V bistvu ne sprašujem za nasvet, rada bi samo debato, konstruktivna mnenja. Niti se zadeva ne tiče direktno mene, bolj ljudi v moji bližini. Zanima me namreč, zakaj prevara tako boli. Ogromno parov in družin poznam, ki trpijo zaradi prevare. Če si ne zatiskamo oči, lahko vidimo, da je varalic in prevaranih partnerjev mnogoč več kot tistih, ki uživajo v medsebojni zvestobi. No, tudi med zvestimi partnerji jih je večina zvestih iz povsem napačnih razlogov (zato ker drugje ne dobi). In prav vsak partner, ki izve za prevaro, je zlomljen.

Večinoma slišim, kako boli, ker je partner prelomil poročne zaobljube. Že res, ampak ali so pred prevaro ostale poročne zaobljube držale? Ničkoliko (večinoma) žena svojim možem odreka seks, ali ga ponuja le v zameno, da bo kaj drugega naredil, in na ta način izsiljuje s seksom. Resnično lahko v tem primeru same sebi verjamejo, da niso prelomile poročnih zaobljub? KAJ PA SPOŠTOVANJE? Spoštovanje partnerja z njegovimi željami in potrebami, včasih je prelomljeno celo spoštovanje partnerjevega mnenja. Kaj pa spoštovanje partnerjeve zasebnosti, ko drugi partner veselo bere smse, maile in spremlja vsak njegov korak? Ničkoliko (večinoma) mož pozablja na vsekakršno romantiko. No, če nekdo na romantiko pozabi, in si je torej niti ne želi, ali lahko iskreno reče, da ženo LJUBI? Kaj ni ljubezen temeljna zaobljuba? So prevarani partnerji res (tudi) tisti, ki so partnerju nudili vse? Ali se zgolj slepijo, ker je lažje reči, da sam nisi prelomil zaobljub, da jih je zgolj partner? In to ne pomeni, da krivim prevaranega za prevaro, niti slučajno ne. Varalica je sam prevaral in vsa odgovoronst za prevaro je na njegovih plečih. Vendar pa ne nosi nujno vse odgovornosti za probleme v njuni zvezi, večinoma ni edini prelomil zaobljub, niti ne prvi. Včasih v zvezi ni niti toliko posluha za drugega partnerja, da bi se zavedali, kaj sploh želi. Velikokrat slišim, kako je nekdo ogromno delal in služil denar, drugi partner pa doma varal. Povejte mi, si je ta pridni partner res vzel čas za drugega partnerja, ali je ničkolikokrat spregledal ali celo namerno zanemaril partnerjevo željo in potrebo po bližini, po nematerialnem, duhovnem, včasih celo ignoriral ničkolikokrat povedane in opisane probleme? Res ni prelomil nobene zaobljube, preden ga je drugi partner prevaral? No, primerov je veliko, in niti slučajno ne nameravam razpredati o vsakem posebej. Povedati hočem zgolj to, da je večinoma že pred samo prevaro prelomljeno spoštovanje, ljubezen, ali vsaj želja, da bi bil partner srečen.

Zdi se mi, da vedno obstajajo dve plati zgodbe, in ko slišiš obe in se poskušaš nepristransko opredeliti, lahko vedno rečeš, da je krivda za razpad zveze na obeh straneh. Včasih je celo varalica tisti, ki se je bolj trudil, in ko je vse propadalo, je poiskal uteho drugje (seveda obratnih primerov tudi ne manjka). Kaj torej boli? Da si moramo končno priznati, da nekaj ne štima? No, v tem primeru si lahko še vedno zatiskamo oči, kot smo si jih že prej. Večinoma dejstvo, da nekaj ne štima, niti ni nekaj novega. Sploh ženske se pogosto nagibajo k temu, da partnerju ničkolikokrat povejo, kaj jih muči. Partner jo seveda označi za eno tečno babo, potem ko pa izve za prevaro je pa tako presenečen? No, mogoče je z mano kaj narobe, ampak ko slišim za prevaro, si ne mislim direktno kako je nekdo “pr…”, “ku…”. Vse vendar ni tako enostavno? Sprašujem se, ali ni varanje dejansko le nadaljevanje problemov? Zakaj potem tako boli varanje, pred vsem, kar sta oba patnerja narobe naredila že pred tem, pa si zatiskamo oči?

