Priznam – sem izmučena, naveličana, izmozgana. Morala bi biti hvaležna … imam dva zdrava otroka, super moža, …pa samo čakam, da imam lahko 5 minut zase. In da gresta otroka spet v vrtec in da je malo tišine. Ta večja je stara 5 let in je super, prav uživam v njeni družbi, vse sorte se že da počet, tamali pa mi je samo napor. Star je leto in pol in naporen ko šus. Po eni strani strašno simpatičen, nasmejan, obenem pa blazno živahen, nonstop bi norel, metal, razmetaval, nič se mu ne da dopovedat (pa sva zelo stroga starša!), grize sestrico, hkrati jo objema in lupčka, vse zmeče, strga časopise, pač svoji starosti in značaju primerno …. jaz ga imam pa že prav dost! Neskončno ga imam rada, ampak komaj čakam, da gre zvečer spat in je kakšna ura miru pri hiši. Pred božičem sploh nisem imela volje za okraševanje, ker bi itak vse zvlekel in razmontiral in prav organizirati smo se morali, da sva s hčerko pekli piškote, ko je mož peljal tamalega ven. Vsako sekundo ga je treba imeti na očeh, če mu kaj ne uspe, vrešči, v vrtcu premalo spi in je ves siten, celo popoldne se samo dere … ne vem, glava me boli od njegovega vpitja, prav bojim se vikendov, ko začne vpiti ob šestih zjutraj in vpije ves dan (tudi v avtu se ne vozi rad), skratka za znort. Kaj sploh lahko naredim? Pri hčerki je bilo podobno, vsi štirje smo močni karakterji. Okoli dveh let in pol se je počasi unesla, verjetno bomo morali pač počakati, da mine to noro obdobje in potem še trmice pri dveh letih …

Samo pojamrati sem morala. Vesela sem, da so prazniki mimo, ker od idiličnega družinskega življenja nimamo prav nič :-((

Te razumem. Tudi jaz sem nekoč čutila enako. Naj gredo že enkrat spet v vrtec. Naporno do konca. Sedaj je drugače. Ko je tamlajši otrok dopolnil 2 leti, gre spet lažje. Veliko se zaigrata s starejšim, vse se mu da dopovedati in sedaj mi je kar žal, da je že konec počitnic.
Pri starosti 1,5 let se začno stvari premikati na bolje, pri 2 letih pa je že ok.
Prej je pa težko.
Saj bo, še malo potrpi!

… pravi, da bom jaz čez leto na konju, k je mali ravno trinajst mesecev star in imam pred njim še tri druge?

Jaz te čisto štekam, naši prazniki pa so vili začuda še kar, idilični ravno ne, ampak saj ne živimo v pravljici, a ne?

Sem mojo babico enkrat na samem vprašala, kako je lahko vzgojila 16 otrok.
Odgovor je bil zelo preprost:
“Ah, nič posebnega: če je bilo karkoli narobe, sem eno in drugo glavo prijela za lase in “fajn” treščila skupaj”.

Eden od teh otrok je bil moj oče….

Pa so kr preživeli, ane?

… sistem je imela ena moja učiteljica v osnovni šoli. Brrrrrrr … Precej bolj grozljivo, kot ena čez rit.

Zakaj vpije? Zato, ker ga morda ne slišite, če govori normalno. In zato, ker z vpitjem doseže to kar želi – pozornost. Starš lahko reagira drugače – na vpitje se ne odzivajte. Pohvalite pa umirjenost.

Kaj storiti – učiti ga je treba drugih načinov pozornosti npr. branje zgodbic je dejavnost, ki otroka umiri in da nauči koncentracije, kako pri miru kaj poslušati in se ves posvetiti zgodbici – primerne so knjigice vseh vrst, na začetku kratke, pesmice, uganke, tudi iz cicibana. Slekoprej ga bodo začele zanimati.
Skratka iz dneva v dan bo sina treba učiti umirjanja in sposobnosti koncentracije – to mu bo v življenju zelo prav prišlo.

Jaz imam 5-letnika in 1,5 letnico. Tamala je pravi mali divjak, če jo primerjamo z bratom. Enako kot ti opisuješ.

Pri njej potrebujem dosti več potpljenja, energije, strpnosti da ji lahko karkoli dopovem. K sreči imam vredu moža in se dopolnjujeva na tem področju. Če bi se mi hčerkica rodila prva, bi mislila da je nekaj grozno narobe zmojo vzgojo.

Pa vendar. Vztrajaj, tudi to bodo prerastli. Mogoče smo pa smao mi toliko starejši oni pa malce živahnejši.

Menim, da se splača vlagat v njih in trudit, ne treskat z bučami…

Zdrži in verjemi nisi edina zmozgana po praznikih. Sej bodo slej ko prej zrastli.

Srečno!