, da rabita pomoč, čeprav se vidi, da imata otroka rada, da se tudi njima pregleda zvezke, v bistvu zateži, da jima sploh ni všeč, če sta preveč samostojna,
srednji otrok potrebuje največ pomoči v šoli, je decemberček, recimo, da je to en od vzrokov, da je bilo na začetku leta treba več delat, zdej pa lepo dela, hkrati potrebuje največ pozitivne motivacije ipd.
se pa pri vseh vidi, da se radi crkljajo, zgužvajo skupaj z nama na kavču, da kljub temu, da vsi povdarjamo samostojnost, da mora biti čustvena vez vzdrževana non stop,

aja, temperamenti, po meni, mož je miren, vse mirno razloži itd. jaz pa hitro povzdignem glas, in nič nisem začudena, ko to delajo tudi otroci,
tako, da tisto, kar gre pri nas v minus, je izključno moja napaka, kajti moj zgled ni idealen

Mi smo že en tak primer.
Dva otroka, razlika med njima je 20 mesecev. Oba rasteta v istem okolju, noben od njiju ni nikoli živel izven družine (recimo v varstvu pri babicah) do vstopa v vrtec. Prvi je deček, druga deklica. Deček je šel v vrtec pri 2 letih, deklica pri 19 mesecih.
On je “upornik brez razloga”, trmast, zaletav, ihtav, za vsako ceno hoče uveljaviti svojo voljo, preizkuša meje, je hipermotoričen (pazi, nisem rekla hiperaktiven!), samosvoj, po svoje je posebnež. Je zelo zgovoren, radoveden, ekstrovertiran.
Ona je živahna, redoljubna, vodljiva, ne preizkuša meja, večinoma uboga na prvo besedo, bolj tiha, bolj mirna, manj motorična.

Razlike med njima? Nimam pojma. Bi rekla, da deloma na to vpliva spol otroka, deloma genetika, deloma okolje, deloma razmere, v katerih se otrok giblje. V družini so razmere za oba enake, v vrtcu pa ne.

Odgovor je preprost. Podobno kot se lahko karakterno razlikujeta enojajčna dvojčka (kljub temu, da imata identični telesi; embalaža je ista, vsebina drugačna), tako se medsebojno razlikujejo bratje in sestre, ki so še telesno drugačni. Gre za različne osebke z različnimi karakterji.

Imam tri otroke … najprej smo imeli enega … nato pa še dvojčka. Vzgajala sem vse popolnoma enako, še posebej dvojčka, ki jih obravnavam od začetka enako in tisto kar sliši eden sliši tudi drugi. Ampak so si vsi trije popolnoma različni. Predvsem je ta razlika očitna pri ta malih – eden zelo komunikativen, živ kot poper, povsod ga je polno … ta drugi je pa tiha miška v ozadju.

Ni kaj … veliko je res očitno napisano še v genih in ne moremo pomagati.

Nisem še nič brala naprej, vendar … imam dvojčici, spočeti torej sočasno, vzgajani v istem času in prsotoru in z enakimi vzgojnimi prijemi, pa sta kot noč in dan … Tvoja teorija pogrne. Vse bolj sem prepričana, da otrok večino prinese na svet, starši bolj kot ne le brusimo že izdelano obliko, kaj več ne.

tudi sama sem imela sošolki dvojčici, karakterno čisto različni, pa vem da sta vedno tiščali skupaj, sta si bolj različni kot pa mi ki smo bili 4 otroci, pa lahko rečem da smo si karakterno zelo zelo podobni, vsi samozavestni, eksplozivni…

Razlike morajo bit.

Sistemi, ki so te razlike želeli odpravit niso v tem uspele. 😉

Otroci pridejo na svet kot nepopisan list papirja. Iskrica, ki poganja njihovo bit pa je v vsakem svojevrstna. Zato se tudi odzivajo na različne načine, kljub temu da gre za enojajčne dvojčke.

Vse to potrjuje, da je narava nekaj čudovito nepredvidljivega (v dobrem in slabem).

Jaz pa mislim, da se zelo malo otrok zgodi na žurih, nezaželjenih in proti želji staršev. In, da redki starši postavljajo enega otroka pred drugega, sploh tako zelo očitno.

