sem prala že kar nekaj debat na to temo, pa vseeno bom še jaz odprla novo- ker se me v prazničnem času vedno dotakne – smo drružina z enim otrokom, starim 5 lt, priseljenci v večje mest, otrok tu obiskuje prvo leto vrtec, mož dela, jaz sem doma, nimamo znancev, sorodniki so daleš, starši tudi, nimamo dosti stikov, skratka, večino časa smo sami, saj ni nič narobe s tem, imamo drug drugea, vendar mi je hudo ko poslušam kam eni gredo, pa kako se obiskiujejo, pa dedki pomagajo pa babice, nam nhče, varstvo ko je otrok bolan, pa vse ostalo je na naju, bojim se tudi, da bo otrok razočaran ker nimamo okrog sebe obiskov, pa ljudi za druženje…se tudi vi srečujete s tem, hudo je na trenutke, no malo sem dala ven..pa lep dan vsem tu gor…

Naj ti bo v tolažbo, da ni vaša družina edina v tem. Pa živimo v tem mestu že kar nekaj časa, pa kar ne dobimo novih znancev, prijateljev. Nič nam ne manjka, smo čisto normalni. Ampak ljudje se vsebolj zapirajo vase, ne spustijo drugih do sebe. Ni jim v interesu širiti kroga znancev. Tako da smo in bomo očitno tudi mi še kar nekaj časa sami. Čeprav se trudim koga spoznati, pa ne gre in ne gre.

Svoje notranje stanje in doživljanje si ustvarjaš sama, ne “odsotnost” družbe … Otrok bo “razočaran”, če ga boste v to razočaranje vpeljali … bo sledil tebi, tvojim prepričanjem, tvojim občutkom. Le tako, sicer ne. Končno tudi, pustite otroku, da sam “zaživi” … zelo zelo malo je tako opevanih “vrtičkarskih prijatzeljstev”, vidim … vse bolj pozaprto (povečini), druženj, kot jih poznamo iz naše mladosti, ni več. Šele v šoli se ali pa ne začnejo tkati bolj konkretn aprijateljstva, pa tudi tu so nihanja občutna. Živim v relativno novem naselju, cca 50 hiš, od tega jih ima preko 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otroke in to kar po 2 (in celo 3), pa nobene igre, nobenega smeha, nobenega posebnega druženja ne opazim. Čwe ne bi vedela, bi mislila, da so družine, ki otrok nimajo… Aja, babic za varstvo pa večina nima, le občutek imaš drugačen. Pa saj, otroka imaš ti, ne tvoja starša in prav je, da odgovornost nosita vidva, ne se zanašat na druge in samo čakat ..

Take december bo pa minil. Eni se družijo zares, drugi fiktivni, tretji se ga le napijejo … vsi pa navzven dajejo vtis, kako super jim je. Navznoter vsem žal ni.

Ne išči samo “zunaj”, najprej poišči “znotraj sebe”, bo tisto zunaj samo prišlo.

Kako daleč pa so starši in sorodniki? Sicer bi jaz prakticirala tako, da en teden grem k eni babi na obisk, drug teden k drugi. Vmes pa ostaneta dva vikenda. Pa vmes se s kakšnim drugim sorodnikom zmenim, če gremo kam na skupni izlet. Pa enkrat sami, pa je mesec naokrog.

Saj med tednom verjetno itak ni časa, ali pač?

sicer se poskusi vključiti v kakšne dejavnosti. Zate! Ali pa za otroka. tam potem spoznaš druge starše.

Mi ne vem kakim prijateljem ne hodimo. Se pa vsako nedeljo dobimo pri tašči. Čeprav grem k njej vsak dan, se ob nedeljah tam dobimo. Takrat prideta potem še brat in vsake 14 dni še sestra mojega moža. Meni je to lepo in po eni strani pomembno, da se dobro razumemo med seboj.

Ma jaz se ne strinjam povsem s tem, da se ljudje zapirajo sami vase. Jaz nimam tega občutka. Imam pa občutek in doživljam tudi na lastni koži, da življenje ni več tako preprosto, kot je bilo včasih in da ljudje nimamo več toliko prostega časa, kot smo ga imeli včasih ali kot so ga imeli še recimo naši starši (govorim za generacije, ki so danes upokojene), ki so delali od 6.00 do 14.00, otroci pa smo hodili v šolo in že v šoli naredili večji del vsega in se potem do večera še igrali z vrstniki na dvoriščih blokov, igriščih, ulicah.

Danes mladi ljudje hodimo domov po 16.00, 16.30, 17.00 uri, šolarji nosijo domov naloge z navodilom “starši preberejo otroku knjigico, otrok nariše svojega najljubšega junaka iz pripovedi”…pa je tik tak 18.00. Daš eno rundo v stroj, nekaj vržeš v lonec, je tik tak 19.00. Otrok je utrujen, umiješ ga in oblečeš, pogovarjaš se z njim, daš ga v posteljo. Je tik tak 20.00. Ugotoviš, da imaš mastne lase in greš pod tuš. Je tik tak 21.00. Naslednje jutro te čaka spet vstajanje ob 5.30, zbudit otroke, jih pripravit, naredit zajtrk, umit zobe, razvozit v vrtec in šolil, pa hajdi proti mestu, parkirat na obrobju, rinit peš do službe, v službi te čaka še pa još in veš, da popoldne ima en otrok pregled pri zdravniku, drugi pa pevske po šoli, ker je rad v družbi s temi otroki in ker veš, da ga na dvorišče pred blok kar tako samega ne moreš spustit….

Tako je danes.

Tisto malo prostega časa, ki mladi družini ostane, navadno porabi za to, da se tu pa tam dobi s kakšno družino ali prijatelji “še iz starih časov”, nekaj malega za starše, brate, sestre in njihove družine, kak nakup v trgovini in kdo si kdaj pa kdaj privošči tudi kaj malega zase, kak družinski izlet, sprehod ali pa preprosto druženje med seboj brez domačih nalog in učenja pesmic.