Kaj naj naredim? Obupana nad otrokom!
Imam dva otroka. Enega šestošolca, drugi je četrtošolec.
Kot noč in dan sta, čeprav deležna enake vzgoje. Četrtošolec je priden, ok, imamo kdaj kake težavice, ampak se po pogovoru vse uredi … šestošolec pa …
Ne da se mu delati za šolo, nič ga ne zanima. Pravi, da mu je šola zadnja skrb, sicer bi rad imel dobre ocene, ampak se mu ne da pripravljati. Ima eno interesno dejavnost, kamor rad hodi, ampak je tudi že pozabil, da ima trening in ni šel.
Nalog ne dela. Dobi cvek, se zmeni, da bo popravil, potem pa ne naredi nič, da bi res šlo na bolje.
Njegove ocene v redovalnici so pestre. Ima cel nabor. Od 1 do 5. Govorim za glavne predmete! Torej ne gre za nesposobnost, če je zmožen enkrat pisati slo, ang, mat, druž, geog, nar. 4 ali 5, potem pa kasira ene parkrat 2, 1, 3 …
Sem ga spodubujala, se pogovarjala z njim, sedela ob njem, da je naredil naloge, ga hvalila, ko je bil uspšen, celo nagrajevala za vsako dobro oceno … ampak … ne gre! Govori mi, da imam prav, da ve, ampak da ga šola res ne zanima. Da ne vidi “fore” v učenju. Da ne ve, kaj bi počel, da bi delal nekaj, kar ga zanima, ampak ne ve, kaj ga zanima … mislim, en šmoren … Potem se je sposoben ure dolgo igrat z lego kockami …
Kazni v bistvu ne zaležejo. Tv je prepovedan že dva meseca, računalnik tudi (razen če rabi za šolo), telefon ima bolj zaradi nas kot zaradi sebe (porabe izredno malo, cca 3€ na mesec). Če mu prepovem, da gre ven, mu je vseeno. Ob zaplembi igralne konzole je skomignil z rameni …Zdaj sem mu povedala, da ne bom več dovolila da hodi na svojo priljubljeno dejavnost, pa ni neke blazne reakcije.
Trenutno drgne pečico in pomil je oba stranišča. Ampak on še vedno ne dojame …
Kako, za boga, naj ga motiviram, da bo ugotovil, da se mu splača učit? Jaz sem te borbe že ful sita, škoda mi je fanta, ker je brihten, ampak ne znam, enostavno ne najdem načina.
Napisan ima urnik, ga opominjam, ga sprašujem pa se mi velikokrat še zlaže, samo zato, da mu ni treba delati za šolo.
Ja, še to, da ne bo kdo mislil, da oče ni dejaven. Tudi on sodeluje pri tem, pomaga pri matematiki, pridiga :))), spodbuja ali pa se jezi, ampak njemu pove čisto isto. Ne vidi nobenega smisla v učenju …
Sicer pa je fantič izredno komunikativen, priljubljen pri vrstnikih in odraslih, v šolo rad hodi (a si predstavljate??).
Ok, malo je para iz mene spustila, res sem že kot ekonom lonec …
A imate kakšen dober nasvet, predlog?.
…izpred dveh let, takrat sta hodila (hči) v šestega in (sin) v četrtega. Z malim glede šolskega uspeha nobenih težav, hčerki pa se je zdela ocena tri dobra (no, saj je imela prav, ampak…), vse ostalo pa nadstandard.
Ravno v šestem razredu pa je hčerka nekako “preklopila” (punce so tu menda kar hitrejše). Zdaj je v osmem, uči se sproti, zelo pomembno se ji zdi, da je uspešna.
Sin je zdaj v šestem. Ne ve, kaj ima za domačo nalogo, ne kdaj mora oddati domače branje, nima pojma, kdaj pišejo kakšen test. Kot, da je z Marsa. Do zdaj je šlo gladko brez učenja (saj ravno takšni imajo največ težav), zdaj pa bi bilo treba poprijeti. Pa mu preprosto ni. Še včeraj odločen, da se bo danes učil, da bo redno delal domače naloge in v šoli poslušal, je prišel domov sami z informacijami prejšnjega tedna – da mora jutri oddati domače branje. Danes spet “nima” nič domače naloge.
Odločila sem se, da bom nekaj časa dnevno pregledovala zvezke in se občasno z njim učila ali ga vsaj snov vprašala. Vse to pač, kar sem s hčerko počela v četrtem, njemu pa takrat še ni bilo potrebno. Zagotovo se to marsikomu zdi trapasto in bi videl moj trud kot prevzemanje njegove odgovornosti. Ampak to je edino, česar se domisli, da mu pomagam/poskušam privzgojiti učne navade. Če še to ne bo uspelo, bo, kot marsikdo, pač odrasel popravljal napake za nazaj. Ali pa jih ne bo, po želji. 🙂
Vzdrži!!!
Ne vem, kaj te moti.:)
Fant je deloven, priden, puca sekret, drgne pečico, namesto učenja, v katerem ne vidi “fore” naj dela fizična dela doma, nikakor pa naj namesto tega ne igra npr. računalnik ali kaj drugega, kar ga veseli. Torej dve uri na dan ima drgnjenje in pucanja namesto učenja. Potem bodo pač ocene, kakršne bodo, vpisal se bo v kakšno lažjo srednjo šolo, kjer ne bo rabil ne vem kakšnega učenja, naj se torej raje usmeri na kakšno fizično delo. Lahko upaš, da bo vmes prišel k sebi in se začel raje učiti, lahko pa najdaljuje tako in bo potem kakšen dober fizikalac, ki jih itak primanjkuje.
Zakaj bi pa morali biti vsi za šolo in študij? Če nočejo, pač nočejo. Na tebi je, da mu poveš, da če ne bo imel dobrih ocen in dobrega znanja, pač naj ne sanja o kakšnem hudem študiju. ampak prisilit ga v učenje ne moreš, pika. Namesto da mu najedaš, povej, da si zadovoljna, da se bo odločil za sicer manj plačana in bolj težaška, ampak zato bolj potrebovana fizična dela.
Pomembno je tudi, da ga ne pustiš, da dela “kar ravno hoče”, ampak da ima domače zadolžitve, torej da otrok ve, da življenje sestoji tudi od truda in dela. Če to ni delo za šolo, je pač neko fizično delo.
Daj mu vedeti, da si z njim zadovoljna in ga imaš rada, pa če bo pek ali pa se mu kasneje učenje odpre in bo zdravnik. Naj sprejme odgovornost za svoja dejanja. Ti si naredila dovolj. Ali nimaš dovolj svojega najedanja in teženja? On ga ima vsekakor.:))
Resno: enkrat so bili ljudje veliko bolj “zdrave kmečke pameti” kot danes. Če se mulcu ni dalo učit, je pač ata rekel “naš poba ni za učenje, bo pa dober mizar” in je bila zadeva rešena. Danes pa mora vsak študirat ob isti mentalni sposobnosti otrok. Ni logike.
Ja, še bistvo: ti se moraš spremeniti in sprejeti možnost, da tvoj sin pač ne bo tako opevani gimnazijec ali študent, pač pa bo končal kakšno strokovno srednjo šolo in če se mu bo dalo delat, bo dober strokovnjak na kakšnem poklicnem področju. Kaj češ boljšega! Delo ga bo čakalo, samo delat se mu bo moralo ljubiti (to pa zagotoviš tako, da mu redno daješ domača opravila, ki jih mora opravljati). Veliko boljše od gimnazijcev, ki se komaj zvlečejo skozi gimnazijo, gredo na neko xy fakulteto in se potem veselo slikajo poleg diplome, ob kateri nikoli ne bodo dobili dela ali pa niti ne končajo nobenega faksa, delati se jim pa tudi ne ljubi.
Sprejmi otroka, kakršen je. Ko bo videl, da ga sprejemaš tudi takega, se mu bo učenje morda celo priljubilo. Samo tebe mora videti, kako si z njim, ko puca pečico in stranišče, zelo zadovoljna. Konec koncev, bejba, lahko si ponosna nanj. Ogromno dedcev še pri 35+ meni, da se sekret samodejno čisti.:)
??? Pri svetovalki, ker drugače priden in deloven otrok pač nima želje po učenju? Kaj bo pa svetovalka naredila? Alarm in čas za pomoč?? Pa saj se fant ne drogira in ne ponočuje, ne preklinja in ne jezika. Samo učenje za šolo mu je brez pomena, hkrati pa rad fizično dela. Saj ni čudno, da si otroci režejo žile v srednji šoli, če jih tako posiljujete z vašimi lastnimi idejami, kaj bi oni morali v življenju doseči in kakšne sanje bi morali živeti za vas.
??? Pri svetovalki, ker drugače priden in deloven otrok pač nima želje po učenju? Kaj bo pa svetovalka naredila? Alarm in čas za pomoč?? Pa saj se fant ne drogira in ne ponočuje, ne preklinja in ne jezika. Samo učenje za šolo mu je brez pomena, hkrati pa rad fizično dela. Saj ni čudno, da si otroci režejo žile v srednji šoli, če jih tako posiljujete z vašimi lastnimi idejami, kaj bi oni morali v življenju doseči in kakšne sanje bi morali živeti za vas.[/quote]
Če sem jaz prav razumela sin hodi v 6 razred in osnovna šola je obvezna in odkrito danes bre srednje šole ali poklica nisi nič. Človek se mora učiti. ne trdim, da morajo biti vsi odličnjaki, vendar za silo mora jet. In a misliš, da gredo samo drogeraši k svetovalki? In tudi če je sin priden in fizikalec, bo moral znati računati, da bo lahko izstavil račun s katerim bo dobil denar za preživetje.
Ne vem zakaj si starši zatiskamo oči in si ne poiščemo pomoči, če kaj sami ne zmoremo. In ja puberteta je težko obdobje in najstniki so naporni.
??? Pri svetovalki, ker drugače priden in deloven otrok pač nima želje po učenju? Kaj bo pa svetovalka naredila? Alarm in čas za pomoč?? Pa saj se fant ne drogira in ne ponočuje, ne preklinja in ne jezika. Samo učenje za šolo mu je brez pomena, hkrati pa rad fizično dela. Saj ni čudno, da si otroci režejo žile v srednji šoli, če jih tako posiljujete z vašimi lastnimi idejami, kaj bi oni morali v življenju doseči in kakšne sanje bi morali živeti za vas.[/quote]
Če sem jaz prav razumela sin hodi v 6 razred in osnovna šola je obvezna in odkrito danes bre srednje šole ali poklica nisi nič. Človek se mora učiti. ne trdim, da morajo biti vsi odličnjaki, vendar za silo mora jet. In a misliš, da gredo samo drogeraši k svetovalki? In tudi če je sin priden in fizikalec, bo moral znati računati, da bo lahko izstavil račun s katerim bo dobil denar za preživetje.
Ne vem zakaj si starši zatiskamo oči in si ne poiščemo pomoči, če kaj sami ne zmoremo. In ja puberteta je težko obdobje in najstniki so naporni.[/quote]
Kolikor sem jaz razumela, za silo tudi gre v šoli. Po moje je v povprečju dober po uspehu. S takim uspehom pa komot pride na poklicno srednjo šolo. Občutek sem imela, da sin ne bo padel in da se s kakšnim ponavljaljem razredov ne ubadajo. Lepo je reči, da se človek MORA učiti, ampak dokler sam do tega ne pride, je vse zastonj. Zato pa obstajajo tudi šole ob delu, za take, ki do teh spoznanj pridejo malo kasneje, pa so zato takrat še boljši študentje kot bi bili, če bi jih starši prisilili v študij.
Dejstvo pa je, da svetovalke tukaj ne morejo narediti ničesar, česar niso že poskušali narediti starši.