Ravno te razlike, ki jih opažam med otroki, meni dokazujejo, da se otrok ne rodi kot nepopisan list papirja. Kaj pa vem…

Imam dve majhni deklici, ki sta karakterno zelo različni. Če ju bom vzgajala popolnoma enako, potem bodo te razlike še večje. V bistvu ju niti ne morem enako vzgajat, ker imata popolnoma različne potrebe, razmišljanja, odnose, vse v kompletu je različno. Vzgajam vsako na tak način, kot ga ona potrebuje.
Ena je zelo živahna, radovedna, odprta, pogumna, preizkuša meje, se heca, zabava, komunikativna. Druga bolj zaprta, previdna, nežna dušica. Ob svoji zabavni sestri, ki želi biti vedno v središču pozornosti, opažam da včasih trpi in se zapira. Sama sem edinka in nimam izkušenj s sestrami, ampak mislim, da ni lahko odraščati ob sorojencu, ki je vedno opažen in se vedno vse vrti okoli njega. Zato ju vzgajam popolnoma drugače. Prvo bremzam, učim empatije in obzirnosti, drugo učim poguma in samozavesti. Kaj bo iz vsega skupaj ratalo, nimam pojma, upam na najboljše.

Moja tašča je tudi vzgajala svoja sinova popolnoma enako. Ampak moj mož je bil vse na izi, brat pa dinamičen. Čeprav moja tašča prisega na vse živo, da nikoli ni delala razlik in da ji ni jasno, kako je en lahko tako picajzlast in odgovoren, drugemu je pa vse ravno, jaz vem, da se je ona pozavestno vedno zanesla na drugega sina, mu nalagala več obveznosti in od njega zahtevala več, kot od mojega moža, ki sta ga potem oba, čisto podzavestno, jemala kot “nesposobnega”. Zato pa je danes med njima taka razlika.

Se kar strinjam s tabo. Jaz sem bila tisti “nezaželjeni” otrok (to besedo sem od mami tudi večkrat slišala). S sestro sta se oba več ukvarjala kot z mano. Sploh pa mami in vedno sem se počutila, kot da sem jaz kriva, da sem prišla na svet. Uglavnem jaz sem bila vedno tista upornica, ki ji zmeraj kaj ni bilo prav,… (tako so mi pravili), čeprov sem samo vedno povedala svoje mnenje in če mi kaj ni všeč to povem. Za razliko od moje sestre…..če sta ji starša kaj prepovedala je bila samo tiho, da ne bi izpadla slaba, potem pa okoli in okoli razlagala, kakšna grozna staraša ima ona. Ampak v njunih očeh je bila ona vedno naj, naj. Nikoli se jim ni zoperstavila. Še danes je tako, obe sva stari blizu 30, imava otroka….se veliko bolj ubadajo z njenim kot mojim, več mu dajo kot mojemu,….ampak tako je, sem se s tem sprijaznila. Uglavnem sem vesela, da sem taka kot sem,…se znam postaviti zase, sem samostojna, ne dovolim, da nekdo sprejema odločitve namesto mene,….čisto drugačna kot pa moja sestra. :))

Imam dva otroka – oba zelo zaželjena in oba neizmerno rada. Oba sta drug karakter, in največjo napako bi naredila če bi ju vzgajala isto. Vsak potrebuje drugačno vzgojo.
To sicer nisem ugotovila sama, ampak na predavanju gospoda Juhanta, in še kako drži… Drug karakter potrebuje drugo vzgojo. fantek je trmast, živahten, in na trenutke skoraj da neobvladljiv, pri njemu razlaganje, kazni in prepovedi nebi dosegle nič (oz. niso zalegle) – pri njemu zaleže to, da mu pokažem kake posledice ima njegovo dejanje. Če uščipne sestrico mu pokažem rdečino na njeni rokici – to je ponavadi dovolj, da mu postane hudo tako da se zjoka, v primeru, da bi mu samo rekla, ne tepi sestrice, ker jo to boli, pri njemu ne bi (oz. ni ) vodilo nikamor. Med tem ko hči točno ve da nekaj ne sme že ko jo samo pogledam, ko ji pa rečem, da ne sme, pa ponavadi takoj uboga… Pa to je le en primer… na splošno je treba sina bolj motivirati, mu menjati igre (sam se ne bo spomnil risati, dokler ne dam papirja ven), hči pa je pri teh stvareh bolj nekako samostojna… Sina moram povabiti zraven, ko kaj ustvarjamo, hči pa velikokrat že sama od sebe predlaga kako ustvarjanje… njo ko riše moram pustiti pri miru, pri sinu je potrebno sodelovanje…
Ne vem no sama ne dam veliko na knjige o vzgoji in vsej literaturi, ker se izgubim, bila sem pa na parih predavanjih, in g. Juhant mi je res razjasnil par pojmov – predvsem to kar vedno poudarja – dva otroka različnih temperamentov se ne vzgaja isto….

