Danes sem bila na govorilni uri, povabljena sem bila skupaj s sinom, šestošolcem, ki je že vsa težko obvladljiv, moteč, nemiren, neubogljiv, nevodljiv, letos še posebaj pri MA.
Mogoče ni ravno povprečen otrok; ko dojenček je kričal po 6 ur in več na dan (na pregledih nič ugotovljenega), pri dveh letih je obsedeno pospravljal in sploh ni šel v stanovanje, dokler ni vsem nam zložil čevljel u nulo, pri teh letih je tekoče bral male tiskane črke, ko sama nisem še niti vedela, da pozna črke (ima 2 leti starejšo sestro, ki je takrat kazala zanimanje za črke). Vse je moralo biti na svojem mestu, pospravljeno zloženo. Namesto, da bi triletnika učili pospravljati, smo ga učili razmetavati – da torej ni nič hudega, če se čevlji pred vrati malo sprehajajo in avtomobili noči ne prespijo v garažah. 🙂 Vezalke so morale biti enakomerno zavezane, niti milimetra ena daljša od druge, rolerje in drsalke je zapiral tudi pol ure, da sta bili obe enakomerni zapeti…
Zaradi vsega tega sem iskala pomoč pri kliničnem psihologu, ki pa je videl problem v moji paniki, ne v otroku. No, vsekakor sem lažje prenesla, da sem panična mati (sama sebe bi prej označila kot flegmatika, ampak psiholog že ve…), kot da je z otrokom kaj narobe.
Po obdobju vrtca, ko se ni znal postaviti zase, so se z začetkom šole začeli agresivni izbruhi, ko ga je v odnosih kaj vznemirilo. Oz. so se tisti izbruhi, do katerih ga je prej pripravil nered in nesimetričnost, nadaljevali v konfliktih z vrstniki in z učiteljicami.
V prvi triadi sva obiskala pedopsihiatrinjo. Po nekaj razgovorih in nekakšnih testih prepoznan za izredno bistrega in izredno nemirnega. No, za to ugotovitev sama nisem potrebovala testov. Razloga za nadaljno obravnavo zdravnica ni videla, meni pa nasvet, naj ga sprejmemo takšnega, kot je.
Izbruhi jeze, posebaj pa njegova natančnost, perfekcionizem (ki ni blizu nobenemu od naju z njegovim očetom, vsekakor pa je točno takšen njegov dedek – moj oče, s katerim pa ne živimo in imamo redke stike) so iz leta v leto milejši. Se mi zdi, da z neskončno potrpežljivosti nekako obvladujemo njegov prefekcionizem, s pogovori in občasnimi kaznimi pa izbruhe jeze.
No, in danes sem na tem skupnem sestanku, na katerem smo bili njegova razredničarka, matematičarka, sin in jaz, izvedela, da je v odnosu do učiteljice za MA skrajno predrzen, nesramen, žaljiv, upoštave pa je sploh ne. Sam mi je že doma večkrat povedal, da se pri vseh predmetih trudi biti miren, tiho, zbran, in da mu povsod to tudi uspeva. In, da vse učiteljice opazijo njegov trud in spremembo. Samo učiteljica za MA ne. Da je zato ves njegov trud, da je priden, zaman.
In danes sta se sin in matematičarka 3/4 ure, kolikor smo sedeli skupaj, prepucavala. Enkrat, ko se mi je zdelo, da je prestopil mejo, sem sina vstavila, sicer pa je bilo ves čas “ti si rekel”, “ne, jaz tega nisem rekel, jaz sem rekel to”, “ne, jaz sem ti rekla…”. Razredničarka, ki je ta skupni sestanek sklicala – in je bila po moje v vlogi tistega, ki vodi razgovor, tega pogovora ni ustavila ali usmerila v konstruktivnen razgovor. Jaz pa tudi ne, ker se mi je zdelo, da to v tem trenutku ni moja vloga.
V glavnem tako, brez kakršnegakoli dogovora, sklepa, opozorila, morebitne grožnje,.. smo se razšli.
Sin v odnosu do učiteljice za MA prestopa vse meje, to je nesporno. Da od njega (še naprej) zahtevam, da upošteva pravila in se do ljudi obnaša spoštljivo, je tudi jasno. Učinkovite kazni so samo odvzem računalnika in gledanja TV.
Mi je pa, žal, jasno tudi to, da učiteljica pri otroku, pri katerem so jasne meje in doslednost še posebaj pomembni, ne bo dosegla, kar želi – in kar je v šoli pričakovano – če se z 11-letnim smrkavcem zapleta v prepir na njegovem nivoju.
Ne vem.

