se res ne slišite več s prijateljicami po rojstvu otrok?
berem spodaj – pa kaj res z rojstvom otroka se po več mesecev ne slišite s prijateljicami niti po telefonu? pa saj v prvih mesecih dete več ali manj samo spi… med počivanjem brez težav tudi malo poklepetaš, nenazadnje je tudi to sproščanje, če klepetaš še o čem drugem in da imaš še kaj drugega v mislih, ne samo otrok…
preseneča me.
ko vidim kako so nekatere mamice skoraj agresivne in dominantno zahtevajo svoj mir tukaj gori, me je kar strah poklicat mojo kolegico, ki je rodila pred nekaj dnevi, da bi vprašala kako so kaj…
Moja kolegica je rodila in sva se zelo na hitro slišali, potem pa skoraj tri mesece nič. Je pač naneslo, da sineka ni dojila, ker ni vlekel, pa si je na dve uri črpala mleko, ga hranila, imel je hude krče, tako da jo čisto razumem, da ni imela časa še za to, da bo z mano hodila na kavico.
Me pa zanima, ali si ti že rodila?
Pa pošlji prijateljici dobro staro, na roko napisano pisemce ali lepo kartico, kar tako, da se jo spomniš, brez obveznosti z njene strani. Če bo novopečena mamica pri močeh in pri volji, te bo že poklicala takrat, ko bo sama hotela da prideš na obisk. Bodi razumevajoča prijateljica do nje. Vem, da si jo želiš videti, njo in otročka ampak malo potrpi, ko se bo vse uredilo, se bosta že videli in naklepetali.
Jao, jao.:))))
“A ti nisi rodila, a ne veš, kako grozno je to….pa cele noči ne spiš….. si čisto neprespana……razštelana……. pusti jo v miru božjem……čisto jo razumem, da se tri mesece nisva slišali……. ne bo z menoj hodila na kavico, če ima dojenčka……”
Pa a se ve berete??? A se vam lajf ustavi, ko rodite? A ste res tako grozno pomehkužene, da ne pridete k sebi tri mesece po porodu in nimate časa niti prijateljice poklicat? Obiske sprejemate samo take, ki vam pospravijo in skuhajo, se pravi mamo. Na vse ostalo pozabite in nikogar nočete videt dokler otrok ne bo shodil, pa še takrat vprašanje.
Pa a je porod in nega otroka postal res tak projekt, da vas zahteva 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zase? Da nimate niti par minut časa in volje, da bi poklicali vam drage osebe in z njimi delili lepe trenutke? Ali pa je keč drugje in razen moža in mame (ki je itak samo za strežbo) nimate nobenih dragih oseb več, do katerih bi karkoli čutile? Gladko vam dol visi za vse sorodstvo in “prijatelje”, zato pa vam je popolnoma enostavno ne oglasiti se jim nekaj mesecev in upati, da jih sploh ne bo na obisk. V tem je finta, ne? Ne pa v popolni fizični in psihični okupiranosti z novorojencem! V bistvu vam je porod izgovor, da lahko zapečatite vrata vsaj za nekaj mesecev in pustite vse tiste tečne ljudi s tečno mularijo pred vrati. Žalostno, ampak resnično.
tole s čestitko bo kar v redu. klici, obiski,… na začetku, ko se še uvajaš, vsi napadejo, potem pa samo druge servisiraš…
če si pameten, se ti v prvem letu prevetri tudi nabor prijateljic. Enostavno… samske živijo v dokaj drugem svetu in je fizično in psihično lažje deliti družbo s podobnimi. To ni dobro ali slabo, to je enostavno logična življenjska izbira, da lažje preživiš.
Jaz pa sem si ful želela družbe, pa drugi niso imeli več časa. Ja, prve dva tedna, ko sem bila dejansko čist preč (pa še po CR), so se mi vsi pojavili na vratih – pa sem jih bila vesela, da ne bo pomote. So bili na obisku tudi po dve uri ali več. Ampak potem pa eno leto nikogar. No, ne dobesedno, ampak sem pa tja morda kdo. Tko da, nismo vsi za zaprtimi vrati. Je pa res, da včasih nimaš časa klepetat ali pa bi z veseljem klepetal, pa dete joka in enostavno nič ne slišiš, čeprav bi enostavno lahko dojenčka nosil in ujčkal in medtem še kako po telefonu rekel. Če je prava prijateljica bi jo jaz poklicala. Če ne bo mogla govoriti, ti bo že povedala in ti namignila, kdaj se lahko slišita.
jaz bi naredila tako. pustiš jo par dni, logično ker je še v porodnišnici pa da pride v miru domov pa se namesti. potem pa malo potipaš z sms-om, da misliš nanjo in te zanima kako je in tako….potem te bo vrjetno pa že poklicala, ko bo imela čas.
jaz sem bila bolj vesela kakega sms-a in sem potem poklicala nazaj, ko je mali zaspal pa mi je prav pasalo malo počvekat. samo škoda, ko tiste, ki nimajo otrok potem res kar pozabijo nate…
Jaz se pa ne čudim. Ni treba bit dosti na tem forumu, da ti je jasno, da 80 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} žensk nima nobenih prijateljic in niti ne vejo kaj je to prijateljstvo, potem ko dete malce zraste pa si tu gor iščejo nove “prijateljice” zato, ker nimajo kam same s sabo, stare kolegice pa jih ne šmirglajo več.
