Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

mami moja

Default avatar

in the arms of the angel

Moje mami, moje najboljše prijateljice ni več! Pred dobrimi 14 dnevi je izgubila bitko z to prekleto boleznijo. Boli o kako boli!!!! Stojim in gledam in svet se vrti naprej. Tudi jaz že hodim v službo in vse zgleda normalno! Pa ni!! Nič ni normalno - najraje bi skočila na sredo ceste in zakričala vsem naj se ustavijo, da moje zlate mami ni več. Kako jo pogrešam. Edina oseba na tem svetu ki me je res brezpogojno imela rada - vse sem ji lahko zaupala. Ne morem opisati kako močna je bila vez med nama. Kako sva bili povezani..
Vsi mi govorijo da moram biti močna že zaradi otrok in da je bolje tako, da zdaj ne trpi več in da je itak še z mano in da pazi name..... jaz pa samo čutim eno veliko praznino. Vse naredim, vse svoje ''obveznosti'' izpolnim. Tudi pokličem kdaj prijateljice, teto..... ampak imam občutek da se jim ne da več poslušati da mi je ful hudo. Najbrž pričakujejo da se bom sprijaznila, ker sem itak že nekaj časa vedela da bo kmalu konec. (Vedela pa ne vedela - ne znam razložiti.) Pa ne da je kdo nesramen z mano...samo občutek....in ti nasveti in besede saj bo, zdaj bo šlo počasi na bolje, boš mogla zdržat..... Pa jasno mi je da ne morem stalno nekoga klicarit in jokat...
Vidim da otroke zelo prizadane če vidijo mojo žalost in solze, zato sem ''močna in vesela''. V službi imam sicer srečo in so zelo prijazni in razumevajoči, vendar vem da je delo treba narediti. Vse moram....pa se mi nič ne da. Vsako stvar se prisilim - od zjutraj vstat do zvečer ko je treba v posteljo. Vsaj na zunaj res delujem tako kot se od mene pričakuje.....notri pa.... Res nisem vedela kako hudo bo. Zjutraj si mislim - no samo še ta dan pa bo (ne vem sicer kaj..) in zvečer si rečem - no pa je za mano.
Samo o njej bi rada govorila in se pogovarjala ampak potem mi solze kar same privrejo na dan. Pa tudi ne vem s kom naj se pogovarjam - da povem kako dobra oseba je bila, kakšno močno voljo do življenja je imela, koliko poguma tudi v najtežjih trenutkih. Da je znala vsako stvar malo na hec obrniti in te spraviti v dobro voljo. Kdo me bo poslušal? Koga to zaniam? Vsi imajo svoje opravke, težave....

Počutim se čisto sama in osamljena. Imam moža, brata, otroke, sorodnike in prijatelje ki vem da me imajo radi. Pa če priznam po pravici si trenutno ne želim nikogaršnje družbe. Sploh si mislim da me nihče res ne razume in sem raje sama. Drugače sem bila vedno vesele narave, rada v družbi, vedno za hec ampak kot da čutim da je zdaj ta oseba odšla.... A kdo ve ali je to samo začasno? Bom še kdaj ista? Že me je kdaj zaradi kakšnega razloga ''objela'' žalost ampak se mi zdi da sem nekje v sebi vedela da bo bolje....zdaj se mi zdi da sicer vem da bom živela dalje ampak nikoli več ne bo isto.... Sama sebi se zdim čudna, narejena.... Tudi fizično me zdeluje - od težav z prebavo do konstantnih glavobolov in pritiska v glavi. Dolgo ne bom zdržala tako... Razmišljam o tem da bi šla na pogovor k psihologu. Ne vem sicer kaj mi lahko pomaga, saj nazaj mi je ne more pripeljati.... Tablet pa nočem, ker se bojim da potem ne bi nič več čutila....
Bolečina, praznina...ne znam opisati kako močni so te občutki!!!

Mami moja - pogrešam te in rada te imam!!!!!!
Default avatar

ddt

razumem te...
Default avatar

in the arms of the angel

O moj bog mami kako te pogrešam!!!
Default avatar

in the arms of the angel

Mami moja rada te imam!!

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić