Pozdrav in predstavitev svetovalca na forumu
Priložnost je nanesla, da je v krog načrtov delovanja Med.Over.Net prišel Boštjan Topovšek in ko smo na Med.Over.Net spregovorili z njim o možnostih sodelovanja, smo našli skupno točko – željo pomagati ljudem, ki iščejo nasvet in pomoč.
Boštjan je mojster in coach nevrolingvističnega programiranja in študent telesne psihoterapije. Ena in druga metoda sta relativno nepoznani obliki osebnostne pomoči.
Boštjan bo na forumu na voljo za nasvet pri težavah v partnerstvu, ob lažjih oblikah depresije, nesigurnosti ali slabi samopodobi. Svetoval bo tistim, ki imajo tremo pred nastopi ali se soočajo z osebnimi stiskami, za katere morda tudi ne vedo vzroka, ampak jim nekaj v življenju ni prav.
Je strokovnjak, ki je na voljo, da ga lahko vprašate za nasvet, morda bo kaj dodal v objavljene teme ali delil kakšne namig.
Boštjan,
dobrodošli v ekipi strokovnjakov na Med.Over.Net in povejte prosim kaj več o sebi ter pojasnite, kaj je to nevrolingvističnega programiranja, NLP, kot rečejo na kratko. 🙂
Boštjan, samo nekaj bi rad dodal. Vse znanje ti bo prav prišlo in zapomni si, dobil boš ogromno novega 🙂
Nikar ne podcenjuj naših uporabnikov. 🙂 Znajo biti fejst prijazni in fejst zahtevni.
Primož
Pozdravljeni,
Hvala Med.Over.Net-u za povabilo. Hvala Primožu za lepe želje. Forume poznam že nekaj časa, ampak sedaj upam, da jih spoznam še iz drugega vidika.
Kot že rečeno, na voljo sem za vprašanja, ki so povezana z duševnim zdravjem, depresijo, strahovi, stiskami, stresom, samopodobo, cilji, učenjem, tremo, osebnim ravnovesjem, kariero, partnerskimi in drugimi odnosi, vitalnostjo, osebno in duhovno rastjo ipd.
Ker se verjetno na začetku še ne bom čisto znašel, vas prosim, da mi na nek način namignite (najbolje preko zasebnega sporočila), da želite moj odgovor, nasvet ali podobno. Včasih pa se bom preprosto vključil v debato, skozi katero bomo vsi skupaj skušali poiskati nove možnosti za rešitev določene težave.
NLP je metoda, ki je nastala s pomočjo modeliranja (opazovanja) najuspešnejših posameznikov na področju psihoterapije, prodaje, komunikacije, hipnoze … Je izrazito ciljno, pozitivno in procesno orientirana, kar pomeni, da v ospredju ni klasičnega pogovora (nenehno govorjenje o svojih težavah in otroštvu), ampak se osredotoča na konkretne vzorce, ki jih s pomočjo določenih tehnik – procesov oz. intervencij skušamo spremeniti. NLP je v večji meri metoda, kjer urimo možgane (kognitivni del sebe), da bi ti pozitivno vplivali na telo in počutje.
Na drugi strani se telesna psihoterapija v zelo veliki meri ukvarja s telesom. Telo je tisto preko katerega doživljamo realne izkušnje in marsikdaj je mogoče samo preko telesa in drugačne pozitivnejše telesne izkušnje spremeniti podzavest do te mere, da začnemo resnično v polni meri živeti (in ne životariti).
V primeru, da vas glede posameznih metod ali mene zanima še kaj več, vprašajte.
Se beremo.
Spoštovani!
Vesela sem, da ste mi pripravljeni pomagati. Saj sploh ne vem kje naj začnem? Morda pri opisovanju mojih problemov?
Na kratko, lahko rečem, da imam zelo slabo samopodobo, sem brez samozavesti in hudo mi je ko vidim, ko opazujem kako sem razočarala predvsem starše s svojim ničem…Saj se trudim, ampak je strah večji od poguma. Tabletk ne jemljem, ker jih ne podpiram.