Dragi starši in avtorica tega besedila.
OBA STA BILA DELEŽNA ENAKE VZGOJE. – no tukaj so težave – otroka nista enaka in ne smeta imeti enake vzgoje.
Z enim se mora delati na en način z drugim pa na drugačen način.
Že par dni nazaj sem brala izjave staršev.
Še enkrat vsem polagam na srce da vzgoja ne sme biti enaka.
Razmislite.
Ja šesti razred je en preklop med razredi, ko samo poslušanje v šoli, razen redkih izjem, no na Monu je takih večina otrok monovk, ni dovolj. Otrok nima privzgojenih delovnih navad glede učenja. Jaz bi na tvojem mestu, sicer me bodo požrle, en mesec striktno sedela zraven njega in se učila skupaj z njim, ne bi popustila, ker snov bo čedalje težja in ko se bodo slabe ocene začele nabirati, bo vse skupaj zelo težko popravljati. Pa ne mislim, da zaradi tega ne bo mogel na gimnazijo, ni poanta v tem, ampak eno osnovo pa mora imeti tudi za srednjo strokovno šolo. Jaz sem mojega letos malo spustila, je v devetem razredu, meče ga ko ne vem kaj in so slabe ocene že tu, zdaj se bo javljal za nazaj, za vnaprej pazim ob njem, da se res uči, ne da sanja in gleda v steno. Saj ni treba, da sedim direkt ob njem, dovolj je že, da se uči pri meni v kuhinji. Pa ne mislim, da bom zdaj jaz preko njega živela moje sanje, ker jaz jih svoje že živim, ne želim pa, da zaradi lenobe in nezanimanja pristane navsezadnje med slabo zapisanimi učenci in pade še v kako slabo družbo “luzerjev”.
??? Pri svetovalki, ker drugače priden in deloven otrok pač nima želje po učenju? Kaj bo pa svetovalka naredila? Alarm in čas za pomoč?? Pa saj se fant ne drogira in ne ponočuje, ne preklinja in ne jezika. Samo učenje za šolo mu je brez pomena, hkrati pa rad fizično dela. Saj ni čudno, da si otroci režejo žile v srednji šoli, če jih tako posiljujete z vašimi lastnimi idejami, kaj bi oni morali v življenju doseči in kakšne sanje bi morali živeti za vas.[/quote]
Če sem jaz prav razumela sin hodi v 6 razred in osnovna šola je obvezna in odkrito danes bre srednje šole ali poklica nisi nič. Človek se mora učiti. ne trdim, da morajo biti vsi odličnjaki, vendar za silo mora jet. In a misliš, da gredo samo drogeraši k svetovalki? In tudi če je sin priden in fizikalec, bo moral znati računati, da bo lahko izstavil račun s katerim bo dobil denar za preživetje.
Ne vem zakaj si starši zatiskamo oči in si ne poiščemo pomoči, če kaj sami ne zmoremo. In ja puberteta je težko obdobje in najstniki so naporni.[/quote]
Ah daj no, kaj bi ti še rada, saj mu gre. SIcer brez učenja, pa kaj. Izdelal bo. Se popolnoma strinjam s Frco.
Še glede dejavnosti, sicer nisi napisala za kakšno dejavnost gre, ampak če hodi kolikor toliko z veseljem mu jaz te dejavnosti ne bi omejevala še manj pogojevala s šolskim uspehom ampak bi ga kar najbolj spodbujala. Včasih so ravno dejavnosti tiste, ki otroku pokažejo, da resno delo privede do uspeha. Ker če se ne najde v šoli, se bo pa morda tukaj in če bo želel v tem ostati, bo morda prej ali slej spregledal, da se mora tudi v šoli malce potruditi.
Druga varianta sicer je, da ga vlečeš okoli svetovalk, da se z njim učiš, mu prepoveš dejavnosti, mu stojiš za hrbtom vsak trenutek in preverjaš njegovo znanje, skratka mu težiš do nezavesti. Otrok bo mogoče imel za oceno boljši uspeh (morda celo za dve), hkrati pa občutek, da je z njim nekaj hudo narobe, če se z njim ukvarja toliko ljudi, definitivno pa zaradi tega ne bo bolj zadovoljen oz. srečnejši.
Hvala za vse nasvete in razmišljanja.
Tole s sekreti in pečico je bila moja ideja. Mislim, če se mu ne da učit in ne vidi smisla v tem, potem pa naj naredi tisto v čemer bo videl takojšen rezultat. S to popotnico sem ga poslala v čistilno akcijo.
Pa je delal kot pohleven kužek (kar dobro naredil), vdan v usodo. Pa kje je volja in revolt? Tega ne zastopim???
Za danes se je obnesla, ker me je prosil, ko je končal, če gre lahko zdaj za šolo delat :))))
Sem mu milostno dovolila, heh, in dodala, da mora naloge dokončati, sicer ne bo šel na trening.
Je dokončal, moral še malo popraviti šlamparijo ( z ogromno stokanja, da je čist ok), potem ga je pa kar po luftu neslo na trening.
Bomo videli, mogoče si mora pa najprej glavo reseterat na čisto drugačnih opravilih, kaj pa vem … Jutri bo lahko zdrgnil tuš in kad, pa pometel stopnišče …
Frca, prav dam tvoji filizofiji, bolje odličen mojster kot pa kao diplomiranec pa nič od njega. Ampak nismo še tam, da bi bila to opcija. Najprej je treba OŠ predelat pa nekako tako, da bo imel čim več izbire, nisem pa tiste vrste ambiciozna mama, ki bi hotela na vsak način gimnazijca + faks+ doktorat.
Rada bi samo, da bi lahko delal tisto, kar ga veseli in da ima možnost zato. Če si sam zapre možnost izbire že v OŠ, se mi zdi pa res kruto in deloma tudi krivda neuspešne vzgoje.
No, bomo videli. Ideje in izkušnje so še vedno dobrodošle.
Glej jaz sem bila tudi lena za učenje in sem imela v 8 razredu popravca. Šla na trgovsko šolo za prodajalko…. prvi letnik trije popravci, drugi letnik en popravc. Lena do konca .. in paleta ocen od 1 do 5 😉 Šla pri 17 letih delat. Danes imam pri 38 imam 19 let delovne dobe, naredila še zraven 5 stopnjo in 6 stopnjo, vse v roku, diplomo z 10, Res sem plačala, ampak mi ni žal. Službeno sem kar visko priplezala zaradi pridnosti, splošne razgledanosti, ker sem praktična in se znam obrniti.
Skratka ne obupat …..se bo že znašel in se našel 😉
Prav imaš, se mi zdi, da Frca z velikim veseljem s tujim maha po koprivah. V šestem razredu je še čisto prekmalu fanta spustiti iz rok in se sprijazniti s tem, da bo pač fizikalec. Verjemi, tudi Frca se ne bi ;-)))[/quote]
Hahaha, verjemi, da se Frca bi.:) In Frca je tudi sinu jasno in glasno povedala, da je učenje njegova domena in ko je v prvem letniku gimnazije privlekel domov prvo dvojko, smo se mirno usedli in dali fantu vedeti, da niti slučajno ne mislimo vplivati na njegovo odločitev, kako in kaj s šolo, ampak če misli opletati z dvojkami, potem za gimnazijo zagotovo ni in najbolje, da skupaj najdemo kakšno lažjo šolo, lahko pa seveda, če on meni, tudi povprašamo za kakšno delo, ker konec koncev 15 let je pa ravno dopolnil. Zelo ga bodo veseli pri kakšnih gradbeno – težaških delih. Mulc je vedel, da misliva z možem popolnoma resno in da sploh ni debate, da bo ob končnem splošnem uspehu “zadostno” ali celo ob kakšnih enkah njegova gimnazijska kariera zaključena. In bi res bila!