Tole lahko le v celoti podpišem in na predzadnje vprašanje (Sprašujem se, ali ni varanje dejansko le nadaljevanje problemov?) odgovorim z: ne vedno in v vseh primerih, v pretežni večini pa ja. In to velja tako za ženske kot za moške.

Podpis. Se strinjam povsem. Redko je krivda samo na strani varajočega..

Se pravi, da nas tuje napake odvezujejo morale?

Za svoja dejanja smo kot polnoletne in poslovno sposobne osebe odgovorni izključno sami! Vaše podpisovanje mnenja torej pomeni: če partner zboli, se mirno lahko požvižgam nanj in mu ne pomagam, ga ne negujem, skratka nula z moje strani, saj je v preteklosti zagotovo naredil kaj, s čimer lahko upravičim svojo brezbrižnost. Ne bom več dajala denarja v skupno blagajno, saj je partner sigurno že kdaj zapravljal za nepotrebne in brezzvezne zadeve, zdaj bom pa takisto počela še jaz, kaj me briga. Njegova zapravljivost je opravičilo za mojo sebičnost. Si res želimo iti tak pingpong?

No, če pač rabite opravičilo in razlog za svoja dejanja, pa lepo prosim. Postrezite si, poenostavite si življenje.

Lepo prosim povej kje to bereš ali zaradi česa na tak način razumeš? Iz zgornjega prispevka namreč jaz ne razberem, da je prevara odgovor na drugo obliko nespoštovanja (ali celo maščevanje), temveč le ena od posledic do katere največkrat niti ne pride načrtovano ampak lahko nastane le v točno določenem spletu okoliščin. Seveda sem nekako pristaš tega, da so varajoči ponavadi čustveno nekoliko bolj labilne osebe, vendar se potem tu spet postavi vprašanje zakaj si nekdo takp osebo izbere za partnerja in en od monih odgovorov je, da morda prav zato, da bo z njo lahko čustveno manipuliral in tako dosegel neke svoje cilje. Sicer se velikokrat tudi to ne dogaja načrtno, temveč gre za posledico podobnih manipulacij, ki jih je tak osebek navajen še iz lastnega otroštva.

O morali pa prosim nikar, ker lahko zelo hitro naštejem kup nemoralnih dejanj, ki jih je še tak moralnež v točno določenih (in težkih) situacijah ter kljub svojim načelom, še kako pripravljen narediti. In še: na svetu obstajamo takšni in drugačni eni bolj, drugi manj psihično in čustveno labilni, vendar ga ni junaka, ki se ga ne bi dalo na teh področjih zlomit in bi počel stvati, ki jih v običajnem stanju ne bi nikoli.

Boom, sploh ne vem, kaj točno me sprašuješ? Niti kaj hočeš povedati. Da je prevara splet okoliščin (čeprav avtorica prvotno govori o akciji – reakciji, če napišem poenostavljeno), medtem ko je brezbrižnost v primeru bolezni pa maščevanje? Res te ne razumem.

Zelo težko si predstavljam, da bi me v težkih okoliščinah zaneslo prav v seks zunaj zakona. Predstavljam si, da kradem, morda celo ubijam, koga hudo ponižam, ne predstavljam si pa, da seksam (no, razen če bi mi kdo držal pištolo na čelu, samo dvomim, da bi mi v tem primeru kdo očital nemoralo).

OK, sem zadihal in še enkrat prebral kar si napisala in očitno sem narobe razumel. Vendar pa lahko vprašanje vrnem, da ne razumem na kakšni podlagi lahko sklepaš, da s strinjanjem z avtorico karkoli opravičujem. Kajti po tej isti logiki bi ravno tako lahko jaz sklepal, da je tak tvoj odziv neke vrste opravičevanje morebitnih dejanj in odnosa, ki jih avtorica omenja kot prevari predhodna.

In prav na podoben način marsikdo predvsem od prevaranih na tem forumu tudi debatira: da je za vsako dejanje v odnosu, ki ga lahko popredalčkamo pod nespoštovanje in celo nemoralo, možno najti opravičilo, vzroke (itak da večinoma pri partnerju) ter s tem olajševalne okoliščine, razen za prevaro kot tako. Ampak meni pa se ne zdi prevara prav nobena izjema glede na ostale omenjene oblike izkazovanja nespoštovanja.