Zame je včasih velik izziv iti v trgovski center, ne maram ga…dobim nekakšen napad panike, mi postane slabo, me duši in na splošno imam občutek da se bo vsak čas ta gigantska stavba zrušila name.
Kadar moram na obisk k moževi sestri mi je slabo, roke se mi potijo in ne znam povedati niti besedice. Naj vam povem, da je on tudi ne mara, to pa zaradi tega, ker ga komandira, ga ponižuje, ga verbalno napada, grdo govori o meni in mojih starših za mojim hrbtom in še kaj bi se našlo…
Isto je z njeno mamo. Tudi ona ne zna lepega povedati…samo poniževanje in zgražanje z njene strani. Ne vem kakšna mati je to, ki reče sinu: “Tvoja sestra ima boljšo družino kakor ti!” Ali pa takrat, ko ji je povedal da bo postala babica je rekla: “Saj sem že babica hčerinim otrokom!”
Ne maram negativcev, pa čeprav so to sorodniki, mi izpijejo preveč pozitivne energije. Kaj menite sem preveč občutljiva? So ti ljudje normalni ali sem jaz tista, ki ni več normalna? Mar potrebujem zdravljenje?
Hvala in lep deževen dan
Pajčolanka, zakaj hudiča hodita k njim na obiske, če vaju ne marajo?
Takoj prekinita takšne obiske, ki še posebej tebi zelo škodijo in ti še bolj zbijajo samopodobo.
Žlahta gor ali dol, k mtakim ljudem pač ne hodimo.
Pomembno je da se imata vidva z možem rada, vse drugo je nepomembno.
Sicer pa sem mnenja, da potrebuješ en resen pogovor s strokovnjakom, morda ti že tukaj dajo kakšen strokoven nasvet-upam da ne kakšnih tablet.To da ne jemlješ tablet je zelo dobro !!!
Zanimivo vprašanje…Odgovor pa ponuja njena slaba samopodoba.
Nezavedni del deluje neodvisno od naših želja. Pomembna mu je le samo-potrditev in na nek način nelogično vztrajanje v takšnih nemogočih razmerah, je le potrditev lastne samopodobe.
Izmikanje odnosom zato ne bo rešilo težav. Rešitev je v preobrazbi prepričanj in v vzpodbujanju samozavesti ter pozitivne samopodobe.
ampak lastna mati ti daje spodbudo, ti pomaga že od malega graditi samopodobo in to ji nekako mora uspeti.Otroka je potrebno spodbujati, tudi ko naredi kaj narobe se z njim pogovoriš v pozitivnem smislu….če pa vedno vpiješ na otroka, nič ne znaš, nisi sposoben, poglej se kakšna si, vpitje, dretje……ni čudno da punca nima samopodobe, ne!
Torej k taki materi nima kaj hodit, k svakinji pa še manj!!
Spoštovana!
Ja sej se tudi jaz sprašujem, zakaj moramo hoditi tja na obisk. Povabijo nas in pač, ker so to njegovi sorodniki se vabilu odzovemo. Se spodobi, bi lahko rekli.
Moram pa povedati, da se jih zadnje čase na veliko izogibamo. Meni je mučno in njemu tudi. To sta opazili tudi oni dve in sta že začeli z govoricami, češ da smo se čisto odtujili od vseh njihovih sorodnikov. Ja itak, da ne hodimo na skupna srečanja, če sta pa oni tam. Ja a bomo hodlili tja in poslušali njuno nesramno govorjenje, je že zadosti da je to 2-krat na leto, ko se moramo srečati. To je za RD in BOŽIČ. Vse bolj pa si želim,da mi nikoli več ne bi bilo potrebno prestopiti njunega praga, nikoli več v življenju. Sta kot dve pijavki, krvosesa, ki nimata nikoli dovolj!