Pa še pogosta cvetka tu gor, da jim je mož najboljši prijatelj in razen njega in mame ne rabijo nikogar drugega.
Vsaj prva 2 meseca je večina mamic neprespana. Dojenje noč in dan na 3 ure ali še pogosteje – ali pa hranjenje po flaški, saj je vseeno. A si predstavljaš, kako to izgleda? Ko nikoli ne spiš več kot 2 uri in pol hkrati! Kateri se da klepetati med otrokovim počitkom. Jaz sem spala, kadar sem mogla! Pa a res ne morete zdržati brez svojih prijateljic par mesecev? Saj niste otroci!
Poanta je v tem, da če imaš nekoga res rad kot človeka, v pogovoru z njim ne vidiš brezveznega klepetanja. Tak pogovor te ne utruja, ampak te poživi in pomirja. Ravno v trenutkih, ko si najbolj zjeban, je prijatelj tisti, ki ti vlije novih moči in poguma za naprej. Pa kaj bi govorila takim, ki ne vedo, kaj prijateljstvo sploh pomeni….. Takim, ki jim prijateljica pomeni frendico za v šoping in čvekanje v trenutkih, ko se dolgočasiš. Brez veze….
Ma največja kriza je, da si tudi otroka omislijo iz istega razloga: ker pač nimajo nikogar, na katerega bi bile res navezane in ki bi ga imele zares rade. Mož je itak bolj ali manj oploditelj in keš minister, ki ga bodo že “vzgojile” po svojih normativih, da bo za kakšno rabo.[/quote]
Res je.
In ni jih malo takih. Bojim se, da je to celo večina. Vsaj glede na debate tu gor. Večini žensk je edini smisel življenja biti mama. Potem pa vzgojijo čustvene invalide, ker čustven invalid težko vzgoji zdrave osebnosti. Žalostno.
Poanta je v tem, da če imaš nekoga res rad kot človeka, v pogovoru z njim ne vidiš brezveznega klepetanja. Tak pogovor te ne utruja, ampak te poživi in pomirja. Ravno v trenutkih, ko si najbolj zjeban, je prijatelj tisti, ki ti vlije novih moči in poguma za naprej. Pa kaj bi govorila takim, ki ne vedo, kaj prijateljstvo sploh pomeni….. Takim, ki jim prijateljica pomeni frendico za v šoping in čvekanje v trenutkih, ko se dolgočasiš. Brez veze….[/quote]
Zato, ker sem imela obdobja, ko sem želela biti sama z novorojenčkom, svojimi otroki in možem, sodiš, da ne vem, kaj prijateljstvo pomeni? No, saj je vseeno, ti po svoje, jaz po svoje. Nobena od naju ne bo oškodovana, če bo ena imela kup družbe v prvem obdobju z dojenčkom, druga pa samo svoje najbližje. Tista lepa mirna obdobja, ko smo imeli ‘dopust’ od vseh ostalih, imam v zelo lepem spominu.
in po tem obdobju se ti toži, ali ne? :)))) eni bi večno radi imeli dopust od vseh ostalih. Saj ga boš imela na stara leta, brez skrbi.[/quote]
Če bi se mi tožilo, bi si tak dopust spet vzeli, no, saj smo vsako poletje lep čas tudi sami. In kaj potem, če bi kdo večno rad imel dopust od ostalih? Zakaj tebe to moti? Pusti druge, da živijo po svoje, ti pa po svoje!
Kaj bo na stara leta, pa ne vem. Mogoče si bom pa takrat želela več tuje družbe. In si jo bom pač našla:)
Jaz nimam otrok, ampak ko so prijateljice rojevale, tega je zdaj že 20 – 30 let, sem jih občasno poklicala in obiskovala, tistih par res pravih prijateljic seveda, in zmeraj so bile vesele. Vsi so bli luštne družinice, pa nikjer nisem imela občutka, da si želijo bit cele mesece po 24 ur na dan sami z dojenčkom, brez kakršnekoli družbe. Pravi prijatelji so pač vedno dobrodošli, v lepih trenutkih deliš z njimi svojo srečo, v bolj težkih ti pomagajo premagovat žalost. Tko je to.
In s temi prijateljicami smo skupaj še sedaj, ko one že počasi pričakujejo vnuke. Zdaj spet bolj pogosto, ko ni več toliko družinskih obveznosti.
Skor ne morem verjet, kaj berem tuki gor…jest sem najboljšo prijateljico klicala že iz porodnišnice, da sem ji povedala, da sem uredu, da je dete uredu in da komaj čakam, da se vidimo…in me je to minutno “klepetanje” prav pomirilo…
Doma smo bli prve 14 dni, 3 tedne sami z možem…za urco so prišli le oboji starši, potem pa še ostali prijatelji…tisti ki so PRAVI prijatelji te NE POZABIJO, tud če nimajo otrok (vsaj mene niso)!!! Ko sem imela čas, sem se slišala in poklepetala s prijateljicam…lahko le za minutko, s kakšno tudi za pol ure…SEM SI NABRALA več moči, kot če bi zaspala, pa se je hčerka tud zbujala ponoči in podnevi na uro do dve…ja, si utrujen, vendar za pravega prijatelja si vzameš čas in pošlješ vsaj SMS, če že nimaš moči za pogovor…