Še dobro, da imam še enega otroka, ki kljub neizmerni živahnosti v prvih letih življenja upošteva pravila in ve, kod sme iti – sicer bi bila (še bolj) prepričana, da sem kot mama čisto odpovedala.

Aja, pa še to – učitelji se tudi mene pe vedno, 25 let po končani OŠ, spominjajo kot “upornika brez razloga”.

Aspergerjev sindrom?

Tudi jst imam enega takega fanta,samo da je mlajši. Sem že večkrat sumila na zgornjo diagnozo. Se pa pri nas o tem zelo malo govori, o avtizmu veliko, o ostalih motnajh avtističnega spektra pa zelo malo.
Če malo poguglaš: 1x sem našla eno pismo najstnice z asper. sindromom, kako ona vidi svet. Super za prebrat in razumet težave teh ljudi. Dosti bolj poučno, kot vsa strokovna literatura.

Lik s TV: Doc Martin
Svetujem pogovor s pedagogom in izbranim zdravnikom. Te težave je potrebno predstavit učiteljem, da se jih sproti rešuje. Tudi pri nas vsakih par mesecev poči, pa rešimo, pa naprej. Srečno.

Glede na to, da sta bila s sinom pri psihologih, bi verjetno že oni posumili, če je Aspergerjev sindrom. In če sinu pri večini predmetov uspe biti miren, samo pri matematiki ne, je problem tudi v avtoriteti te učiteljice. Lahko bi ga spodbujala, opazila njegov trud in ga pohvalila. A učitelji so različni. Eni avtomatično obsojajo nemirne otroke in njihove starše.

Diagnoza se pri nas ne postavi tako mimogrede, ker se pri nas zelo malo ljudi s tem ukvarja. poleg tega pa je pogosto neprepoznana. Velikokrat se zamenja s hiperaktivnostjo. Velikokrat ljudje niso diagnosticirani. Imam nekaj izkušenj na tem področju, kolegica ima sina avtista, pa ne bom tukaj o kalvariji, ki jo je preživela, da so dobili diagnozo in pomoč.

Obema hvala!!
Ko je bil še majhen, sem sama pomislila na avtizem, a ker vse moteče, nenavadne lastnosti vseeno počasi, zelo počasi, izginjajo, sem to misel vsaj za nekaj časa opustila.
Hkrati pa sem se ukvarjala – in se še vedno – z vprašanjem, kje je tista meja med porednostjo in zdravstvenimi težavami/posebnostmi; ne želim, da bi mi bilo očitano, da za njegovo porednost iščem vzroke v diagnozah oz. nočem mu prilepiti neke etikete (po nepotrebnem), hkrati pa se bojim, da mu ne delam(o) krivice, ko od njega pričakujemo in zahtevamo zanj morebiti nemogoče.

Predvsem ne očitaj sama sebi. Po napisanem sodeč, ti je vse prej kot vseeno, opazuješ sina, ga vodiš in usmerjaš in priznaš tudi njegove slabosti. Sama veš, da bo v življenju tako kot vsak naletel na ljudi, ki ne zmorejo razumeti in sprejeti drugačnosti in očitno bo s to učiteljico v sporu … Bo pač tudi na ta način spoznaval, kaj se mu zgodi, če se obnaša, tako kot se … Celo verjamem, da se ne more drugače, ampak morda je tudi učiteljičina vzgoja in njen svet vrednot tak, da tega ne more sprejeti. Ne enemu, ne drugemu pri urah ne bo lepo, a iz zgodbe se bosta nekaj naučila oba.