Spet :-))) Poglej, če te ne bi že kdaj prej bral, bi rekel da spadaš med tiste, ki prevaro postavljajo na sam vrh lestvice nemoralnih dejanj ter daleč pred ubijanje, nasilje in krajo in morda je tak način razmišljanja posledica tega, da na prevaro gledaš preozko, torej da jo pretežno omejuješ na goli seks. Morda se res veliko prevar, predvsem tistih enkratnih, zgodi zaradi seksa. Ne pa vse. Celo bi si upal trditi, da je tudi med “ta hitrimi” precej takih, ki so takšne bolj navidezno in če se ne motim, je celo moderatorka nekje tu citirala neko raziskavo, ki kaže, da se večina prevar zgodi na čustveni osnovi oz. občutkih pomanjkanja le-teh – zanimivo – tudi pri moških.

Z drugimi besedami: če nemoralna dejanja obsojamo (in prav je da jih), potem imejmo za samo obsojanje enaka merila za vsa. Če pri ostalih upoštevamo tudi razloge in okoliščine, ki potem vplivajo na oceno teže dejanja, potem naj to velja tudi za prevaro.

“Poglej, če te ne bi že kdaj prej bral, bi rekel da spadaš med tiste, ki prevaro postavljajo na sam vrh lestvice nemoralnih dejanj ter daleč pred ubijanje, nasilje in krajo in morda je tak način razmišljanja posledica tega, da na prevaro gledaš preozko, torej da jo pretežno omejuješ na goli seks.”

Aja, ne ne. Ampak v čustveno prevaro me ne more nihče prisiliti, v seks pa lahko. Drugače pa ja, zame je prevara predvsem čustvena plat, če gre samo za telovadbo, se da vse zmenit.
Kar se olajševalnih okoliščin tiče – varanje se mi zdi popolnoma nepotrebno. Če je kaj narobe in če te situacija sili v nekaj, potem ti mora biti prvi naslov partner. Če naletiš pri njem na gluha ušesa, ti ostane odhod (okej, tole je zelo poenostavljeno) in potem se lahko tolažiš, kolikor in kjer se hočeš. Varanje ni potrebno in vsaj kar se mene tiče, ni opravičljivo.

Sej vecina ne trdi, da je prevara stvar tistega , ki vara. Ja gre za problem v zvezi. Boli zato ker ti prevarani ne mores vplivati na odločitev svojega partnerka. Ta se je namrec odločil za korak varanja – ni nasel druge resitve za problem.

Ja sem na strani prevaranih in se ti porusi popolnoma vse v kar si verjel. Sploh ce imaš nasproti sebe nekoga, ki ti kot eno od svojih vrednot postavlja zvestobo. In gre za lazi ki so pri prevari prisotne.

In ko se zgodi prevara jo odkriješ potem se pač poruši zaupanje, ne verjameš v besede ki jih parner izrece, ne verjameš v njega kot osebo.

Po moje vsaj pri meni ne gre za “sex” to je najmanj kar boli. Boli pa laz,skrivanje, prelomljenje besede, grdo obnašanje do mene – teptanje mene , ker je na tak način opravičeval svoje ravnanje.

Po moje ima vsak možnost varanja in večrat se zgodi, da zakon / odnos ni najboljši ampak se vseeno ne odločijo vsi za varanje. Mogoče je slab odnos posledica trenutne odmaknenosti , mogoče za trenutno nezadovoljevanje partnerjevih potreb pa zato ne skočimo vsi v objem drugega.

ne vem a je težko sprejeti dejstvo, da naj vsak človek poskrbi za svojo sreco. Jaz nikakor nisem mogla vplivati na njegovo samozavest – pa ce bi ga še toliko hvalila – če to ni v njem, če se on ni počutil samozavestnega – vedno je potem premalo. In ja bilo je premalo hvale, pozornosti v trenutku ko sem zaradi sebe in mojih ciljev , ki naj bi jih odobraval za nekaj časa (študij 4 mesece) zmanjšala pozornost.

