Znane firme za NoName izdelki v Lidlu in Hoferju
Lepo pozdravljeni!
Ker sem se potopila v vode raziskovanja, katere znane znamke zalagajo naše diskonte in ker dosti informacij na slovenskih straneh ni bilo najti, se obračam na Vas. Kakršna koli informacija kot je naprimer ;
Lidlov čips je od Chio Chipsa,
Masleni piškoti Sunday so od Balsen (Butterkeks)…
Za kakršno koli informacijo bom bila zelo hvaležna!
Dalia2011 Veliko stvari sem odkrila in seveda sem jih šla takoj preizkusit. npr Jaffa kekse iz Hoferja, ali “M&M-se iz Lidla, tako tudi njihove gumijaste medvedke zelo podobni Haribo. Sem gledala tudi en posnetek, na katerem so enemu kuharju ponudili Exquiso in Pic Frisch iz Lidla in je poskušal, brez da bi vedel, katero je ime drugo pa No name izdelek. Za prvo je dejal, da je vodena, da nima nič v zvezi s skuto, pri drugem izdelku pa je trdil, da je to originalna Exquisa… Sicer če greš v Mercator in tam kupiš “njihov” jagodni sok boš pila Fructalovega pa seveda za manj cene. http://www.mercator.si/trgovina/seznam_izdelkov.asp ( izbereš kategorijo Mercatorjevi izdelki) če te zanima, kdo proizvaja njihove izdelke kar klikni na željenega in videla boš, da so za tem skrite firme.
Jaz vem, da so za temi izdelki skrite firme kot je Fruktal in podobne, ker mi je jasno, da Mercator verjetno nima svoje tovarne sokov, pa tovarne piškotov, praška, kozmetike… to je jasno, ampak mene zanima, če je tudi kvaliteta dejansko ista? Se pravi, da je 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} mercatorjev sok enako kvaliteten kot 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} fructalov sok? To mene zanima… ali vseeno kaj šparajo s kvaliteto pri teh izdelkih, ki se potem prodajajo pod trgovsko znamko in na njih ne piše npr. Fructal, Chio Chips itd.?
Moja izkušnja je, da je ta mercatorjev sok enako dober. Ne najdem razlike. Sem kupovala Etin namaz z papriko, pa sem slučajno videla mercatorjevega in ga vzela. Mislila sem si, wow, ta pa je isti kot etin le cenejši, in res je bilo. Potem se komaj videla, da je tako. Če boš kakšno stvar poskusila, pa bom vesela še tvojega mnenja. Slabo ne more bit, če imaš nekaj že v osnovi rada, lahko je le boljše 😉 LP
Hvala bogu, če je res tako. Saj se ne gretoliko za okus, ampak za samo kvaliteto in sestavine. Res mi ne bi bilo prav, če bi mercatorjev 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} sok bil v resnici vseeno malo pomešan z vodo ali pa narejen iz manj kvalitetnega sadja ali kaj podobnega… samo primer sem dala.
Poglej – raziskovalka, taka je ta reč….
Povedal ti bom življensko resnico – to je reklo že nekaj mojih prijateljev, vsi vodijo večje firme v sloveniji.
Preberi zelo pozorno:
KOLIKOR STANE – TOLIKOR JE VREDNO.
To, da za trgovsko firmo polni npr. Fructal – še ne pomeni natanko nič.
Glej – vzemiva Fructal.
Če Fructal dela sok pod svojo blagovno znamko, bo za kvaliteto odgovarjal – kupci bodo znamki zaupali – in če se bo proizvajalec trudil, ga bodo stranke sprejemale. Trudi pa se tudi tako – da dela soke dobre kvalitete.
Verjemi mi – varčevanje je mogoče.
Pri sokovih:
Sadje IV kakovostnega razreda
Nekontrola pesticidov
Dodatna uporaba sladkorjev
Uporaba ojačevalcev okusa
Uporaba sadja ali sadne mase, ki je nekje na kontroli padla (radioaktivnost, preveč nitritov, nitratov)
Pa še nekaj – če je prizvajalec ODGOVOREN – bo naredil organoleptični in bakteriološki test vsake šarže – recimo vsaih 1000 litrov.
Ti testi stanejo, veš…
Pa pač teh testov ne delaš.
Da ne govorim o embalaži, kjer je lahko barva oporečna.
So se z mlekom zafrkavali – biksali so ga Pomurske mlekarne, ter Ljubljanske mlekarne
Seveda ti nikoli ne bi mogla ugotoviti povečano vrednost kancerogenih snovi v mleku.
So jih pa dobili na kontroli.
Veš, šparati je mogoče tudi na testih kvaitete vhodne surovine.
Ene mlekarne (ne bom povedal katere) so pri NO NAME izdelkih šparale tako, da testne mašine med testi niso obvezno izpirale s posebno tekočino. Namreč mšina nemšklega proizvajalca je morala biti – zavoljo natančnih meritev – vmes izpirana s tekočino. To mlekarno stane cirka 4.000 EUR tedensko.
Pri noname izdelkih pač niso delali izpiranj. Pa kaj.
Pa malo si preberi, kako so Francozi ‘izvažali’ svoje mleko na določenih področjih – ker je vsebovalo povečane vrednosti kancerogrenih snovi – ker po njihovih zakonih – takrat – manjše sežigalnice niso rabile imeti implementiranih ukrepov za višjo temperaturo sežiga.
Pa je mleko imelo ‘dodatek’ – spojino bazrano na dioksinu (hud živčni strup).
Tako da ljuba razskovalka… Ti samo raziskuj. Le glej da se ne nasmoliš.
PREBERI najprej,kaj sem ti napisal.
Koliko denarja – toliko muzke.
Dalia, vidim, da nisi ravno – bom rekel – naivna.
Ker imam nekaj vpogleda v to, kako proizvodnja poteka – ti rečem, da se šparati – DA.
So mehke metode – nekontrola določenih proizvodnih parametrov.
Potem recimo, da proizvodno linijo ‘deliš’ za več izdelkov – ter je ne čistiš vmes.
Potem pa ti piše na embalaži ‘Lahko vsebuje sledi glutena’.
Pojdi v Avstrijo in kupi eno čokolado srednje kvalitete. Tam ti ne bo pisalo ‘vsebuje sledi’.
Da se razumemo. Gluten je znan alergen – načeloma ga zelo velika večina ljudi dobro prenaša, nekateri pa so alergični.
To, da vsebuje sledi… …pomeni, da linijo redkeje pucajo.
Ter trde metode šparanja… Namerna uporaba surovin slabše kvalitete.
Da bi bil sok redkejši. Saj ne bo redkejši. Niso ti ljudje tako butasti.
Ti bodo dali zelena jabolka in ojačevalec okusa.
In da slučajno ne bo kaj narobe… Pasterilizacija se malo navije – in zmanjša kontrola šarž na mikrobakteriološko kontrolo.
Vitamini pa so jasno fuč. Pa le pijte ta junk.
Potem pa ugotavljaj, kako in kaj z okusom.
Bom pa rekel tako generalno.
MARSIKDO V SLOVENIJI je že lepo rekel, da jemo slabo hrano. Samo nihče tega noče reči glih na glas. Tudi zato, da ne tvega tožb trgovcev.
Hrana v Avstriji je za velikostni razred kvalitetnejša.
So pa izjeme. Npr. čokoladni namaz Nutela je v Sloveniji od avstrijskih trgovcev NATANKO ENAK, kot tisti v Avstriji.
V Šparu in Mercatorju je pa res podn.
Nekateri to opazijo – moj sin recimo.
Nekateri pa ne – jaz na primer spoh ne ločim med namazoma.
Super informacije za Slovenijo! Kupujem v nemških trgovinah, nemške izdelke, kateri so kvalitativno zelo dobro ocenjeni na testih, tako, da če je za njih dobro, bo tudi zame. So pa diskonti pod strožjim nadzorom, kar se kvalitete tiče(ne vem, kak je v Sloveniji, vem pa da je tako v Nemčiji in v Avstriji enako).
Nekontrola proizvodnih parametrov in opuščanje higienskih pravil je skrajno neodgovorno dejanje, ki vodi ne le do prekrška, ampak lahko tudi do kaznivega dejanja, saj gre tu za varnost živil in posledično posameznikovega zdravja! Menim, da si odgovorni proizvajalci tega ne morejo privoščiti, še posebej ne za no-name izdelke. Če to delajo slovenski proizvajalci, je toliko bolj žalostno, saj s tem med drugim rušijo ugled slovenske kakovosti.