Iz lastnih izkušenj vem, kako težko je sprejeti drugačnega otroka, kako se dolgo sprašuješ in obsojaš. kaj si storil narobe, a mislim da to enostavno je del procesa in da je z leti lažje. Malokdaj v življenju komu kaj zavidam, ampak iz srca zavidala sem svojemu dedku, nekdanjemu učitelju in ravnatelju, ki mi je pri skoraj osemdesetih kot mladi mami in učiteljici rekel, da v življenju ni nič enostavnejše, kot vzgajati. Zahtevaš, pa je … Jaz pa nisem vedno znala in zmogla. Šele čez leta mi je postalo dokončno jasno, da mu nimam kaj zavidati, da je gledal površno, nepoglobljeno, na vse enako in da je s tem tudi on marsikaj izgubil. Vzgoja je proces v katerem naj bi se ves čas učili vsi vpleteni.

Meni tudi močno diši po Aspergerju.

Kje je pa oče v otrokovi zgodbi?

Glej, tudi mi (še) nismo vztrajali do konca,da bi postavili diagnozo. Ravno zaradi takih občutkov, da ne bo dobil neke etikete. Samo, če gre za Aspergerja- ali pa samo določeno karakterno lastnost, moraš dosti več truda vložiti v otroka in predvsem v odnose z ljudmi. mene je enkrat ena mama rekla tole- moj je, je naporno, ma je moj. Jaz sem mojega sprejela tak kot je: njegovo obnašanje je posledica njegovega karakterja (ali pa sindroma) in kadar preklopi v ta “mode” moram tudi jaz preklopit v drugi način, da ga obvladam. Predvsem pa trdo kožo- kaj vse sem jaz preslišala od zdravnikov in drugega strokovnega osebja. Se počutiš ko bebo, ampak na koncu moraš predvsem poslušati svoj občutek. In ja- z leti se potrjujejo moje začetne slutnje. Srečno.

Samo še to- če si sumila avtizem, bi stopila v kontakt s kakšnim društvom staršev avtistov. Ti lahko zelo pomagajo. Ker za avtizem je dobro poznati diagnozo- pravi režim prehrane pri nekaterih avtistih dela čudeže (ampak za to,da ti predpišejo dieto moraš v tujino- podatke dobiš vse v društvih). Ampak, če bi bil avtist, bi po moje že imeli diagnozo (bi morali k Macedonijevi), Aspergerja ne prepoznajo tako hitro.

Sem pričakovala to vprašanje. 🙂 Ja, na veliko srečo je še vedno del te zgodbe; pred skoraj petimi leti je zbolel za rakom, po dveh in pol letih zdravljenja in neskončnih bolečin je zaradi zdravstvenih težav ostal brez zaposlitve, vendar mu trenutno – vsaj glede onkoloških izvidov – kar dobro kaže.
V otrokovi zgodbi pa… No, vsekakor je v njegovi zgodbi bistveno manj, kot je bil do pred petih let in manj, kot sem v zadnjih letih sama. Sploh pa manj, ko je potrebna strpnost – takrat sem tu v večini sama.

Res je podobno Aspergerjevemu sindromu, ta je lahko bolj blag ali izrazit. Poznam enega fanta in bi res znalo biti kaj takega, samo pot do diagnoze bo pa dolga in trnava, ker je malo strokovnjakov.

Jaz se pridruzujem mnenjem, da je Aspergerjev sindrom.

Starsem v opozorilo, da ni vsak psiholog/pedagog/pediater usposobljen za diagnozo.