Pa dajte nehat s tem “vse vzgajam popolnoma enako”, ker to enostavno ne sme in ne more biti res.

NIti slučajno vseh otrok ne vzgajamo enako in jih tudi ne smemo. Tako kot je napisala “moje mnenje”, zaprte in plahe otroke se vzgaja tako, da se spodbuja samozavest, energičnost itd., odprte in take, ki preveč radi silijo v ospredje, pa se seveda bremza in uči, da imajo tudi drugi svoje pravice.

Če bi dva taka otroka vzgajali popolnoma enako, torej recimo da bi pri obeh spodbujali energičnost, siljenje v ospredje, kdaj neupoštevanje drugih….., bi vzgojili enega, ki bi postal nemogoč, egocentričen in vase zaverovan in bi sorojenca kadar bi le mogel, zatiral, in drugega, ki bi se vedno bolj zapiral vase, saj ob sorojencu ne bi mogel priti do nobenega izraza, ker bi vsak njegov poskus neslavno končal.

Vzgajanje vseh otrok “popolnoma enako” vodi samo v še večje razlike med njimi.

Drži pa, da jih enako vzgajamo v luči moralnih vrednot, ko jim kažemo, kaj je sprejemljivo in česa ne odobravamo (in to velja za vse otroke enako, nikomur ne smemo dopustiti nečesa, kar drugi lahko počne, seveda glede na starost otrok), samo da bomo morali pri enemu te naše vrednote velikokrat ponoviti, uvesti tudi sankcije, če bo treba, biti zelo zelo vztrajni, pri drugemu pa bo zaleglo zelo hitro in brez posebnega truda.

Seveda otrok pride na svet z določenimi lastnostmi (trma, vodljivost, dobrovoljček, nezadovoljnež…..), lepota vzgoje pa je ravno ta, da ga glede na njegove značilnosti vzgojimo v odgovornega, srečnega, radovednega in empatičnega mladega človeka.

Torej je večina mnenja, da se otroci že rodijo bistveno drugačni med seboj in da vsak potrebuje ustrezen pristop, v skladu z njegovimi lastnostmi pač. In, da je torej prav, da doma do vsakega otroka drugače pristopamo.
Kaj pa v vrtcih? Ali tam upoštevajo njihovo različnost? A tam pristopijo do vsakega individualno? Glede na to, da otrok preživi v vrtcu skoraj več časa buden, kot doma.
Pa v šoli? Je še potrebno vsakega otroka malo drugače obravnavati? Ali se naj v šoli zahteva že brezpogojna poslušnost in upoštevanje pravil?

Najbolj važno za otroka je tisto, kar je doma. Jasno pa je tudi, da v vrtcih in šolah ne morejo ne vem koliko individualno obravnavati otrok, saj jih je veliko v skupini oz. razredu. Doma pa imaš samo enega, dva ali še kakšnega več.

Da, vsakega je potrebno obravnavati drugače.
So stvari, ki so vsem skupne, če smo že del neke skupine. Torej veljajo pravila, ki so enaka za vse. Obeenem pa se vsak osebek obravnava tudi individualno. Kaj tu ni jasno?

Da, vsakega je potrebno obravnavati drugače.
So stvari, ki so vsem skupne, če smo že del neke skupine. Torej veljajo pravila, ki so enaka za vse. Obeenem pa se vsak osebek obravnava tudi individualno. Kaj tu ni jasno?[/quote]

Mislim, da mnogi vzgojitelji in učitelji tega ne zavedajo – to je tisto, kar mi ni jasno. Da je zgolj od osebnosti vzgojitelja odvisno ali bo upošteval neke otrokove lastnosti pri delu z njim ali bo trmasto zahteval od vseh enako.

New Report

Close