Deklariranje alergenov je zakonsko določeno in jih je potrebno deklarirati tudi, če se pojavljajo ali se lahko pojavijo v sledeh, se pravi vedno, kadar jih je s trenutno aktualnimi analiznimi metodami možno dokazati. Torej bo odgovoren proizvajalec, ki eno proizvodno linijo uporablja za več različnih izdelkov, deklariral vsak alergen, ki se lahko pojavi v nekem izdelku. Do kontaminacije z alergeni lahko v proizvodnem procesu prihaja iz različnih razlogov in ne le pri no-name izdelkih. Tako lahko prihaja do kontaminacije npr. tudi zaradi t.i. rework-a, ko npr. dodajanje manjše količine ostanka nekega izdelka bistveni ne spremeniš lastnosti drugega izdelka. Čisto po domače bi to pomenilo, da npr. manjši ostanek mase testa za orehove rogljičke primešaš celotni masi čokoladnih keksov, ki v osnovi ne vsebujejo orehov. Pri takih keksih bi proizvajalec nujno moral deklarirati orehe kot sestavino, tudi če morda kakšni šarži čokoladnih keksov ni dodal ostanka mase orehovega testa.
Zakaj se v Avstriji ne deklarira posameznih alergenov je povsem druga zgodba. Veliko je odvisno od “politike” samega proizvajalca. Posebej za Avstrijo je znano, da se veliko manj komplicira in dlakocepi kot drugje. Tu je tudi deklaracija živil veliko bolj racionalna, kot drugje. Po drugi strani so v Avstriji zelo močne organizacije, ki npr. zastopajo obolele za celiakijo. Take organizacije so praviloma vedno prisotne na različnih šolanjih in vneto opozarjajo proizvajalce, naj pomislijo, če je dejansko nujno potrebno deklarirati nek alergen, še posebej, kadar bi bil vzrok za deklaracijo le potencialno možna kontaminacija. Proizvajalce se tako “uči”, da kupce s pretirano natančnostjo (kot jo sicer predpisuje zakonodaja) le zmedejo in jim naredijo več škode kot koristi, saj tako alergikom na razpolago ostaja zelo malo živil.
V enem mojih starejših postov je opisano, kako poteka kontrola živil s strani trgovcev (primerjava Hofer, Spar, Mercator). Naj poudarim, da je post je napisan s stališča ene izmed branž živilske industrije. Tako predvsem Hofer, vsaj v tujini, izvaja veliko lastnih vzorčenj in neodvisnih testiranj. Konec koncev gre za nekaj veliko bolj pomembnega kot je nekaj evrov za analize: za ugled samega trgovca! Kadar se pri analizi ugotovijo odstopanja, se stroški analize zmeraj zaračunajo proizvajalcu, torej je trgovcu tako gledano tako v interesu, da neodvisni laboratorij ugotovi kakšno manjše odstopanje npr. v deklaraciji. Med proizvajalci so potem znani trgovci, ki iščejo dobesedno dlake v jajcu in bodo redno izvajali tudi npr. testiranja na razne alergene, ki niso deklarirani.
Delam za proizvajalca, ki dobavlja tako za Hofer, kot za Spar in podobne trgovce. Cena izdelkov, ki se prodajajo v diskonterjih je nižja iz več razlogov:
– izdelek se proizvaja v večjih količinah in večja je količina, cenejša je izdelava (večje šarže, nižje cene surovin/embalaže zaradi nabave večjih količin, itd.)
– za izdelek ne porabljaš energije in denarja za trženje blagovne znamke
– obstajajo tudi izdelki, ki se jih v res majhnih količinah proizvaja le za določene diskonterje, ki so npr. del večjih trgovcev (uslužnostni izdelki, da pridobiš možnost prodaje drugod pri istem trgovcu): v tem primeru se delno uporabljajo tudi surovine slabše kakovosti. A tudi tu se praviloma sčasoma pokaže, da je bolje delati bolj kakovostne izdelke izpeljane iz standarnih izdelkov z nekaj izgube, kot imeti dodaten izdelek z majhnimi proizvodnimi količinami.