Upam, da bo moj mož končno potegnil črto in bomo lahko v miru zaživeli? Zelo težko je tako. En del si želi pristnih sorodnih odnosov, drugi del pa vidi, da to nikoli ne bo tako. Ni lahko, verjemi.
Oni naj živijo v svojem svetu mi pa po svoje? Torej ste mnenja, da se jim je bolje izogibati?
Odvisno.
Odvisno od doživljanja samih obiskov in “problematičnih” oseb. Če ti obiski povzročajo le slabe občutke in kreganje, potem je bolje se jih izogibati.
Za rešitev težav, pa je potrebno delati na sebi in lastni samopodobi. Delati na tem, da te njihove besede ne bodo prizadele…
Da boš lahko v njihovi bližini kolikor toliko mirna. Če imaš razvito samozavest, te razne žaljivke ne morejo prizadeti. Saj veš, kdo si in da tisti, ki žali, v bistvu govori o sebi in o lastnih občutkih, ki pa s tabo nimajo nobene veze.
In to je treba ozavestiti, da boš delovala stabilno.
Takrat tudi razne “pijavke”, kot jih imenuješ, nehajo s svojim načinom, saj vidijo, da nima učinka.
Verjamem, da ni lahko. Z možem pa se morata podpirati, saj bo to olajšalo sam proces.
Verjamem, da je situacija v povezavi z družino moža zelo mučna. Zelo redki so tisti, ki bi bili sposobni takšen pritisk zdržati neprizadeti. Kot je Robi zelo dobro namignil problem je v samopodobi, ampak jaz bom dodal tudi v samopodobi vašega moža. Ne želim delati Freudovskih zaključkov, ampak nekdo se bo moral upreti temu terorju.
Situacija,ki ste jo naslikali šibi vajin partnerski odnos, šibi vaše telo in vnaša nepotreben stres. Na kratek rok je dobro zmanjšati stike na minimum, vendar je potrebno začeti delati na sebi.
Predvsem morata oba priti v večji stik s svojo močjo, samozavestjo in sposobnostjo postavljanja mej. Predlagam vam, da skušate vsakič ko se soočite s težavo jasno in glasno povedati: “Ne želim, da na takšen način govorite z mano” Seveda pa je pomembno, da zdržite pritisk, ki ga bodo drugi v tem primeru izvajali nad vami.
V določenih primerih je potrebno poiskati pomoč strokovnjaka, saj opisano ni tako enostavno doseči. Telo pogosto v takšnih primerih preprosto odpove (cmok v grlu, šibka kolena, vrtoglavica ipd.). Če povem v žargonu borilnih veščin … po udarcu je potrebno ostati na nogah (in to je mogoče doseči).
Včasih se je potrebno seznaniti tudi s ego obrambami posameznih oseb v tej igri konfliktov, da se lahko ugotovi kakšen je ritual (vzorec), ki te osebe negativno povezuje. Pogosto je možno ta negativni ritual prekiniti in ga nadomestiti z pozitivnejšim.
Ja res je, situacija je mučna in zelo nevzdržna. Velik psihični pritisk in čustveni teror. Njegova mati ga terorizira z tisočimi oguljenimi frazami, ki počasi najedajo naš družinski svet. Zakaj ne prideš na obisk, kdaj mi boš otroka pripeljal, kdaj se boš preselil nazaj domov, kdaj mi boš prišel popravit neko stvar…itd. Vse sorte si izmišljuje, samo da bi bil pri njej in da bi mu trkala na čisto vest, ni da ni. Od poniževanja najine družine…pa do hvaljenja sestrine družine. Skratka eno samo ljubo laganje in poniževanje. Ne vem zakaj se ji ne zoperstavi, kot moški, ki je dober in ljubeč oče in mož? Ne vem zakaj ji pusti, da ga vsakokrat pohodi, ko pride na obisk?
Kako resnično, koliko nepotrebnega stresa sem prestala v teh šestih letih, pojma nima nihče. Nikoli me ni bilo tako strah, kot me je sedaj. Strah me je za otroka, da ga bom izgubila, če resno zbolim. Velikokrat me napadejo misli, da me bodo spravili na konec, da bom znorela in tako se bo mož odselil, ker me ne bo več prenašal in tako bom izgubila edino stvar, ki mi največ pomeni. Mojo družino. Prosim pomagajte mi, kam se naj obrnem?
Neverjetni ste, da se tako izrazim. Vrtoglavica, cmok v grlu, šibka kolena…vse našteto se mi že dogaja. Najverjetneje bom morala po strokovno pomoč?
Najbolj me pa boli, ko vidim da moža srce boli, ker je takšna. Zaradi otroka mu ni vseeno. Ko pride božič, ga pokliče izda ukaz: ” kaj je sedaj ali si bosta prišla po darilo “? Si predstaljate še preko telefona nam zna pokvarit par dni? Ne maram je in tako bo tudi ostalo, to pa zato ker je inkvizitor, ki mora imeti vse pod kontrolo in če ni po njeno je konec sveta…nikoli je ne bom sprejela, pa je lahko 1000-krat moževa mati. Takšna mati ni vredna imena mati! Mar so mi njena darila! Toliko je stara, pa še vedno ne ve, da je najlepše darilo iskren nasmeh, spoštovanje, topel stisk roke in lep pristen odnos skozi vse leto, pomilujem jo in prav tako njeno hčer. Ko bo moj otrok odrastel bo lahko prebral vse, kar se je dogajalo. Ja pišem knjigo o njegovi babici in njegovi teti…zelo bo presenečen.
In kako si naj pridobiva samozavest? Velikokrat ji je že dejal: ” mama jaz imam svojo družino in ne želim da se tako pogovarjaš z menoj !” Ona pa kakor da ga ne sliši, jaz verjamem, da ga ne sliši, ker ga ne posluša, ona sliši samo sebe. Kako se pogovarjati z nekom, ki noče slišati?
Pritisk je ogromen in ni mu lahko. Včasih traja par dni, da se pobere nazaj na noge. Ni mu lahko, je razdvojen. Kaj naj storim, da mu bo lažje? Kako mu naj odprem oči, da bo jasno videl, da ni problem v nas, ampak v sestri in materi, ki sta ga 3 desetletja poniževali, izkoriščali in ga naredili za duševnega invalida? Povejte kakšna mati rodi sina in potem pričakuje, da ji je dolžan ostati z njo do njene smrti? Je to normalno? In kakšna sestra je to, ki pričakuje da bo njen brat finančno vlagal v nepremičnino, samo zato, da bo lahko ona nekoč od tega nekja imela? Ta njun svet je nor, imam prav?
Malce mi je odleglo, upam, da nisem bila predolga. Hvala vam, ker se pogovarjate z menoj in delite nasvet. lp
Samozavest ni to, da skušaš vplivati na drugega, da bo spremenll tisto, kar nas moti.
Samozavest pomeni, da sebi ne dovoljujemo, da se znajdemo v okoliščinah ali odnosih, ki nas prizadenejo ali povzročajo bolečine.
Sebi moramo postaviti meje in svoje misli ter delovati v korist svojemu počutju in zdravju.
Ne ukvarjajte se s tem, kakšen je njihov svet, ampak kakšen je vaš.
Pajčolanka,
Vse kar omenjate ni enostavno. Vsak otrok ima močno notranjo potrebo po stiku s svojimi starši, to je naravno in normalno, zato tudi ni tako enostavno reči: »ne danes nas pa ne bo, ker si ti nemogoča«. Seveda pa je vseeno potrebno prekiniti destruktivni vzorec, ki se pojavlja. Lahko tudi s popolno prekinitvijo stikov, ampak tega ne priporočam. V končni fazi se takšen odnos do staršev lahko zrcali tudi v odnosu vaših otrok do vas, ko bomo otroci odrasli. Vaši otroci se sedaj učijo kako sta starša sposobna postavljati meje in zagovarjati svoje stališče (t.j. kakšna sta odrasla ženska oz.moški).