Na koncu ugotoviš da bi vseeno prišlo do tega, ker se zgodi da te zaradi življenja ni 120 % zraven si mogoče lahko le 80 %. Ampak se v teh trenutkih pokaže s kom si poročen , ali bo tisto v “dobrem in slabem” držalo.. ali bo partner skočil po bližnjici , ki se izkaže za daljšo pot do zadovoljevanja potreb.

Pišuka iskreno – mislim, da je varanje stvar etičnih in moralnih vrednost posameznika in njegove zrelosti.

Makalonca 45,

Res krasno si napisala in opisala situacijo, odnos in razloge za tovrstne bolečine in neskončno vprašanj, ki smo si jih zastavljali vsi mi, ki smo to doživeli. In se spraševali kako lahko otroci nekomu ne pomenijo dovolj, kako jim gre študij na živce in še in še. In na koncu te tak partner ne pohvali za prav nič več… In čisto potihem smo upali, da bo opazil naš trud za družino, da mogoče pa ne delamo kariero zaradi sebe ampak nas vseh, da bi si zagotovili spodobno bivanje…
Ampak ne! Tangice na malce mlajši so bile preveč mikavne in zakaj bi se človek ukvarjal s problemi, če se pa da tako lepo orgazmično odklapljat..
Ampak, ko gledaš kozarec do polovice napolnjen s tekočino lahko rečeš, da je napol prazen ali napol poln…Pač stvar pogleda na isto zadevo.
In v taki situaciji (prevara) spoznaš s kom si…predvsem pa dobiš možnost, da pričneš ugotavljati kdo si sam, kaj hočeš od življenja, kje so tvoje meje v odnosu!

Vprasanje se je glasilo zakaj prevara tako boli.
Stvar se vecinoma ne zgodi v trenutku. Zelim reci da ne zves takoj. Med tem casin pa se dogajajo spremembe pri varajocem partnerju. Ker pa nic ne more za vecno ostati prikrito se v tebi prebudi nekaj pozabljenega. Intuicija. Zagotovo ti po malem trka in pravi da se nekaj nenavadnega dogaja. Ce ne znas in ne zelis verjeti svojim obcutkom se ti pise se slabse.
Zakaj pa tako boli? Tako kot zaljubljeni clovek ni najbolj realen, je tisti v depresiji se manj. Prvi misli da bo tako do konca zivljenje, drugi pa od zaslepljenosti in tudi straha ne more trezno razmisliti. Vse je pa kemija v glavi ki se ustvari in daje obcutke.Ljudje se spreminjamo skozi zivljenje in nihce ne ostane enak. Smo pa vsaj v treznem stanju vladarji kako zelimo ziveti in kaksne vrednote so nam pomembne. Definitivno pa nam ob prevari ce imamo srce pade nanj atomska bomba.

@Boom, upam, da se ne motim, da je bilo tvoje povabilo naj predstavim svoj vidik v tej temi, namenjeno meni. Prevara je majhno dejanje glede na kompleksnost problema. Dokler se ukvarjaš z majhnimi segmenti znotraj prevare, je realitivno enostavno, da pa bi zajel kompleksnost prevare, je zelo težko. Ampak bom poskusila.

@zaobljuba, izpeljala si mnogo dejstev o prevari in se strinjam s tvojim razmišljanjem, ki je posledica izzivov v tvojem okolju. Moja razmišljanja izhajajo iz mojih osebnih izkušenj in niso hipotetična, prej realna. Če človek ne obsoja, mu ljudje prihajajo naproti, se odpirajo in tako imaš možnost izvedeti tudi zgodbe drugih.

Zakaj prevara tako zelo boli?
Zato, ker je ogrožen občutek “biti ljubljen”, “biti vreden ljubezni”, pojavi se primarni strah pred izgubo ljubezni! Seveda prevarani vpletemo še množico drugih negativnih občutkov in čustev, ki se posledično rojevajo. Dejstvo pa je, da prevarani v trenutku seznanitve s prevaranostjo, razvrednoti sebe skoraj v popolnosti.