Največja napaka, ki jo danes starši delajo, je, da na kolenih prosijo zdolgočaseno mularijo, naj se uči. Pa komu na čast, vas vprašam! Najraje bi starši v šolo hodili in bili vprašani namesto mulca, ki se mu ne ljubi, ob njem sedijo in delajo šolo namesto njega. A so ob vas starši sedeli in pisali cele urnike, kako, kdaj in kaj se boste ob tej in tej uri učili? Seveda ne, in prav so imeli!
In ravno zato, ker sem otrokom jasno in glasno povedala, da se učijo zase in zaradi sebe, da nikogar ne silimo v šole, če nočejo, da lahko komot delajo, če se jim učiti ne ljubi, se zdaj učijo. In to z veliko volje! In dejansko bi mi dol viselo, če se otrok v 6. razredu odloči, da bo izdeloval za silo, ravno toliko, da mu znese, kolikor je treba, da ne pade razreda (česar seveda noče). Seveda ga ne bi pustila, da dela, kar se mu zahoče, ampak če bi raje 2 uri na dan fizično garal kot se ukvarjal s šolo, potem bi tako bilo. Če bi si izbral garanje, potem mu šola najbrž res ne bi dišala in bi s siljenjem k učenju dosegli samo otrokov hud manjvrednostni kompleks. Jaz bi se pa čisto zlahka sprijaznila z malo manj učenim otrokom, pa malo bolj pološčenim stanovanjem.:) Če meniš, da bi doživljala živčne zlome, ker se otrok ne bi hotel učiti, se močno motiš. Ne bi pa nihče pri nas doma ležal brezdelno na kavču in niti ne bo. Tudi tega se moja otroka kristalno dobro zavedata.
Daj, Frca, nehaj, no, se kar ne morem nehat smejat! Pri šestošolcu bi ti bilo vseeno, če bi le dovolj pridno biksal parket, pri gimnazijcu si pa zagnala hudiča in pol ob prvi dvojki? In to ob dejstvu, da vsak ve, da ob prehodu v srednjo šolo ne gre vedno vse gladko, ti bi ga pa poslala kar delat? Saj še sama sebi ne verjameš.
Glej, v bistvu mi dol visi, če mi ti ne verjameš. Pomembno mi je, da mi verjamejo moji otroci. Nisem zagnala hudiča in pol ob dvojki, če ti bolj plastično prikažem pogovor:
Sin: Dobil sem dvojko.
Frca: Aha. Je to zato, ker nisi razumel snovi?
Sin: Eh… pravzaprav se nisem nič učil.
Frca: Glej, izbral si šolo, kjer naj bi se hotel učiti. Če se ti ne ljubi, še vedno ni prepozno, da zamenjamo šolo. Saj veš, da nama z očetom ne gre za to, da bi moral na vsak način delati šolo, ki ti ne leži, samo zato, da boš šel potem študirat. S fizičnim delom ni čisto nič narobe.
Sin: ????? Fizičnim delom?
Frca: Ja, saj veš, pokličem gospoda Hajdarbegovića, ki je zidal pri nas, po moje te bo z veseljem sprejel.
Sin: Kaj?? Ne, niti približno, saj ne bom zdaj kar padel, kaj pa misliš???
Frca: No, v redu, ampak tudi z dvojkami pač ne boš operiral. Če ne zmoreš gimnazije narediti vsaj z dobrim uspehom, ali če nočeš, kar je zame ista stvar, pač nisi za to šolo.
Sin: Ma, ne…. saj je bila šele prva dvojka, saj se bom učil.
Frca: No, super. Ob polletju bomo videli, kako in kaj in če do konca leta ne bodo ocene, kot bi morale biti, ne bo imelo smisla vztrajati, saj se strinjaš, ne?
Bil je dve leti odličen in dve leti prav dober, to pa zato, ker je hotel obdržati Zoisovo štipendijo, drugače bi zaradi mene lahko bil komot tudi dober, če je to tisto, kar hoče, da se lahko vpiše tja, kamor hoče.