Kot mama Aspergerja ti povem, da so simptomi prisotni. Nemir in neubogljivost sta lahko izraz otrokove stiske, ker Aspergerji svet sprejemajo in dozivljajo malo drugace. Prisotne so lahko tudi motne zaznavanja (sensory integration disorder) – malo pogooglaj.

Tudi to, da imate v druzini nekoga, ki je otroku izredno podoben, kaze na Aspergerja, saj je le-ta najveckrat podedovan.

Ce si/bos kaj brala o Aspergerju se tudi zavedaj, da je vsak otrok individualec in zato, ker ima nekdo dolocen simptom, se ne pomeni, da ga imajo vsi Aspergerji. Moj Asperger je imel v razredu se nekoga s to diagnozo, razlicna sta si pa kot dan in noc, se pa ne glede na to strinjam, da sta oba Aspergerja.

Prosim ne si očitat,da si slaba mama, glede na vse kar si prestala.

Sončna, hvala ti! Pa ostani v sončku!! 😉

Nimam ne strokovnih ne starševskih izkušenj, ampak mislim, da si zelo dobra, pozorna, dosledna in empatična mama. Žal mi je, da vašo družino pesti toliko stisk, verjamem pa – glede na nasvete predhodnic – da boste zdaj lahko začeli obvladovati sinovo motnjo in glede na to, da je bister in talentiran, bo še vse v redu. Pogumno in srečno, držim pesti za vas!

Hvala vsem!!
Menda sem res pričakovala več kritike in upala na kakšen vzgojni nasvet, ki ga še nisam izrabila. Ampak, če vas toliko misli podobno… Vsekakor nameravam preveriti, da otroku – ker učiteljice se ga bodo hitro rešile, sam s sabo pa bo moral živeti naprej – olajšam življenje.
Ja, včasih je lažje verjeti in prenesti, da imaš preprosto porednega otroka. 🙂

Mama porednega? otroka,

1. Še preden si zapisala zgodbo z očetom, sem imela občutek, da se je pri vas pred leti nekaj težkega zgodilo – mogoče še pred boleznijo.
Ne vem, koliko ima smisla razlagati, ker po navadi ljudi to ne zanima. Če pa te zanima, sporoči, in bom razložila.

V vsakem primeru pa rabi otrok pomoč. To je njegov klic na pomoč.

2. Kako to, da si dovolila, da se je učiteljica tako žaljivo obnašala do tvojega otroka?

3. Šola ni narejena za bistre otroke, ampak povprečneže, in inteligentnim otrokom je strašno dolgčas, ko morajo mesece in mesece poslušati eno in isto, eno in isto, eno in isto…

Kdo pa ne bi bil nemiren!

Sama razmišljam podobno kot ti. Prišla pa sem do zaključka, da so eni otroci za nekatere učiteljice poredni, drugi so pa za enake ali hujše prekrške pridni.

Ne vem, da bi pred boleznijo očeta kaj usodno vplivalo na sina. Lahko pa, da je, pa tega ne vem. Že takoj po rojstvu je bil kričač, že v prvih letih – ali pa celo takrat še posebaj – “drugačen” in zaradi tega v večnih konfliktih z vzgojiteljicami in kasneje z učiteljicami.

Učiteljica do sina ni bila žaljiva, bilo pa je očitno, da sta vsak trmasto na svojem bregu in da vživljanja vanj ni sposobna, še več, očitno je, da ga ima “pun kufer”, kar poskušam celo razumeti, glede na težave, ki jih (mislim, da ne namerno) v razredu povzroča.

Pri MA se mu je letos prvič začelo zatikati. Ali je to vzrok oz. prispevek k nesprejemanju učiteljice ali je obratno (in po moje bo to) pa ne vem zagotovo. Vsekakor pa trenutno snovi ne obvlada v takšni meri, da bi mu bil dolgčas. Razlogi so (vsaj tokrat) očitno drugje.