Zakaj prevarani zadnji izve za prevaro?
Mnogi trdijo, da žena/mož sluti, da se nekaj dogaja. Res je, a to ugotoviš šele kasneje, ko sestavljaš mozaik indikatorjev prevare. Občutek izgube ljubezni je tako grozljiv, da si prevarani podzavestno zatiskamo oči. Počutimo se ogrožene in ne najdemo sredstva, kako se s tem spopasti. Ko pa se strah stopnjuje do te mere, da telo sproži obrambne mehanizme, iščemo dokaze, vendar ne za prevaro, temveč upamo na dokaze, da si vse skupaj samo domišljamo (cilj opravičuje sredstva, ko se dogaja brskanje po mobitelih itd.). Dokazi ali priznanje pri prevaranemu sproži neizmerno čustveno bolečino, ki se stopnjuje do te mere, da si želiš fizično bolečino, ki bi preglasila duševno. Enostavno, zlomi te.

Zaobljuba zvestobi.
Mislim, da si pari obljubimo zvestobo ali o njej sploh ne razmišljajo, ko ustvarjajo partnerstvo, ker se zdi samoumevna, brez fige v žepu. Vendar v tistem obdobju življenja ne poznamo, imamo premalo življenjskih izkušenj, premalo poznamo sebe, ker še nismo bili postavljeni pred dovolj izzivov in tudi zato, ker je zvestoba ena od družbenih vrednot kot mit o večni ljubezni. Večina ima tudi iluzorno predstavo o partnerstvu, ne vemo natančno kaj prinaša, kako poteka prilagajanje itd. Navsezadnje zvestoba predstavlja varnost družine. Prevara je dejansko zgolj vrh ledene gore, kot je napisal Boom, vsaj v večini primerov, ne pa vedno.

Življenje ni milostno, naletimo na mnogo ovir, prav tako tudi v partnerstvu. V vsakem partnerstvu so problemi in so nihanja in neusklajenost v medsebojni povezanosti, bližini, poželenju… V vsaki družini neko obdobje otroci prevzamejo osrednjo vlogo in pogosto partnerja pozabita nase. Tudi napačne predstave o tem, da morata partnerja vse delati skupaj, se posvečati istim stvarem ne nudijo svobode samouresničevanja. Pogosto so tudi utopična pričakovanja, da bo partner uresničeval naše želje in potrebe, nerealna. Partner ne živi z nami le zato, da nas uresničuje, predvsem, da uresničuje sebe na vseh področjih, to pa naj bi se v partnerstvu dosegalo s kompromisi. Pogosto težav niti ne vidimo, vlada le neko splošno nezadovoljstvo v odnosu, s katerim pa se nimamo časa ali volje ukvarjati.

Moralnost in načelnost.
Neka družbena morala name deluje tako kot fajmošter s prižnice, z odporom jo sprejemam. Imam pa svojo lastno moralo, ki se ne pokriva v celoti z družbeno. Ravno tako se ne držim neke ukoreninjene načelnosti kot pijanec plota, načelnost se skozi življenjske izkušnje spreminja in temu prilagaja. Bolj ko se je posameznik pripravljen spopadati z življenjem, manj je načelen. Vendar neko moralnost in načelnost ima vsakdo. Kritično nanju gledam v primerih, ko se ju ljudje oklepajo kot bergle in je bolj v pogubo kot v pomoč.

Sama sem prišla do ugotovitve, da je zvestoba precenjena v smislu moralnosti. Da ne bo pomote, jo zagovarjam. Več kot že je nezvestobe, je skoraj ne more biti, mi pa jo še vedno tako zelo obsojamo. S tem ne obsojamo le prevarantov, ampak stigmatiziramo tudi prevarane. Ko bi vedeli kaj vse okolje, ki za prevaro izve, nakvačka o prevaranemu in kako težko je prenašati navidezno sočutne poglede, obsojanja, pametovanja in posmeh okolja, če se odločiš ob prevari drugače, kot pričakuje družba. In še nekaj sem opazila: ljudje, ki jim je doma dolgčas, se dobesedno naslajajo in si pestrijo življenje z bolečino drugih, in se je hkrati niti ne zavedajo, še manj pa tega, da se jutri lahko prevara zgodi tudi njim. Temu smo lahko priča tudi na tem forumu.
Ljudje smo o zaljubljenosti/ljubezni, zvestobi in nezvestobi premalo osveščeni, ob samem dejstvu prevare se ne znajdemo, tako varajoči kot prevarani. Varajoče pogosto “odpelje”, prevarani pa se zlomijo.
Enačenje nespoštovanja in prevare tudi ne hodi z roko v roki. Nikakor ni nujno, da te varajoči partner ne spoštuje, lahko te celo ljubi. Lahko pa te ne ljubi več, te pa spoštuje. Lahko pa veselo seksa s teboj in te ne spoštuje.
Mnenja sem tudi, da ene tangice na čvrsti mladi ritki ne morejo povzročiti prevare in prevara običajno ni samo seks. Do prevare pripelje splet okoliščin tako notranje čustvene odprtosti, uravnovešenosti partnerstva kot tudi zunanjih izzivov.

Resnica in laž
Toliko je različnih vzrokov za prevaro, da je težko govoriti, kdaj je primerna iskrenost in kdaj laž. Zagotovo pa stojim na stališču, da prevare ni vedno potrebno razkriti ali jo priznati partnerju.
Razkritje bi bilo na mestu v primeru, ko nezadovoljni partner pobegne v prevaro zaradi temeljnega nezadovoljstva v odnosu, ker ga partner doma ne upošteva dovolj, ne sliši, ne sprejema njegovega nezadovoljstva, skratka doma živi bolj iz navade kot iz veselja. Tu je v ozadju kup problemov, ki jih je potrebno razrešiti in je prevara dejansko vrh ledene gore.
Če pa gre za enkratno skušnjavo, ki je nekomu pognala kri po žilah ali če je razlog prevare ta, da je v nekem življenjskem obdobju poskusil uresničiti sebe v segmentu, ki mu veliko pomeni in doma samouresničitev ni bila mogoča, potem sem za laž.
Dopuščam možnost zaljubljenosti kljub vezanosti, kako pa se z zaljubljenostjo spopadamo, pa je druga pesem. Prav tako ne prisegam, da je ljubezen večna. Če ljudi vprašaš »Ljubiš svojo ženo/moža?« (tudi zveste), pogosto dobiš odgovor, da ljubezni že davno ni več in da zakon ni samo ljubezen. Mislim, da gre tu predvsem za enačenje zaljubljenosti z ljubeznijo.

Odgovornost ob prevari
Nedvomno je krivec prevare tisti, ki vara. Prevara je tudi dogodek, ko se mora analizirati, kaj je v odnosu narobe, če tega ni bilo storjenega že prej. Tu pa nosita odgovornost oba.

Čustvena stabilnost/labilnost
Varajo tako čustveno labilni kot čustveno stabilni ljudje. Razlika je le v tem, da čustveno labilne zaljubljenost ujame in večinoma izgubijo stik z realnostjo, čustveno stabilni pa so pri prevari bolj realni. Tu zame ne obstaja kategorizacija na dobre in slabe.

Do smrti ne bom pojedel nobenega zrezka. Do smrti ne bom spil nobenega piva. To so poročne zaobljube …

Priden moz … ne vem sicer kakšne zaobljube si ti dal ob poroki, če seveda si poročen. Če tako razmišljaš kot si napisal, predvidevam, da ti zvestoba ni neka vrednota. Me pa res zanima , kaj če tvoja partnerica / žena razmišlja isto.

Na koncu pa še nisem spoznala osebe, pa naj bo to moški ali ženska, ki bi bil zadovoljen, da ga njegov partner vara. Res, da je večina izjmeno pametnih ko pride do pogovora o nezvestobi in so prepričani, da imajo visok prag tolerance in razumevanja ampak ob dejanski prevari do sedaj nisem imela sreče ali nesreče spoznati osebo, ki bi rekla – joj moja / moj me pa vara pa mi je super.

Meni izjave o ne vem celo življenje pa že ne moreš jesti istega zrezka in zelja , v smislu ne morem sexati z isto osebo celo življenje itak kažejo na nek primitivizem. Vsakomur se zgodi da v zakonu sreča nekoga , kjer je spolna privlačnost prisotna – to je v naši na, ravi.

Pričakovanja, ki jih imajo ljudje da si ti kot partner zadolžen za njegovo srečo, da bo stanje zaljubljenosti prisotno vseskozi in da bodo metuljčki v trebuhu vsako jutro ko se zbudiš ubijajo možnost zrelejšega , polnejšega odnosa.