Iz prodajnih krogov je slišati veliko tudi o različnih maržah trgovcev, ki hitro pojasnijo prenekatero razliko v ceni …
Ne vem, kaj vse si javnost predstavlja, a vsekakor se v večini primerov proizvajalcu, ki svoje izdelke dobavlja tudi v diskonterje, ne splača proizvajati več različnih kakovosti istega izdelka, ker ima s tem praviloma ne le večje stroške, ampak tudi možnost, da si pokvari ugled in tvega, da svojih izdelkov ne bo več mogel prodajati. A resnično mislite, da bo neko nemško, avstrijsko, ipd. podjetje za svoje kupce v Sloveniji ustvarilo posebej recepturo, delalo dodaten izdelek v za njih izredno majhnih količinah, slabše kakovosti itd. samo zato, ker ga prodaja diskonterju?
K izčrpnem pisanju insaaadjerja bi pripomnila le še to, da (govorim samo o tujini, ker za slovenijo nimam pojma, kako delajo) nekatere firme minimalno spremenijo kakšno sestavino v izdelku, (ne za ceno kakovosti, ampak za zavajanje kupcev) da ne bi bilo očitno, da je to njihov izdelek, saj naj bi bil njihov glavni dobiček iz dragih blagovnih znamk. Zato je tudi težje ugotoviti, katera firma se skriva za temi izdelki. Kar se tiče mleka, mlečnih izdelkov ter mesa, je že lažje, ker imajo veterinarsko kontrolno številko.
A to potem pomeni, da je vodka Trojka boljša v Merkatorju, ker tam stane 14 eur, kot pa vodka Trojka v Šparu, kjer stane 11 eur? znaš še to pojasnit?[/quote]
Gre se o proizvodnji in polnjenju artiklov, ne o tem, kaj v kateri trgovini koliko stane![/quote]
Kolikšna je proizvodna cena, pa potrošniki nimamo nikakršnega vpogleda.
Pa tudi nekje je proizvodnja lahko cenejša zaradi boljše optimizacije, večjih količin, … ne pa zaradi slabih surovin.
A to potem pomeni, da je vodka Trojka boljša v Merkatorju, ker tam stane 14 eur, kot pa vodka Trojka v Šparu, kjer stane 11 eur? znaš še to pojasnit?[/quote]
Seveda.
Trgovci operirajo z MARŽO, to je razliko – kot mi rečemo – med vhodno in izhodno ceno. To ni 3{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ali 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} – ampak se giblje med 35{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} – pa tja do 55 – 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} recimo za belo tehniko – ter so tudi ekscesivne marže – 200 ali 400{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} (plastične igrače).
Seveda marža NI ZASLUŽEK – ker so tukaj stroški – klima, prodajalke.
Zato pa imaš – veliko trgovino – ter malo prodajalcev.
Vsak trgovec SPREMLJA maloprodajne cene konkurence – ter se prilagaja. Vendar seveda, igračo ali vodko ni ne bo znižal ceno za 72{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} – ampak max. 10 – 15{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} – in to je že dosti.
Razlike izhajajo torej iz cenovne politike trgovca.
Gre se o proizvodnji in polnjenju artiklov, ne o tem, kaj v kateri trgovini koliko stane![/quote]
Kolikšna je proizvodna cena, pa potrošniki nimamo nikakršnega vpogleda.
Pa tudi nekje je proizvodnja lahko cenejša zaradi boljše optimizacije, večjih količin, … ne pa zaradi slabih surovin.[/quote]
Povprečen potrošnik seveda nima vpogleda. Zato pa obstajajo blagovne znamke – ki ji zaupaš – ali pa ne zaupaš.
Tudi če si zelo razgledan potrošnik – menda ne boš šel za vsak vijak šel preverjat, od kod je in kakšne kvalitete je.
Lahko pa se lotiš majhnih trikov – ki človeku dosti pomagajo:
Želiš kupiti kvaliteten avto ali preveriti znamko avtomobila?
Stopi do velikega avto servisa – ter preveri kaj imajo zaposleni parkirano.
Na primer, jaz sem zaskrbljen ugotovil, da če sem preveril koliko Renaultov je parkiranih na povprečnem Mercatorjevem parkirišču – potem pa pojdi na velik servis in preveri avte zaposlenih.
Ugotovil sem, da imajo zaposleni na velikem Renaultovem servisu ZELO MALO njihovih avtombilov. Lepo to…