Ne želim razpletati debate o karakterjih in njihovih obrambah, ker lahko to preveč prizadene osebe, ki bi se znale prepoznati v debati. Povedali ste, da imate težave tudi v drugih primerih in mislim, da je to primeren začetek za delo na sebi.
Priporočam vam, da se najprej naučite, s pomočjo dihalnih vaj in drugih vaj za sproščanje, doseči relativni notranji mir in sproščenost. V poštev pridejo tudi vaje, kjer kombiniramo usklajeno dihanje in gibanje (joga, qi gong …). S tem še ne boste rešili problema, vendar boste zgradili bazo za njegovo rešitev.
Kot pa sem že napisal, obiske omejite na minimum, v primeru žaljenja pa reagirajte z: »tega nočem poslušati, …«. Morda bi bilo zelo dobro, da bi z možem izdelala strategijo. Npr. dogovorita se na kakšen način bosta reagirala, ko bo mama naslednjič začela žaliti. Prvi korak je morda lahko: »verjamem, da si nezadovoljna, tega mi ni potrebno poslušati, želim da se zadržiš pred mojo ženo in otroci …« in drugi korak: »hvala lepa mama za kosilo, tega ne želim prenašati …« in vsi odidete. Lahko se zgodi, da bo mama v tem primeru poskušala s solzami v očeh … ampak to vas ne sme ustaviti. In naslednjič se zopet odzovite povabilu in izvedite enak ritual. In vedno povejte: »zelo radi pridemo na kosilo, želiva, da imajo najini otroci dedka in babico, ne želimo pa prenašati žalitev …«. Lahko uporabite tudi: »Vem, da želite dobro, oba sva odrasla in sposobna sva preživeti družino in svoje otroke …«. Bolj kot besede je pomembna telesna govorica prepričanosti vase. Zadržite se pri vračanju enakega z enakim. Če ste jezni, pojdite na sprehod ali še bolje telovadite, predvsem aktivirajte roke in noge. Če želite kričati, kričite …
Še enkrat ponavljam, to v resnici ni enostavno. Primer je precej tipičen v slovenskih družinah. Pogosto je v takšnih primerih potrebno precej časa, da človek razvije zdravo sposobnost postavljanja mej in asertivnost.
V tem stavku je zaznati veliko samoobtoževanja. Sebe obtožuješ, ker starši niso bili zadovoljni…..
Gre se za močan občutek krivde, ki pogojuje, da prenašaš obtoževanja s strani sorodnikov ali koga drugega.
Tega ne moreš premagati le s pogumom, ampak s tem, da se osvobodiš tega občutka. Da se zavedaš, da nisi odgovorna za občutke in dejanja staršev. Nisi jih ti naredila takšne, ampak nekdo drug.
Tvoj trud še vedno temelji na tem, da bodo starši ali pa nekdo, ki ni zadovoljen, ob tebi postali zadovoljni.
Zato te na nek način podzavest vleče v takšne situacije, saj se z ukvarjanjem in prenašanjem obtožb od drugih ljudi želiš odkupiti in se rešiti tega slabega občutka v sebi.
Trudiš se izboljšati odnose in v očeh drugih pridobiti naklonjenost in prijeten odziv, ki ti bo olajšal dušo.
Rešitev je zato v osvobajanju tega občutka krivde.
Gospod Boštjan!
Resnica je takšna. Kar se mene tiče sem to pometla pod preprogo in jaz že dolgo ne prihajam na obisk. Enostavno preveč grenki spomini. Me pa moti in to zelo, ker se nič ni spremenilo na bolje v njunem odnosu, kljub temu, da sama z otrokom kdaj pa kdaj vseeno gresta na obisk k njej.
Če bi bila jaz na njenem mestu, mene bi bilo sram, da me ne obišče cela družina. Ona pa več kot očitno uživa v vsej svoji hudobiji in njenem početju do naše družine. Me otrok vpraša, zakaj ne grem zraven, pa mu povem, ker me ne mara. Pač tako je.