Ko se zaobljubiš osebi v dobrem in slabem pomeni to tudi takrat ko ne gre vse 100 % v odnosu. Gre za neko razmerje, ki sta ga oba sprejela – in ja kjer se zvestoba smarta kot del te zaobljube. Če mi kdo lahko pove , da mu je vseeno ali ga žena / mož vara bom mogoče začela razmišljati drugače , samo kot rečeno do sedaj še nisem uspela spoznati nikogar ki mu prevara ne bi pustila bolečin, razočaranj.

Veliko bolj bi cenila osebe, ki so sposobne reči ” poglej jaz sem človek , ki si ne želi preživeti naslednjih 30 let z isto osebo, ki si ne predstavlja sexa le z eno osebo” in potem se lahko ti na drugi strani odločiš ali sprejmeš to ali ne. Nemoč odločanja , nemoč soočanja z situacijo je tisto kar boli. Kolikokrat vam gre partner ” na živce” , kolkokrat bi ga zamenjali s “ta prvim” ki pride mimo, pa ga ne – ker ja v vsakem odnosu so vzponi in padci, pa zato ne varamo vsi.

Moje osebno mnenje je, da varajao slabiši, nesamozavestni ljudje. Ki za svoj obstoj in svojo srečo prelagajo odgovornost na partnerja. In seveda, ko mu partner tega ne da , je lažje reči on/ ona je kriva ker nisem srečen/ srečna zaradi nje in skočit drugam. Seveda bljižnica , ki pa se v večini primerov izkaže za “daljšo pot”.

Včasih se počutim malo staro v takem razmišljanju, res …. Ne vem zame ni ljubezen posesivnost, ljubosumje, visenje na nekomu, prelaganje odgovornosti za mojo srečno nanj… Kaj naj začnem lagati in sebe spreminjati v nekaj kar mi ni všeč, zato da bo partner dobil občutek ljubezni.

poznam ogromno ljudi in razumevanje ljubezni je po mojih ocenah v 90 % napačno. Kre za izkrivljena prepričanja, ki si jih vsak ustvari , namesto da bi delali na sebi in svoji samozavesti ter v tem potovanju spoznali človeka /partnerja s katerim boš delil skupne cilje in imel skupne vrednote. Neka ideja, da je partner tisti ki me mora osrečiti pa se mi zdi vedno pokop za zakon in iskanje tiste sreče potem drugje.

Prevara boli zato, ker večina živi v iluziji. Se prepriča, da je partner brezpogojno njen in da je čisto nemogoče, da bi jo prevaral. Zaspi na lovorikah, prebujenje je pa zelo boleče. Nihče ni naš in vse je minljivo, zatorej je treba gledat na odnose trezno, sploh ker večinoma temeljijo na interesih daj dam, potem postane življenje lažje, čeprav manj romantično.

Da jaz na tole odgovorim:

ne, zvestoba vsekakor ni vrednota. Vrednota je lahko kvečjemu spoštovanje, (ne)zvestoba pa le odraz tega. In spoštavanje se lahko kvečjemu odraža s tem ali kdo nekomu je ali ni zvest. Kar pa (očitno nas na to večina pozablja) ni edini način ali odraz tega ali nekoga (ne) spoštujemo. Će nekoga spoštujemo ali ne se v nekem razmerju lahko odraža še na mnoge druge načine in ob tem se samo po sebi postavi vprašanje: je nekdo, kljub zaobljubam, še dolžan izkazovati spoštovanje, do drugega, če le- tega morda že daljši čas od dotičnega ne sprejema, čeprav se slednje odraža na od nezvestobe drugačen način. Seveda pri tem ne mislim na to, da bi se zdaj nezvesti na tak način maščevali. Daleč od tega, ker v večini primerov je za to, da do nezvestobe pride, potreben določen splet okoliščin (prepričan sem, da je večoinma nihče načrtono ne išče).

Vem in pričakujem odgovor v smislu “najprej se loči”, vendar če se tu spet omejimo na zaobljube “v dobrem in slabem”, potem je tudi ločitev ravno tako odraz neupoštevanja vrednot, saj od nezvestobe drugačne oblike nepošotvanja partnerja (čeprav dlje časa trajajoče) tu pomenijo zgolj “slabo”.

Boom, možnost, da bi pa odkrito povedal ženi, kaj se ti plete po glavi, pa ne obstaja? Če strnem svoje razmišljanje (in doživljanje) in mnenja mnogih sodelujočih, ne gre samo za golo dejanje prevare, se pravi tiste pol ure telesnega stika, ampak tudi za vse spletke, povezane s tem, poniževanje, laganje v obraz, skrivanje, zanemarjanje družine.