Če je to zate “zganjati hudiča in pol”, tudi v redu.:)) Ampak dejstvo je, da je bil potreben samo en take vrste pogovor. Ker je vedel, da mislim resno.
Prav tako, kot bi mi bilo vseeno pri šestošolcu, ki bi pridno biksal parket, bi mi bilo tudi vseeno pri faljenem gimnazijcu, ki bi začel delati pri gradbeni skupini. Seveda bi isti pogovor imela tudi pri šestošolcu, pač tej starosti primeren. Če ne bi zaleglo, pač ne bi. Sedela ob njem, ga gnjavila dan na dan in mu težila …. ne, tega pač ne bi počela. In če bi bilo več takih kot sem jaz, verjemi, da bi bilo tudi več otrok, ki bi se raje učili. Začni pri svojem, če imaš tovrstne probleme, pa boš videla.:))) Seveda pa mora otrok vedeti, da misliš resno, drugače je itak brez veze.
Dejstvo je, da nekaj na enega otroka deluje, na drugega ne.
Moj ni tekmovalen tip. Se ne primerja z ostalimi in mu je prihodnost čista abstrakcija … Enostavno tega ne razume, kaj mu hočemo dopovedati. Dejstvo pa je, da ima ocene in odličnjakov in cvekarjev in to pri vseh predmetih. Nima učnih težav v smislu, da je nesposoben ali pa da mu specifičen predmet dela težave … Obveznosti so mu totalno breme, lahko pa celo popoldne bere knjigo (seveda ne tiste za domače branje), tisto je prebral že pred dvemi leti in se mu je ne da prebrati še enkrat in potem piše dvojko … Mislim, tako gre to pri naši hiši … V bistvu ena brihtna zguba. I
Tukaj je potreben en poseben prijem, ki ga pa še nisem našla, da bi držal več kot dva dni …
Frcina metoda je neuporabna za OŠ, ker OŠ mora zdelat in bo učinek prepozen ( pri mojem čez štiri leta) in seveda dolgoročen! Z gimnazijcem je malo drugače …lahko prekine za eno leto, da dobi lekcijo, potem se pa z malo študija lahko vpiše naprej. Posledica neučenja je takojšna. Torej lekcija učinkovita in v bistvu ni narejene nobene škode (seveda, če mulc dobi kako tako delo, da ga v parih mesecih v dno zasovraži.)
Pa še odgovor za “a ja”, ki razume enako vzgojo preveč dobesedno!
Jasno, da z vsakim otrokom dela drugače. Hočem pa reči, da imata oba fanta enako spodbudno okolje, oba starša sva ista od obeh, jima omogočava, da si sama izbirata dejavnosti itd. Imamo ista družinska pravila in vrednote. Starostana razlika ni velika … in kljub temu, da si oba z možem prizadevava, da ne bi bil kdo prikrajšan, stalno poslušava, “zakaj pa on lahko” in “jaz moram, njemu pa ni treba”. kar verjetno dobesedno dokazuje, da vzgoja ni za oba dobesedno enaka.
A sem rekla, da bi ga kar pustila? A je zate “grožnja” z delom ali zamenjavo šole pri gimnazijcu ali “grožnja” z dveurnim fizičnim delom vsak dan pri šestošolcu namesto učenja “kar pustiti ga”? Me prav zanima, koliko šestošolcev bi raje kot delo za šolo- dve uri garali (ampak res garali) v stanovanju. A je tvoj tak? No, moja zagotovo nista. In ker nista, STA RAJE DELALA ZA ŠOLO tako kot je treba. Če pa bi imela takega, ki bi mu šola res predstavljala tako muko, da bi raje loščil parket, pucal sekret in čistil pečico vsak dan po dve uri, BI SE PA S TEM SPRIJAZNILA.
In to svetujem tudi vsem ostalim. Zdaj pa lep pozdrav. Če ste razumeli, krasno, če pa ne, pa raje pojdite glancat sekrete, bo več uspeha kot da se mučite z intelektualnimi orehi, ki za vas očitno niso, hehe.