Nima smisla nekakšno bedasto sprenevedanje in moraliziranje. Tako ji je všeč in tako je.
Moje vprašanje je preprosto, kdaj se bo ta njun odnos spremenil do te mere, da ga bo začela spoštovati? Ker ta odnos, ki ga vztrajno goji ona do njega je najbolj boleč za vse in ne samo zanj, če me razumete?
Ko se meni nekdo enkrat zameri se mi pač enostavno ne odmeri več, žal ali pač ne, takšna sem in to ne znam ali pač nočem spremeniti.
lp in vse dobro
Pajčolanka,
Dal sem vam veliko konkretnih predlogov, za katere sem 100% prepričan, da bi prinesli zasuk na bolje. Menim, da ni dobro, da ostajate doma … mož naj ima občutek, da mu stojite ob strani … brez kritike. V primeru, da imate še kakšno vprašanje, mi prosim napišite zasebno sporočilo.
Vedno bolj to opažam.
Naše življenje je seveda odsev tega, kdo smo in kar nosimo v sebi. Slaba samopodoba, nizka samozavest, obtoževanje…To je tisto, kar zaposluje tvoj um in je del vaše realnosti.
Občutiš, kako si razočarala starše in da se še vedno trudiš, da se tega občutka znebiš….
Za tiste, ki nosijo v sebi ta občutek krivde, je značilno samokaznovanje. Saj, kdo je kriv, si zasluži kazen. Zato takšne osebe vztrajajo v nemogočih odnosih ali pa se samopoškodujejo.
Pišeš, da že 6 let prenašate te muke….Poraja se ti ideja o bolezni…..In vse to je izraz samo-kaznovanja….
Prepričan sem, da te moževa sestra in mati, v marsičem spominjata na lastne starše. Prebujata vse tiste negativne občutke, ki jih nosiš globoko v sebi. Odpirata stare rane…In s tem občutek nemoči, da bi kaj spremenila. Saj imaš občutek, da si kriva za njihovo nezadovoljstvo. In krivda nas naredi nemočne.
Samozavest je tesno povezana s tem, kakšno podobo imamo o sebi. Če je samopodoba dobra, potem človek poseduje veliko samozavesti. Samopodoba pa je posledica:
1)povratnih informacij, ki jih je okolje (predvsem v otroštvu) dajalo in
2) načina, kako te informacije sprejemamo in interpretiramo.
Zatorej:
Če je okolje bilo “dovolj dobro”, je lahko problem v zaznavah in interpretaciji. V tem primeru bo koristilo, da samo sebe avtosugestivno prepričuješ, da si samozavestna, lepa, pogumna…. in čez čas bo to postalo del tebe. Kajti ko spremenimo svoje razmišljanje in vedenje, se avtomatsko zraven spremeni čustvovanje in občutki. To je tesno povezano.
Če pa so zaznave v bistvu ustrezne in imamo to smolo, da živimo v okolju, ki je tuje, drugačno od tebe, potem je zelo verjetno, da si ves čas dobivala same negativne povratne informacije o sebi in si svoj pristni jaz zatrla, da bi vsaj približno ugajala okolju. To pa ne gre tako preprosto….
Kajti v tem primeru človek izgubi stik s samim seboj. Ne boš verjela, koliko je tega med ljudmi.
V tem primeru se posveti sama sebi in poskušaj ponovno odkriti, kdo si.
Počni stvari, katere si resnično želiš (vzgib naj prihaja iz tvoje notranjosti), ne pa to, kar se pričakuje od tebe. In ko ti bo to uspelo, boš začutila, kdo si, kaj te osrečuje… Takrat boš svobodna. In takrat se s samozavestjo ne boš več imela potrebe ukvarjati, ker se boš itak zavedala sebe.
O krivdi sem pisal že v temi “misli, ki nam dajo misliti”.