Težko je videti v dušo, srce in glavo partnerja – sploh če ta nič ne pove. Neko zmotno prepričanje, da moraš ti kot partner čutiti, vedeti , razumeti , predvidevati na dugi strani pa ni nič povedanega.

Jaz osebno nisem vedela, da mu je tako hudo , ker enostavno mi ni povedal – če pa je govoril je bilo to kričanje, dretje in komunikacija , ki naju je samo oddaljevala. Bila sva na dopustu, na koncertih, na pijačkah in mi ni povedal kaj ga teži – kaj ga boli, enkrat samkrat nisem občutila da mu je hudo. Ker jaz ko mi je hudo jokam, ko sem jezna dvignem glas, ko sem razočarana se umaknem… Na koncu sem dobila “poservirano” da ga nisem poslušala … In ja nenehno spraševanje – kdaj mi je povedal kako mu je hudo, ker me ni , ker sem odsotna. In to v času, ko sem končno po 15 letih imela možnost doseči moj tako dolgo zastavljen cilj.

Na koncu je bil nesramen, grob, težaven, koleričen – tako da je komunikacija bila med nama resnično slaba , ampak a je res na tak način iskal pogovor ali opravičilo, da je skočil k drugi v posteljo. Zmotno prepričanje o tistih metuljčkih , ki jih zraven mene ni čutil več – jih je pa poiskal drugje – hallo kaj bi lahko naredila, če je iskal nekaj kar je povezano z zaljubljenostjo , z strastjo ne z ljubeznijo in odnosom.

In ja me je prevara temeljito spremenila. Postala sem bolj “egoistična” .. kar pa mu sedaj zopet ni všeč. Mogla bi biti bolj egoistična do drugih ne do njega.

Na koncu ugotoviš da težko preprečiš prevaro, če so razumevanje ljubezni in partnerstva popolnoma različna. Če je moj dragi razumel ljubezen kot nenehno čutenje drugega, nenehne metuljčke in ko jih ni bilo več – je obupal. In naj mi kdo pove kakšne možnosti imaš če so pričakovanja drugačna. Če odrasla oseba ne vzame v roke nobene knjige , se z nikomur ne pogovori in si samo domišlja nekaj kar on predvideva. Na koncu ne glede kaj bi naredila bi skočil k drugi, ker po kaki logiki so metuljčki lahko vsak dan, celo življenje.

Joj včasih si mislim, da sem z drugega planeta resnično … ker če je tisto ščemenje največ kar se išče , potem tako ali tako ne pridem nikamor. Ker tisto ščemenje, strast mine ko končaš s sexom.

Ločevalka, se opravičujem, ker je bilo tvoje vprašanje namenjeno Boomu. Rada bi vedela bolj natančno, kaj si mislila s tem “…možnost, da bi odkrito povedal ženi, kaj se ti plete po glavi, pa ne…”
Če dovoliš bi izrazila svoje mnenje:
– če se to nanaša na partnerjevo nezadovoljstvo v odnosu, potem je to kar zahteva, da se pove, pravzaprav naj bi bil to začetek reševanja problema, ki se tiče obeh.
– če pa se nanaša na trenutno zagledanost partnerja v tretjo osebo (ni nujno, da z njo sploh že kaj ima), pa nisem prepričana da bi to imelo kak učinek. Zagotovo bi bolelo enako kot dejanska prevara. Kakšen vpliv ima lahko zakonec? Lahko doseže, da bi se odljubil? Lahko prepreči nadaljnja dejanja? Ja, se strinjam, lahko mu zagreni življenje in potem tudi zaljubljenost ni več tako blesteča. Toda kaj se potem dogaja v partnerskem odnosu, se popravi, izboljša? Na to ne vem odgovorov in zato sem postavila vprašanje, da vidim, kakšna so vaša pričakovanja.

V drugem delu še vedno čutim, da iz tebe govori jeza. Razumem. Obtoževanja zaradi zanemarjanja družine verjetno izhajajo iz tvoje izkušnje. Moja je namreč drugačna.

Všeč mi je tvoje stališče.